1.

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se Sodišču predlaga, naj preuči vidik policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki se doslej v sodni praksi ni veliko obravnaval. Gre za upoštevno pravo in postopke pri izvrševanju kazni odvzema prostosti, ko je obsojena oseba na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909/PNZ ( 2 ) premeščena iz države članice izreka kazenske sankcije ( 3 ) v državo članico izvora ali stalnega prebivališča ( 4 ).

2.

Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) se sprašuje predvsem o pravilih, ki se uporabljajo pri odobritvi odpusta kazni.

3.

Danski sodni organi so Atanasa Ognjanova, bolgarskega državljana, s sodbo z dne 28. novembra 2012 obsodili na kazen 15 let odvzema prostosti zaradi storitve kvalificiranega ropa in uboja na danskem ozemlju. Kazen je od 10. januarja 2012 do 1. oktobra 2013, ko je bil premeščen k bolgarskim sodnim organom, prestajal v danskem zavodu za prestajanje kazni zapora.

4.

A. Ognjanov je med prestajanjem kazni zapora na Danskem delal.

5.

Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) mora zdaj odločiti o vprašanjih v zvezi s postopki izvrševanja te kazni in zlasti o preostanku kazni, ki jo je treba izvršiti. V tem okviru se je postavilo vprašanje odpusta kazni zaradi dela, ki ga je zadevna oseba opravila med prestajanjem kazni zapora na Danskem.

6.

Danska zakonodaja ne omogoča odobritve takega skrajšanja kazni, zato se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko – v skladu s sodno prakso Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) – za obdobje, ko je A. Ognjanov prestajal kazen zapora na Danskem, uporabi milejšo nacionalno zakonodajo. Na podlagi Nakazatelen Kodeks (bolgarski kazenski zakonik) ( 5 ) se namreč dva delovna dneva štejeta za tri dni odvzema prostosti. Tako bi se kazen zadevne osebe namesto za eno leto, osem mesecev in dvajset dni skrajšala za dve leti, šest mesecev in štiriindvajset dni, zato bi bil lahko prej odpuščen s prestajanja kazni. ( 6 )

7.

Predložitveno sodišče se pri tem opira na določbe člena 17 Okvirnega sklepa.

8.

Ta člen določa, da izvrševanje kazenske sankcije ureja pravo države izvršiteljice. Zakonodajalec Evropske unije navaja, da so izključno sodni organi te države pristojni za odločanje o postopkih izvrševanja kazni in za sprejemanje s tem povezanih ukrepov, če, prvič, odštejejo celotno obdobje odvzema prostosti, ki je že bilo prestano v državi izdajateljici, in drugič, upoštevajo obveznost obveščanja iz odstavka 3 te določbe.

9.

Predložitveno sodišče torej Sodišče sprašuje, ali lahko na podlagi člena 17 Okvirnega sklepa namesto strožje danske zakonodaje uporabi nacionalno zakonodajo in tako zadevni osebi odobri odpust kazni zaradi dela, ki ga je opravila pred premestitvijo.

10.

V teh sklepnih predlogih Sodišču predlagam, naj odloči, da člen 17(1) in (2) Okvirnega sklepa nasprotuje nacionalnemu pravilu, kot je tisto iz postopka v glavni stvari, in sicer tudi če je tako pravilo za obsojeno osebo ugodnejše.

11.

Pri analizi se bom osredotočil zlasti na upoštevanje dveh načel, in sicer načela teritorialnosti kazenske zakonodaje in načela individualizacije kazni, na katerih temelji vsako pravo izvrševanja kazni. Opredelil bom obseg teh načel in pojasnil, zakaj njuno upoštevanje narekuje, da se izvrševanje kazni odvzema prostosti, še zlasti odobritev skrajšanja kazni, ureja s pravom države članice, v kateri obsojena oseba dejansko prestaja kazen zapora. Vztrajal bom tudi pri potrebnem spoštovanju nacionalne suverenosti države izdajateljice in pri posledicah vzajemnega zaupanja, ki ga morajo imeti države članice druga do druge pri izvajanju Okvirnega sklepa.

12.

Čeprav priznam, da se v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, bolgarska zakonodaja dejansko zdi milejša za zadevno osebo, bom sklenil, da država izvršiteljica ob upoštevanju zadevnih področij uporabe ne more legitimno uporabiti nekaterih določb svojega kazenskega zakonika za izvrševanje kazni na ozemlju države izdajateljice. Ker ni mogoče uporabiti bolgarske zakonodaje, torej ne bo mogoče uporabiti niti pravila retroaktivnosti milejše kazenske zakonodaje iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 7 )

13.

Okvirni sklep temelji na načelu vzajemnega priznavanja ( 8 ) sodnih odločb, v skladu s katerim se sodne odločbe izvršujejo neposredno v celotni Uniji brez kakršnega koli sprejemnega postopka. ( 9 )

14.

Kot je navedeno v uvodni izjavi 9 in členu 3(1) Okvirnega sklepa, je namen tega sklepa zagotoviti priznavanje in izvrševanje sodb, ( 10 ) s katerimi je izrečena kazenska sankcija ( 11 ) odvzema prostosti, v državi članici, ki ni država izdajateljica, da bi tako omogočili lažjo socialno rehabilitacijo obsojene osebe.

15.

Premestitev obsojene osebe v državo članico njenega izvora ali stalnega prebivališča je nujen spremljevalec svobode gibanja in naj bi povečala možnosti zadevne osebe za socialno rehabilitacijo, saj se ji tako omogoči ohranitev družinskih, jezikovnih in kulturnih vezi.

16.

Ko je država izdajateljica prepričana, da bo izvršitev kazenske sankcije s strani države izvršiteljice pripomogla k uresničitvi tega cilja, prvonavedena država organom drugonavedene države posreduje sodbo o izreku kazenske sankcije v skladu s postopki, določenimi v členih 4 in 5 Okvirnega sklepa.

17.

V zvezi s tem priloži pravilno izpolnjeno potrdilo, katerega standardni vzorec je na voljo v Prilogi I k Okvirnemu sklepu. To potrdilo vsebuje različne rubrike, ki državi izdajateljici omogočajo, da poda informacije v zvezi z identiteto osebe, ki je kazensko preganjana, in organa, ki je izrekel sodbo, naravo storjenega kaznivega dejanja ter naravo in trajanjem kazenske sankcije.

18.

V rubriki (i) te priloge, naslovljeni „Status sodbe, s katero je izrečena kazenska sankcija“, je v točki 2, ki se nanaša na podrobnosti o trajanju kazenske sankcije, pristojni organ države izdajateljice pozvan, naj izpolni te točke:

[…]“

19.

Člen 8 Okvirnega sklepa, naslovljen „Priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije“, v odstavku 1 določa:

„Pristojni organ v državi izvršiteljici […] prizna [posredovano] sodbo […] in nemudoma sprejme vse potrebne ukrepe za izvršitev kazenske sankcije, razen če se odloči, da se bo skliceval na enega od razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9.“

20.

Člen 17 Okvirnega sklepa, naslovljen „Pravo, ki ureja izvrševanje“, katerega razlaga se zahteva v tem primeru, določa:

„1.   Izvrševanje kazenske sankcije ureja pravo države izvršiteljice. Samo organi države izvršiteljice so ob upoštevanju odstavkov 2 in 3 pristojni za odločanje o postopkih za izvrševanje in sprejemanje vseh s tem povezanih ukrepov, vključno z razlogi za predčasni ali pogojni odpust.

2.   Pristojni organ države izvršiteljice od skupnega trajanja odvzema prostosti, ki naj bi se prestalo, odšteje celotno obdobje odvzema prostosti, ki je že bilo prestano v zvezi s kazensko sankcijo, izrečeno s sodbo.

3.   Pristojni organ države izvršiteljice na prošnjo pristojnega organa države izdajateljice slednjega obvesti o veljavnih določbah, ki urejajo morebitni predčasni ali pogojni odpust. Država izdajateljica lahko soglaša z uporabo takšnih določb ali umakne potrdilo.

4.   Države članice lahko predvidijo, da vsaka odločba o predčasnem ali pogojnem odpustu lahko upošteva tiste določbe nacionalne zakonodaje, navedene s strani države izdajateljice, v skladu s katerimi je oseba v določenem trenutku upravičena do predčasnega ali pogojnega odpusta.“

21.

Okvirni sklep v skladu s členom 26(1), prva alinea, od vključno 5. decembra 2011 nadomešča Konvencijo o transferju obsojenih oseb, podpisano 21. marca 1983 v Strasbourgu, ( 12 ) in njen Dodatni protokol z dne 18. decembra 1997.

22.

Državam članicam je bilo s členom 29(1) Okvirnega sklepa naloženo, da morajo ta sklep začeti izvajati pred 5. decembrom 2011. Kraljevina Danska ga je prenesla, medtem ko Republika Bolgarija tega ni storila.

23.

Člen 41(3) NK določa, da se delo, ki ga opravi obsojena oseba, upošteva pri skrajšanju trajanja kazni, tako da dva delovna dneva štejeta za tri dni odvzema prostosti.

24.

Člen 457 Nakazatelno procesualen Kodeks (bolgarski zakonik o kazenskem postopku) ( 13 ), naslovljen „Reševanje vprašanj, povezanih z izvršitvijo sodbe, s strani sodišča“, določa:

„1.   Ko obsojena oseba vstopi v Republiko Bolgarijo ali je ugotovljeno, da je na njenem ozemlju, državni tožilec sodbo, ki jo je sprejel za izvršitev, in dokumente, ki so ji priloženi, posreduje Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji […]) s predlogom v zvezi z rešitvijo vprašanj, povezanih z njeno izvršitvijo.

2.   [Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji)] se o predlogu izreče s sklepom na obravnavi, na kateri sodeluje tožilec in na katero je povabljena obsojena oseba.

3.   V sklepu so navedeni številka in datum sodbe, sprejete za izvršitev, zadeva, v kateri je bila izrečena, besedilo bolgarskega zakona, ki določa odgovornost za storjeno kaznivo dejanje, ter trajanje kazni odvzema prostosti, ki jo je izreklo tuje sodišče in ki določa prvotni režim kazni, ki jo je treba odslužiti, in vrsto zavoda za prestajanje kazni zapora.

4.   Če je najdaljše trajanje odvzema prostosti, ki je z bolgarskim pravom določeno za storjeno kaznivo dejanje, krajše od trajanja, določenega v sodbi, [Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji)] izrečeno kazen skrajša na to trajanje. Če bolgarsko pravo za storjeno kaznivo dejanje ne določa odvzema prostosti, določi kazen, ki se čim bolj ujema s kazensko sankcijo, izrečeno v sodbi.

5.   Čas pripora in kazni zapora, ki je bila že prestana v državi izreka kazenske sankcije, se odšteje in se – če se izrečeni kazenski sankciji razlikujeta – upošteva pri določanju trajanja kazni.

6.   Dodatne kazni, izrečene v sodbi, je treba izvršiti, če so določene z ustreznimi določbami bolgarskega prava in niso bile izvršene v državi izreka kazenske sankcije.

7.   Na sklep sodišča se je mogoče pritožiti pri Sofijski Apelativen sad (višje sodišče v Sofiji, Bolgarija).“

25.

A. Ognjanov, bolgarski državljan, je bil na Danskem obsojen na kazen 15 let odvzema prostosti zaradi storitve kvalificiranega ropa in uboja na danskem ozemlju. Kazen je od 10. januarja 2012 do 1. oktobra 2013, ko je bil premeščen k bolgarskim sodnim organom, prestajal v danskem zavodu za prestajanje kazni zapora.

26.

A. Ognjanov je v času prestajanja kazni zapora na Danskem, natančneje od 23. januarja 2012 do 30. septembra 2013, opravljal delo.

27.

Pri premestitvi zadevne osebe so se danski sodni organi sklicevali na določbe Okvirnega sklepa. Zlasti so se pri bolgarskih kolegih pozanimali o kazni, katere izvršitev nameravajo naložiti, in pravilih, ki se uporabljajo za predčasni odpust. V zvezi s tem so izrecno navedli, da danska zakonodaja ne omogoča odobritve skrajšanja kazni zadevne osebe zaradi dela, ki ga ta opravi med prestajanjem kazni zapora. Menim, da ni izključeno, da so danski sodni organi drugače upoštevali delo, ki ga je A. Ognjanov opravil med prestajanjem kazni zapora.

28.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so bolgarski sodni organi priznali sodbo, ki so jo izrekli danski sodni organi, in sprejeli izvršitev naložene kazni. Za to je državni tožilec pri javnem tožilstvu mesta Sofija na podlagi člena 457 NPK predložitvenemu sodišču v odločanje predložil vprašanja, povezana s postopki za izvršitev kazni, in ga zlasti zaprosil, naj določi preostanek kazni, ki jo je treba izvršiti.

29.

V okviru tega se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko zadevni osebi v skladu s sodno prakso Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) odobri odpust kazni zaradi dela, ki ga je ta oseba opravila med prestajanjem kazni zapora na Danskem.

30.

Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) je v sodbi z dne 12. novembra 2013 namreč menilo, da mora za namene uporabe člena 457(5) NPK „Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) delo v splošno korist, ki ga je premeščeni bolgarski obsojenec opravil v državi izreka kazenske sankcije, upoštevati pri skrajšanju kazni, razen če je bilo trajanje kazni, ki jo je še treba prestati, kot ga je določila država izdajateljica, izračunano po upoštevanju opravljenega dela“.

31.

Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) se je pri tem sklicevalo na določbe člena 9(3) Konvencije o transferju in na pojasnila iz obrazložitvenega poročila k tej konvenciji.

32.

Po njegovem mnenju premestitev zapornika pomeni zlasti to, da se državi izvršiteljici prizna izključna pristojnost glede izvrševanja kazni, in sicer tako glede nadaljnjega izvrševanja kot tudi glede pretvorbe kazenske sankcije.

33.

Zanimivo je opozoriti na obrazložitev, ki jo je podalo Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče):

„Bolgarska zakonodaja določa možnost skrajšanja kazni odvzema prostosti na podlagi člena 41(3) NK, če je premeščeni bolgarski državljan med prestajanjem te kazni opravljal delo v splošno korist. Nobenega dvoma ni o tem, da je treba obsojencu priznati odpust [kazni], če delo opravlja po premestitvi v Bolgarijo. Vendar je treba to upoštevati tudi, če je delo, kot je določeno s členom 178 [Zakon za izpalnenie na nakazanijata i zadaržanieto pod straža (zakon o izvajanju kazni in priporu)][ ( 14 )], opravil v državi izreka kazenske sankcije, tudi če tako upoštevanje z njeno zakonodajo ni določeno. Opravljanje dela namreč ni element kazni odvzema prostosti v ozkem pomenu, temveč posledica njenega izvrševanja. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da upoštevanje opravljenega dela zaradi skrajšanja kazni v skladu s členom 41(3) NK ni povezano z individualizacijo (določitvijo) kazni, temveč gre za dejanje, povezano z njeno izvršitvijo. To pomeni, da se uporablja pristojnost države izvršiteljice, katere pravila s področja izvrševanja kazni se uporabljajo v celoti, tudi v zvezi z razlogi in oblikami omilitve kazni.

[…] Pri obračunavanju opravljenega dela za namene skrajšanja trajanja kazni v skladu s členom 41(3) NK se upoštevajo pozitivni učinki dela na proces prevzgoje in rehabilitacije obsojene osebe. Poklicna vključitev obsojene osebe je pomemben predpogoj za njeno ponovno vključitev v družbo, njen pravni obseg in učinki pa so predmet enotne presoje brez kakršnega koli razlikovanja glede na to, ali je delo opravljeno v tujini ali na ozemlju Republike Bolgarije. Po zakonu – na podlagi člena 41(3) NK – se obdobje, ko je obsojena oseba opravljala dela v splošno korist, šteje za obdobje izvrševanja kazni odvzema prostosti, in sicer ne glede na kraj, kjer so bila dela opravljena. Odštetje delovnih dni je zakonsko določen privilegij, ki ni revizija kazni odvzema prostosti, ki ga je izrekla država izreka kazenske sankcije, niti ‚trajanja‘ te kazni, temveč ugodna posledica, ki jo je nujno uporabiti in temelji na samem dejstvu, da je obsojenec med prestajanjem kazni odvzema prostosti in zapora opravljal dela v splošno korist. Torej gre za omilitev kazni[ ( 15 )] v smislu člena 12 Konvencije o transferju.

[…]

Glede na navedeno morajo biti za rešitev vprašanja premestitve obsojenega bolgarskega državljana med državnim tožilcem Republike Bolgarije in pristojnim organom druge države sporazumu, ki sta ga dosegli strani, priložene natančne informacije o tem, ali je obsojena oseba med izvrševanjem kazni odvzema prostosti v zavodu za prestajanje kazni zapora […] v tujini opravila delo (ali se je udeležila tečajev in usposabljanja), v katerem obdobju je to bilo in ali je bilo trajanje preostale kazni, ki jo mora prestati, kot jo je določila država izdajateljica, izračunano po upoštevanju dela, opravljenega v tujini“. ( 16 )

34.

V teh okoliščinah je Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35.

Pisna stališča so predložile nemška, španska, nizozemska in avstrijska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Evropska komisija.

36.

Le obžalujemo lahko neudeležbo strank iz postopka v glavni stvari in bolgarske vlade. Te niso predložile nobenega pisnega stališča in niso bile navzoče niti na obravnavi.

37.

Pred preučitvijo vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, sta potrebni dve pripombi, s katerima želim potrditi pristojnost Sodišča za predhodno odločanje o teh vprašanjih in koristnost razlage člena 17 Okvirnega sklepa.

38.

Prvič, v nasprotju s tem, kar izhaja iz predložitvene odločbe, premestitev zadevne osebe ni bila opravljena na podlagi določb Okvirnega sklepa, temveč na podlagi določb Konvencije o transferju.

39.

To je izrecno razvidno iz zahteve za premestitev A. Ognjanova, ki jo je izdalo dansko ministrstvo za pravosodje 26. marca 2013, in vseh nadaljnjih dopisov v zvezi s tem, ki jih vsebuje nacionalni spis.

40.

Ker Republika Bolgarija Okvirnega sklepa ni prenesla, so se danski sodni organi jasno sklicevali na določbe Konvencije o transferju.

41.

Ali to ipso facto pomeni, da Sodišče ni pristojno za odločanje o zadevi?

42.

Menim, da ne.

43.

Menim namreč, da se je predložitveno sodišče na določbe Okvirnega sklepa sklicevalo ob polnem poznavanju dejstev. Člen 29(1) tega sklepa namreč določa, da bi morala Republika Bolgarija ta sklep načeloma prenesti najpozneje do 5. decembra 2011. V skladu s členom 26(1), prva alinea, Okvirnega sklepa bi moral torej navedeni sklep na ta datum nadomestiti Konvencijo o transferju in njen dodatni protokol.

44.

Ker je bila zahteva za premestitev A. Ognjanova izdana 26. marca 2013 in je bila njegova premestitev po soglasju bolgarskih sodnih organov opravljena 1. oktobra 2013, so edine določbe, ki bi se načeloma morale uporabljati za premestitev zadevne osebe med državama članicama, določbe Okvirnega sklepa.

45.

Zato se je predložitveno sodišče odločilo, da Sodišču predloži vprašanje v zvezi z razlago določb Okvirnega sklepa.

46.

Naj opozorim, da lahko v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. ( 17 )

47.

Domnevo upoštevnosti, ki velja za vprašanja, ki jih v predhodno odločanje predložijo nacionalna sodišča, je mogoče zavrniti le izjemoma, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 18 )

48.

Vendar v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti nobene od teh okoliščin.

49.

Zato ne vidim nobene ovire za to, da Sodišče v tej zadevi razloži določbe Okvirnega sklepa.

50.

Drugič, treba je poudariti, da je ena od ovir, na katere bi lahko predložitveno sodišče naletelo pri izvajanju svoje obveznosti skladne razlage nacionalnega prava – pri tem mislim na sodno prakso Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) v zvezi z obsegom člena 41(3) NK – danes odstranjena.

51.

Sodišče je namreč v sodbi z dne 19. aprila 2016, DI ( 19 ), presodilo, da zahteva po skladni razlagi „vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive“. ( 20 )

52.

Načelo, ki ga je tako izoblikovalo Sodišče, v enakem obsegu velja v zvezi z Okvirnim sklepom.

53.

Opozarjam namreč, da je Sodišče v sodbi z dne 16. junija 2005, Pupino ( 21 ), menilo, da je posledica zavezujoče narave okvirnih sklepov, določene z enakim besedilom, kot je tisto iz člena 288, tretji odstavek, PDEU, in načela lojalnega sodelovanja v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ( 22 ) za nacionalne organe in predvsem nacionalna sodišča obveznost skladne razlage nacionalnega prava. ( 23 ) Naj poudarim, da je ta obveznost neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi. ( 24 )

54.

Zato menim, da je razlaga člena 41(3) NK v skladu s členom 17(1) Okvirnega sklepa povsem mogoča.

55.

Poleg tega predložitvenega sodišča pri tem ne omejujeta nujno upoštevanje načel pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. Zavedam se, da navedeni načeli v skladu z ustaljeno sodno prakso nasprotujeta temu, da bi lahko „obveznost skladne razlage na temelju posameznega okvirnega sklepa in neodvisno od [obstoja] zakona, sprejetega za njegovo izvajanje, določila oziroma povečala kazensko odgovornost tistih, ki kršijo njegove določbe“. ( 25 )

56.

Vendar v obravnavani zadevi določba, na katero se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe, ne zadeva obsega kazenske odgovornosti zadevne osebe, ampak postopek izvršitve njene kazni, še zlasti odobritev odpusta kazni.

57.

Torej ob upoštevanju navedenega – in ker Okvirni sklep v Bolgariji ni bil prenesen – ne bo nič nasprotovalo temu, da predložitveno sodišče upoštevna pravila NK razlaga čim bolj v skladu z besedilom in namenom Okvirnega sklepa, da bi se tako dosegel rezultat, zastavljen s tem sklepom.

58.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) in (2) Okvirnega sklepa razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki bi v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, državi izvršiteljici omogočil, da obsojeni osebi odobri odpust kazni zaradi dela, ki ga je opravila med prestajanjem kazni zapora v državi izdajateljici.

59.

V skladu s členom 17(1) Okvirnega sklepa je izvrševanje kazenske sankcije, vključno z razlogi za predčasni ali pogojni odpust, urejeno s pravom države izvršiteljice.

60.

V tej zadevi se torej Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) sprašuje, ali ni zato treba za obdobje, ko je zadevna oseba prestajala kazen zapora na Danskem, uporabiti pravo države izvršiteljice, torej v obravnavanem primeru člen 41(3) NK.

61.

Formulacija, ki jo je zakonodajalec Unije uporabil v členu 17(1), prvi stavek, Okvirnega sklepa, je z vidika razdelitve pristojnosti pri izvrševanju kazni odvzema prostosti dejansko lahko dvoumna, resničnih pojasnil v zvezi z razlago te določbe pa ne najdemo niti v pripravljalnih dokumentih.

62.

Prvič, zakonodajalec Unije ni opredelil, kaj pomeni „izvrševanje kazenske sankcije“ v smislu člena 17(1) Okvirnega sklepa.

63.

Drugič, pojasnil ni niti, ali gre za izvrševanje kazni od izreka sodbe v državi izdajateljici ali zgolj od premestitve zadevne osebe v državo izvršiteljico.

64.

Najprej je treba nujno opredeliti pojem „izvrševanje kazni“.

65.

Namreč, če je treba odločiti o pristojnostih države izdajateljice oziroma države izvršiteljice, kar zadeva samo izvrševanje kazenske sankcije, je treba ta pojem najprej opredeliti.

66.

Če je treba poleg tega zagotoviti vzajemno priznavanje sodb, s katerimi je izrečena kazen odvzema prostosti, in zagotoviti učinkovito izvrševanje kazenskih sankcij v državi, ki ni država izdajateljica, je treba ta pojem opredeliti „na ravni Unije“, saj lahko kompleksnost in včasih celo negotovost zakonodaj in praks izvrševanja kazenskih sankcij to nalogo otežita. Učinkovitost izvrševanja kazni je bistven sestavni del kazenske politike na splošno in, natančneje, tudi evropskega pravosodnega območja v kazenskih zadevah.

67.

Torej moram analizo začeti z opredelitvijo pojma „izvrševanje kazni“.

68.

Člen 1(b) Okvirnega sklepa določa, da „kazen“ ali – če uporabim izraz iz slovenske različice Okvirnega sklepa, „kazenska sankcija“ ( 26 ) – pomeni vsakršen ukrep odvzema prostosti, ki ga nacionalno sodišče izreče za določen ali nedoločen čas na podlagi kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja. ( 27 )

69.

Za ukrepe, ki spadajo med „kazni“, se uporabljata člen 49 Listine in člen 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu. ( 28 )

70.

Ukrepi za „izvrševanje kazni“ se torej nanašajo na izvajanje „kazni“ ali „kazenske sankcije“. Evropsko sodišče za človekove pravice meni, da ti ukrepi niso sestavni del „kazni“ in torej ne spadajo na področje uporabe člena 7 EKČP. ( 29 )

71.

Izvršitev kazni nastopi po pravnomočnem izreku kazenske sankcije. To je torej zadnja faza kazenskega procesa, s katero kazenska sankcija dobi učinek.

72.

Vključuje vse ukrepe, katerih namen je na eni strani zagotovitev materialne izvršitve kazni, kot je na primer nalog za prijetje, na drugi strani pa zagotovitev socialne rehabilitacije obsojene osebe. V okviru tega morajo pristojni sodni organi določiti postopke v zvezi s potekom kazni in njeno ureditvijo, tako da na primer odločijo o izvrševanju kazni z opravljanjem dela zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora, dovoljenjih za izhod, prestajanju kazni v zavodu odprtega tipa, razdelitvi in odložitvi izvršitve kazni, ukrepih predčasnega ali pogojnega odpusta zapornika oziroma elektronskem nadzoru. Pravo izvrševanja kazni vključuje tudi ukrepe, ki so lahko sprejeti po odpustu obsojene osebe, na primer varstveno nadzorstvo oziroma vključitev zadevne osebe v programe rehabilitacije, ali pa ukrepe plačila odškodnine žrtvam.

73.

Evropsko sodišče za človekove pravice je pri obravnavi sporov, ki so mu bili predloženi, pogosto naletelo na okoliščine, v katerih v praksi ni bilo vedno jasne ločnice med kaznijo in ukrepi za zagotovitev njenega izvrševanja. Tako je treba med ukrepi, sprejetimi po pravnomočnem izreku kazenske sankcije, poiskati tiste, ki bi lahko dejansko na novo opredelili ali spremenili obseg kazni. ( 30 )

74.

Po teh pojasnilih je treba ugotoviti, da zgolj opredelitev pojma „izvrševanje kazni“ ne zadostuje za rešitev težave iz obravnavane zadeve.

75.

Stroga uporaba načela, po katerem „izvrševanje kazenske sankcije ureja pravo države izvršiteljice“, predstavlja že sama po sebi težavo, saj se je izvrševanje kazni že začelo na ozemlju države izdajateljice, njegovo nadaljevanje pa je v pristojnosti sodišča države izvršiteljice. Za katero „izvrševanje“ gre? Ali zakonodajalec Unije napotuje na izvrševanje kazenske sankcije od izreka sodbe v državi izdajateljici ali na njeno izvrševanje od premestitve obsojene osebe k sodnim organom države izvršiteljice?

76.

Odgovor je treba iskati ob upoštevanju načel, na katerih temelji Okvirni sklep, in sistematike, katere del je člen 17 tega sklepa.

77.

Namen člena 17 Okvirnega sklepa je razrešitev kolizije zakonov in pristojnosti pri izvrševanju kazni, ki je neizogibna posledica premestitve obsojene osebe od organov države izdajateljice k organom države izvršiteljice. Premestitev obsojene osebe namreč pomeni, da se je izvrševanje njene kazni začelo na ozemlju države izdajateljice in se, če je to primerno, nadaljuje v zavodu za prestajanje kazni zapora države izvršiteljice. ( 31 )

78.

S tem je mogoče pojasniti, da mora država izvršiteljica v skladu s členom 17(2) Okvirnega sklepa pri izračunu preostanka kazni, ki jo je treba izvršiti na njenem ozemlju, odšteti obdobje odvzema prostosti, ki je bilo „že prestano“ v državi izdajateljici.

79.

Če bi se državi izvršiteljici dovolilo, da svojo zakonodajo retroaktivno uporabi za izvrševanje kazni zadevne osebe v državi izdajateljici, bi se s tem kršilo splošno priznano načelo teritorialnosti kazenske zakonodaje.

80.

Načelo teritorialnosti kazenske zakonodaje je načelo, skupno vsem državam članicam. Kazenska zakonodaja se uporablja teritorialno, ker je odraz suverenosti držav članic. Teritorialna pristojnost sodišč v kazenskih zadevah ima torej v nacionalnih zakonodajah običajno status javnega reda. Iz nacionalne pristojnosti obvezno izhaja upoštevni nacionalni zakon.

81.

Torej se že načelno ne postavlja vprašanje, ali bi bilo v interesu zadevne osebe bolje na podlagi načela retroaktivnosti in mitius ( 32 ) iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine uporabiti bolgarsko kazensko zakonodajo, ker je ta za zadevno osebo ugodnejša od danske kazenske zakonodaje. V čezmejnem položaju, kot je ta iz obravnavane zadeve, taka izbira ne obstaja, saj upoštevnost kazenske zakonodaje izhaja iz samega načela teritorialnosti.

82.

Ne zdi se mi niti, da bi se tukaj sploh uporabljalo načelo retroaktivnosti in mitius. Tradicionalno področje uporabe tega načela je namreč časovna kolizija zakonov, ne pa – kot tukaj – njihova prostorska kolizija. To načelo bi se torej neizpodbitno uporabljalo, če bi bilo kaznivo dejanje, ki ga je storil A. Ognjanov, po izreku njegove kazenske sankcije, ki bi jo ta že začel prestajati, zaradi spremembe danske kazenske zakonodaje črtano. V takih okoliščinah bolgarski organi ne bi imeli druge možnosti, kot da zadevni osebi odpustijo kazen. Nasprotno pa močno dvomim, da bi dekriminalizacija dejanja, ki ga je storila zadevna oseba, v bolgarski zakonodaji ipso facto povzročila odpust njene kazni. To dejanje je po danski zakonodaji namreč kaznovano zaradi motenja danskega javnega reda, ki je zunaj področja uporabe bolgarske zakonodaje. Poleg tega je zanimivo še pripomniti, da bi bila zaradi take predpostavke onemogočena premestitev na podlagi člena 3(1)(e) Konvencije o transferju.

83.

Zdi se, da to prepričanje poleg tega potrjujejo določbe Okvirnega sklepa. To besedilo namreč ne zahteva dvojne kaznivosti za kazniva dejanja, navedena v členu 7(1) Okvirnega sklepa, za druga kazniva dejanja pa jo določa le kot možnost, podeljeno državi izvršiteljici na podlagi člena 7(3). Zdi se mi torej, da to pravilo potrjuje teritorialnost kazenske zakonodaje, kar pomeni, da v primeru, kot je naš, uporaba načela retroaktivnosti in mitius ni primerna.

84.

Glavni cilj Okvirnega sklepa je spodbuditi socialno rehabilitacijo oseb, obsojenih na kazen odvzema prostosti, tako da se posamezniku, ki mu je bila odvzeta prostost zaradi izreka kazenske sankcije, omogoči prestajanje kazni ali njenega preostanka v družbenem okolju, iz katerega prihaja.

85.

To jasno izhaja iz uvodne izjave 9 in člena 3(1) Okvirnega sklepa. ( 33 )

86.

To pomeni, da sodni organi vse ukrepe v zvezi z izvrševanjem in ureditvijo kazni individualizirajo, tako da poleg preprečevanja povratništva ob upoštevanju interesov družbe in pravic žrtev spodbujajo vključevanje v družbo ali socialno rehabilitacijo obsojene osebe.

87.

V okviru izvajanja člena 17 Okvirnega sklepa torej načelo individualizacije kazni, ki je ena od funkcij kazni, narekuje jasno razdelitev pristojnosti med državo izdajateljico in državo izvršiteljico, da se tako zagotovi, da odločitve v zvezi z izvrševanjem kazni sprejme sodni organ, ki lahko najbolje presodi ravnanje posameznika.

88.

To pomeni, da so sodni organi kraja, v katerem posameznik dejansko prestaja kazen zapora, tisti, ki se izrečejo o vseh ukrepih ureditve kazni, vključno z ukrepi skrajšanja kazni, ki se lahko odobrijo obsojeni osebi.

89.

Nedvomno so to organi, ki so zadevni osebi blizu: torej organi v kraju, kjer dejansko prestaja kazen zapora. ( 34 )

90.

Kar zadeva posebej skrajšanje kazni zaradi zaporniškega dela, je ta ukrep individualizacije smiseln le, če ga sprejme organ, ki je dejansko spremljal in ocenil delo posameznika.

91.

Torej uporaba člena 41(3) NK namesto danske zakonodaje za obdobje, ko je A. Ognjanov prestajal kazen zapora na Danskem, nima nobenega smisla niti ni zanjo nobene pravne podlage. Taka pobuda bi bila sama po sebi v nasprotju z načelom individualizacije kazni, saj bi morali bolgarski organi odobriti skrajšanje kazni obsojene osebe, čeprav, prvič, je niso nikoli srečali in, drugič, niso spremljali njenega dela niti njenega napredka. Nasprotno pa nič ne nasprotuje temu, da bolgarski sodni organi pri splošnejši presoji prizadevanj za socialno rehabilitacijo, ki jih je pokazal posameznik, upoštevajo delo, ki ga je A. Ognjanov opravil med prestajanjem kazni zapora na Danskem, in ocene, ki so jih v zvezi s tem podali njihovi danski kolegi. To bo eno od meril, na podlagi katerih bodo pristojni sodni organi lahko ocenili, ali je za posameznika utemeljeno uporabiti režim pogojnega odpusta.

92.

Nacionalni sodni organi bodo lahko šele od trenutka, ko je zadevna oseba zaprta v bolgarskem zavodu za prestajanje kazni zapora, uporabili člen 41(3) NK, če bo to primerno. To skrajšanje kazni bo treba opraviti v okviru rednega in individualiziranega spremljanja posameznika, ne bo pa ga mogoče izvesti samodejno, kot to po mojem razumevanju izhaja iz sodbe Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče). ( 35 )

93.

Ob upoštevanju vsega navedenega torej menim, da mora biti v skladu z načeloma teritorialnosti kazenske zakonodaje in individualizacije kazni, na katerih temelji Okvirni sklep, izvrševanje kazni odvzema prostosti – in še posebej odobritev skrajšanja kazni – urejeno s pravom države članice, v kateri obsojena oseba dejansko prestaja kazen zapora.

94.

Taka razlaga je podkrepljena s sistematiko Okvirnega sklepa, katerega del je člen 17.

95.

Preučitev sistematike Okvirnega sklepa izkazuje, da člen 17 tega sklepa določa načela, ki se upoštevajo pri izvrševanju kazni po opravljeni premestitvi obsojene osebe.

96.

Prvič, treba je upoštevati kontekst, v katerem so bila načela člena 17 Okvirnega sklepa izoblikovana. Okvirni sklep je bil namreč sprejet na podlagi nekaj obstoječih aktov, zlasti na podlagi Konvencije o transferju. ( 36 ) To je med drugim navedeno v uvodnih izjavah 4 in 5 Okvirnega sklepa.

97.

Določbe člena 17(1) Okvirnega sklepa so v bistvu enake določbam člena 9(3) Konvencije o transferju. V zadnjenavedenem členu je namreč pojasnjeno, da se „[z]a prestajanje kazni […] uporablja zakon države prestajanja kazni, ki je edina pristojna za izvajanje vseh ustreznih ukrepov“. Pomembno je, da je ta določba naslovljena „Posledica transferja za državo prestajanja kazni“. ( 37 )

98.

Glede na kontekst, v katerem je bil Okvirni sklep sprejet, je torej zelo verjetno, da je želel zakonodajalec Unije – ker je člen 17 Okvirnega sklepa naslovil „Pravo, ki ureja izvrševanje“ – napotiti na pravo, ki ureja izvrševanje kazenske sankcije „po premestitvi obsojene osebe“.

99.

Drugič, treba je upoštevati, da je vsako od načel Okvirnega sklepa izoblikovano po kronološkem zaporedju.

100.

Najprej so s členi od 4 do 14 Okvirnega sklepa izoblikovana pravila, ki jih morajo države članice uporabiti za premestitev obsojene osebe. Natančneje, v členih od 4 do 6 Okvirnega sklepa so pojasnjeni postopki v zvezi s posredovanjem sodbe in potrdila državi izvršiteljici. Nato so s členi od 7 do 14 tega sklepa določena načela, ki se uporabljajo za odločitev o priznanju sodbe in odločitev o izvršitvi kazenske sankcije. V členu 13 Okvirnega sklepa je v zvezi s tem navedeno, da država izdajateljica ohrani pravico do umika potrdila, „[d]okler se v državi izvršiteljici ne začne izvrševanje kazenske sankcije“. ( 38 )

101.

Nato člen 15 Okvirnega sklepa določa postopke, ki se uporabljajo pri premestitvi obsojene osebe, člen 16 tega sklepa pa vsebuje posebne določbe za primer tranzita posameznika preko ozemlja druge države članice.

102.

Te določbe so del popolnoma logičnega zaporedja, člen 17 Okvirnega sklepa pa je očitno njegovo nadaljevanje, saj določa načela, ki se uporabljajo pri izvrševanju kazenske sankcije „od trenutka, ko je obsojena oseba premeščena“ k sodnim organom države izvršiteljice.

103.

Člen 17 Okvirnega sklepa je treba razlagati tudi ob upoštevanju pravil, določenih v nadaljnjih določbah Okvirnega sklepa, zlasti v členu 22 tega sklepa.

104.

Navedeni člen 22, naslovljen „Posledice premestitve obsojene osebe“, še posebej jasno razkriva prenos pristojnosti, ki nujno spremlja premestitev obsojene osebe.

105.

Zakonodajalec Unije v členu 22(1) Okvirnega sklepa namreč navaja, da država izdajateljica ne more več izvrševati kazenske sankcije, takoj ko „se je njeno izvrševanje začelo v državi izvršiteljici“. To zelo jasno pomeni, da dokler država izvršiteljica ne začne izvrševati kazenske sankcije, država izdajateljica v ta namen ostane pristojna za njeno izvrševanje. Poleg tega je v členu 22(2) Okvirnega sklepa pojasnjeno, da „[d]ržava izdajateljica ponovno pridobi pravico do izvrševanja kazenske sankcije“, ( 39 ) ko država izvršiteljica te sankcije ne more izvršiti zaradi pobega obsojene osebe iz zapora.

106.

Pravo države izvršiteljice za izvrševanje stricto sensu kazni odvzema prostosti se torej uporablja šele od trenutka, ko država izvršiteljica prizna sodbo in je opravljena premestitev obsojene osebe. Dokler sodba ni priznana in je obsojena oseba še vedno v sodni pristojnosti sodnih organov države izdajateljice, se za izvrševanje kazni uporablja pravo zadnjenavedene države. Torej je v pristojnosti države izdajateljice, da v skladu s nacionalno zakonodajo odloči o vprašanjih v zvezi s skrajšanjem kazni.

107.

Tretjič, poudariti je treba, da je v sistemu Okvirnega sklepa za preučitev, ali je treba organizirati premestitev zapornika v državo članico izvora ali stalnega prebivališča, pristojna država izdajateljica. ( 40 )

108.

Premestitev je prav gotovo ukrep izvrševanja kazni, ( 41 ) morda eden zadnjih, ki jih lahko sprejmejo sodni organi države izdajateljice. Gre zlasti za ukrep individualizacije kazni, katerega namen je spodbuditi socialno rehabilitacijo obsojene osebe.

109.

Člen 4(2) Okvirnega sklepa določa, da se posredovanje sodbe zaradi njenega priznanja lahko izvede šele, kadar so sodni organi države izdajateljice prepričani – po potrebi po posvetovanjih s sodnimi organi države izvršiteljice – da bo izvršitev kazenske sankcije s strani države izvršiteljice olajšala uresničitev tega cilja.

110.

Zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 9 Okvirnega sklepa pojasnjuje, da bodo morali sodni organi države izdajateljice, da bi se prepričali o tem, „upoštevati dejavnike, kakršen je na primer navezanost osebe na državo izvršiteljico, ter dejstvo, da obsojena oseba smatra, da ima v državi izvršiteljici družinske, jezikovne, kulturne, socialne ali ekonomske in druge vezi“.

111.

Enako kot je država izdajateljica pristojna za izvedbo te presoje, lahko prav tako samo ona preuči, ali je treba zadevni osebi ob koncu obdobja prestajanja kazni zapora na njenem ozemlju in ob upoštevanju prizadevanj te osebe priznati skrajšanja kazni, kot se dopuščajo na podlagi nacionalne zakonodaje.

112.

Dejstvo, da mora država izdajateljica v potrdilu, priloženem sodbi, navesti število dodatnih dni, ki jih je treba odšteti od skupnega trajanja odvzema prostosti, ki ga je zapornik že prestal, podpira to razlago.

113.

Potrdilo je tipski obrazec iz Priloge I k Okvirnemu sklepu. ( 42 ) Ta obrazec sestavljajo različne rubrike, ki jih morajo izpolniti sodni organi države izdajateljice. Te rubrike ji omogočajo, da poda informacije zlasti v zvezi z organom, ki je izdal sodbo, obsojenim posameznikom in naravo kaznivega dejanja, ki ga je storil, ter da pojasni naravo in trajanje kazenske sankcije. Točnost teh informacij morajo potrditi sodni organi države izdajateljice. ( 43 ) To so namreč bistvene informacije, ki morajo državi izvršiteljici omogočiti minimalni nadzor nad sodbo ( 44 ) in in fine zagotoviti pravilno izvršitev kazenske sankcije. Sodni organ države izvršiteljice prizna sodbo na podlagi potrdila, ki mu ga posreduje sodni organ države izdajateljice, s katerim ta potrjuje veljavnost in izvršljivost sodbe. V nasprotnem primeru – če je potrdilo nepopolno ali ni točno – je to na podlagi člena 9 Okvirnega sklepa razlog za nepriznanje sodbe in neizvršitev kazenske sankcije.

114.

Za namene naše analize je treba napotiti na informacije, ki se zahtevajo v točki 2 rubrike (i) vzorca potrdila iz Priloge I k Okvirnemu sklepu v zvezi s trajanjem kazenske sankcije. Te informacije zagotavljajo polni učinek člena 17(2) Okvirnega sklepa.

115.

V točki 2.2. te rubrike mora država izdajateljica navesti skupno trajanje že prestanega odvzema prostosti v povezavi z zadevno kazensko sankcijo v dnevih. To je „bruto“ kazen.

116.

Po drugi strani lahko ta država v skladu s točko 2.3. iste rubrike od tega obdobja po svoji presoji odšteje še dodatno število dni „iz drugih razlogov, tj. ne iz razlogov iz točke 2.2.“, pri čemer zakonodajalec Unije kot primer navaja amnestijo ali pomilostitev itd. v zvezi s kazensko sankcijo. Navedena točka 2.3. torej državi izdajateljici omogoča predložitev dodatnih navedb, če je bila kazen že skrajšana zaradi posebnih okoliščin.

117.

Ti elementi dokazujejo, da je v pristojnosti države izdajateljice, da odloči o skrajšanjih obdobja prestajanja kazni zapora na svojem ozemlju, saj mora v potrdilu država izdajateljica državo izvršiteljico obvestiti, ali je treba odšteti večje število dni, kot je število dni konkretnega prestajanja kazni zapora, in po potrebi navesti točno število dni. Formulacija, ki jo je uporabil zakonodajalec Unije v zvezi z naravo razlogov, s katerimi je mogoče utemeljiti skrajšanje kazni, je očitno zelo ohlapna. Poleg tega seznam teh razlogov ni izčrpen, na kar kaže uporaba prislova „na primer“. Zakonodajalec Unije je torej želel čim širše zajeti vse posebne okoliščine, ki lahko v različnih državah članicah povzročijo skrajšanje kazni. Zato lahko razumno sklepamo, da je odpust kazni, ki se odobri glede na napredek, ki ga je dosegla obsojena oseba, eden od teh razlogov.

118.

Glede na navedeno sem torej prepričan, da država izvršiteljica ne more s svojim pravom izvrševanja kazni – in še posebej ne s svojo nacionalno zakonodajo v zvezi z odpusti kazni – nadomestiti prava države izdajateljice in tako ne more spremeniti obdobja, ki ga je zadnjenavedena odštela, saj bi sicer obstajalo tveganje za resen poseg ne le v načelo vzajemnega priznavanja, ampak tudi v ozemeljsko suverenost Kraljevine Danske.

119.

V zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je Kraljevina Danska namreč izrecno navedla, da se kazen ne skrajša zaradi zaporniškega dela. V skladu z načelom vzajemnega zaupanja, na katerem temelji Okvirni sklep, Republika Bolgarija torej nima druge možnosti, kot da upošteva uporabo veljavnega prava države izdajateljice, čeprav – če povzamem formulacijo Sodišča iz sodbe z dne 11. februarja 2003, Gözütok in Brügge ( 45 ) – „bi izvajanje njenega nacionalnega prava privedlo do drugačne rešitve“. ( 46 )

120.

Če bi se uresničila taka pobuda, bi se torej neizogibno načelo vzajemno zaupanje med državami članicami, s tem pa bi se lahko ogrozilo uresničevanje ciljev, zastavljenih z Okvirnim sklepom.

121.

Naj poleg tega še opozorim, da je pravica do kaznovanja ena bistvenih pravic države in da je kazensko pravo, vključno s pravom izvrševanja kazni, v samem središču nacionalne suverenosti. Pravo izvrševanja kazni torej spada na področje uporabe pristojnosti, ki se državam priznava v zvezi s tem, da odločajo o svoji kazenskopravni politiki, na kar kaže njegova teritorialnost. ( 47 )

122.

V obravnavani zadevi je A. Ognjanov s svojimi ravnanji kršil javni red Kraljevine Danske. Torej je v pristojnosti sodnih organov te države članice, da mu sodijo in ga obsodijo zaradi storjenih kaznivih dejanj. Prav tako je A. Ognjanov kazen zapora sprva prestajal na danskem ozemlju in v sodni pristojnosti danskih organov.

123.

Ob upoštevanju zadevnih področij pristojnosti je torej očitno, da se člen 41(3) NK „ne uporablja“ za izvrševanje kazni na danskem ozemlju, saj bi se sicer kršila ozemeljska suverenost Kraljevine Danske.

124.

Nazadnje, če bi bilo treba člen 17 Okvirnega sklepa razlagati tako, da dopušča uporabo zakonodaje države izvršiteljice za izvrševanje kazni v državi izdajateljici, bi s tem posegli tudi v temeljno načelo enakega obravnavanja. Za osebe, ki bi kazen prestajale v istem zavodu za prestajanje kazni zapora, bi se namreč (lahko) uporabljale različne pravne ureditve glede izvrševanja njihove kazni, še zlasti glede postopkov odpusta kazni.

125.

To bi privedlo do nerešljivih položajev, ki ne bi omogočali zagotavljanja pravične in ustrezne uporabe standardov, gotovo pa bi lahko ogrozili tudi uspeh Okvirnega sklepa.

126.

Zato glede na vse navedeno menim, da je treba ob upoštevanju načel, na katerih temelji Okvirni sklep, in sicer, prvič, načela vzajemnega zaupanja med državami članicami ter, drugič, načel teritorialnosti kazenske zakonodaje in individualizacije kazni, člen 17(1) in (2) Okvirnega sklepa razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki sodnim organom države izvršiteljice omogoča, da obsojeni osebi odobrijo odpust kazni zaradi dela, ki ga je opravila med prestajanjem kazni zapora v državi izdajateljici.

127.

Priznam, da taka razlaga ne omogoča razlikovanja med Okvirnim sklepom, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja, in tradicionalnimi mehanizmi pravosodnega sodelovanja, zasnovanega kot sodelovanje med suverenimi državami. Vendar menim, da je to edina mogoča razlaga, če naj se polno upošteva neusklajenost pravil v zvezi z izvrševanjem kazni v Uniji.

128.

Drugo vprašanje se nanaša na obseg obveznosti obveščanja, naložene sodnim organom države izvršiteljice na podlagi člena 17 Okvirnega sklepa. To vprašanje bi se postavljalo, če bi navedena določba bolgarskim sodnim organom omogočala uporabo člena 41(3) NK za obdobje, ko je zadevna oseba prestajala kazen zapora na Danskem.

129.

Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) se sprašuje, ali morajo bolgarski sodni organi, če so v zvezi s tem zaprošeni, obvestiti danske kolege o uporabi take zakonodaje, in če je to primerno, o tem, kakšne informacije morajo v zvezi s tem predložiti.

130.

Glede na odgovor, ki ga predlagam na prvo vprašanje, menim, da odgovor na drugo vprašanje ne bi bil koristen.

131.

Če bi Sodišče presodilo, da člen 17(1) in (2) Okvirnega sklepa nasprotuje nacionalnemu pravilu, kot je to iz postopka v glavni stvari, predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali bi pravo Unije nasprotovalo temu, da za obdobje, ko je A. Ognjanov prestajal kazen zapora na Danskem, „kljub temu“ uporabi člen 41(3) NK, ker naj bi bila ta zakonodaja milejša.

132.

Treba je priznati, da drži, da zadevni odpust kazni ni zanemarljiv.

133.

Ker je danska zakonodaja strožja glede odpustov kazni zaradi zaporniškega dela, bi uporaba člena 41(3) NK za obdobje, ko je A. Ognjanov prestajal kazen zapora na Danskem, temu dejansko omogočila skrajšanje kazni ne le za eno leto, osem mesecev in dvajset dni, temveč za dve leti, šest mesecev in štiriindvajset dni, kar pomeni, da bi bila zadevna oseba veliko prej spet na prostosti.

134.

Vendar vprašanje predložitvenega sodišča temelji na predpostavki, ki jo je treba a priori zavrniti. Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) namreč v resnici sprašuje, ali lahko uporabi nacionalno pravilo kljub temu, da je bilo odločeno, da se z njim krši pravo Unije, ker naj bi bilo to pravilo za zadevno osebo ugodnejše.

135.

To vprašanje je predložitveno sodišče drugače formulirano postavilo v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi Ognjanov (C‑614/14), ki jo Sodišče še obravnava.

136.

Torej bom odgovoril enako, kot sem odgovoril v sklepnih predlogih v zadevi Ognjanov ( 48 ), vendar bom k temu dodal nekaj pripomb.

137.

Prvič, v skladu s členom 280 PDEU so „[s]odbe Sodišča […] izvršljive“. Kot sem že navedel v točki 111 teh sklepnih predlogov, Sodišče, ki odloča na podlagi člena 267 PDEU, ne izdaja svetovalnih mnenj. Iz ustaljene sodne prakse tako izhaja, da je sodba, ki jo Sodišče izreče v okviru predhodnega odločanja, zavezujoča za nacionalno sodišče glede razlage ali veljavnosti zadevnih aktov institucij Unije za rešitev spora o glavni stvari. ( 49 )

138.

Drugič, če bi Sodišče menilo, da člen 17(1) in (2) Okvirnega sklepa nasprotuje nacionalnemu pravilu, kot je to iz postopka v glavni stvari, bi moralo predložitveno sodišče, kot sem že navedel, določbe člena 41(3) NK razlagati ob upoštevanju besedila in cilja Okvirnega sklepa, pri čemer – če bi bilo to primerno – ne bi smelo upoštevati sodne prakse, ki jo je izoblikovalo Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče), saj ga zavezuje obveznost skladne razlage.

139.

Tretjič in vsekakor moram predložitveno sodišče opozoriti, da zaradi neupoštevnosti člena 41(3) NK za obdobje, ko je zadevna oseba prestajala kazen zapora na Danskem, pravila retroaktivnosti milejše kazenske zakonodaje iz člena 49(1), zadnji stavek, Listine (načelo retroaktivnosti in mitius) ni mogoče uporabiti.

140.

Četrtič in nazadnje, zaradi odpusta kazni, na katero se osredotoča predložitveno sodišče, se je že skoraj pozabilo na to, da je premestitev A. Ognjanova v Bolgarijo zanj že sama po sebi ugodnejša, saj bo lahko preostanek kazni prestal v družbenem okolju, iz katerega prihaja, zato bo olajšana njegova socialna rehabilitacija.

141.

Glede na navedeno in ob predpostavki, da bi Sodišče menilo, da člen 17(1) in (2) Okvirnega sklepa nasprotuje nacionalnemu pravilu, kot je to iz postopka v glavni stvari, predložitveno sodišče na podlagi obveznosti skladne razlage, ki mu je naložena, ne bi smelo upoštevati razlage člena 41(3) NK, kot jo je podalo Vrhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče), in ne bi smelo uporabiti te določbe za obdobje, ko je zadevna oseba prestajala kazen zapora na Danskem.

142.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev bi želel podati nekaj sklepov v zvezi z razdelitvijo pristojnosti med sodnimi organi države izdajateljice in sodnimi organi države izvršiteljice, določeno z Okvirnim sklepom.

143.

Ko je posameznik v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, najprej zaprt v državi izdajateljici, je očitno, da se za izvrševanje njegove kazni uporablja pravo te države. Vsi ukrepi za izvrševanje kazni na ozemlju te države, pa naj bodo to ukrepi v zvezi z izvrševanjem kazenske sankcije, kot je sodni nalog za prijetje, ali tisti v zvezi z ureditvijo kazni, kot je izvrševanje kazni z opravljanjem dela zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora, spadajo na področje uporabe prava države izdajateljice.

144.

Kot je bilo že ugotovljeno, je država izdajateljica prav tako pristojna za preučitev, ali je treba organizirati premestitev zapornika v državo njegovega izvora ali stalnega prebivališča. ( 50 )

145.

Premestitev je prav gotovo ukrep izvrševanja kazni in predvsem ukrep individualizacije, katerega namen je zadevni osebi omogočiti prestajanje kazni zapora čim bližje njenemu družinskemu okolju in družbeni sredini, v katero se bo morala ponovno vključiti. ( 51 )

146.

Enako kot je izvedba te presoje v pristojnosti države izdajateljice, je prav tako v njeni pristojnosti tudi preučitev, ali je zapornik v skladu z nacionalno zakonodajo in glede na prizadevanja, ki jih je pokazal, lahko upravičen še do drugih ukrepov ureditve kazni, vključno z ukrepi skrajšanja kazni.

147.

Zaradi take razdelitve pristojnosti mora država izdajateljica odločiti o vseh vprašanjih v zvezi z odpusti kazni pred premestitvijo obsojene osebe. ( 52 )

148.

Naj spomnim, da je prav to cilj točke 2.3. rubrike (i) vzorca potrdila iz Priloge I k Okvirnemu sklepu.

149.

Premestitev obsojene osebe namreč ne sme odvzeti celotnega polnega učinka odpustom kazni, do katerih je ta oseba, če je to primerno, upravičena na podlagi zakonodaje države izdajateljice in odločb, ki jih je izdalo pristojno sodišče. ( 53 ) Sodni organi države izdajateljice morajo biti torej zmožni izdati potrdilo, v katerem je natančno opredeljeno ne le trajanje kazenske sankcije in kazni, ki je bila izvršena, stricto sensu, ampak tudi to, kar je bilo odšteto na podlagi odpustov kazni, določenih z nacionalno zakonodajo. Zmožni bi morali biti predložiti tudi nekaj pojasnil v zvezi s presojo glede prizadevanj posameznika za rehabilitacijo.

150.

Država izvršiteljica torej ne more s svojim pravom izvrševanja kazni nadomestiti prava države izdajateljice, tudi če bi bila njena zakonodaja za zadevno osebo ugodnejša, saj s tem ne bi le kršili določb člena 17 Okvirnega sklepa, ampak bi tudi resno posegli v suverenost države izdajateljice in s tem tudi v načelo vzajemnega priznavanja.

151.

Če je obsojena oseba premeščena v državo izvršiteljico, je povsem logično, da se sodni organi države izdajateljice pozanimajo o določbah, ki se uporabljajo v zvezi s predčasnim ali pogojnim odpustom, kot je to določeno v členu 17(3) Okvirnega sklepa. Znova je treba upoštevati, da je bil s storitvijo kaznivega dejanja kršen javni red države izdajateljice. Ta mora biti torej prepričana, da bo z izvrševanjem kazni na ozemlju države izvršiteljice zagotovljena ustrezna rešitev za motenje javnega reda na njenem ozemlju. Država izdajateljica bo tako presodila, ali bo kazen na podlagi teh novih določb na splošno ohranila koherentnost iz časa, ko je bila izrečena. Če se boji, da bi lahko premestitev privedla do po njenem mnenju prezgodnjega odpusta kazni, ali če meni, da kazen ni več sorazmerna glede na kršitev, se lahko odloči, da obsojene osebe ne bo premestila, in umakne potrdilo.

152.

Zahtevo za informacije je treba podati pred premestitvijo posameznika, saj država izdajateljica po opravljeni premestitvi ne more več vsiljevati svojega koncepta ukrepov izvrševanja kazni in odločitve o premestitvi ne more več spremeniti.

153.

Premestitev zadevne osebe samodejno in nujno povzroči hkraten prenos pristojnosti glede izvrševanja kazni v korist države izvršiteljice, in sicer iz istih razlogov, kot so bili navedeni zgoraj. Prvič zato, ker se izvrševanje kazni odslej izvaja na ozemlju v sodni pristojnosti te države. Drugič pa zato, ker bodo od te premestitve izključno sodni organi države izvršiteljice zmožni urejati pogoje izvrševanja kazni glede na prizadevanja za rehabilitacijo zadevne osebe ter njen materialni, družinski in socialni položaj.

154.

Očitno je, da po opravljeni premestitvi od države izvršiteljice ni mogoče zahtevati, da bo državo izdajateljico prosila za dovoljenje pred sprejetjem ukrepa individualizacije kazni, na primer v obliki skrajšanja kazni ali predčasnega ali pogojnega odpusta. Kot je bilo že rečeno, spadajo vprašanja glede obstoja, postopkov izvrševanja in utemeljitev ureditve odpusta na področje uporabe pristojnosti, ki se državam priznava v zvezi s tem, da odločajo o svoji kazenskopravni politiki. Če bi bilo treba v takem primeru za dovoljenje zaprositi državo izdajateljico, bi se s tem kršila suverenost države izvršiteljice in neodvisnost njenega sodnega sistema.

155.

Država izvršiteljica mora torej kazensko sankcijo izvrševati, kot da bi jo izrekli njeni sodni organi. Kar zadeva državo izdajateljico, tokrat ona nima druge možnosti, kot da v skladu z načelom vzajemnega zaupanja upošteva uporabo veljavnega prava države izvršiteljice, čeprav – če znova povzamem formulacijo Sodišča iz sodbe z dne 11. februarja 2003, Gözütok in Brügge ( 54 ) – bi izvajanje njenega nacionalnega prava privedlo do drugačne rešitve ( 55 ).

156.

Države članice so se ob sprejetju Okvirnega sklepa popolnoma zavedale obstoječih razlik med svojimi pravnimi sistemi, kar zadeva izvrševanje kazenskih odločb. Kar zadeva na primer pravila, ki se uporabljajo pri predčasnem ali pogojnem odpustu, je v nekaterih državah članicah obsojena oseba odpuščena s prestajanja kazni, potem ko je prestala dve tretjini kazni, medtem ko je v drugih državah odpust mogoč po izvršitvi tretjine kazni. Države članice so se torej povsem zavedale, da lahko premestitev obsojene osebe vpliva na konkretno trajanje odvzema prostosti zadevni osebi v primerjavi s prvotno izrečeno kaznijo, s tem pa tudi na datum odpusta. ( 56 ) Prav zato in zlasti zaradi preprečitve odpusta, ki bi ga država izdajateljica opredelila kot „predčasen“ glede na kaznivo dejanje, storjeno na njenem ozemlju, je zakonodajalec Unije določil „pridržek“ iz člena 17(3) Okvirnega sklepa. ( 57 )

157.

Res je, da bi, če bi država izvršiteljica uporabljala strožja pravila, premestitev obsojene osebe v to državo lahko de facto povzročila daljšo kazen zapora, kot bi jo morala prestati v državi izdajateljici.

158.

Evropsko sodišče za človekove pravice v zvezi s tem nima pridržkov z vidika pravice do svobode in varnosti, določene s členom 5 EKČP, če trajanje prestajanja kazni zapora ne preseže trajanja, kot je bilo določeno ob koncu prvotnega kazenskega postopka. Kljub temu pa ne izključuje, da bi lahko kazen zapora, ki bi bila v državi izvršiteljici de facto očitno daljša, povzročila odgovornost države izdajateljice na podlagi člena 5 EKČP, in sicer zaradi posledic, ki so bile v času sprejetja odločitve o premestitvi predvidljive. ( 58 )

159.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija), odgovori: