1. 

Na Finskem je varstvo okolja in javnega zdravja zagotovljeno zlasti z dvema sklopoma pravil.

2. 

Prvič, na podlagi ureditve v zvezi s trošarino na določeno embalažo pijač je plačila navedene trošarine oproščena embalaža pijač, vključena v delujoč sistem vračanja, v okviru katerega se zagotovi ponovna uporaba ali recikliranje embalaže pijač.

3. 

Drugič, ureditev v zvezi z alkoholom določa monopol nad prodajo alkoholnih pijač na drobno v korist družbe Alko Oy (v nadaljevanju: družba Alko), državne družbe za prodajo alkohola, ter zlasti pogojuje uvoz nekaterih alkoholnih pijač, namenjenih za prodajo na drobno, s pridobitvijo dovoljenja za prodajo na drobno.

4. 

Helsingin hovioikeus (pritožbeno sodišče v Helsinkih, Finska) s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče sprašuje o opredelitvi prvonavedene ureditve z vidika člena 34 PDEU ali 110 PDEU in drugonavedene ureditve z vidika člena 34 PDEU ali 37 PDEU.

5. 

Predložitveno sodišče nato Sodišče še sprašuje, ali je treba te člene ter člene 1(1), 7 in 15 Direktive 94/62/ES ( 2 ) razlagati tako, da nasprotujejo takima ureditvama.

6. 

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med V. Visnapuujem, zastopnikom družbe European Investment Group OÜ (v nadaljevanju: družba EIG), ter Kihlakunnansyyttäjä (Helsinki) (helsinški državni tožilec) in Suomen valtio – Tullihallitus (finska država – carinska uprava) v zvezi s, prvič, določitvijo trošarine na embalažo alkoholnih pijač, ki ni vključena v sistem vračanja, in, drugič, zahtevo po dovoljenju za prodajo na drobno za uvoz teh alkoholnih pijač in njihovo prodajo na drobno.

7. 

V teh sklepnih predlogih bom najprej pojasnil, zakaj menim, da je treba nacionalno ureditev, kot je tista iz postopka v glavni stvari, na podlagi katere je določena embalaža pijač oproščena plačila trošarine, če je vključena v sistem vračanja, presojati ob upoštevanju člena 110 PDEU ter zakaj je treba to ureditev obravnavati kot združljivo s tem členom 110 in členi 1(1), 7 in 15 Direktive 94/62.

8. 

Nato bom pokazal, da je treba nacionalno ureditev, kot je tista iz postopka v glavni stvari, ki določa monopol nad prodajo na drobno, uvoz nekaterih alkoholnih pijač, namenjenih za prodajo na drobno, pa pogojuje s pridobitvijo dovoljenja za prodajo na drobno, presojati ob upoštevanju člena 37 PDEU, pri čemer je treba ta člen razlagati tako, da ne nasprotuje taki ureditvi, če sta organizacija in delovanje tega monopola prilagojena tako, da je odpravljena vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic, tako da se trgovina z blagom iz drugih držav članic niti pravno niti dejansko ne obravnava manj ugodno v primerjavi s trgovino z domačim blagom, kar bo moralo preveriti nacionalno sodišče.

9.

Člen 34 PDEU določa, da so „[m]ed državami članicami […] prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom[ ( 3 )]“.

10.

Člen 37(1) PDEU določa:

„Države članice prilagodijo vse državne monopole tržne narave, s čimer zagotovijo, da je odpravljena vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic.

Določbe tega člena se uporabljajo za vse organe, s katerimi država članica pravno ali dejansko, neposredno ali posredno nadzoruje, določa ali občutno vpliva na uvoz ali izvoz med državami članicami. Te določbe se uporabljajo tudi za monopole, ki jih država prenese na druge.“

11.

Člen 110 PDEU določa:

„Nobena država članica ne uvaja, neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na enakovrstne domače izdelke.

Prav tako nobena država članica ne uvaja takšnih notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, s katerimi bi posredno zaščitila druge izdelke.“

12.

Člen 1(1) Direktive 94/62 določa:

„Cilj te direktive je uskladitev nacionalnih predpisov za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, da se, po eni strani, prepreči njen kakršenkoli vpliv na okolje vseh držav članic kot tudi tretjih držav ali da se tak vpliv zmanjša, s čimer se zagotovi visoka raven varstva okolja, ter, po drugi strani, da se zagotovi delovanje notranjega trga in se preprečijo trgovinske ovire kot tudi izkrivljanje in omejevanje konkurence v Skupnosti.“

13.

Člen 7 te direktive, naslovljen „Sistemi vračanja, zbiranja in predelave“, določa:

„1.   Države članice storijo vse potrebno, da zagotovijo, da se vzpostavijo sistemi, ki zagotavljajo:

da se izpolnijo cilji, določeni v tej direktivi.

Ti sistemi so odprti za sodelovanje vseh gospodarskih subjektov iz zadevnih sektorjev in pristojnih javnih oblasti. Brez razlikovanja se uporabljajo tudi za uvožene proizvode, vključno s podrobno ureditvijo in cenami za dostop do teh sistemov, in so zasnovani tako, da ne pride do trgovinskih ovir ali izkrivljanja konkurence skladno s Pogodbo.

2.   Ukrepi iz odstavka 1 so del politike, ki velja za vso embalažo in odpadno embalažo, in upoštevajo zlasti zahteve glede varstva okolja in zdravja potrošnikov, varnosti in higiene […]“

14.

Člen 15 te direktive, naslovljen „Ekonomski instrumenti“, določa:

„Na podlagi ustreznih določb Pogodbe Svet sprejme ekonomske instrumente za pospeševanje doseganja ciljev te direktive. Če takšni ukrepi niso sprejeti, lahko države članice skladno z načeli, ki urejajo okoljsko politiko Skupnosti, med drugim skladno z načelom plača povzročitelj obremenitve, in z obveznostmi, ki izhajajo iz Pogodbe, sprejmejo ukrepe za uresničevanje teh ciljev.“

15.

Člen 5 Laki eräiden juomapakkausten valmisteverosta (1037/2004) (zakon št. 1037/2004 o trošarinah na določeno embalažo pijač, v nadaljevanju: zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač) določa, da znaša trošarina 51 centov na liter pakiranega blaga.

16.

Člen 6 tega zakona določa primere oprostitve plačila trošarine. V odstavku 1(1) tega člena je določeno, da je njenega plačila oproščena embalaža pijač, če je vključena v delujoč sistem vračanja iz člena 3, prvi odstavek, točka 2, navedenega zakona. ( 4 )

17.

Člen 1 Alkoholilaki (1143/1994) (zakon št. 1143/1994 o alkoholu, v nadaljevanju: zakon o alkoholu) določa, da je cilj tega zakona preprečiti negativne učinke alkoholnih substanc na družbo, družbeno življenje in zdravje, in sicer z nadzorom nad uživanjem alkohola.

18.

Člen 8 navedenega zakona, naslovljen „Uvoz alkoholnih pijač in etilnega alkohola ter dovoljenje za uvoz etilnega alkohola“, v prvem odstavku določa:

„Brez posebnega dovoljenja se smejo uvažati alkoholne pijače, namenjene za osebno uporabo ali za komercialne ali poklicne namene. Uvoz za osebno uporabo je podrobneje urejen v členu 10. Kdor uporablja alkoholne pijače v komercialne ali poklicne namene, potrebuje za svojo dejavnost posebno dovoljenje za uvoz alkoholnih pijač, določeno s tem zakonom […]“

19.

Člen 13, prvi odstavek, zakona o alkoholu določa, da ima razen izjem, določenih v členu 14 tega zakona, družba Alko monopol nad prodajo alkoholnih pijač na drobno.

20.

Člen 14 navedenega zakona, ki se nanaša na „dovoljenje za prodajo na drobno“, v prvem in drugem odstavku določa:

„Alkoholne pijače, pridobljene s fermentacijo, ki vsebujejo največ 4,7 volumenskega odstotka etilnega alkohola, lahko poleg državne družbe na drobno prodaja tudi katera koli oseba, ki je od pristojnega organa pridobila dovoljenje za prodajo na drobno.

S trgovino na drobno z alkoholnimi pijačami, pridobljenimi s fermentacijo, ki vsebujejo največ 13 volumenskih odstotkov etilnega alkohola, se lahko ukvarja državna družba, pa tudi katera koli oseba, ki je od pristojnega organa pridobila dovoljenje za proizvodnjo zadevnega izdelka, pod pogoji, ki jih določa ministrstvo za socialne zadeve in zdravje.“

21.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je družba EIG s sedežem v Estoniji vzdrževala spletno mesto www.alkotaxi.eu, prek katerega je bilo mogoče kupiti alkoholne pijače različnih znamk z majhno ali veliko vsebnostjo alkohola. Družba EIG je za del kupcev zagotavljala dostavo kupljenih alkoholnih pijač na dom.

22.

Ni sporno, da družba EIG med 24. junijem in 18. avgustom 2009 ( 5 ) ni izpolnila nekaterih obveznosti, ki so ji bile naložene na podlagi finskega prava pri dostavi alkoholnih pijač na Finsko. ( 6 )

23.

Družba EIG namreč ni plačala 23.144,89 EUR iz naslova trošarin na alkoholne pijače ob uvozu tega blaga na Finsko niti 5233,52 EUR iz naslova trošarine na določeno embalažo pijač za enote pakiranja. Zadnjenavedena trošarina se obračunava, če embalaža ni vključena v sistem vračanja, kar je veljalo za pijačo iz postopka v glavni stvari.

24.

Poleg tega je V. Visnapuu, zastopnik družbe EIG, uvozil alkoholne pijače in jih delu finskih kupcev dostavil na dom, čeprav za ta uvoz ni imel dovoljenja za prodajo na drobno.

25.

Kihlakunnansyyttäjä (Helsinki) je zato zoper V. Visnapuuja začel pregon zaradi hude davčne goljufije in kaznivega dejanja kršitve zakona o alkoholu.

26.

Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih) je V. Visnapuuja s sodbo z dne 26. septembra 2012 obsodilo na pogojno kazen osmih mesecev zapora in plačilo 28.378,40 EUR Suomen valtio iz naslova neplačanih dajatev skupaj z zamudnimi obrestmi.

27.

V. Visnapuu se je zoper to odločitev pritožil. Pri tem je, prvič, trdil, da je zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač posredno diskriminatoren in zato v nasprotju s členom 110 PDEU. Drugič, skliceval se je na to, da je zakon o alkoholu, ki uvoz nekaterih alkoholnih pijač pogojuje z zahtevo po dovoljenju za prodajo na drobno, količinska omejitev uvoza ali UEU in da je zato v nasprotju s členom 34 PDEU. Poleg tega je še menil, da ni mogoča nikakršna utemeljitev na podlagi člena 36 PDEU.

28.

Po drugi strani Kihlakunnansyyttäjä (Helsinki) in Suomen valtio – Tullihallitus trdita, da niti zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač niti zakon o alkoholu nista v nasprotju s pravom Unije.

29.

Kihlakunnansyyttäjä (Helsinki) meni, da je treba zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač presojati le ob upoštevanju člena 110 PDEU in da je združljiv tudi s tem členom. Po njegovem mnenju je treba zakon o alkoholu presojati ob upoštevanju člena 37 PDEU, ne pa ob upoštevanju člena 34 PDEU.

30.

V teh okoliščinah je Helsingin hovioikeus prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31.

Vprašanja, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, se nanašajo na različni finski ureditvi.

32.

Prva štiri vprašanja se nanašajo na zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač, zadnja štiri pa na zakon o alkoholu. Najprej bom skupaj preučil prva štiri vprašanja, nato pa bom obravnaval še zadnja štiri.

33.

Ugotoviti moram, da gre za dve ločeni ureditvi, vendar je zadeva iz postopka v glavni stvari samo ena.

34.

Naj spomnim, da je V. Visnapuu po internetu prodajal alkoholne pijače, ki jih je nato neposredno dostavil finskemu kupcu. Kot sem že navedel, V. Visnapuu teh dejstev ni izpodbijal, zato jih je treba obravnavati kot dokazana. Ali je treba v takih okoliščinah V. Visnapuuja obravnavati kot prodajalca na daljavo, ki je te alkoholne pijače uvažal na Finsko in jih tam prodajal na drobno?

35.

Glede na listine v spisu se zdi, da je treba odgovoriti pritrdilno.

36.

Kot namreč ugotavlja finska vlada v pisnih stališčih, je treba, če prodajalec na daljavo, kot je V. Visnapuu, zagotovi prevoz in sam dostavi alkoholne pijače finskemu kupcu, na podlagi zakona o alkoholu šteti, da je ta prodajalec opravil prodajo na drobno na Finskem. Nasprotno, če se lastninska pravica nad temi alkoholnimi pijačami prenese v tujini, potem pa naročnik sam ali prevoznik, ki je neodvisen od prodajalca, navedene alkoholne pijače dostavi na Finsko, bi bilo treba šteti, da se je prodaja zgodila zunaj Finske.

37.

Iz listin v spisu je razvidno, da taka razlaga zakona o alkoholu temelji na smernicah in sporočilih, ki so jih sprejeli finski organi. Zlasti predložitveno sodišče se sklicuje na ta besedila, ko v predložitveni odločbi predstavlja upoštevne nacionalne določbe.

38.

Menim, da je v obravnavani zadevi odgovor na navedeno vprašanje nedvoumen. Pri prodaji premoženja v stvareh, kakršne so tiste, ki jih je kupoval V. Visnapuu, to je zamenljivega blaga, prenos lastnine, s katerim se izvede prodaja, nastopi v trenutku dostave. Ker se je ta zgodila na Finskem, je bila prodaja pravno izvedena na finskem ozemlju.

39.

Torej je treba šteti za sprejeto, da je v obravnavani zadevi V. Visnapuu opravil uvoz alkoholnih pijač in nato še njihovo prodajo na drobno.

40.

Vprašanja, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, bom analiziral ob upoštevanju teh okoliščin.

41.

S prvimi štirimi vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali nacionalna ureditev, kot je zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač, ki določa, da se ta trošarina pobira, če embalaža ni vključena v delujoč sistem vračanja, spada na področje uporabe člena 110 PDEU ali člena 34 PDEU in – če je to primerno – ali je ta ureditev združljiva z enim ali drugim od navedenih členov.

42.

Predložitveno sodišče Sodišče sprašuje tudi o združljivosti take ureditve s členi 1(1), 7 in 15 Direktive 94/62.

43.

Da bi predložitvenemu sodišču zagotovil koristen odgovor, bom najprej preučil, kako opredeliti zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač. Ali je ta zakon količinska omejitev uvoza ali UEU iz člena 34 PDEU ali bi ga bilo treba opredeliti kot „notranji davek“ na podlagi člena 110 PDEU?

44.

Nato bom preučil še vprašanje, ali je navedeni zakon združljiv z upoštevnimi določbami Direktive 94/62 in člena 110 PDEU.

45.

Naj najprej pripomnim, da PDEU vsebuje tri sklope določb, ki prepovedujejo ovire za trgovino z blagom med državami članicami. To so člena 28 PDEU in 30 PDEU, členi od 34 PDEU do 36 PDEU ter člen 110 PDEU. ( 7 )

46.

Vprašanja uporabe členov 28 PDEU in 30 PDEU, ki se nanašata zlasti na carine pri uvozu in dajatve z enakim učinkom, ni predložilo niti predložitveno sodišče niti ni bilo to vprašanje omenjeno v pisnih stališčih.

47.

Zaradi izčrpnosti bom na kratko pojasnil, zakaj menim, da je treba uporabo teh določb izključiti.

48.

Očitno je, da trošarina iz postopka v glavni stvari ni carina v ožjem pomenu besede.

49.

Vendar je v skladu z ustaljeno sodno prakso vsaka denarna dajatev, pa naj bo še tako majhna, ki se enostransko naloži – ne glede na njeno poimenovanje oziroma način uporabe – in s katero je blago obremenjeno zaradi prehoda meje, če ni carina v ožjem pomenu, dajatev z enakim učinkom v smislu členov 28 PDEU in 30 PDEU. ( 8 )

50.

Iz listin v spisu je razvidno, da se trošarina iz postopka v glavni stvari uporablja za določeno embalažo pijač, ki ni vključena v sistem vračanja na Finskem. Drugače povedano, plačila trošarine je oproščena le embalaža pijač, vključena v sistem vračanja.

51.

Torej se sporna odtegnitev za to embalažo pijač ne izvede zaradi prehoda meje, temveč zaradi dejstva, da ta ni vključena v sistem vračanja. Torej trošarina, določena z zakonom o trošarinah na določeno embalažo pijač, ni dajatev z enakim učinkom kot carina.

52.

Ker je mogoče v obravnavani zadevi izključiti uporabo členov 28 PDEU in 30 PDEU, je treba opredeliti, ali se uporablja člen 34 PDEU ali člen 110 PDEU.

53.

Tako V. Visnapuu kot finska vlada in Evropska komisija v pisnih stališčih menijo, da se za zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač ne uporablja člen 34 PDEU, ampak člen 110 PDEU. ( 9 )

54.

Strinjam se s tem stališčem.

55.

V zvezi s tem moram ugotoviti, da so na podlagi člena 34 PDEU prepovedane kakršne koli količinske omejitve pri uvozu in vsi UEU med državami članicami. Sodišče je pojem UEU razložilo široko, saj je menilo, da vključuje vsak nacionalni ukrep, ki „bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno oviral trgovino znotraj Skupnosti“. ( 10 )

56.

Po drugi strani člen 110 PDEU prepoveduje, da se na izdelke drugih držav članic uvedejo notranji davki, ki bi bili višji od davkov na enakovrstne domače izdelke, ali notranji davki, s katerimi bi se posredno zaščitili drugi izdelki. ( 11 ) Člen 110 PDEU v nasprotju z določbami člena 34 PDEU ne prepoveduje notranjega davka, temveč prepoveduje njegov diskriminatorni ali zaščitni učinek, kar pomeni, da za skladnost s členom 110 PDEU zadostuje odprava navedenega diskriminatornega ali zaščitnega učinka. ( 12 )

57.

Naj še dodam, da je mogoče nacionalni ukrep, za kateri se uporablja člen 34 PDEU, utemeljiti z enim od razlogov, naštetih v členu 36 PDEU in sodni praksi Sodišča, da se tako izogne prepovedi. Nasprotno pa taka možnost utemeljitve ni določena pri uporabi člena 110 PDEU.

58.

Iz navedenega je razvidno, da se člena 34 PDEU in 110 PDEU jasno razlikujeta, kar zadeva njuno področje uporabe in posledice njune uporabe.

59.

V tem okviru ne preseneča, da je Sodišče ugotovilo, da področje uporabe člena 34 PDEU ne zajema ovir, ki jih določajo druge posebne določbe PDEU, ter da davčne ovire ali ovire z enakim učinkom kot carine iz členov 28 PDEU, 30 PDEU in 110 PDEU niso zajete s prepovedjo iz člena 34 PDEU. ( 13 )

60.

Tako je treba člen 110 PDEU – podobno kot člena 28 PDEU in 30 PDEU – obravnavati kot lex specialis, medtem ko člen 34 PDEU kot lex generalis z zelo širokim področjem uporabe deluje kot nekakšna varnostna mreža. ( 14 ) Poleg tega se lahko za dani nacionalni ukrep uporablja le eden od členov 30 PDEU, 34 PDEU ali 110 PDEU. ( 15 )

61.

Glede na navedeno je treba najprej preučiti, ali se za zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač uporablja člen 110 PDEU, zgolj če je odgovor na to vprašanje nikalen pa še, ali ta zakon spada na področje uporabe člena 34 PDEU. ( 16 )

62.

Podobno kot Komisija menim, da je očitno, da je trošarina iz postopka v glavni stvari davčni ukrep. Naj namreč spomnim, da se ta trošarina plača Suomen valtio na določeno embalažo pijač.

63.

Poleg tega ugotavljam, da je iz listin v spisu razvidno, da se ta trošarina uporablja neodvisno od porekla embalaže pijač ali kraja, kamor je ta namenjena. Naj spomnim, da se obračunava sistematično za določeno embalažo pijač na podlagi objektivnih meril, to je na liter pakiranega blaga in če ni bila vključena v sistem vračanja.

64.

Torej davčni ukrep, kot je tisti iz postopka v glavni stvari, ki se ne uporabi zaradi prehoda meje države članice, ki ga je vzpostavila, temveč zaradi nevključitve blaga v sistem vračanja, ko je to blago dano na trg, in ki velja tako za uvoženo blago kot tudi za blago, ki ga proizvede ta država članica, po mojem mnenju spada v splošno ureditev notranjega obdavčenja, zato ga je treba presojati ob upoštevanju člena 110 PDEU. ( 17 )

65.

Ker menim, da je treba davčni ukrep iz postopka v glavni stvari presojati ob upoštevanju člena 110 PDEU, ga ni treba preučiti ob upoštevanju člena 34 PDEU.

66.

Kot upravičeno navaja Komisija v pisnih stališčih, se pojavlja predhodno vprašanje. Ali so bili členi 1(1), 7 in 15 Direktive 94/62 predmet izčrpne uskladitve, tako da bi bilo treba zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač presojati le ob upoštevanju teh določb?

67.

To vprašanje je pomembno, saj iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba, če je bilo neko področje predmet izčrpne uskladitve na ravni Unije, vse z njim povezane nacionalne ukrepe presojati glede na določbe tega uskladitvenega ukrepa, ne pa glede na določbe primarnega prava. ( 18 )

68.

Podobno kot Komisija menim, da ostaja usklajevalni učinek Direktive 94/62 na področju organizacije sistemov vračanja embalaže pijač omejen. ( 19 )

69.

V zvezi s tem ugotavljam, da je Sodišče menilo, da „[v] nasprotju s tem, kar velja za označevanje in prepoznavanje embalaže ter zahteve v zvezi s sestavo in zmožnostjo ponovne uporabe ali predelave embalaže, ki so predpisane s členi od 8 do 11 in Prilogo II k Direktivi 94/62, organizacija nacionalnih sistemov, ki so namenjeni spodbujanju ponovne uporabe embalaže, ni predmet popolne uskladitve“. ( 20 )

70.

Drži sicer, da člen 7(1) Direktive 94/62 najprej določa, da morajo države članice sprejeti ukrepe, potrebne za vzpostavitev sistemov vračanja, zbiranja in ponovne uporabe, nato pa ureja še organizacijo teh sistemov. ( 21 )

71.

Vendar je iz besedila te določbe razvidno, da države članice pri konkretni organizaciji navedenih sistemov razpolagajo z določenim manevrskim prostorom. Na splošno je namreč določeno, da se taki sistemi brez razlikovanja uporabljajo tudi za uvožene izdelke, vključno s podrobno ureditvijo in morebitnimi cenami za dostop do teh sistemov. Poleg tega navedena določba nato izrecno napotuje na PDEU s pojasnilom, da morajo biti sistemi vračanja zasnovani tako, da ne pride do trgovinskih ovir ali izkrivljanja konkurence „v skladu s Pogodbo“.

72.

Dalje, člen 15 Direktive 94/62, ki zadeva „ekonomske instrumente“, državam članicam pri izbiri teh instrumentov prepušča široko polje proste presoje. Navedeni člen 15 namreč določa, da lahko države članice, če usklajeni ukrepi niso sprejeti v skladu z načeli, ki urejajo okoljsko politiko Evropske unije, med drugim v skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“, in z obveznostmi, ki izhajajo iz PDEU, sprejmejo ukrepe za uresničevanje ciljev te direktive.

73.

Naj spomnim, da je „[c]ilj te direktive […] uskladitev nacionalnih predpisov za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, da se, po eni strani, prepreči njen kakršenkoli vpliv na okolje vseh držav članic kot tudi tretjih držav ali da se tak vpliv zmanjša, s čimer se zagotovi visoka raven varstva okolja, ter, po drugi strani, da se zagotovi delovanje notranjega trga in se preprečijo trgovinske ovire kot tudi izkrivljanje in omejevanje konkurence v Skupnosti“. ( 22 )

74.

Kot je pojasnila finska vlada med obravnavo, je bila trošarina iz postopka v glavni stvari sprejeta na podlagi člena 15 Direktive 94/62, natančneje na podlagi načela „plača povzročitelj obremenitve“.

75.

Iz navedenega izhaja, da je treba – ker upoštevne določbe te direktive niso bile predmet izčrpne uskladitve – nacionalni sistem ravnanja z embalažo, ki temelji na plačilu trošarine, kot je tisti iz postopka v glavni stvari, presojati ob upoštevanju člena 110, prvi odstavek, PDEU. ( 23 )

76.

V zvezi s tem moram najprej ugotoviti, da je namen člena 110 PDEU zagotoviti prosti pretok blaga med državami članicami v normalnih pogojih konkurence, tako da se odpravijo vse oblike zaščite, ki bi lahko izhajale iz uporabe notranjih diskriminatornih davkov na izdelke iz drugih držav članic. ( 24 ) S to določbo je treba torej zagotoviti popolno nevtralnost notranjih davkov z vidika konkurence med domačimi in uvoženimi izdelki. ( 25 )

77.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je mogoče šteti, da je sistem obdavčitve države članice združljiv s členom 110 PDEU, le če je ugotovljeno, da je urejen tako, da izključuje vsako možnost, da bi bili uvoženi izdelki bolj obdavčeni od domačih izdelkov, in da tako v nobenem primeru nima diskriminatornih učinkov. ( 26 )

78.

Sodišče je še priznalo, da je treba člen 110 PDEU razlagati široko, tako da lahko zaobseže vse davčne postopke, ki bi lahko neposredno ali posredno ogrozili enakost obravnavanja domačih in uvoženih izdelkov. Prepoved, ki jo določa ta člen, je treba torej uporabiti vselej, ko bi lahko davek odvrnil uvoz blaga iz drugih držav članic v korist domačih izdelkov. ( 27 )

79.

Ugotavljam, da ureditev obdavčenja, vzpostavljena z zakonom o trošarinah na določeno embalažo pijač, formalno nikakor ne razlikuje med embalažo pijač glede na njeno poreklo.

80.

Iz listin v spisu je namreč razvidno, da se trošarina iz postopka v glavni stvari pod enakimi pogoji in v skladu z enako podrobno ureditvijo obračunava za domače in uvožene izdelke. Naj spomnim, da se v obravnavani zadevi za vsako embalažo pijač, pa naj bo uvožena ali domača, plača trošarina po isti stopnji in da se oprostitev plačila te trošarine odobri za uvoženo ali domačo embalažo, če je vključena v sistem vračanja. Kot poudarja finska vlada v pisnih stališčih, so torej tako pogoji plačila trošarine iz postopka v glavni stvari kot tudi pogoji oprostitve njenega plačila enaki za tuje in domače gospodarske subjekte.

81.

Naj še dodam, da je finska vlada med obravnavo pojasnila, da pri zbiranju, prevozu in recikliranju embalaže pijač, ki ni vključena v sistem vračanja, nastanejo veliki stroški, ki jih morajo v skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“ nositi gospodarski subjekti, ki se odločijo, da ne bodo uporabljali sistema vračanja. V takih okoliščinah je bila trošarina naložena z namenom spodbude, finska vlada pa jo je določila na ravni, ki omogoča velike prihodke, namenjene za varstvo okolja. ( 28 )

82.

Podobno kot Komisija menim, da je trošarina kot instrument za spodbujanje recikliranja, ponovne uporabe ali ponovnega polnjenja namenjena uresničevanju zgoraj navedenih ciljev iz člena 1 Direktive 94/62, to je zmanjšanju vpliva odpadne embalaže na okolje.

83.

Čeprav pogoji za neposredno diskriminacijo niso izpolnjeni, pa je notranji davek lahko posredno diskriminatoren zaradi svojih učinkov. ( 29 )

84.

V. Visnapuu meni, da se s trošarino, kot je tista iz postopka v glavni stvari, vzpostavlja taka posredna diskriminacija.

85.

Prvič, po njegovem mnenju obstaja več ovir za to, da bi se tuji gospodarski subjekti vključili v sistem vračanja, tako da v spornem obdobju vključitev družbe EIG vanj ni bila mogoča.

86.

Med temi ovirami naj bi bilo zlasti to, da je med obstoječimi sistemi samo en sprejemal vključitev tujih gospodarskih subjektov, in to, da je bilo treba na embalažo natisniti finsko kodo European Article Numbering (EAN), ( 30 ) za kar bi bilo treba izdelati posebno embalažo za finski trg. V. Visnapuu je med obravnavo poudaril, da vključitev v sistem vračanja ni bila mogoča predvsem zaradi velikih stroškov take vključitve za uvoznike. ( 31 ) Torej naj vključitev v tak sistem za majhen ali srednje velik gospodarski subjekt ne bi mogla biti ekonomsko uspešna.

87.

Drugič, V. Visnapuu meni, da bi bilo izoblikovanje lastnega sistema za tuji gospodarski subjekt, kot je družba EIG, glede na zahteve v zvezi z minimalnimi kvotami, dobrim delovanjem sistema in dokazi o njegovem dobrem delovanju v praksi nemogoče.

88.

Tako je po njegovem mnenju posledica dejstva, da vključitev v sistem vračanja ali izoblikovanje takega sistema za uvoznika nista mogoča, s to vključitvijo pa se pogojuje oprostitev plačila trošarine, to, da se navedena trošarina v praksi obračunava le za uvožene izdelke, kar je v nasprotju s členom 110, prvi odstavek, PDEU.

89.

V zvezi s tem ugotavljam, da iz listin v spisu izhaja, da se v obravnavani zadevi pogoji za vključitev v sistem vračanja uporabljajo enako za vse – tuje ali domače – gospodarske subjekte. ( 32 ) Tako bi moral majhen ali srednje velik gospodarski subjekt enako kot uvoznik, kot je V. Visnapuu, izpolniti pogoje za vključitev v sistem vračanja in bi torej zanj zlasti nastali enaki stroški vključitve, če bi se odločil zanjo. ( 33 )

90.

Kot upravičeno navaja finska vlada, to pomeni, da imata tuji in domači gospodarski subjekt enake možnosti za vključitev v sistem vračanja na nacionalni ravni, s čimer se izogneta plačilu trošarine na embalažo pijač.

91.

Prav tako mi ni jasno, zakaj bi bil tuji gospodarski subjekt, kot je V. Visnapuu, v slabšem položaju kot domači gospodarski subjekt, kar zadeva možnost izoblikovanja lastnega sistema vračanja, saj za zadnjenavedeni subjekt veljajo enake zahteve.

92.

Menim, da iz zgoraj navedenega izhaja, da se a priori ni mogoče sklicevati na nobeno posredno diskriminacijo, kar zadeva pogoje vključitve v sistem vračanja ali tiste v zvezi z izoblikovanjem takega sistema.

93.

Enaka ugotovitev se vsiljuje, kar zadeva skladnost zakona o trošarinah na določeno embalažo pijač, ki ureja sistem vračanja embalaže pijač, s členom 7 Direktive 94/62. ( 34 )

94.

Glede na vse navedeno menim, da je treba nacionalno ureditev, kot je zakon o trošarinah na določeno embalažo pijač, v skladu s katero je določena embalaža pijač oproščena plačila te trošarine, če je vključena v sistem vračanja, presojati ob upoštevanju člena 110 PDEU. Ta člen ter člene 1(1), 7 in 15 Direktive 94/62 je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo navedeni ureditvi.

95.

Ker sem izključil možnost, da bi se uporabljal člen 34 PDEU, na tretje in četrto vprašanje predložitvenega sodišča ni treba odgovoriti.

96.

Predložitveno sodišče s petim, šestim, sedmim in osmim vprašanjem, ki jih je treba prav tako analizirati skupaj, Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba v okoliščinah, ko finski kupec na daljavo kupi alkoholne pijače pri prodajalcu, ki deluje v državi članici, ki ni Republika Finska, in ki zagotavlja dostavo na Finsko, nacionalni ukrep, kot je tisti, ki izhaja iz člena 8, prvi odstavek, zakona o alkoholu, na podlagi katerega se uvoz alkoholnih pijač v komercialne namene pogojuje s pridobitvijo posebnega dovoljenja, presojati ob upoštevanju člena 34 PDEU ali člena 37 PDEU in – če je to primerno – ali je treba ta ukrep obravnavati kot združljiv z enim ali drugim od teh členov.

97.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da predložitveno sodišče Sodišče natančneje sprašuje o združljivosti člena 8, prvi odstavek, zakona o alkoholu z določbami poglavja 3 naslova II tretjega dela PDEU, ki se nanaša na prepoved količinskih omejitev med državami članicami. ( 35 )

98.

Podobno kot vse vlade, ki so sodelovale v postopku, menim, da je treba v okoliščinah, kot so tiste iz postopka v glavni stvari, v katerem je bil uvoz alkoholnih pijač obrazložen s „prodajo na drobno“ teh pijač, presojo združljivosti člena 8, prvi odstavek, zakona o alkoholu z upoštevnimi določbami prava Unije opraviti ob hkratnem upoštevanju členov 13 in 14 tega zakona, ki se nanašata na monopol nad prodajo alkoholnih pijač na drobno oziroma na zahtevo po dovoljenju za prodajo na drobno za nekatere alkoholne pijače.

99.

Zato menim, da je koristno najprej predstaviti te nacionalne določbe, kot so opisane v listinah spisa.

100.

Republika Finska je morala ob pristopu k Uniji zaradi skladnosti s pravili prava Unije in zlasti s členom 37 PDEU prilagoditi svoj državni monopol tržne narave glede alkoholnih pijač. ( 36 )

101.

V ta namen je Republika Finska ukinila izključne pravice za uvoz, izvoz, proizvodnjo in prodajo na debelo, ( 37 ) in sicer s sprejetjem zakona o alkoholu z dne 8. decembra 1994. ( 38 )

102.

Iz povezanih določb členov 8, prvi odstavek, in 13 tega zakona izhaja, da se finski monopol, ki pripada družbi Alko, ki je v celoti v lasti Suomen valtio, nanaša le na prodajo alkoholnih pijač na drobno.

103.

Naj namreč spomnim, da ima družba Alko na podlagi člena 13, prvi odstavek, zakona o alkoholu „monopol nad prodajo alkoholnih pijač na drobno“. ( 39 ) Dodati je treba, da iz člena 36, prvi odstavek, točka 1, tega zakona še izhaja, da je družba Alko zadolžena za upravljanje prodaje na drobno, nad katero ji je bil z navedenim zakonom podeljen monopol.

104.

Naj še spomnim, da člen 8, prvi odstavek, prvi stavek, zakona o alkoholu določa, da se smejo „[b]rez posebnega dovoljenja […] uvažati alkoholne pijače, namenjene za osebno uporabo ali za komercialne ali poklicne namene“. ( 40 ) Torej družba Alko ni imetnica nobene izključne pravice nad uvozom.

105.

Vendar se v posebnih okoliščinah, kakršne so po mojem mnenju tudi okoliščine iz postopka v glavni stvari, uvoz alkoholnih pijač pogojuje s pridobitvijo posebnega dovoljenja.

106.

Člen 8, prvi odstavek, zadnji stavek, zakona o alkoholu namreč določa, da „[k]dor uporablja alkoholne pijače v komercialne ali poklicne namene, potrebuje za svojo dejavnost posebno dovoljenje za uvoz alkoholnih pijač, določeno s tem zakonom“. ( 41 )

107.

Če želi torej – kot v zadevi v glavni stvari – prodajalec na daljavo s sedežem v Estoniji uvoziti alkoholne pijače, da bi jih nato prodal kupcu na Finskem, mora imeti na podlagi te določbe za to „posebno dovoljenje“.

108.

Kot ugotavlja švedska vlada v pisnih stališčih, se zdi, da je vrsta zahtevanega dovoljenja odvisna od tega, kaj se z alkoholnimi pijačami zgodi po uvozu. Če želi uvoznik prodajati na debelo, mora pridobiti dovoljenje za prodajo na debelo. Če pa želi uvoznik – kot v obravnavani zadevi – prodajati potrošniku, mora pri pristojnem nacionalnem organu pridobiti dovoljenje za prodajo na drobno.

109.

Iz člena 14 zakona o alkoholu izhaja, da tega dovoljenja za prodajo na drobno ni mogoče pridobiti za vse alkoholne pijače, ampak le za tiste z majhno vsebnostjo alkohola.

110.

Člen 14, prvi odstavek, tega zakona namreč določa, da lahko „[a]lkoholne pijače, pridobljene s fermentacijo, ki vsebujejo največ 4,7 volumenskega odstotka etilnega alkohola, […] na drobno prodaja […] katera koli oseba, ki je od pristojnega organa pridobila dovoljenje za prodajo na drobno“.

111.

K temu moram dodati, da se lahko na podlagi člena 14, drugi odstavek, navedenega zakona s trgovino na drobno z alkoholnimi pijačami, pridobljenimi s fermentacijo, ki vsebujejo največ 13 volumenskih odstotkov etilnega alkohola, poleg družbe Alko ukvarjajo tudi druge osebe, ki so pridobile dovoljenje za proizvodnjo zadevnega izdelka, pod pogoji, ki jih določa ministrstvo za socialne zadeve in zdravje. ( 42 )

112.

Na podlagi povezanih določb členov 8, prvi odstavek, 13 in 14 zakona o alkoholu potrebuje prodajalec na daljavo, kot je V. Visnapuu, ki ima sedež v Estoniji in želi na Finskem na drobno prodajati alkoholne pijače, dovoljenje za prodajo na drobno za to, da lahko uvaža in finskemu kupcu prodaja alkoholne pijače z vsebnostjo največ 4,7 volumenskega odstotka etilnega alkohola.

113.

Kar zadeva alkoholne pijače z večjo vsebnostjo alkohola, prodajalec na daljavo, kot je V. Visnapuu, ne more pridobiti nobenega dovoljenja za prodajo na drobno, saj lahko te pijače na drobno prodaja le družba Alko.

114.

Najprej moram ugotoviti, da je V. Visnapuu na obravnavi pojasnil, da so vse alkoholne pijače iz postopka v glavni stvari vsebovale več kot 4,7 volumenskega odstotka etilnega alkohola in torej niso spadale med pijače, za katere se uporablja člen 14, prvi odstavek, zakona o alkoholu, ampak se zanje uporablja finski monopol nad prodajo na drobno, določen s členom 13 tega zakona.

115.

Ob upoštevanju navedenega je treba preučiti, ali členi 8, prvi odstavek, 13 in 14 zakona o alkoholu, s katerimi je izključna pravica za prodajo na drobno podeljena družbi Alko in ki uvoz nekaterih alkoholnih pijač, namenjenih za prodajo na drobno, pogojujejo s pridobitvijo dovoljenja za prodajo na drobno, spadajo na področje uporabe člena 37 PDEU ali na področje uporabe člena 34 PDEU in – če je to primerno – ali so te določbe združljive z enim ali drugim od navedenih členov.

116.

Ali členi 8, prvi odstavek, 13 in 14 zakona o alkoholu spadajo na področje uporabe člena 37 PDEU ali na področje uporabe člena 34 PDEU?

117.

Ugotoviti moram, da se je o vprašanju razmejitve področja uporabe člena 37 PDEU glede na člen 34 PDEU v sodni praksi že razpravljalo, zlasti v sodbah Franzén ( 43 ) ter Rosengren in drugi ( 44 ).

118.

V prvonavedeni sodbi je Sodišče določilo razlikovalno merilo, ko je menilo, da „je treba predpise o obstoju in delovanju monopola preučiti glede na določbe člena 37 [PDEU], ki se posebej uporabljajo pri izvajanju izključnih pravic državnega monopola tržne narave“, ( 45 ) nato pa je še menilo, da je treba po drugi strani „učinek na trgovino znotraj Skupnosti, ki ga imajo druge določbe nacionalne zakonodaje, ki jih je mogoče ločiti od delovanja monopola, čeprav so nanj imele učinek, preučiti glede na člen [34 PDEU]“. ( 46 )

119.

To razlikovanje je temeljilo na predhodni sodni praksi, v kateri je Sodišče že opredelilo obseg področja uporabe člena 37 PDEU. Navedel bom le tri sodbe.

120.

Tako je Sodišče v sodbi Miritz ( 47 ) menilo, da „je treba, ker je izravnalna dajatev glede na svojo sistematiko in naravo povezana s sistemom nemškega monopola nad alkoholom, odgovor […] iskati v okviru člena 37 [PDEU], ki posebej obravnava prilagoditev državnih monopolov“. ( 48 )

121.

Podobno je v sodbi Rewe-Zentral ( 49 ) menilo, da je „člen 37 [PDEU] posebna določba za državne monopole tržne narave“ ( 50 ) in da torej ta določba ni „upoštevna z vidika nacionalnih določb, ki se ne nanašajo na izvajanje posebne funkcije državnega monopola – to je njegove izključne pravice – ampak na splošno zadevajo proizvodnjo in prodajo alkoholnih pijač ne glede na to, ali se za te uporablja zadevni monopol ali ne“. ( 51 )

122.

Še en primer je sodba Grandes distilleries Peureux, ( 52 ) v kateri je Sodišče pojasnilo, da „se pravila iz člena 37 [PDEU] […] nanašajo le na dejavnosti, ki so neločljivo povezane z izvajanjem posebne funkcije zadevnega monopola, ni jih pa mogoče upoštevati v zvezi z nacionalnimi določbami, ki ne zadevajo izvajanja te posebne funkcije“. ( 53 )

123.

Ta sodna praksa pa ni razrešila vseh dvoumnosti glede natančnega obsega področja uporabe člena 37 PDEU. Ali bi bilo treba področje uporabe te določbe omejiti na posebno funkcijo monopola, to je njegovo izključno pravico? Ali nacionalno pravilo, ki presega izvajanje izključne pravice, podeljene monopolu, stricto sensu, vendar je kljub temu povezano z obstojem in delovanjem tega monopola zaradi njegove neločljive povezanosti z izvajanjem posebne funkcije, dodeljene temu monopolu, spada na področje uporabe navedene določbe?

124.

Te dvoumnosti ni v celoti zaobšla niti sodba Franzén, ( 54 ) saj je na področje uporabe člena 37 PDEU vključila nacionalno določbo iz ureditve o uvozu, ki je stricto sensu presegala izvajanje izključne pravice do prodaje alkoholnih pijač na drobno s strani monopola. ( 55 )

125.

Sodišče je na ta vprašanja odgovorilo v sodbi Rosengren in drugi, ( 56 ) ki se nanaša na švedski monopol nad prodajo alkoholnih pijač na drobno.

126.

Sodišče je v tej sodbi menilo, da zadevni nacionalni ukrep, s katerim je posameznikom načeloma prepovedan zasebni uvoz alkoholnih pijač, „sam po sebi […] ne ureja [monopolnega] izvajanja ekskluzivne pravice za prodajo na drobno [teh] pijač na švedskem ozemlju“. ( 57 ) Tako se po mnenju Sodišča „[t]a ukrep, ki se torej ne nanaša na monopolno izvajanje […] posebne funkcije [tega monopola], […] zato ne more šteti za ukrep, ki vpliva na obstoj monopola“. ( 58 )

127.

Sodišče je še dodalo, da „tak ukrep prepovedi dejansko ne ureja delovanja monopola, ker se ne nanaša na podrobnosti prodaje na drobno alkoholnih pijač“. ( 59 ) V zvezi s tem je še pojasnilo, da „[š]e zlasti ni njegov namen urejati sistem monopolne izbire proizvodov ali njegovo prodajno mrežo ali ureditev trženja ali oglaševanja proizvodov, ki jih prodaja navedeni monopol“, ( 60 ) nato pa je sklenilo, da se „[v] teh okoliščinah […] tak[a] prepoved[…] ne […] mo[re] šteti za določbo, povezano z obstojem ali delovanjem monopola“. ( 61 )

128.

Torej je Sodišče sprejelo ozko razlago področja uporabe člena 37 PDEU, tako da je to področje uporabe omejilo na ureditve, ki se neposredno nanašajo na izključno pravico, dodeljeno monopolu.

129.

Rešitev iz sodbe Rosengren in drugi ( 62 ) se ni skladala s sklepnimi predlogi, ki sta jih predstavila generalna pravobranilca A. Tizzano in P. Mengozzi v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, grajala pa jo je tudi doktrina. ( 63 ) Vendar je Sodišče v poznejših sodbah to rešitev potrdilo. ( 64 )

130.

Ob upoštevanju te novejše sodne prakse je treba preveriti, ali členi 8, prvi odstavek, 13 in 14 zakona o alkoholu pomenijo pravila o obstoju oziroma delovanju monopola. ( 65 )

131.

Podobno kot vse vlade, ki so sodelovale v postopku, menim, da ni nobenega dvoma o tem, da se pravilo iz člena 13 zakona o alkoholu, ki državnemu monopolu podeljuje izključno pravico do prodaje alkoholnih pijač na drobno, nanaša na obstoj finskega monopola, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, zato je očitno, da spada na področje uporabe člena 37 PDEU.

132.

Kaj pa zahteva po dovoljenju za uvoz alkoholnih pijač z vsebnostjo etilnega alkohola največ 4,7 volumenskega odstotka in za njihovo prodajo na drobno, kot je določena s členoma 8, prvi odstavek, in 14 zakona o alkoholu?

133.

Finska in norveška vlada menita, da bi bilo treba ti določbi presojati ob upoštevanju člena 34 PDEU, saj naj alkoholne pijače, na katere se nanašata ti določbi, ne bi bile zajete v izključni pravici, ki se priznava monopolu.

134.

Take utemeljitve ne morem sprejeti. Menim, da je treba člena 8, prvi odstavek, in 14 zakona o alkoholu presojati tudi glede na člen 37 PDEU, ker se nanašata na izvajanje posebne funkcije finskega monopola.

135.

V zvezi s tem, prvič, ugotavljam, da je posebna funkcija, dodeljena monopolu iz postopka v glavni stvari, ta, da se zanj pridrži izključna pravica in s tem upravljanje prodaje alkoholnih pijač na drobno na Finskem, razen alkoholnih pijač, ki ne presegajo 4,7 volumenskega odstotka etilnega alkohola, za katere mora vsaka oseba, ki želi uvoziti in prodajati na drobno te pijače na Finskem, pridobiti dovoljenje za prodajo na drobno, ki ga izda pristojni finski organ.

136.

Drugič, ugotoviti moram, da so okoliščine iz postopka v glavni stvari posebne in da se razlikujejo od okoliščin, ki so se obravnavale v predhodni sodni praksi, zlasti tistih iz zadeve, v kateri je bila izrečena sodba Rosengren in drugi. ( 66 ) Drugače kakor ureditev iz navedene zadeve namreč člena 8, prvi odstavek, in 14 zakona o alkoholu prodajalcu na daljavo, kot je V. Visnapuu, ne prepovedujeta uvoza alkoholnih pijač z največ 4,7 volumenskega odstotka alkohola, ampak se tak uvoz pogojuje s pridobitvijo dovoljenja za prodajo na drobno, „če“ se želi ta prodajalec na daljavo ukvarjati s prodajo na drobno na Finskem.

137.

Kot upravičeno ugotavlja švedska vlada, se dovoljenje ne zahteva za to, da alkoholne pijače pridejo čez mejo, temveč za to, da se te pijače „prodajajo na drobno“.

138.

Poleg tega ugotavljam, da medtem ko je Sodišče v sodbi Rosengren in drugi ( 67 ) menilo, da se nacionalni predpis, ki se je obravnaval v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, s tem, da je urejal uvoz in torej fazo, ki je predhodna prodaji, ni nanašal na izvajanje izključne pravice s strani tega monopola, nacionalni ukrepi, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, očitno urejajo prodajo na drobno, tako da je obstoj notranje povezave s finskim monopolom, ki deluje na istem trgu prodaje na drobno, dokazan.

139.

Tretjič, menim, da obstoj tega dovoljenja za prodajo na drobno ne bi bil potreben, če ta monopol ne bi obstajal in deloval. ( 68 )

140.

Če ne bi obstajal monopol za prodajo na drobno za alkoholne pijače, potem to, da se zahteva dovoljenje za prodajo na drobno le za pijače, ki ne presegajo 4,7 volumenskega odstotka etilnega alkohola, ne bi imelo smisla.

141.

V primeru, kot je obravnavani, v katerem je bila izključnost prodaje na drobno podeljena državnemu podjetju, pa je zahteva za pridobitev dovoljenja za prodajo na drobno namenjena temu, da se zagotovi, da ta monopol izvaja svojo posebno funkcijo.

142.

Kaj bi se namreč zgodilo, če se v okoliščinah, kot so tiste iz postopka v glavni stvari, ne bi zahtevalo nobeno dovoljenje za prodajo na drobno?

143.

Družba EIG, ki ima sedež v drugi državi članici, bi lahko brez nadzora uvažala vse alkoholne pijače in jih prodajala finskim potrošnikom, in sicer ne glede na njihovo vsebnost alkohola.

144.

V takih okoliščinah bi lahko prodajalec na daljavo, kot je V. Visnapuu, zaobšel in omajal obstoj monopola, določenega z zakonom o alkoholu.

145.

Iz navedenega izhaja, da to, da se zahteva dovoljenje za prodajo na drobno, omogoča preverjanje, da alkoholne pijače, ki so uvožene in namenjene prodaji na drobno, ne spadajo na področje uporabe izključne pravice, ki je bila podeljena nacionalnemu monopolu, in posledično zagotavlja samo izvajanje izključne pravice do prodaje na drobno s strani tega monopola.

146.

Nacionalni ukrep, ki zadeva izvajanje posebne funkcije tega monopola, je treba obravnavati, kot da je povezan z obstojem monopola. ( 69 )

147.

Tako menim, da ta zahteva po pridobitvi dovoljenja ni le notranje povezana z izvajanjem specifične funkcije monopola za prodajo na drobno, temveč se nanaša tudi na samo izvajanje s strani tega monopola njegove specifične funkcije.

148.

Četrtič, podobno kot švedska vlada in Komisija ugotavljam, da lahko finski potrošniki na podlagi zakona o alkoholu kupijo in uvozijo vse alkoholne pijače iz drugih držav članic, če za to uporabijo storitve prevoznika, ki je neodvisen od prodajalca, ali sami organizirajo dostavo na finsko ozemlje in če se lastninska pravica nad temi alkoholnimi pijačami na kupca prenese pred uvozom na Finsko.

149.

Torej v okoliščinah, ko finski potrošnik na daljavo kupi alkoholne pijače ter se prenos lastništva in tveganj v zvezi s temi pijačami opravi zunaj finskega ozemlja, od prodajalca na daljavo, kot je V. Visnapuu, ni mogoče zahtevati dovoljenja, saj ni bila na Finskem opravljena nobena prodaja na drobno.

150.

Ker na finskem ozemlju ni bila opravljena prodaja na drobno, dovoljenje za prodajo na drobno ne bi imelo nobenega smisla, saj ne bi bilo nobenega tveganja za to, da bi zaobšli monopol nad prodajo na drobno.

151.

V tem vidim še eno potrditev, da je treba dovoljenje za prodajo na drobno obravnavati, kot da se nanaša na posebno funkcijo, dodeljeno finskemu monopolu, za kateri se pridrži upravljanje prodaje na drobno alkoholnih pijač z več kot 4,7 volumenskega odstotka etilnega alkohola.

152.

Glede na vse navedeno menim, da je treba tako člen 13 zakona o alkoholu kot tudi člena 8, prvi odstavek, in 14 tega zakona presojati ob upoštevanju člena 37 PDEU.

153.

Sodišče je že večkrat odločilo, da „iz besedila člena 37 [PDEU] in njegovega mesta v Pogodbi izhaja, da je namen tega člena zagotoviti upoštevanje temeljnega načela prostega pretoka blaga na celotnem [notranjem] trgu, zlasti z odpravo količinskih omejitev in [UEU] pri trgovini med državami članicami, in tako ohraniti normalne pogoje konkurence med gospodarstvi držav članic, če je določen proizvod v eni ali drugi državi članici podvržen monopolu tržne narave“. ( 70 )

154.

Iz prav tako ustaljene sodne prakse izhaja, da se „s [tem] členom ne zahteva popolna odprava nacionalnih monopolov tržne narave, ampak je le določena njihova prilagoditev, tako da se zagotovi odprava vsakršne diskriminacije glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic“. ( 71 )

155.

Namen člena 37 PDEU je namreč „uskladiti možnost držav članic, da ohranijo določene monopole tržne narave kot sredstva za dosego ciljev javnega interesa z zahtevami vzpostavitve in delovanja [notranjega] trga. Njegov cilj je odpravljanje ovir za prosti pretok blaga, vendar z izjemo omejevalnih učinkov glede menjav, ki so neločljivo povezani z obstojem zadevnih monopolov“. ( 72 )

156.

Tako člen 37 PDEU „zahteva, da sta organizacija in delovanje monopola prilagojena tako, da je odpravljena vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic, tako da se trgovina z blagom iz drugih držav članic niti pravno niti dejansko ne obravnava manj ugodno v primerjavi s trgovino z domačim blagom in da konkurenca med gospodarstvi držav članic ni izkrivljena“. ( 73 )

157.

V obravnavani zadevi moram najprej opozoriti – kot je to storila finska vlada – da je cilj zakona o alkoholu, kot izhaja iz člena 1 tega zakona, preprečiti negativne učinke alkoholnih substanc na družbo, družbeno življenje in zdravje, in sicer z nadzorom nad uživanjem alkohola.

158.

Po navedbah iste vlade je, kar zadeva prodajo na drobno, regulacija uživanja alkohola zagotovljena z vzpostavitvijo finskega monopola, za nekatere pijače z majhno vsebnostjo alkohola pa s sistemom dovoljenj za prodajo na drobno.

159.

Naj še dodam, da so po navedbah švedske vlade študije pokazale, da povečan dostop do alkoholnih pijač povzroči povečanje skupne zaužite količine teh pijač. Ta vlada še meni, da se skupna zaužita količina alkohola in število njegovih žrtev zmanjšujejo skupaj z oteženo oskrbo z alkoholnimi pijačami.

160.

V takih okoliščinah ni sporno, da si finski monopol nad prodajo na drobno in zahteva po dovoljenju za prodajo na drobno, ki se nanašata na varovanje javnega zdravja pred negativnimi vplivi alkohola, prizadevata za uresničitev cilja v javnem interesu. ( 74 )

161.

Nadalje ugotavljam, da ni nihče niti v pisnih stališčih niti med obravnavo trdil, da finski monopol krši zahteve iz člena 37 PDEU.

162.

Naj glede tega še enkrat spomnim, da iz listin v spisu izhaja, da organizacija in delovanje tega monopola nad prodajo na drobno prodajalcem s sedežem v drugih državah članicah ne preprečujeta prodaje alkoholnih pijač finskim potrošnikom, če ti sami organizirajo prevoz na Finsko. Poleg tega lahko domači in tuji gospodarski subjekti alkoholne pijače prodajajo državnemu monopolu, ta pa jih nato proda naprej finskim potrošnikom.

163.

Torej nobeden od elementov iz obravnavane zadeve ne dokazuje, da povpraševanje potrošnikov po alkoholnih pijačah ne bi bilo zadovoljeno niti da bi bili uvoženi izdelki obravnavani manj ugodno kot domači.

164.

Poleg tega moram podobno kot finska vlada ugotoviti, da je iz listin v spisu razvidno, da ni nihče trdil, da so pogoji glede dovoljenja za prodajo na drobno, kot so določeni z zakonom o alkoholu, diskriminatorni.

165.

V zvezi s tem ugotavljam, da iz pisnih stališč te vlade izhaja, da se dovoljenje za prodajo na drobno zahteva tako za domače gospodarske subjekte, ki želijo prodajati na drobno, kot tudi za tuje gospodarske subjekte, ki želijo uvažati alkoholne pijače z največ 4,7 volumenskega odstotka etilnega alkohola in jih prodajati na drobno, ter se brez razlikovanja uporablja za izdelke, proizvedene na Finskem, in tiste, proizvedene v drugih državah članicah.

166.

Torej naj bi imela nacionalna pravila glede dovoljenja za prodajo na drobno pravno in dejansko enak vpliv na prodajo domačih izdelkov in na prodajo izdelkov, uvoženih iz drugih držav članic, zato naj bi se nediskriminatorno uporabljala za domače in tuje gospodarske subjekte.

167.

Naj k temu še dodam, da bi lahko sistem dovoljenj za prodajo na drobno, če se v okoliščinah, kot so tiste iz postopka v glavni stvari, ko se alkoholne pijače uvažajo iz države članice, ki ni Republika Finska, in jih prodajalec dostavi kupcu na Finskem, ne bi zahtevalo nobeno dovoljenje, povzročil obratno diskriminacijo, saj bi se v tem primeru tako dovoljenje zahtevalo le za domače alkoholne pijače.

168.

Čeprav zgoraj navedeni elementi kažejo na to, da a priori ni mogoče izpodbijati niti zakonitosti monopola niti zakonitosti dovoljenja za prodajo na drobno, kljub temu ne omogočajo vpogleda v organizacijo in konkretno delovanje tega monopola, zlasti v monopolni sistem izbire izdelkov, prodajno mrežo monopola ali sistem promocije alkoholnih pijač. Sodišče je lahko namreč zlasti na podlagi teh meril presodilo o skladnosti pravil v zvezi z delovanjem monopola ob upoštevanju člena 37 PDEU. ( 75 )

169.

Torej bo moralo nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh elementov, s katerimi razpolaga, opredeliti, ali sta organizacija in delovanje finskega monopola nad prodajo na drobno diskriminatorna ali takšna, da je njuna posledica manj ugodna obravnava uvoženih izdelkov.

170.

Naj nazadnje še dodam, da po mnenju finske vlade cilja varovanja javnega zdravja ni mogoče doseči z drugimi, manj omejujočimi sredstvi, kot je to, da se za prodajo na drobno na Finskem zahteva dovoljenje za prodajo na drobno ali da se finskemu monopolu podeli izključna pravica. Ta vlada namreč meni, da bi se, če bi lahko tuji prodajalec prodajal finskemu kupcu, pojavil nov distribucijski kanal za alkoholne pijače, ki bi konkuriral monopolu in prodaji, za katero se zahteva dovoljenje, pri čemer ta kanal ne bi bil pod nikakršnim nadzorom pristojnih nacionalnih organov.

171.

Glede tega finska vlada zlasti navaja, da je sistem dovoljenj potreben za nadzor nad tem, da podjetja, ki jim je bilo izdano dovoljenje za prodajo, upoštevajo določbe v zvezi s prodajo alkoholnih pijač. ( 76 )

172.

Naj poleg tega še opozorim, da je iz listin v spisu razvidno, da lahko potrošniki pod določenimi pogoji pri tujem prodajalcu naročijo in uvozijo alkoholne pijače. Torej zakon o alkoholu ne prepoveduje zasebnega uvoza.

173.

Glede na navedeno menim, da je treba člene 8, prvi odstavek, 13 in 14 zakona o alkoholu obravnavati kot potrebne in sorazmerne glede na cilj varovanja javnega zdravja.

174.

Glede na vse navedeno menim, da je treba člen 37 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je zakon o alkoholu, če sta organizacija in delovanje monopola prilagojena tako, da je odpravljena vsakršna diskriminacija glede pogojev nabave in trženja blaga med državljani držav članic, tako da se trgovina z blagom iz drugih držav članic niti pravno niti dejansko ne obravnava manj ugodno v primerjavi s trgovino z domačim blagom, kar bo moralo preveriti nacionalno sodišče.

175.

Ker ugotavljam, da člena 34 PDEU ni mogoče uporabiti, na sedmo in osmo vprašanje predložitvenega sodišča ni treba odgovoriti.

176.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki mu jih je predložilo Helsingin hovioikeus, odgovori: