7.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 359/19

—

točko 48 razpredelnice B Priloge k Izvedbeni uredbi Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Islamski republiki Iran v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, razglasi za nično;

—

točko 103 razpredelnice B Priloge VIII k Izvedbeni uredbi Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Islamski republiki Iran in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, razglasi za nično;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Očitna napaka pri presoji dejstev, na katerih temelji odločitev Sveta

Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom med drugim trdi, da sta bila izpodbijana akta očitno sprejeta na podlagi napačnih domnev in da sta v nasprotju s sodbama Sodišča z dne 26. oktobra 2012 v zadevi Oil Turbo Compressor proti Svetu (T-63/12, še neobjavljena v ZOdl.) in z dne 17. aprila 2013 v zadevi TCMFG proti Svetu (T-404/11, še neobjavljena v ZOdl.). Tožeča stranka trdi, da ni dejstev, ki bi lahko zadostno utemeljevala in upravičevala odločitev tožene stranke ter poseg v temeljne pravice tožeče stranke, ki iz nje izhaja.

2.

Kršitev načela sorazmernosti, ki je del pravne države

V skladu z navedbami tožeče stranke je bilo kršeno načelo sorazmernosti, ker to, da je bila vključena v izpodbijana pravna akta ni v nobenem razumnem sorazmerju s cilji teh pravnih aktov, da se preprečijo jedrske dejavnosti Islamske republike Iran, relevantne za širjenje jedrskega orožja, trgovino in/ali razvijanje nosilnih sistemov za jedrsko orožje ali druge sisteme orožja. Tožena stranka naj poleg tega ne bi dokazala, da naj bi bila izključitev tožeče stranke iz gospodarskega prometa z Evropsko unijo primerna – zlasti da je ukrep, ki je najmanj omejujoč – za doseganje zastavljenega cilja. Tožeča stranka poleg tega graja, da se očitno ni tehtalo med velikim posegom v temeljne pravice tožeče stranke in ciljem, ki mu domnevno sledi tožena stranka.

3.

Kršitev načel pravne države

V zvezi s tem se uveljavlja, da naj tožena stranka ne bi v zadostni meri navedla razlogov za vključitev tožeče stranke v izpodbijane pravne akte. Tožena stranka naj ne bi navedla niti dejstev, s katerimi naj bi domnevno razpolagala, niti dokazov, ki naj bi jih imela. Tožeča stranka poleg tega trdi, da ji zato, ker ji niso znana nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko upravičili izpodbijana pravna akta, tožena stranka pa zadržuje morebitne informacije, ni bilo omogočeno pošteno sojenje v skladu z načeli pravne države. Tožeči stranki do sedaj ni bila ugodena zahteva, naj se ji omogoči vpogled v spis v sporni zadevi. Tožeča stranka poleg tega graja, da tožena stranka kljub zgoraj navedenim sodbam vztraja pri veljavnosti izpodbijanih pravnih aktov.