1

Francoska republika s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa predsednika Sodišča Evropske unije z dne 29. avgusta 2013 v zadevi Francija proti Komisiji (T‑366/13 R, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je zavrnil njen predlog za odlog izvršitve Odločbe Komisije z dne 2. maja 2013 C (2013) 1926 final o državni pomoči SA.22843 (2012/C) (ex 012/NN), ki jo je Francija odobrila družbama Société Nationale Corse Méditerranée in Compagnie Méridionale de Navigation (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Dejansko stanje spora je povzeto v točkah od 1 do 9 izpodbijanega sklepa:

3

Francoska republika je 12. julija 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti sporne odločbe. V utemeljitev tožbe je trdila, da je Komisija kršila pojem „državne pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU, s tem da je menila, da so nadomestila, izplačana družbama SNCM in CMN v okviru KPOJS, njihovim prejemnikom dajala selektivno prednost, in ta nadomestila opredelila kot državne pomoči v smislu te določbe. Podredno je trdila, da je Komisija kršila člen 106(2) PDEU, s tem da je menila, da so bila nadomestila, izplačana družbi SNCM za dodatne storitve, državne pomoči, ki niso združljive z notranjim trgom, saj naj te storitve ne bi bile storitve splošnega gospodarskega pomena.

4

Francoska republika je z ločenim aktom, vloženim isti dan v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predsedniku Splošnega sodišča v bistvu predlagala odlog izvršitve sporne odločbe do vsebinske odločitve Splošnega sodišča. Komisija je v stališčih, vloženih v tajništvu Splošnega sodišča 31. julija 2013, predlagala zavrnitev navedenega predloga za izdajo začasne odredbe. Francoska republika je odgovorila na stališča Komisije z vlogo z dne 8. avgusta 2013. Komisija je zavzela stališče glede tega odgovora z vlogo z dne 14. avgusta 2013.

5

Ker je predsednik Splošnega sodišča menil, da je imel na voljo vse potrebne elemente za odločitev o navedenem predlogu, ne da bi bilo treba ustno zaslišati priče, se je odločil, da bo najprej preučil, ali je bil izpolnjen pogoj v zvezi z nujnostjo.

6

V točkah od 19 do 22 izpodbijanega sklepa je poudaril, da bi po navedbah Francoske republike takojšnje izvajanje sporne odločbe, ki bi družbi SNCM nalagala vračilo več kot 220 milijonov EUR, in razglasitev ničnosti vseh izplačil po datumu vročitve te odločbe neizogibno povzročila insolventnost in stečaj te družbe ter s tem hudo, nepopravljivo in neposredno škodo za to državo članico. Po navedbah te države članice bi navedena škoda, izhajajoča iz takega stečaja, prvič, pretrgala ozemeljsko kontinuiteto s Korziko, drugič, povzročila velike socialne nemire na Korziki in v pristanišču Marseille in, tretjič, imela negativne posledice na zaposlovanje in gospodarsko dejavnost ne le v navedeni družbi, temveč tudi v marsejski in korziški regiji.

7

Predsednik Splošnega sodišča je v točki 27 izpodbijanega sklepa navedel, da so se tri vrste škode, na katere se je sklicevala Francoska republika, sicer razlikovale od individualne škode, ki bi jo lahko utrpela družba SNCM, vendar naj bi bile vse odvisne od njenega stečaja. Od točke 28 navedenega sklepa je torej preučil, ali je Francoska republika dokazala, da bi z izvajanjem sporne odločbe neizogibno nastalo tveganje za tak stečaj.

8

V zvezi s tem je v točki 29 izpodbijanega sklepa poudaril, da je morala Francoska republika, edina naslovnica sporne odločbe, od podjetja SNCM zahtevati vračilo domnevnih državnih pomoči in preklicati prihodnja nadomestila, ki naj bi bila izplačana do 31. decembra 2013, saj naj bi bila ta odločba v skladu s členom 288, četrti odstavek, PDEU, zavezujoča samo za francoske organe. Zato je presodil, da za sporno odločbo samo po sebi pravno ni mogoče šteti, da navedeno družbo zavezuje k vračilu navedenih pomoči ali k odpovedi navedenim izplačilom. Predsednik Splošnega sodišča je zato menil, da bi dovolj neizogibno tveganje za stečaj družbe SNCM, ki bi utemeljevalo predlagani odlog izvršitve, nastalo samo, če bi francoski organi sprejeli pravno zavezujoč ukrep za izvajanje sporne odločbe.

9

Predsednik Splošnega sodišča je v točkah od 30 do 34 izpodbijanega sklepa preučil upoštevnost dveh dopisov, ki ju je 10. julija 2013 poslal prefekt Korzike skupnosti CTC in družbi SNCM. Ugotovil je, da navedenih dopisov, ki naj jima ne bi sledil noben ukrep njunih naslovnikov, ni mogoče šteti za sprejetje ukrepov, ki bi lahko družbo SNCM nujno zavezovali k vračilu že izplačanih pomoči in na podlagi katerih bi bila z odpovedjo KPOJS preklicana še neizplačana plačila. Tako naj tveganja za stečaj družbe SNCM ne bi bilo mogoče šteti za dovolj neizogibno, da bi utemeljevalo predlagani odlog izvršitve.

10

Predsednik Splošnega sodišča je zavrnil nasprotne trditve Francoske republike v zvezi s tem v točki 35 in naslednjih izpodbijanega sklepa. V točki 37 tega sklepa je zlasti ugotovil, da v obravnavanem primeru dopisov prefekta Korzike z dne 10. julija 2013 ni bilo mogoče šteti za zavezujoča ukrepa, katerih namen bi bil izvršitev sporne odločbe, toliko manj, ker je ta v njih izrecno navedel namen Francoske republike, da vloži ničnostno tožbo zoper navedeno odločbo in predlog za izdajo začasne odredbe o odlogu njene izvršitve. V točki 38 navedenega sklepa je zavrnil trditev, da je morala skupnost CTC izdati nalog za izterjavo, ker je menil, da je bilo treba njegovo neizdajo vsekakor pripisati Francoski republiki.

11

Ker je Francoska republika menila, da bi jo bilo protislovno obvezati h končanju postopka izterjave že izplačanih pomoči, čeprav je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, je predsednik Splošnega sodišča v točki 40 izpodbijanega sklepa opozoril, da za akte, ki so jih sprejele institucije, velja domneva zakonitosti in da vložitev ničnostne tožbe v skladu s členom 278 PDEU nima odložilnega učinka, saj lahko odlog izvršitve odobri samo sodnik. V točki 41 izpodbijanega sklepa je poleg tega poudaril, da je morala Francoska republika v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča sprejeti zavezujoče ukrepe, ne pa končati postopek izterjave pomoči. V točki 42 je tako ugotovil, da zaradi nesprejetja zavezujočih ukrepov, ki bi nalagali nujno izvršitev sporne odločbe, neizogibna posledica tega pa bi bil stečaj družbe SNCM, Francoska republika ni dokazala, da je bil v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj v zvezi z nujnostjo.

12

Predsednik Splošnega sodišča je v točki 43 in naslednjih izpodbijanega sklepa preučil položaj, kakršen bi nastal, če bi bilo treba šteti, da je Francoska republika v obravnavanem primeru že sprejela take zavezujoče ukrepe. V bistvu je menil, da v skladu z ustaljeno sodno prakso in glede na elemente iz spisa ni bilo dokazano, da nacionalna pravna sredstva družbi SNCM ne bi omogočala, da bi se izognila stečaju ter s tem tveganju za resno in nepopravljivo škodo, tako da bi na nacionalnem sodišču izpodbijala zavezujoče ukrepe, ki bi bili sprejeti v tem položaju.

13

Predsednik Splošnega sodišča je glede na vse navedene elemente v točki 56 izpodbijanega sklepa ugotovil, da je bilo treba zaradi neobstoja nujnosti zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe, ne da bi preučil pogoj fumus boni juris in pretehtal zadevne interese.

14

Francoska republika Sodišču predlaga, naj:

15

Komisija Sodišču predlaga, naj:

16

Francoska republika se je v utemeljitev svoje pritožbe pri presoji pogoja v zvezi z nujnostjo sklicevala na edini tožbeni razlog v zvezi z napačno uporabo prava. Natančneje, Francoska republika predsedniku Splošnega sodišča očita, da je za izpolnitev tega pogoja zahteval, prvič, da pristojni nacionalni organi izdajo nalog ali opomin za izterjavo zadevne pomoči in, drugič, da dokažejo, da podjetje, ki je prejemalo navedeno pomoč, z nobenim nacionalnim pravnim sredstvom ni moglo izpodbijati njihovega vračila ter se s tem izogniti resni in nepopravljivi škodi.

17

Komisija, nasprotno, Sodišče poziva, naj zavrne navedena očitka in s tem pritožbo v celoti.

18

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v skladu s členom 104(2) Poslovnika Splošnega sodišča v predlogih za sprejetje začasnih odredb treba navesti „predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlaganega začasnega ukrepa“. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odlog izvršitve in druge začasne ukrepe izda, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) in da so nujne, torej, da morajo biti zaradi preprečitve nastanka velike in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, izdane in učinkovati pred odločbo o tožbi v glavni stvari. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predloge za izdajo začasne odredbe zavrniti, kadar kateri od njih ni izpolnjen (sklep predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C-268/96 P(R), Recueil, str. I-4971, točka 30). Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi pretehta zadevne interese (sklep predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00 R, Recueil, str. I-1461, točka 73).

19

Namen postopka za izdajo začasne odredbe je zagotoviti polno učinkovitost prihodnje dokončne odločbe, da se prepreči vrzel v sodnem varstvu, ki ga zagotavlja Sodišče. Za dosego tega cilja je treba nujnost presojati glede na potrebo po začasni odločitvi, da se prepreči resna in nepopravljiva škoda za stranko, ki predlaga začasno varstvo (glej sklep predsednika Sodišča z dne 14. decembra 2001 v zadevi Komisija proti Euroalliages in drugim, C-404/01 P(R), Recueil, str. I-10367, točki 61 in 62). Zadnjenavedena stranka mora dokazati, da ne more dočakati izida postopka v zadevi v glavni stvari, ne da bi utrpela tovrstno škodo (glej sklep predsednika Sodišča z dne 12. oktobra 2000 v zadevi Grčija proti Komisiji, C-278/00 R, Recueil, str. I-8787, točka 14).

20

V zvezi s tem je iz točke 43 izpodbijanega sklepa razvidno, da je predsednik Splošnega sodišča preučil vprašanje obstoja nacionalnih pravnih sredstev v korist družbe SNCM samo podredno, če bi se, v nasprotju s tem, kar je presodil v točki 42 tega sklepa, štelo, da so francoski organi dokazali, da so že sprejeli zavezujoče ukrepe za izvršitev sporne odločbe. Toda v skladu z ustaljeno sodno prakso očitki, ki se nanašajo na odvečne razloge odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razglasitve ničnosti te odločbe in so torej brezpredmetni (glej sodbo z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 148, in sklep z dne 23. februarja 2006 v zadevi Piau proti Komisiji, C‑171/05 P, točka 86).

21

Najprej je torej treba preučiti, ali je pri ugotovitvi, ki jo je sprejel predsednik Splošnega sodišča v točki 42 navedenega sklepa v zvezi z zavezujočimi ukrepi in s tem neobstoj nujnosti, ki izhaja iz njih, napačno uporabljeno pravo, kot se trdi v obravnavanem primeru.

22

Francoska republika priznava, da je od podjetja, ki prejema pomoč, utemeljeno zahtevati dokaz, da so pristojni nacionalni organi sprejeli ukrepe za izterjavo zadevne pomoči, in šteti, da v nasprotnem primeru pogoj v zvezi z nujnostjo ni bil izpolnjen. Upravičeno namreč poudarja, da lahko podjetju, ki prejema pomoč, vračilo te pomoči naložijo samo nacionalni organi in da, nasprotno, odločba Komisije, s katero državi članici odredi izterjavo zadevne pomoči, temu podjetju nikakor ne nalaga pravno zavezujoče obveznosti, zato naj z njo ne bi bilo mogoče utemeljiti tveganja za resno in nepopravljivo škodo, dokler nacionalni organi niso sprejeli zavezujočih ukrepov za odpravo in izterjavo navedene pomoči. Vendar Francoska republika trdi, da tega pravila ni mogoče uporabiti za predloge za izdajo začasnih odredb, ki jih vložijo same države članice v zvezi z državnimi pomočmi, saj bi bilo po njenem mnenju protislovno utemeljenost predloga države članice, da se v zvezi s tem izda začasna odredba, pogojiti s tem, da nacionalni organi te države članice sprejmejo zavezujoče ukrepe za izterjavo zadevne pomoči.

23

Vendar je treba poudariti, da Francoska republika ne izpodbija temeljnega pogoja, ki ga je postavil predsednik Splošnega sodišča v točki 27 izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim nastanek domnevno resne in nepopravljive škode, na katerega se sklicuje, vključuje stečaj družbe SNCM. Ker torej, kot upravičeno trdi sama Francoska republika, sporna odločba družbi SNCM ne nalaga obveznosti vračila, saj ta ni njena naslovnica, ta družba ne tvega, da bi šla v stečaj, dokler nacionalni organi niso sprejeli zavezujočih ukrepov za izterjavo zadevne pomoči. Treba je torej ugotoviti, da se ta država članica v teh okoliščinah ne more sklicevati na verjetni nastanek resne in nepopravljive škode, če ti organi ne sprejmejo takih ukrepov.

24

V zvezi z utemeljitvami Francoske republike, v katerih poudarja „protislovnost“ tega, da mora država članica sprejeti zavezujoče ukrepe za izterjavo pomoči, da bi dosegla odlog izvršitve odločbe, v skladu s katero mora izterjati to isto pomoč, je treba spomniti, da mora država članica na podlagi prisilne uvedbe postopka izterjave pomoči, ki jo je v skladu s členom 14(3) Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) dodelila država članica, zaradi nezdružljivosti te pomoči z notranjim trgom proti svoji volji sprejeti pravno zavezujoče ukrepe, da bi izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi prava Unije.

25

Poleg tega, kot je upravičeno opozoril predsednik Splošnega sodišča v točki 14 izpodbijanega sklepa, člen 278 PDEU določa načelo, da tožbe nimajo odložilnega učinka, saj lahko upravičenci le izjemoma predlagajo odlog izvršitve akta, za katerega se predlaga razglasitev ničnosti, do česar imajo pravico na podlagi te iste določbe.

26

Iz navedenega izhaja, da obveznost države članice, da sprejme zavezujoče ukrepe za izterjavo pomoči, čeprav na sodišču Unije predlaga odlog izvršitve odločbe Komisije, v skladu s katero mora sprejeti te iste ukrepe, izhaja iz procesne ureditve in razdelitve pristojnosti med Komisijo in nacionalnimi organi, ki sta določena s pravom Unije.

27

Zato je treba ugotoviti, da predsednik Splošnega sodišča ni napačno uporabil prava, s tem ko je izpolnjevanje pogoja v zvezi z nujnostjo pogojil s tem, da pristojni nacionalni organi sprejmejo zavezujoče ukrepe za izterjavo zadevne pomoči. Ker je predsednik Splošnega sodišča poleg tega ugotovil – zlasti v točkah 33 in 37 izpodbijanega sklepa, pri čemer mu Francoska republika v zvezi s tem ne očita izkrivljanja dejstev – da država članica ni sprejela takih ukrepov, je lahko v točki 42 izpodbijanega sklepa upravičeno presodil, da navedena država članica ni dokazala, da je bil v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj v zvezi z nujnostjo.

28

V teh okoliščinah je treba zadevno pritožbo zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti utemeljitev Francoske republike v zvezi z obstojem nacionalnih pravnih sredstev, s katerimi bi lahko družba SNCM po potrebi dosegla odlog izvršitve zavezujočih ukrepov, ki bi jih morali sprejeti francoski organi, saj je predsednik Splošnega sodišča to vprašanje preučil le podredno.

29

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se Francoski republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta z edinim tožbenim razlogom ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je podpredsednik Sodišča sklenil: