Pritožba, ki so jo Duravit AG in drugi vložili 25. novembra 2013 zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 16. septembra 2013 v zadevi T-364/10, Duravit AG in drugi proti Evropski komisiji

(Zadeva C-609/13 P)

(2014/C 71/07)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnice: Duravit AG, Duravit SA, Duravit BeLux SPRL/BVBA (zastopniki: Dr. U. Soltész, LL. M. in C. von Köckritz, odvetnika)

Drugi stranki v postopku: Evropska komisija, Svet Evropske unije

Predlogi

Pritožnice Sodišču predlagajo, naj:

1.	sodbo Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 16. septembra 2013 v zadevi T-364/10 razveljavi v delu, v katerem je bila tožba pritožnic zavrnjena;

2.	člene 1(1), 2 in 3 Sklepa Evropske komisije C(2010) 4185 final z dne 23. junija 2010 v zadevi COMP/39092 – Kopalniška oprema na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU v celoti razglasi za nične v delu, v katerem se nanašajo na pritožnice;

3.	podredno (k drugemu predlogu) odpravi ali bistveno zmanjša globe, naložene pritožnicam z zgoraj navedenim sklepom;

4.	še bolj podredno (k drugemu in tretjemu predlogu) zadevo vrne Splošnemu sodišču, da bo o njej ponovno razsodilo v skladu s pravno presojo v sodbi Sodišča;

5.	vsekakor Komisiji naloži plačilo stroškov, ki so pritožnicam nastali v postopku pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnice navajajo skupaj šest pritožbenih razlogov.

Prvič, Splošno sodišče naj bi kršilo člen 31 Uredbe št. 1/2003, domnevo nedolžnosti in pravico do poštenega sojenja (člena 47 in 48(1) v povezavi s členom 52(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člen 6(1) in (2) EKČP) s tem, da je zavrnilo izvedbo neomejenega sodnega nadzora, čeprav je bil ta izrecno zahtevan, izhajalo iz domneve, da so dejanske in pravne ugotovitve Komisije pravilne, in da ni dovolj uporabilo svoje diskrecijske pravice pri določitvi glob.

Drugič, Splošno sodišče naj bi kršilo člen 263 PDEU, pravico pritožnic do učinkovitega pravnega sredstva (člen 47(1) Listine) in načelo enakosti orožij s tem, da ni opravilo zadostnega nadzora zakonitosti in da je prekoračilo njegove meje v škodo pritožnic.

Tretjič, Splošno sodišče naj bi večkrat, očitno in na način, ki vpliva na odločitev v sporu, izkrivilo vsebino spisa, zaradi česar naj bi napačno uporabilo pravo in kršilo priznana načela dokaznega postopka.

Četrtič, Splošno sodišče naj bi kršilo postopek in člen 48(2) Poslovnika, pravico pritožnic do obrambe in njihovo pravico do poštenega sojenja ter načelo enakosti orožij s tem, da je prepozno predložene dokaze, ki jih ni bilo mogoče več uporabiti, in prepozno naveden razlog Komisije uporabilo v škodo pritožnic ter pravno napačno zavrnilo vse dokazne predloge pritožnic z nezadostno utemeljitvijo.

Petič, Splošno sodišče naj bi člen 101 PDEU napačno uporabilo in kršilo svojo obveznost obrazložitve s tem, da je ugotovilo, da je Komisija pritožnicam pravilno očitala sodelovanje pri enotni kršitvi, ki obsega več proizvodov, in sicer armature, zaslone za prhanje in sanitarno keramiko.

Šestič, Splošno sodišče naj bi člen 101 PDEU napačno uporabilo s tem, da je uporabilo napačno merilo za presojo izmenjave informacij za namene člena 101(1) PDEU, domnevalo obveznost pritožnic, da se distancirajo od razprav med podjetji, ki niso njihovi konkurenti, in ocenilo domnevne „poskuse usklajevanja“ za posebne priložnosti v združenjih za več proizvodov kot dokončano kršitev člena 101 PDEU.