1.

Ali je v skladu s pravom Unije, natančneje v skladu z opredelitvijo pojma „zagotavljanje dela delavcev“ iz sodbe Sodišča Evropske unije v združenih zadevah od C-307/09 do C-309/09 (1), mogoče govoriti o zagotavljanju dela delavcem, če se izvajalec zaveže, da bo – s svojimi delavci – obdelal goveje polovice v prostorih klavnice naročnika, ki jih je ta oddal izvajalcu, in da jih bo zapakiral v pakete, ki omogočajo takojšnjo prodajo, za kar je izvajalec plačan po kilogramu obdelanega mesa in se mu lahko plačilo zmanjša v primeru nekakovostne obdelave mesa, pri čemer je treba upoštevati, da v državi članici gostiteljici izvajalec storitve opravlja izključno za enega naročnika in da je naročnik tisti, ki nadzira kakovost obdelave mesa?

2.

Ali temeljno načelo iz sodbe Sodišča Evropske unije v združenih zadevah od C-307/09 do C-309/09 – v skladu s katerim lahko države članice omejijo zagotavljanje dela delavcev v času veljavnosti prehodnih določb, ki se nanašajo na prosto gibanje delavcev in so vključene v pristopne pogodbe držav članic, ki so k Evropski uniji pristopile 1. maja 2004 – velja tudi za napotitev delavcev, do katere pride v okviru zagotavljanja dela delavcev in s katero podjetje s sedežem v državi članici, ki je k Evropski uniji pristopila 1. maja 2004, delavce napoti v Avstrijo, kadar navedena napotitev zadeva sektor, ki ni zaščiten v skladu s pristopnimi pogodbami?