23.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 344/51

—

naj se členi 4(6) in (8), 16(3) in 6(3) Direktive 2013/34/EU (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS razglasijo za nične zaradi kršitve Pogodb ali določb za njihovo izvedbo, ker te določbe po njenem mnenju niso v skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti. Ob sprejetju teh določb naj bi bila kršena tudi obveznost obrazložitve, določena v členu 296 PDEU – bistvena postopkovna zahteva v smislu člena 263 PDEU. Zato Republika Estonija Sodišču predlaga, naj del stavka v členu 4(6) „zahteva po razkritju določena v nacionalni davčni zakonodaji izključno za namene pobiranja davkov“, besedilo v členu 4(8) „ki jih zahteva nacionalna davčna zakonodaja, kakor je navedeno v odstavku 6“ ter člena 16(3) in 6(3) v celoti razglasi za nične. Če bi Sodišče menilo, da navedenih določb ni mogoče šteti za samostojne in da jih ni mogoče ločiti od ostalega besedila Direktive, ne da bi bilo treba to spremeniti ter da bi razglasitev ničnosti teh določb škodila splošnemu sistemu Direktive, predlaga, naj Direktivo na enaki podlagi in iz istih razlogov v celoti razglasi za nično.

—

Naj se Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov.

1.

Republika Estonija s tožbo predlaga razglasitev ničnosti določenih določb Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih, konsolidiranih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetij, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS (v nadaljevanju: Direktiva), podredno razglasitev ničnosti Direktive v celoti.

2.

Tožba je bila vložena na podlagi člena 263(1) PDEU in se nanaša na razglasitev ničnosti besedila iz člena 4(6) Direktive „zahteva po razkritju določena v nacionalni davčni zakonodaji izključno za namene pobiranja davkov“, besedila iz člena 4(8) Direktive „ki jih zahteva nacionalna davčna zakonodaja, kakor je navedeno v odstavku 6“ ter členov 6(3) in 16(3) Direktive oziroma podredno Direktive v celoti zaradi kršitve bistvenih postopkovnih zahtev in kršitve Pogodb ali ene od določb za njihovo izvedbo.

3.

Kršitev bistvene postopkovne zahteve je v tem, da pri sprejetju Direktive ni bil upoštevana obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU. Kršitev Pogodbe ali ene od določb za njeno izvedbo je v kršitvi načel sorazmernosti in subsidiarnosti.

4.

Ukrepi za polno uskladitev, določeni v členu 4(6) v povezavi s členom 4(8) in členom 16(3) Direktive, naj ne bi mogli najti ravnovesja med obema ciljema Direktive – povečati jasnost in izboljšati primerljivost računovodskih izkazov in zmanjšanje upravnega bremena za majhna in srednja podjetja. Zato naj sprejeti ukrepi ne bi bili primerni za dosego zadanega legitimnega cilja.

5.

Bistvenega cilja Direktive – povečanje jasnosti in izboljšanje primerljivosti računovodskih izkazov – ni mogoče doseči s sprejetimi ukrepi, ker naj se pri izdelavi osnutka Direktive ne bi ustrezno upoštevale strukture podjetij različnih držav članic. Prenos Direktive v pravni red države članice bi vodil do tega, da bi bilo 97,9 % podjetij, pri čemer je več kot polovica prometa ustvarjenega v gospodarstvu, oproščena znatnega dela računovodskih obveznosti – vendar naj to ne bi prispevalo k doseganju cilja, ki se razteza na celotno Unijo, namreč izboljšanje jasnosti in primerljivosti računovodskih izkazov.

6.

Bistvenega cilja Direktive – zmanjšanje upravnega bremena – naj ne bi bilo mogoče doseči s sprejetimi ukrepi, ker naj se pri izdelavi osnutka Direktive ne bi upoštevalo zmanjšanja upravnega bremena, ki naj bi se v državi članici že doseglo drugače kot z zmanjšanjem obsega računovodskih obveznosti in tudi zato, ker naj bi bile informacije, ki se od podjetij zahtevajo v okviru računovodskih izkazov, ki jih v tej obliki ne bi bilo več mogoče zahtevati v skladu z določbo člena 4(6), tako kot prej nujne informacije tako za zasebna podjetja in za javni sektor. Zato bi bilo treba v prihodnosti zbrati in objaviti dodatne informacije preko drugih kanalov, pri čemer bi upravno breme nastalo drugje in bi se lahko tudi povišalo.

7.

Načelo prednosti vsebine, določeno v členu 6(1)(h) Direktive naj bi bilo bistveno načelo Direktive. Če bi se države članice v skladu s členom 6(3) Direktive odpovedale načelu prednosti vsebine in bi se ta možnost uporabila tudi pri prenosu določb Direktive v pravni red države članice, potem naj načeloma ne bi bilo mogoče doseči cilja izboljšanja primerljivosti, jasnosti in splošnega zaupanja v računovodske izkaze, ki se nanaša na celotno Unijo. Zato sprejet ukrep ni v skladu z načelom sorazmernosti.

8.

Ob upoštevanju dejstva, da naj ukrepi, določeni v členu 4(6) in (8) ter členu 16(3) Direktive, ne bi nujno pripeljali do večje jasnosti in boljše primerljivosti računovodskih izkazov v Uniji in da lahko sprejeti ukrepi v državi članici namesto do zmanjšanja upravnega bremena vodijo do njegovega nastanka drugje, sprejeti ukrepi ne omogočajo lažjega doseganja ciljev Direktive na ravni Unije. Zato te določbe niso v skladu z načelom subsidiarnosti.