30.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 352/4

1.

Ali mora nacionalno sodišče, če ugotovi obstoj nedovoljenega pogoja glede zamudnih obresti pri hipotekarnih posojilih, v skladu z Direktivo Sveta 93/13/EGS (1) z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ter zlasti s členom 6(1) te direktive, in da bi zagotovilo varstvo potrošnikov in porabnikov v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti, razglasiti, da je tak pogoj ničen in nezavezujoč, ali pa mora, nasprotno, pogoj glede obresti omiliti in zadevo vrniti predlagatelju izvršbe oziroma posojilodajalcu, da ta ponovno izračuna obresti?

2.

Ali druga prehodna določba zakona 1/2013 z dne 14. maja 2013 s tem, da sodišču implicitno nalaga obveznost omiliti pogoj glede zamudnih obresti, ki se izkaže za nedovoljenega, tako da se dogovorjene obresti ponovno izračunajo in se ohrani v veljavi določilo, ki je nedovoljeno, namesto da bi razglasilo, da je ta pogoj ničen in da potrošnika ne zavezuje, pomeni zgolj jasno omejitev varstva interesov potrošnika?

3.

Ali je druga prehodna določba zakona 1/2013 z dne 14. maja 2013 s tem, da na področju varstva potrošnikov preprečuje uporabo načel enakovrednosti in učinkovitosti ter povzroča, da se za pogoje o zamudnih obrestih, ki se izkažejo za nedovoljene in ki so bili dogovorjeni v hipotekarnih posojilih, sklenjenih pred začetkom veljavnosti zakona 1/2013 z dne 14. maja 2013, ne uporabita sankciji ničnosti in nezavezujočnosti, v nasprotju z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ter zlasti s členom 6(1) te direktive?