19.10.2013

Uradni list Evropske unije

C 304/7

Pritožba, ki jo je Riccardo Nencini vložil 6. avgusta 2013 zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 4. junija 2013 v zadevi T-431/10, Nencini proti Evropskemu parlamentu

(Zadeva C-447/13 P)

2013/C 304/13

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Pritožnik: Riccardo Nencini (zastopnik: M. Chiti, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Evropski parlament

Predlog

—

Po ugotovitvi, če je to primerno, neveljavnosti/nezakonitosti člena 85b Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 (1) z dne 23. decembra 2002 in člena 73 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (2) z dne 25. junija 2002, naj se razveljavi sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 4. junija 2013 v zadevi Nencini proti Evropskemu parlamentu, združene zadeve od T-431/10 do T-560/10, poleg tega pa naj se ugotovi, s spremembo same sodbe, ob ugoditvi tožbi pred Splošnim sodiščem Evropske unije, nezakonitost aktov izpodbijanih na prvi stopnji;

—

podredno, ob zanikani predpostavki potrditve naložitve R. Nenciniju vračila zahtevanih zneskov, naj se– po predhodni razveljavitvi in sprememb izpodbijane sodbe – ponovno nepristransko določi zneske, oziroma naj se akti pošljejo generalnemu sekretarju Evropskega parlamenta za pravično določitev spornega zneska;

—	sodba naj se razveljavi v delu, ki se nanaša na stroške, in, posledično, naj se spremeni, tako da se Parlamentu naloži plačilo stroškov postopka v zadevi T-431/10, prav tako pa naj se Parlamentu naloži vračilo stroškov v zadevi T-560/10, ali, v vsakem primeru, naj se naloži njihovo vračilo;

—	v vsakem primeru, Evropskemu parlamentu naj se naloži plačilo stroškov tega postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Prvič, tožeča stranka trdi, da je bila kršena ureditev v zvezi z zastaranjem in načeli pravne varnosti, učinkovitosti in primernosti. Splošno sodišče naj bi zavrnilo tožbe tožeče stranke, ker je štelo, da rok za zastaranje začne teči z dnem vročitve odločbe o vračilu in obremenitvi, oziroma enajst let po tem, ko je R. Nencini prenehal opravljati parlamentarne naloge.

Drugič, tožeča stranka navaja napačno uporabo prava v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti in načela učinkovitosti varstva, saj so se elementi v podporo odločbi deloma razlikovali od tistih, ki so bili izpodbijani.

Tretjič, tožeča stranka navaja napačno uporabo ureditve v zvezi s stroški in nadomestili poslancev Parlamenta (ureditev SNP) tako v zvezi z izpodbijanimi zneski za vračilo potnih stroškov, kot glede izpodbijanih zneskov za povrnitev stroškov tajništva. Na eni strani se zlasti navaja napačna razlaga pojma „začasno prebivališče“, ki ga ni mogoče enačiti s pojmom formalno „stalno prebivališče“; na drugi strani neobstoj nezakonitosti z več vidikov ter protislovnost dejstva, da se šteje, da je nenavedba imen vseh prejemnikov nadomestil pomoči tajništva le „formalna nepravilnost“, hkrati pa se šteje, da je ob upoštevanju nejasne ureditve, ki je obstajala v tistem času, ni mogoče odpraviti.

Četrtič, pritožba temelji na kršitvi načela sorazmernosti pri določitvi zneska, ki ga je treba povrniti. Naložitev plačila celotnega prejetega zneska bi bila neprimerna.

Nazadnje, tožeča stranka trdi, da je bila pri določitvi stroškov, katerih plačilo je bilo naloženo R. Nenciniju, storjena napaka. Stroški, ki so bili priglašeni za izpodbijanje prve odločbe, do katerega po odpovedi ni prišlo, naj bi nastali zaradi nepravilnega ravnanja nasprotne stranke, ki je med drugim priznala to nepravilnost, tako da je – po vročitvi prve tožbe – nadomestila prvo odločbo z drugo v italijanskem jeziku.

(1) Uredba Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 357, str. 1).

(2) Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1).