23.3.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 86/11

1.

Ali je treba evropsko primarno in/ali sekundarno pravo, v tem primeru zlasti Direktivo 2000/78/ES (1), v smislu obsežne prepovedi neupravičene diskriminacije zaradi starosti razlagati tako, da zajema tudi nacionalne določbe o plačah deželnih sodnikov?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je treba evropsko primarno in/ali sekundarno pravo razlagati tako, da nacionalni predpis, po katerem sta višina osnovne plače sodnika ob začetku opravljanja sodniške funkcije in naknadno povišanje te osnovne plače odvisna od njegove starosti, pomeni neposredno ali posredno diskriminacijo zaradi starosti?

3.

Če je tudi odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: ali razlaga evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava pomeni, da tak nacionalni predpis, s katerim je zakonodajalec želel nagraditi poklicne izkušnje in/ali komunikacijske sposobnosti, ni upravičen?

4.

Če je tudi odgovor na tretje vprašanje pritrdilen: ali razlaga evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava, dokler ni uveljavljena nediskriminatorna plačna zakonodaja, dopušča drugačno pravno posledico, kot je tista, na podlagi katere se diskriminiranim osebam retroaktivno zagotovi plača v skladu z najvišjim plačilnim razredom znotraj njihovega naziva?

Ali pravna posledica kršitve prepovedi diskriminacije pri tem izhaja iz samega evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava, v tem primeru zlasti iz Direktive 2000/78/ES, ali gre le za pravico, ki jo zadevne osebe lahko uveljavljajo na podlagi načela prava Unije o odgovornosti držav članic pri nepravilnem prenosu določb evropskega prava?

5.

Ali razlaga evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava nasprotuje nacionalnemu ukrepu, po katerem je (naknadni) zahtevek za plačilo ali odškodninski zahtevek odvisen od tega, da so ga sodniki uveljavljali pravočasno?

6.

Če so odgovori na prvo, drugo in tretje vprašanje pritrdilni: ali iz razlage evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava izhaja, da prehodni zakon, s katerim so obstoječi sodniki razporejeni v razred novega sistema le na podlagi zneska svoje osnovne plače, ki jo do dne prehoda prejemajo po stari (diskriminatorni) plačni zakonodaji, in po katerem se nadaljnje napredovanje v višje razrede tako ne glede na vse izkušnje sodnika določi le na podlagi obdobij izkušenj, pridobljenih po začetku veljave prehodnega zakona, pomeni ohranjanje obstoječe diskriminacije zaradi starosti, ki traja, dokler v posameznem primeru ni dosežen najvišji plačilni razred?

7.

Če je tudi odgovor na šesto vprašanje pritrdilen: ali je razlaga evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava v nasprotju s tem, da se tako neomejeno nadaljevanje različnega obravnavanja upraviči s ciljem zakonodajalca, v skladu s katerim naj se s prehodnim zakonom ne bi ščitile (samo) pridobljene pravice obstoječih sodnikov, ki veljajo na dan prehoda, ampak (tudi) pričakovanja v zvezi s prihodki za celotno življenjsko dobo v ustreznem plačilnem razredu, glede katerih je bilo predvideno, da se izplačajo po stari plačni zakonodaji, in v skladu s katerim naj bi bili novi sodniki plačani bolje od obstoječih?

Ali je nadaljnjo diskriminacijo obstoječih sodnikov mogoče upravičiti s tem, da bi bila alternativna ureditev (posamično razvrščanje tudi obstoječih uradnikov na podlagi obdobij izkušenj) povezana s povečanimi upravnimi stroški?

8.

Če je odgovor glede upravičenja iz sedmega vprašanja nikalen: ali razlaga evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava, dokler ni tudi za obstoječe sodnike uveljavljena nediskriminatorna plačna zakonodaja, dopušča drugačno pravno posledico, kot je retroaktivno in nadaljnje priznanje plačila obstoječim sodnikom v skladu z najvišjim plačilnim razredom znotraj njihovega naziva?

9.

Če so odgovori na prvo, drugo in tretje vprašanje pritrdilni, odgovor na šesto vprašanje pa nikalen: ali iz razlage evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava izhaja, da določba iz prehodnega zakona, ki obstoječim sodnikom, ki so v času prehoda dopolnili določeno starost, od določenega plačilnega razreda dalje zagotavlja hitrejšo rast plače kot obstoječim sodnikom, ki so bili na dan prehoda mlajši, pomeni neposredno ali posredno diskriminacijo zaradi starosti?

10.

Če je odgovor na deveto vprašanje pritrdilen: ali je razlaga evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava v nasprotju s tem, da se tako različno obravnavanje upraviči s ciljem zakonodajalca, v skladu s katerim naj se ne bi ščitile pridobljene pravice, ki obstajajo na dan prehoda, ampak izključno pričakovanja v zvezi s prihodki za celotno življenjsko dobo v ustreznem plačilnem razredu, glede katerih je bilo predvideno, da se izplačajo po stari plačni zakonodaji?

11.

Če je odgovor glede upravičenja iz desetega vprašanja nikalen: ali razlaga evropskega primarnega in/ali sekundarnega prava, dokler ni tudi za obstoječe sodnike uveljavljena nediskriminatorna plačna zakonodaja, dopušča drugačno pravno posledico, kot je priznanje – retroaktivno in stalno – enake rasti plač vsem obstoječim in privilegiranim sodnikom, navedenim v devetem vprašanju?