—

za X AB R. Persson Österman, odvetnik,

—

za Skatteverket A. Berg, agent,

—

za švedsko vlado A. Falk, C. Meyer-Seitz, U. Persson, K. Sparrman, E. Karlsson, L. Swedenborg in C. Hagerman, agenti,

—

za dansko vlado C. Thorning in M. Wolff, agenta,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, agenta,

—

za špansko vlado L. Banciella Rodríguez‑Miñón, agent,

—

za francosko vlado D. Colas in J.‑S. Pilczer, agenta,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

—

za nizozemsko vlado M. Bulterman in M. Gijzen, agentki,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, J. Martins da Silva in M. Rebelo, agenti,

—

za finsko vlado J. Heliskoski, agent,

—

za vlado Združenega kraljestva L. Christie, agent, skupaj z R. Hillom, barrister,

—

za Evropsko komisijo W. Roels in J. Enegren, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 49 PDEU in 63 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med X AB, družbo švedskega prava, in Skatteverket (davčna uprava), ker zadnjenavedena družbi X AB ni priznala odbitka iz naslova negativne tečajne razlike, ki je nastala pri odsvojitvi lastniških deležev v hčerinski družbi v Združenem kraljestvu.

3

V členu 13 poglavja 24 zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (1229:1999) (inkomstskattelagen (1999:1229), v nadaljevanju: IL) je pojem „lastniški delež“ opredeljen tako:

„Za lastniški delež se šteje poslovni delež v delniški družbi ali zadrugi, če izpolnjuje pogoje iz člena 14 in ga ima v lasti pravna oseba (družba imetnica), ki je:

4

Člen 14 istega poglavja IL določa:

„Lastniški delež mora biti osnovno sredstvo in izpolnjevati enega od naslednjih pogojev:

[…]“

5

Člen 5 poglavja 25a IL, ki se med drugim nanaša na delnice, ki pomenijo lastniške deleže, določa:

„Kapitalski dobiček se ne obdavči, razen v primerih iz člena 9. […]

Kapitalska izguba se lahko odbije, samo če bi se tudi ustrezen kapitalski dobiček obdavčil. […]“

6

V skladu s členom 9 v povezavi s členom 18 tega poglavja 25a je z odstopanjem od splošnega pravila, določenega v členu 5 navedenega poglavja, kapitalski dobiček iz lastniških deležev obdavčen z davkom od dohodkov pravnih oseb, če se odsvojitev nanaša na deleže v navidezni družbi oziroma če gre za nekatere vrste odkupa.

7

Družba X AB, s sedežem na Švedskem, je leta 2003 v Združenem kraljestvu ustanovila hčerinsko družbo, Y Ltd, katere poslovni deleži so bili izdani v ameriških dolarjih.

8

Družba Y Ltd je med letoma 2003 in 2009 prejela vložke kapitala z izdajo novih delnic družbi X AB. Ta družba je nato svoji matični družbi dvakrat odsvojila deleže, ki jih je imela v družbi Y Ltd. Po teh odsvojitvah je imela družba X AB približno 45‑odstotni poslovni delež v družbi Y Ltd v kapitalu in glasovalnih pravicah.

9

Ni sporno, da so ti poslovni deleži „lastniški deleži“ v smislu člena 13 poglavja 24 IL.

10

Ker je družba X AB želela, da dejavnost družbe Y Ltd preneha, je načrtovala odsvojitev navedenih poslovnih deležev. Vendar je ta transakcija prinašala nevarnost negativne tečajne razlike, ker je družba X AB med letoma 2003 in 2009 v družbo Y Ltd vplačala denarni vložek po ugodnejšem menjalnem tečaju od tistega, ki je veljal ob načrtovanju odsvojitve. Družba X AB je zato predhodno prosila za odbitek te potencialne izgube, vendar je pri tem trčila ob švedsko davčno zakonodajo, v skladu s katero kapitalskih izgub iz „lastniških deležev“ načeloma ni mogoče odbiti od osnove za davek od dohodkov pravnih oseb.

11

Družba X AB je zato Skatterättsnämnden (komisija za davčno pravo) prosila za stališče o tem, ali je taka izključitev združljiva s pravom Unije, ker se uporablja za kapitalsko izgubo, ki nastane zaradi negativne tečajne razlike na „lastniškem deležu“ v družbi s sedežem v drugi državi članici Evropske unije.

12

Skatterättsnämnden ji je v stališču z dne 18. marca 2013 odgovorila nikalno, ker se v skladu s švedskim davčnim pravom niti kapitalski dobiček niti kapitalska izguba iz poslovnih deležev, ki pomenijo „lastniške deleže“, načeloma ne upoštevata pri izračunu osnove za davek od dohodkov pravnih oseb.

13

Družba X AB se je zoper to odločbo pritožila pri Högsta förvaltningsdomstolen (vrhovno upravno sodišče).

14

V utemeljitev svojega predloga pri predložitvenem sodišču družba X AB predvsem zatrjuje, da so bile zaradi švedske ureditve njene naložbe v družbi Y Ltd bolj tvegane od primerljivih domačih naložb. Njena utemeljitev temelji predvsem na tem, da negotovost pri naložbah v švedskih kronah v švedski delniški družbi nikakor ni bila enakovredna valutnemu tveganju, ki mu je lahko podvržena naložba v drugi državi članici. Švedski davčni sistem naj bi zato pomenil oviro za prosti pretok kapitala in svobodo ustanavljanja, kot je sodišče razsodilo v sodbi Deutsche Shell (C‑293/06, EU:C:2008:129), katere rešitev naj bi bilo mogoče uporabiti za spor o glavni stvari.

15

V teh okoliščinah je Högsta förvaltningsdomstolen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člena 49 PDEU in 63 PDEU nasprotujeta nacionalni zakonodaji, v skladu s katero država sedeža ne priznava pravice do odbitka za negativno tečajno razliko, ki se upošteva pri kapitalskem dobičku ali izgubi iz lastniških deležev v družbi s sedežem v drugi državi članici, če v državi sedeža velja sistem, ki pri izračunu davčne osnove ne upošteva kapitalskih dobičkov ali izgub, ustvarjenih iz takih deležev?“

16

Ker se vprašanje za predhodno odločanje nanaša hkrati na svobodo ustanavljanja in na prosti pretok kapitala, ki sta določena v členu 49 PDEU oziroma v členu 63 PDEU, je treba najprej ugotoviti, katera od teh svoboščin je lahko prizadeta zaradi nacionalne zakonodaje, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.

17

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba upoštevati namen zadevne zakonodaje (sodbi Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑35/11, EU:C:2012:707, točka 90 in navedena sodna praksa ter Hervis Sport- és Divatkereskedelmi, C‑385/12, EU:C:2014:47, točka 21).

18

Tako nacionalna zakonodaja, ki se uporabi samo za udeležbo, ki imetniku omogoča odločilno vplivanje na odločitve družbe in odločanje o njenih dejavnostih, spada na področje uporabe člena 49 PDEU o svobodi ustanavljanja (sodbi Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑35/11, EU:C:2012:707, točka 91 in navedena sodna praksa ter Hervis Sport- és Divatkereskedelmi, C‑385/12, EU:C:2014:47, točka 22).

19

Nasprotno pa je treba nacionalne predpise, ki se uporabljajo za udeležbo, opravljeno izključno kot denarno naložbo, brez namena vplivati na upravljanje in nadzor podjetja, preučiti izključno glede na prosti pretok kapitala (sodba Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑35/11, EU:C:2012:707, točka 92 in navedena sodna praksa).

20

V zvezi s švedsko zakonodajo iz postopka v glavni stvari je razvidno, da kategorija „lastniških deležev“ ne vključuje samo poslovnih deležev, katerih skupno število glasovalnih pravic ustreza 10 % ali več glasovalnih pravic, vezanih na vse poslovne deleže družbe, ki jo ima v lasti, ampak tudi poslovne deleže, ki ne kotirajo, in sicer brez pogoja minimalnega odstotka.

21

Poleg tega je bilo že razsojeno, da najmanj 10‑odstotni delež kapitala ali glasovalnih pravic v družbi ne pomeni nujno, da ima imetnik tega deleža določen vpliv na odločitve družbe, katere delničar je (glej v tem smislu sodbi Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑446/04, EU:C:2006:774, točka 58 in Itelcar, C‑282/12, EU:C:2013:629, točka 22).

22

Zato zgolj na podlagi namena nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari ni mogoče ugotoviti, ali ta spada pretežno na področje uporabe člena 49 PDEU ali člena 63 PDEU.

23

Iz ustaljene sodne praske Sodišča je razvidno, da mora Sodišče v takem primeru upoštevati dejstva v obravnavani zadevi, da bi ugotovilo, ali spada položaj, na katerega se nanaša spor o glavni stvari, na področje prve ali druge določbe (glej v tem smislu sodbo Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑35/11, EU:C:2012:707, točki 93 in 94 ter navedena sodna praksa).

24

V zvezi s tem je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da ima družba X AB v lasti 45‑odstotni delež družbe Y Ltd v kapitalu in v glasovalnih pravicah. Bilo pa je že razsojeno, da tako visoke udeležbe imetnikom načeloma dajejo „določen vpliv“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 18 te sodbe, na odločitve in dejavnosti zadevne družbe (glej po analogiji sodbo SGI, C‑311/08, EU:C:2010:26, točka 35).

25

V teh okoliščinah je treba šteti, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago določb Pogodbe DEU o svobodi ustanavljanja.

26

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 49 PDEU razlagati tako, da nasprotuje davčni zakonodaji države članice, ki določa oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb za kapitalske dobičke iz lastniških deležev, hkrati pa izključuje odbitek kapitalskih izgub iz teh deležev, tudi kadar te kapitalske izgube izhajajo iz negativne tečajne razlike.

27

Opozoriti je treba, da člen 49 PDEU določa odpravo omejitev svobode ustanavljanja. Čeprav je v skladu z besedilom določb Pogodbe DEU o svobodi ustanavljanja njihov namen zagotoviti nacionalno obravnavo v državi članici gostiteljici, hkrati nasprotujejo temu, da bi matična država članica pri ustanavljanju v drugi državi članici ovirala svojega državljana ali družbo, ustanovljeno v skladu z njeno zakonodajo (sodbe Marks & Spencer, C‑446/03, EU:C:2005:763, točka 31; National Grid Indus, C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 35, in Bouanich, C‑375/12, EU:C:2014:138, točka 57).

28

Iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da je treba kot omejitve te svobode obravnavati vse ukrepe, ki prepovedujejo, motijo ali zmanjšujejo privlačnost uresničevanja te svobode (glej sodbe National Grid Indus, C‑371/10, EU:C:2011:785, točka 36; Finanziaria di Diego della Valle & C., C‑380/11, EU:C:2012:552, točka 33 in Bouanich, C‑375/12, EU:C:2014:138, točka 58).

29

Sodišče je presodilo, da se taki omejevalni učinki pojavijo zlasti takrat, kadar je družba zaradi davčne ureditve odvrnjena od ustanavljanja podrejenih subjektov, kot je stalna poslovna enota, v drugih državah članicah in od izvajanja svojih dejavnosti prek takih subjektov (sodbe Marks & Spencer, C‑446/03, EU:C:2005:763, točki 32 in 33; Keller Holding, C‑471/04, EU:C:2006:143, točka 35 ter Deutsche Shell, C‑293/06, EU:C:2008:129, točka 29).

30

V zvezi s tem je treba poudariti, da je v švedski davčni zakonodaji iz postopka v glavni stvari iz osnove za davek od dohodkov pravnih oseb načeloma izključen kapitalski dobiček, ustvarjen pri odsvojitvi „lastniških deležev“ v smislu IL. Ta zakonodaja simetrično prav tako ne določa nobenega odbitka kapitalskih izgub iz takih transakcij, in sicer ne glede na to, ali imajo družbe, katerih „lastniški deleži“ so predmet odsvojitve, sedež na Švedskem ali ne.

31

Tako kapitalskih izgub iz odsvojitve „lastniških deležev“, ki izvirajo iz negativne tečajne razlike, ni mogoče odbiti niti če so deleži, tako kot v postopku v glavni stvari, v družbi s sedežem v drugi državi članici niti če so v družbi s sedežem na Švedskem – ne glede na to, ali je kapital te družbe izražen v švedskih kronah ali v kateri koli drugi valuti, ki jo je mogoče uporabiti v skladu z nacionalno zakonodajo.

32

Zato se v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, naložbe v „lastniške deleže“ v državi članici, ki ni Kraljevina Švedska, glede nemožnosti odbitka negativne tečajne razlike ne obravnavajo manj ugodno od podobnih naložb na Švedskem.

33

V zvezi s tem je treba dodati, da – tudi ob predpostavki, da lahko ta nemožnost odbitka družbo, ki je vlagala v „lastniške deleže“ družbe s sedežem na ozemlju druge države članice, postavlja v manj ugoden položaj, ker je izpostavljena negativni tečajni razliki, ker je bila ta naložba, kot v postopku v glavni stvari, izvedena v deleže, izražene v drugi valuti, in ne tisti, ki velja v državi članici gostiteljici – iz davčne pristojnosti držav članic izhaja, da svoboda družb, da izbirajo med več državami članicami sedeža, nikakor ne pomeni, da morajo države članice svoj davčni sistem prilagoditi različnim sistemom obdavčitve drugih držav članic, da bi zagotovile, da je družba, ki je svoj sedež izbrala v državi članici, na nacionalni ravni obdavčena enako kot družba, ki je za sedež izbrala drugo državo članico, glede na to, da je ta izbira, odvisno od primera, lahko bolj ali manj ugodna ali neugodna za zadnjenavedeno družbo (glej v tem smislu sodbi Deutsche Shell, C‑293/06, EU:C:2008:129, točka 43 in Krankenheim Ruhesitz am Wannsee-Seniorenheimstatt, C‑157/07, EU:C:2008:588, točka 50).

34

V obstoječem stanju prava Unije na področju neposredne obdavčitve določb Pogodbe DEU v zvezi s svobodo ustanavljanja prav tako ni mogoče razlagati tako, da državam članicam nalagajo, da prilagodijo svoj davčni sistem, da bi se upoštevala morebitna valutna tveganja, s katerimi se družbe soočajo, ker velja na ozemlju Unije več valut, med katerimi ne obstaja fiksen menjalni tečaj, oziroma ker nacionalne zakonodaje, kot v postopku v glavni stvari, omogočajo izražanje kapitala družb v valutah tretjih držav.

35

Iz tega izhaja, da nacionalna zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ne omejuje svobode ustanavljanja.

36

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z navedbami iz sodbe Deutsche Shell (C‑293/06, EU:C:2008:129), na katero se sklicuje družba X AB.

37

V tej sodbi je Sodišče odločilo, da določbe Pogodbe DEU o svobodi ustanavljanja nasprotujejo temu, da država članica pri določitvi nacionalne davčne osnove izključi negativno tečajno razliko, ki jo je utrpela družba s statutarnim sedežem na ozemlju te države med vračanjem dotacijskega kapitala, odobrenega njeni stalni poslovni enoti v drugi državi članici.

38

Vendar je Sodišče v tej zadevi do te ugotovitve prišlo v drugačnih pravnih okoliščinah od tistih, ki izhajajo iz uporabe nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari. Kot je poudarilo predložitveno sodišče, je bilo v nacionalni zakonodaji iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba Deutsche Shell (C‑293/06, EU:C:2008:129), namreč določeno, da se pozitivne tečajne razlike praviloma obdavčijo, negativne tečajne razlike pa se zato lahko odbijejo, razen če konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja določa drugače.

39

V postopku v glavni stvari pa ni tako, saj je švedska davčna zakonodaja iz postopka v glavni stvari, kot je bilo navedeno v točki 30 te sodbe, načeloma nevtralna do posledic, ki jih imajo kapitalske transakcije z „lastniškimi deleži“, glede katerih se je Kraljevina Švedska odločila, da praviloma ne bo izvajala svoje davčne pristojnosti.

40

V teh okoliščinah na podlagi določb Pogodbe DEU o svobodi ustanavljanja ni mogoče sklepati, da je ta država članica dolžna izvajati svojo davčno pristojnost – in sicer asimetrično – da bi omogočila odbitek izgub, ki nastanejo pri transakcijah, katerih rezultat, če bi bil pozitiven, sploh ne bi bil obdavčen.

41

Ob upoštevanju navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 49 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje davčni zakonodaji države članice, ki načeloma določa oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb za kapitalske dobičke iz lastniških deležev, hkrati pa izključuje odbitek kapitalskih izgub iz teh deležev, tudi kadar te kapitalske izgube izhajajo iz negativne tečajne razlike.

42

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje davčni zakonodaji države članice, ki načeloma določa oprostitev plačila davka od dohodkov pravnih oseb za kapitalske dobičke iz lastniških deležev, hkrati pa izključuje odbitek kapitalskih izgub iz teh deležev, tudi kadar te kapitalske izgube izhajajo iz negativne tečajne razlike.