Zadeva C‑542/13

Mohamed M’Bodj

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour constitutionnelle (Belgija))

„Predhodno odločanje — Listina Evropske unije o temeljnih pravicah — Člen 19(2) — Direktiva 2004/83/ES — Minimalni standardi glede pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite — Oseba, upravičena do subsidiarne zaščite — Člen 15(b) — Mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi — Člen 3 — Ugodnejši standardi — Prosilec, ki ima težko bolezen — Neobstoj ustreznega zdravljenja v izvorni državi — Člen 28 — Socialno varstvo — Člen 29 — Zdravstveno varstvo“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 18. decembra 2014

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2004/83 – Pogoji za uživanje subsidiarne zaščite – Člena 2(e) in 15(b) – Nacionalna zakonodaja, ki dovoljuje prebivanje državljanom tretjih držav, ki imajo težko bolezen, če v njihovi izvorni državi ni ustreznega zdravljenja – Nenamerna odtegnitev zdravstvene oskrbe v izvorni državi – Zakonodaja, ki ne pomeni ugodnejšega standarda v smislu člena 3 navedene direktive – Izključitev pravice do subsidiarne zaščite – Neuporaba členov 28 in 29 navedene direktive

(Direktiva Sveta 2004/83, členi 2(e), 3, 15(b), 18, 28 in 29)

Člena 28 in 29 Direktive Sveta 2004/83 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite v povezavi s členi 2(e), 3, 15 in 18 te direktive je treba razlagati tako, da državi članici državljanu tretje države, ki ima dovoljenje za prebivanje na podlagi nacionalne zakonodaje, ki določa, da se v navedeni državi članici tujcu z boleznijo, ki utemeljeno ogroža njegovo življenje ali telesno celovitost ali zaradi katere utemeljeno tvega, da bo nehumano ali poniževalno obravnavan, dovoli prebivanje na ozemlju te države članice, kadar v njegovi izvorni državi ali tretji državi, v kateri je prej prebival, ne obstaja nobeno ustrezno zdravljenje – če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe navedenemu tujcu v tej državi – ni treba zagotoviti socialnega in zdravstvenega varstva, ki ga ti členi določajo.

Resna škoda, kot jo opredeljuje člen 15(b) Direktive 2004/83, namreč ne zajema takega položaja. Poleg tega člen 3 te direktive nasprotuje temu, da država članica sprejme ali ohrani določbe, ki priznavajo status osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, ki jo ta direktiva predvideva za državljana tretje države s težko boleznijo, zaradi tveganja poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki je posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v izvorni državi, saj take določbe niso združljive s to direktivo. Bilo bi namreč v nasprotju s splošno sistematiko in cilji Direktive 2004/83, če bi se statusa, ki ju ta direktiva predvideva, priznavala državljanom tretjih držav, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze z logiko mednarodne zaščite. Iz tega izhaja, da se takšna nacionalna zakonodaja ne more šteti – na podlagi člena 3 navedene direktive – za ugodnejši standard za opredelitev, katerim osebam se lahko prizna subsidiarna zaščita. Državljani tretjih držav, ki imajo dovoljenje za prebivanje na podlagi takšne nacionalne zakonodaje, zato niso tisti upravičenci do statusa subsidiarne zaščite, na katere se nanašata člena 28 in 29 navedene direktive. Dodelitev takega statusa nacionalne zaščite s strani države članice iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive, kot je navedeno v uvodni izjavi 9 te direktive.

(Glej točke 41, od 43 do 47 in izrek.)

Zadeva C‑542/13

Mohamed M’Bodj

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour constitutionnelle (Belgija))

„Predhodno odločanje — Listina Evropske unije o temeljnih pravicah — Člen 19(2) — Direktiva 2004/83/ES — Minimalni standardi glede pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite — Oseba, upravičena do subsidiarne zaščite — Člen 15(b) — Mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi — Člen 3 — Ugodnejši standardi — Prosilec, ki ima težko bolezen — Neobstoj ustreznega zdravljenja v izvorni državi — Člen 28 — Socialno varstvo — Člen 29 — Zdravstveno varstvo“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 18. decembra 2014

Mejni nadzor, azil in priseljevanje — Azilna politika — Status begunca ali status subsidiarne zaščite — Direktiva 2004/83 — Pogoji za uživanje subsidiarne zaščite — Člena 2(e) in 15(b) — Nacionalna zakonodaja, ki dovoljuje prebivanje državljanom tretjih držav, ki imajo težko bolezen, če v njihovi izvorni državi ni ustreznega zdravljenja — Nenamerna odtegnitev zdravstvene oskrbe v izvorni državi — Zakonodaja, ki ne pomeni ugodnejšega standarda v smislu člena 3 navedene direktive — Izključitev pravice do subsidiarne zaščite — Neuporaba členov 28 in 29 navedene direktive

(Direktiva Sveta 2004/83, členi 2(e), 3, 15(b), 18, 28 in 29)

Člena 28 in 29 Direktive Sveta 2004/83 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite v povezavi s členi 2(e), 3, 15 in 18 te direktive je treba razlagati tako, da državi članici državljanu tretje države, ki ima dovoljenje za prebivanje na podlagi nacionalne zakonodaje, ki določa, da se v navedeni državi članici tujcu z boleznijo, ki utemeljeno ogroža njegovo življenje ali telesno celovitost ali zaradi katere utemeljeno tvega, da bo nehumano ali poniževalno obravnavan, dovoli prebivanje na ozemlju te države članice, kadar v njegovi izvorni državi ali tretji državi, v kateri je prej prebival, ne obstaja nobeno ustrezno zdravljenje – če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe navedenemu tujcu v tej državi – ni treba zagotoviti socialnega in zdravstvenega varstva, ki ga ti členi določajo.

Resna škoda, kot jo opredeljuje člen 15(b) Direktive 2004/83, namreč ne zajema takega položaja. Poleg tega člen 3 te direktive nasprotuje temu, da država članica sprejme ali ohrani določbe, ki priznavajo status osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, ki jo ta direktiva predvideva za državljana tretje države s težko boleznijo, zaradi tveganja poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki je posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v izvorni državi, saj take določbe niso združljive s to direktivo. Bilo bi namreč v nasprotju s splošno sistematiko in cilji Direktive 2004/83, če bi se statusa, ki ju ta direktiva predvideva, priznavala državljanom tretjih držav, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze z logiko mednarodne zaščite. Iz tega izhaja, da se takšna nacionalna zakonodaja ne more šteti – na podlagi člena 3 navedene direktive – za ugodnejši standard za opredelitev, katerim osebam se lahko prizna subsidiarna zaščita. Državljani tretjih držav, ki imajo dovoljenje za prebivanje na podlagi takšne nacionalne zakonodaje, zato niso tisti upravičenci do statusa subsidiarne zaščite, na katere se nanašata člena 28 in 29 navedene direktive. Dodelitev takega statusa nacionalne zaščite s strani države članice iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive, kot je navedeno v uvodni izjavi 9 te direktive.

(Glej točke 41, od 43 do 47 in izrek.)