Zadeva C‑497/13

Froukje Faber

proti

Autobedrijf Hazet Ochten BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden)

„Predhodno odločanje — Direktiva 1999/44/ES — Prodaja potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij — Status kupca — Potrošnik — Neskladnost dobavljenega blaga — Dolžnost obvestitve prodajalca — Neskladnost, izkazana v roku šestih mesecev od dobave blaga — Dokazno breme“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 4. junija 2015

1. Akti institucij — Direktive — Izvajanje držav članic — Nujnost zagotovitve polnega učinka direktiv — Dolžnosti nacionalnih sodišč — Obveznost razlage, ki je v skladu s pravom Unije

   (Člen 288, tretji odstavek, PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44)

2. Približevanje zakonodaj — Varstvo potrošnikov — Prodaja potrošniškega blaga in povezane garancije — Direktiva 1999/44 — Področje uporabe — Obveznost nacionalnega sodišča, da preuči ali gre za potrošnika — Kupec, ki se ni izrecno skliceval na to — Nevplivanje

   Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44)

3. Približevanje zakonodaj — Varstvo potrošnikov — Prodaja potrošniškega blaga in povezane garancije — Direktiva 1999/44 — Neskladnost dobavljenega blaga — Neskladnost, izkazana v roku šestih mesecev od dobave blaga — Neskladnost, za katero se domneva, da je obstajala ob dobavi — Dokazno breme

   Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44, člen 5(3))

4. Približevanje zakonodaj — Varstvo potrošnikov — Prodaja potrošniškega blaga in povezane garancije — Direktiva 1999/44 — Nacionalna ureditev, ki potrošniku nalaga obveznost pravočasno obvestiti prodajalca o neskladnosti — Dopustnost — Pogoji

   Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44, člen 5(2))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 33.)

2.  Direktivo 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o pogodbi, ki lahko spada na področje uporabe te direktive, če ima za to potrebne pravne in dejanske elemente oziroma jih lahko pridobi s preprosto zahtevo za pojasnitev, preveriti, ali je kupca mogoče opredeliti za potrošnika, tudi če se ta ni izrecno skliceval na to.

   Postopkovna pravila, ki bi prepovedovala tako prvostopenjskemu kot tudi pritožbenemu sodišču, ki odločata o tožbi glede garancije na podlagi prodajne pogodbe, da na podlagi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi razpolagata ali bi lahko razpolagala na podlagi enostavne zahteve za pojasnitev, opredelita zadevno pogodbeno razmerje kot prodajo potrošniku, kadar se slednji na to ni izrecno skliceval, bi povzročila, da bi se potrošniku naložila obveznost, da sam v celoti pravno opredeli svoj položaj, sicer bi lahko izgubil pravice, ki mu jih je želel podeliti zakonodajalec Unije z Direktivo 1999/44.

   Postopkovna pravila ne bi bila skladna z načelom učinkovitosti, ker bi v primerih tožb glede garancije zaradi neskladnosti, v katerih so stranke potrošniki, znatno oteževala uveljavljanje zaščite, ki jim jo Direktiva 1999/44 želi zagotoviti.

   (Glej točke 44, 45, 48 in točko 1 izreka.)

3.  Člen 5(3) Direktive 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da ga je treba šteti za normo, ki je enakovredna nacionalni določbi, ki v nacionalnem pravnem redu velja za pravilo javnega reda, in da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti uporabiti vse določbe nacionalnega prava, s katerimi je bil ta člen prenesen v to pravo.

   Razdelitev dokaznega bremena iz te določbe je v skladu s členom 7 te direktive zavezujoča tako za stranke, ki se ji ne morejo izogniti s sporazumom, kot tudi za države članice, ki morajo poskrbeti, da se ta razdelitev spoštuje. Iz tega izhaja, da je treba to pravilo o dokaznem bremenu uporabiti, čeprav se potrošnik, ki bi od njega lahko imel korist, nanj ne sklicuje.

   Poleg tega je člen 5(3) Direktive 1999/44 treba razlagati tako, da se pravilo, po katerem se domneva obstoj neskladnosti ob dobavi blaga

   —	uporabi, če potrošnik predložiti dokaz, da je prodano blago neskladno s pogodbo in da se je zadevna neskladnost pokazala, torej materialno razkrila v roku šestih mesecev od dobave blaga. Potrošniku ni treba dokazati niti vzroka za to neskladnost niti, da je njen izvor mogoče pripisati prodajalcu;

   —	lahko ne uporabi le, če prodajalcu uspe pravno zadostno dokazati, da je vzrok ali izvor te neskladnosti v okoliščini, ki je nastala po dobavi blaga.

   (Glej točke 55, 57, 75 ter točki 2 in 4 izreka.)

4.  Člen 5(2) Direktive 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki določa, da mora potrošnik za to, da je lahko deležen ugodnosti na podlagi te direktive, prodajalca o neskladnosti pravočasno obvestiti, pod pogojem, da ta potrošnik to obvestitev lahko opravi v roku najmanj dveh mesecev od ugotovitve neskladnosti, da se zahtevana obvestitev nanaša samo na obstoj tega neskladja in da zanjo ne veljajo pravila dokazovanja, ki bi temu potrošniku onemogočila oziroma čezmerno otežila izvrševanje njegovih pravic.

   (Glej točko 65 in točko 3 izreka.)

Zadeva C‑497/13

Froukje Faber

proti

Autobedrijf Hazet Ochten BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden)

„Predhodno odločanje — Direktiva 1999/44/ES — Prodaja potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij — Status kupca — Potrošnik — Neskladnost dobavljenega blaga — Dolžnost obvestitve prodajalca — Neskladnost, izkazana v roku šestih mesecev od dobave blaga — Dokazno breme“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 4. junija 2015

1. Akti institucij – Direktive – Izvajanje držav članic – Nujnost zagotovitve polnega učinka direktiv – Dolžnosti nacionalnih sodišč – Obveznost razlage, ki je v skladu s pravom Unije

   (Člen 288, tretji odstavek, PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44)

2. Približevanje zakonodaj – Varstvo potrošnikov – Prodaja potrošniškega blaga in povezane garancije – Direktiva 1999/44 – Področje uporabe – Obveznost nacionalnega sodišča, da preuči ali gre za potrošnika – Kupec, ki se ni izrecno skliceval na to – Nevplivanje

   Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44)

3. Približevanje zakonodaj – Varstvo potrošnikov – Prodaja potrošniškega blaga in povezane garancije – Direktiva 1999/44 – Neskladnost dobavljenega blaga – Neskladnost, izkazana v roku šestih mesecev od dobave blaga – Neskladnost, za katero se domneva, da je obstajala ob dobavi – Dokazno breme

   Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44, člen 5(3))

4. Približevanje zakonodaj – Varstvo potrošnikov – Prodaja potrošniškega blaga in povezane garancije – Direktiva 1999/44 – Nacionalna ureditev, ki potrošniku nalaga obveznost pravočasno obvestiti prodajalca o neskladnosti – Dopustnost – Pogoji

   Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/44, člen 5(2))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 33.)

2.  Direktivo 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o pogodbi, ki lahko spada na področje uporabe te direktive, če ima za to potrebne pravne in dejanske elemente oziroma jih lahko pridobi s preprosto zahtevo za pojasnitev, preveriti, ali je kupca mogoče opredeliti za potrošnika, tudi če se ta ni izrecno skliceval na to.

   Postopkovna pravila, ki bi prepovedovala tako prvostopenjskemu kot tudi pritožbenemu sodišču, ki odločata o tožbi glede garancije na podlagi prodajne pogodbe, da na podlagi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi razpolagata ali bi lahko razpolagala na podlagi enostavne zahteve za pojasnitev, opredelita zadevno pogodbeno razmerje kot prodajo potrošniku, kadar se slednji na to ni izrecno skliceval, bi povzročila, da bi se potrošniku naložila obveznost, da sam v celoti pravno opredeli svoj položaj, sicer bi lahko izgubil pravice, ki mu jih je želel podeliti zakonodajalec Unije z Direktivo 1999/44.

   Postopkovna pravila ne bi bila skladna z načelom učinkovitosti, ker bi v primerih tožb glede garancije zaradi neskladnosti, v katerih so stranke potrošniki, znatno oteževala uveljavljanje zaščite, ki jim jo Direktiva 1999/44 želi zagotoviti.

   (Glej točke 44, 45, 48 in točko 1 izreka.)

3.  Člen 5(3) Direktive 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da ga je treba šteti za normo, ki je enakovredna nacionalni določbi, ki v nacionalnem pravnem redu velja za pravilo javnega reda, in da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti uporabiti vse določbe nacionalnega prava, s katerimi je bil ta člen prenesen v to pravo.

   Razdelitev dokaznega bremena iz te določbe je v skladu s členom 7 te direktive zavezujoča tako za stranke, ki se ji ne morejo izogniti s sporazumom, kot tudi za države članice, ki morajo poskrbeti, da se ta razdelitev spoštuje. Iz tega izhaja, da je treba to pravilo o dokaznem bremenu uporabiti, čeprav se potrošnik, ki bi od njega lahko imel korist, nanj ne sklicuje.

   Poleg tega je člen 5(3) Direktive 1999/44 treba razlagati tako, da se pravilo, po katerem se domneva obstoj neskladnosti ob dobavi blaga

   —	uporabi, če potrošnik predložiti dokaz, da je prodano blago neskladno s pogodbo in da se je zadevna neskladnost pokazala, torej materialno razkrila v roku šestih mesecev od dobave blaga. Potrošniku ni treba dokazati niti vzroka za to neskladnost niti, da je njen izvor mogoče pripisati prodajalcu;

   —	lahko ne uporabi le, če prodajalcu uspe pravno zadostno dokazati, da je vzrok ali izvor te neskladnosti v okoliščini, ki je nastala po dobavi blaga.

   (Glej točke 55, 57, 75 ter točki 2 in 4 izreka.)

4.  Člen 5(2) Direktive 1999/44 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki določa, da mora potrošnik za to, da je lahko deležen ugodnosti na podlagi te direktive, prodajalca o neskladnosti pravočasno obvestiti, pod pogojem, da ta potrošnik to obvestitev lahko opravi v roku najmanj dveh mesecev od ugotovitve neskladnosti, da se zahtevana obvestitev nanaša samo na obstoj tega neskladja in da zanjo ne veljajo pravila dokazovanja, ki bi temu potrošniku onemogočila oziroma čezmerno otežila izvrševanje njegovih pravic.

   (Glej točko 65 in točko 3 izreka.)