Zadeva C‑359/13
B. Martens
proti
Minister van Onderwijs, Cultuur en Wetenschap
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep)
„Predhodno odločanje — Prosto gibanje oseb — Člena 20 PDEU in 21 PDEU — Državljan države članice — Stalno prebivališče v drugi državi članici — Študij v čezmorskih državah ali ozemljih — Nadaljnje financiranje visokošolskega študija — Pogoj stalnega prebivališča ‚tri leta od šestih‘ — Omejitev — Utemeljenost“
Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 26. februarja 2015
Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Področje osebne uporabe – Državljan države članice, ki je prebival v drugi državi članici pred začetkom študija na čezmorskih ozemljih – Vključitev – Učinki – Uživanje pravic v povezavi s statusom državljana Unije
(členi 6(e) PDEU, 21 PDEU in 165(1) in (2), druga alinea PDEU)
Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Socialne ugodnosti – Nacionalna ureditev, ki za financiranje visokošolskega študija zunaj te države članice določa pogoj prebivanja vsaj treh let na nacionalnem ozemlju – Nedopustnost – Utemeljenost na splošnem interesu – Neobstoj
(člena 20 PDEU in 21 PDEU)
Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 22 do 30.)
Člena 20 PDEU in 21 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki za nadaljnje financiranje visokošolskega študija, ki se opravlja zunaj te države, določa pogoj, da je študent, ki je zaprosil za tako financiranje, prebival v navedeni državi vsaj tri leta od šestih pred vpisom na navedeni študij.
S pogojevanjem nadaljnjega financiranja študija v tujini s pravilom treh let od šestih lahko zadevna ureditev kaznuje prosilca le zato, ker je v drugi državi članici izvrševal pravico do prostega gibanja in prebivanja, ob upoštevanju vpliva, ki ga ima lahko izvrševanje te svobode na možnost prejemanja finančne pomoči za visokošolski študij.
V zvezi s tem je lahko vključenost študentov, ki se dokaže z obstojem določene navezne okoliščine med družbo države članice, ki izplačuje pomoč, in upravičencem do pomoči, objektivni preudarek v splošnem interesu, ki lahko upravičuje, da pogoji za dodelitev take pomoči lahko vplivajo na prosto gibanje državljanov Unije.
Vendar zadevna ureditev z omejevanjem pravice do prostega gibanja in prebivanja državljanu Unije ne dovoljuje upoštevanja drugih vezi, ki lahko takega študenta povezujejo z državo članico, ki izplačuje pomoč, kot je državljanstvo študenta, njegovo šolanje, njegova družina, zaposlitev, njegova jezikovna znanja ali druge družbene ali ekonomske vezi. Tudi zaposlitev članov družine, od katerih je študent odvisen, v državi članici, ki izplačuje pomoč, bi bila lahko eden od elementov, ki ga je treba upoštevati pri presoji teh vezi.
Tako je pogoj treh let od šestih preveč izključujoč in preveč negotov hkrati, saj neupravičeno daje prednost elementu, ki ne predstavlja nujno stopnje vključenosti prosilca v državo članico na dan prošnje za financiranje. Zato take nacionalne ureditve ni mogoče šteti za sorazmerno z navedenim ciljem integracije.
(Glej točke 31, 36, 41, 43 in 45 ter izrek.)
Zadeva C‑359/13
B. Martens
proti
Minister van Onderwijs, Cultuur en Wetenschap
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep)
„Predhodno odločanje — Prosto gibanje oseb — Člena 20 PDEU in 21 PDEU — Državljan države članice — Stalno prebivališče v drugi državi članici — Študij v čezmorskih državah ali ozemljih — Nadaljnje financiranje visokošolskega študija — Pogoj stalnega prebivališča ‚tri leta od šestih‘ — Omejitev — Utemeljenost“
Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 26. februarja 2015
Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Področje osebne uporabe – Državljan države članice, ki je prebival v drugi državi članici pred začetkom študija na čezmorskih ozemljih – Vključitev – Učinki – Uživanje pravic v povezavi s statusom državljana Unije
(členi 6(e) PDEU, 21 PDEU in 165(1) in (2), druga alinea PDEU)
Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Socialne ugodnosti – Nacionalna ureditev, ki za financiranje visokošolskega študija zunaj te države članice določa pogoj prebivanja vsaj treh let na nacionalnem ozemlju – Nedopustnost – Utemeljenost na splošnem interesu – Neobstoj
(člena 20 PDEU in 21 PDEU)
Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 22 do 30.)
Člena 20 PDEU in 21 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki za nadaljnje financiranje visokošolskega študija, ki se opravlja zunaj te države, določa pogoj, da je študent, ki je zaprosil za tako financiranje, prebival v navedeni državi vsaj tri leta od šestih pred vpisom na navedeni študij.
S pogojevanjem nadaljnjega financiranja študija v tujini s pravilom treh let od šestih lahko zadevna ureditev kaznuje prosilca le zato, ker je v drugi državi članici izvrševal pravico do prostega gibanja in prebivanja, ob upoštevanju vpliva, ki ga ima lahko izvrševanje te svobode na možnost prejemanja finančne pomoči za visokošolski študij.
V zvezi s tem je lahko vključenost študentov, ki se dokaže z obstojem določene navezne okoliščine med družbo države članice, ki izplačuje pomoč, in upravičencem do pomoči, objektivni preudarek v splošnem interesu, ki lahko upravičuje, da pogoji za dodelitev take pomoči lahko vplivajo na prosto gibanje državljanov Unije.
Vendar zadevna ureditev z omejevanjem pravice do prostega gibanja in prebivanja državljanu Unije ne dovoljuje upoštevanja drugih vezi, ki lahko takega študenta povezujejo z državo članico, ki izplačuje pomoč, kot je državljanstvo študenta, njegovo šolanje, njegova družina, zaposlitev, njegova jezikovna znanja ali druge družbene ali ekonomske vezi. Tudi zaposlitev članov družine, od katerih je študent odvisen, v državi članici, ki izplačuje pomoč, bi bila lahko eden od elementov, ki ga je treba upoštevati pri presoji teh vezi.
Tako je pogoj treh let od šestih preveč izključujoč in preveč negotov hkrati, saj neupravičeno daje prednost elementu, ki ne predstavlja nujno stopnje vključenosti prosilca v državo članico na dan prošnje za financiranje. Zato take nacionalne ureditve ni mogoče šteti za sorazmerno z navedenim ciljem integracije.
(Glej točke 31, 36, 41, 43 in 45 ter izrek.)