—

za L. Ivanssona, C.‑R. Palmgrena, K. O. Pehrssona in H. Rosengrena M. Erling in E. Erling, odvetnika,

—

za švedsko vlado A. Falk in L. Swedenborg, agenta,

—

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

—

za Evropsko komisijo J. Enegren, D. Kukovec in A. Tokár, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 21, str. 8, v nadaljevanju: Direktiva 98/34).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, ki ga je Åklagarkammaren i Helsingborg (državno tožilstvo) začelo proti štirim proizvajalcem jajc, in sicer L. Ivanssonu, C.‑R. Palmgrenu, K. O. Pehrssonu in H. Rosengrenu, in s katerim je zahtevalo kazensko obsodbo obdolžencev, ker naj bi kokoši nesnice naklepno ali iz malomarnosti vzrejali v sistemu, ki ni ustrezal potrebam teh živali z vidika gnezd, gredi in peščenih kopeli.

3

Člen 1, točke 3, 4 in 11, Direktive 98/34 vsebuje te opredelitve:

„[…]

[…]

4

Člen 8(1), prvi, drugi in tretji pododstavek, Direktive 98/34 določa:

„Države članice v skladu s členom 10 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo podatki v zvezi z ustreznim standardom. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je uzakonitev takega tehničnega predpisa potrebna, če ti niso že jasno razvidni v osnutku.

Kadar je primerno in če še ni poslano s predhodnim sporočilom, države članice hkrati sporočijo besedilo temeljnih zakonskih in drugih predpisov, ki jih predvsem in neposredno zadeva, če je poznavanje takega besedila potrebno, da bi se ugotovile posledice osnutka tehničnega predpisa.

Države članice ponovno sporočijo osnutek po zgoraj navedenih pogojih, če ga spremenijo tako, da znatno spremenijo njegovo področje uporabe, skrajšajo prvotno predvidene roke za izvajanje, dodajajo specifikacije ali zahteve ali poostrijo sedanje specifikacije in zahteve.“

5

Člen 36, prvi odstavek, točka 2, zakona o zaščiti živali (1988:534) (Djurskyddslagen (1988:534)) z dne 2. junija 1988 (SFS 1988, št. 534; v nadaljevanju: zakon (1988:534)) določa:

„Z globo ali največ dveletno zaporno kaznijo se kaznuje, kdor namerno ali iz malomarnosti

[…]

6

Odlok (1988:539) o zaščiti živali (Djurskyddsförordning (1988:539)) z dne 2. junija 1988 (SFS 1988, št. 539), kakor je bil spremenjen z odlokom z dne 20. marca 2003 (SFS 2003, št. 105, v nadaljevanju: odlok (1988:539)), je bil sprejet na podlagi zakona (1988:534). Člen 9 tega odloka določa:

„Kokoši nesnice je treba vzrejati v sistemih, ki ustrezajo njihovim potrebam z vidika gnezd, gredi in peščenih kopeli. Vzrejni sistemi morajo biti taki, da se z njimi ohranja nizka stopnja smrtnosti in vedenjskih motenj kokoši.

Organ, pristojen za zaščito živali, bo posredoval podrobnejša pravila o vzrejnih sistemih za kokoši.“

7

Obdolženci iz postopka v glavni stvari so proizvajalci jajc in so pred predložitvenim sodiščem obdolženi kršitve določb člena 36 zakona (1988:534) in člena 9 odloka (1988:539), ker naj bi kokoši nesnice naklepno ali iz malomarnosti vzrejali v sistemu, ki ni ustrezal potrebam teh živali z vidika gnezd, gredi in peščenih kopeli.

8

Čeprav so obdolženci priznali resničnost očitanih dejstev, pa so izpodbijali obtožbe državnega tožilstva, da so na podlagi teh dejstev kazensko odgovorni. V zvezi s tem so navedli, da skrajšanje roka za začetek veljavnosti člena 9 odloka (1988:539) s 1. maja 2003, ki je bil prvotno predviden, na 15. april 2003 ni bilo ponovno sporočeno Komisiji v skladu s členom 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34. Obdolženci iz postopka v glavni stvari so zato trdili, da določb člena 9 zoper njih ni mogoče uporabiti.

9

Državno tožilstvo je potrdilo, da je člen 9 odloka (1988:539) tehnični predpis in da torej spada na področje uporabe Direktive 98/34. Državno tožilstvo je potrdilo tudi, da Komisiji ni bilo predloženo nobeno novo sporočilo, pri čemer pa je izpodbijalo, da skrajšanje roka za začetek veljavnosti te določbe pomeni znatno spremembo v smislu člena 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34, in torej ugotovilo, da švedski vladi ni bilo treba poslati novega sporočila Komisiji.

10

Predložitveno sodišče je s sodbo z dne 2. oktobra 2009 sprejelo trditve obdolžencev iz postopka v glavni stvari in zavrnilo tožbo državnega tožilstva.

11

Po sklepu Högsta domstolen (vrhovno sodišče) z dne 21. decembra 2010, s katerim je bilo ugotovljeno, da Sodišču ni treba predložiti vprašanja za predhodno odločanje, je Hovrätten över Skåne och Blekinge (pritožbeno sodišče v Skåneju in Blekingeju) razveljavilo sodbo predložitvenega sodišča z dne 2. oktobra 2009 in mu zadevo vrnilo v ponovno vsebinsko odločanje.

12

V teh okoliščinah je Helsingborgs tingsrätt (sodišče prve stopnje v Helsingborgsu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

13

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali za končni datum, ki so ga nacionalni organi določili za začetek veljavnosti nacionalnega ukrepa, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da je treba kokoši nesnice vzrejati v sistemih, ki ustrezajo njihovim potrebam z vidika gnezd, gredi in peščenih kopeli ter ki so namenjeni ohranjanju nizke stopnje njihove smrtnosti in vedenjskih motenj, velja obveznost sporočanja Komisiji, kot je določena v členu 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34.

14

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34 določa, da države članice ponovno sporočijo osnutek tehničnega predpisa, če ga spremenijo tako, da znatno spremenijo njegovo področje uporabe, skrajšajo prvotno predvidene roke za izvajanje, dodajo specifikacije ali zahteve ali te poostrijo.

15

Ker je poljska vlada v svojih stališčih izpodbijala, da je člen 9 odloka (1988:539) mogoče opredeliti za „tehnični predpis“ v smislu člena 1, točka 11, Direktive 98/34, je treba za koristen odgovor predložitvenemu sodišču najprej preveriti, ali je ta nacionalni predpis dejansko mogoče tako opredeliti.

16

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 1, točka 11, Direktive 98/34 izhaja, da pojem „tehnični predpis“ zajema tri skupine, in sicer, prvič, „tehnično specifikacijo“ v smislu člena 1, točka 3, te direktive, drugič, „druge zahteve“, kot so opredeljene v členu 1, točka 4, navedene direktive, in tretjič, skupino iz člena 1, točka 11, te direktive, ki se nanaša na zakone in druge predpise, ki prepovedujejo proizvodnjo, uvoz, trženje ali uporabo izdelka ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve (glej v tem smislu sodbo Fortuna in drugi, C‑213/11, C‑214/11 in C‑217/11, EU:C:2012:495, točka 27 in navedena sodna praksa).

17

Prvič, v zvezi s tem je treba najprej poudariti, da člen 9 odloka (1988:539) ne spada v tretjo skupino tehničnih predpisov, ki je navedena v členu 1, točka 11, Direktive 98/34, ker člen 9 odloka (1988:539) ne vsebuje nobene prepovedi proizvodnje, uvoza, trženja ali uporabe izdelka ali prepovedi opravljanja oziroma uporabe storitve ali ustanovitve dobavitelja storitve v smislu te direktive.

18

Drugič, ugotoviti je treba, ali nacionalni ukrep iz postopka v glavni stvari spada v prvo skupino tehničnih predpisov iz člena 1, točka 3, Direktive 98/34, torej v okvir pojma „tehnična specifikacija“.

19

Pojasniti je treba, da ta pojem v skladu z ustaljeno sodno prakso predpostavlja, da se nacionalni ukrep nujno nanaša na proizvod ali na njegovo embalažo kot tako in zato opredeljuje eno od zahtevanih značilnosti proizvoda (glej v tem smislu sodbo Fortuna in drugi, EU:C:2012:495, točka 28).

20

Poleg tega je Sodišče glede kmetijskih proizvodov navedlo, da pojem „tehnična specifikacija“ pomeni specifikacijo, navedeno v dokumentu, v katerem so opredeljene značilnosti proizvoda ali metode in postopki njegove proizvodnje (glej v tem smislu sodbo Donkersteeg, C‑37/99, EU:C:2000:636, točka 30).

21

Vendar je treba ugotoviti, da člen 9 odloka (1988:539), čeprav se nanaša na udobje in kvaliteto sistemov, v katerih so vzrejene kokoši nesnice, torej izpopolnjenih kletk, ne določa obveznih značilnosti proizvodov iz postopka v glavni stvari, kot trdi poljska vlada.

22

Tudi ob predpostavki, da je mogoče šteti, da se ta določba nanaša na proizvodno metodo, ker ureja, kot je navedeno v prejšnji točki, vzrejo kokoši nesnic v izpopolnjenih kletkah, je treba poudariti, da navedena določba zgolj na splošno omenja zahtevo obstoja gnezd, gredi in peščenih kopeli, ne da bi natančno določila različne vidike tega sistema vzreje. Člen 9 odloka (1988:539) namreč ne vsebuje nobene navedbe, ki se na primer nanaša na mero, število, temperaturo, vzdrževanje, delovanje navedenih sistemov v zvezi z izpostavljenostjo kokoši nesnic svetlobi ali opremo za hranjenje in napajanje. Ker člen 9 odloka (1988:539) ne vsebuje nobenih podrobnih pravil, torej ni mogoče šteti, da določa proizvodno metodo ali postopek.

23

Poleg tega je treba ugotoviti, da se člen 9, prvi odstavek, odloka (1988:539) s tem, da brez dodatnih pojasnil določa, da morajo biti „[v]zrejni sistemi […] taki, da se z njimi ohranja nizka stopnja smrtnosti in vedenjskih motenj kokoši“, omejuje na splošni cilj dobrobiti kokoši nesnic, ne da bi konkretno določal njegovo uresničitev ali se nujno skliceval na zadevni proizvod in torej ne da bi določil njegove značilnosti (glej po analogiji sodbo Intercommunale Intermosane in Fédération de l’Industrie et du gaz, C‑361/10, EU:C:2011:382, točka 17).

24

Iz navedenega je razvidno, da člen 9 odloka (1988:539) ne vsebuje „tehničnih specifikacij“ v smislu člena 1, točka 3, Direktive 98/34.

25

Tretjič, preveriti je treba, ali člen 9 odloka (1988:539) spada v drugo skupino tehničnih predpisov iz člena 1, točka 4, Direktive 98/34, torej v okvir pojma „druge zahteve“.

26

V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da morajo zadevni nacionalni ukrepi, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot „druge zahteve“ v smislu člena 1, točka 4, Direktive 98/34, pomeniti „pogoje“, ki lahko občutno vplivajo na sestavo, značilnost ali trženje zadevnega proizvoda (glej sodbo Fortuna in drugi, EU:C:2012:495, točka 35 in navedena sodna praksa).

27

Sodišče je presodilo tudi, da če so navodila v nacionalnem ukrepu splošna, ne morejo pomeniti takih pogojev in jih zato tudi ni mogoče opredeliti kot „druge zahteve“ v smislu navedenega člena 1, točka 4 (glej v tem smislu sodbo Intercommunale Intermosane in Fédération de l’industrie et du gaz, EU:C:2011:382, točka 21).

28

Zelo splošno besedilo člena 9 odloka (1988:539), kot je pojasnjeno v točkah 22 in 23 te sodbe, torej izključuje, da bi bilo mogoče šteti, da ta določba pogojuje sestavo, značilnosti ali trženje zadevnih proizvodov.

29

Člena 9 odloka (1988:539) zato ni mogoče opredeliti kot „druge zahteve“ v smislu člena 1, točka 4, Direktive 98/34.

30

Nazadnje je treba ugotoviti, da se ta člen, čeprav sam po sebi ni tehnični predpis, v drugem odstavku sklicuje na podrobnejša pravila o vzrejnih sistemih za kokoši, ki naj bi jih organi, pristojni za zaščito živali, posredovali pozneje.

31

Člen 9 odloka (1988:539) bi lahko s takim napotovanjem na podrobnejša upravna pravila – če je mogoče šteti, da so navedena pravila sama po sebi „tehnične specifikacije“ ali „druge zahteve“ – pridobil lastnost „dejanskega tehničnega predpisa“ v skladu s prvo alineo točke 11 člena 1 Direktive 98/34.

32

Vendar je treba poudariti, da je švedska vlada na obravnavi navedla, da so navedena pravila vsebovana v splošnih smernicah za kmetijske storitve SJVFS 2010:15, ki naj bi bile sprejete 6. maja 2010, pri čemer pa je dodala, da so taka pravila obstajala že leta 2003.

33

Predložitveno sodišče mora torej najprej preveriti, ali so bila ta podrobnejša pravila, na katera napotuje člen 9 odloka (1988:539), dejansko sprejeta v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari. Če se ta pravila uporabljajo rationae temporis v sporu o glavni stvari, mora predložitveno sodišče nato preveriti, ali jih je mogoče šteti za „tehnične specifikacije“ ali „druge zahteve“ v skladu s prvo alineo točke 11 člena 1 Direktive 98/34. Nazadnje mora to sodišče preveriti, ali se je skrajšanje roka za začetek veljavnosti člena 9 odloka (1988:539) nanašalo tudi na navedena pravila.

34

Če predložitveno sodišče ugotovi, da so ta podrobnejša pravila „tehnične specifikacije“ ali „druge zahteve“ in da torej spadajo pod pojem „tehnični predpis“, ter če se skrajšanje roka nanaša nanje, je treba ugotoviti, ali je glede skrajšanja roka za začetek veljavnosti člena 9 odloka (1988:539) s 1. maja 2003 na 15. april 2003 veljala obveznost ponovnega sporočanja Komisiji, kot je določena v členu 8(1), tretji pododstavek, navedene direktive.

35

Vendar je treba v zvezi s tem poudariti, da sta švedska vlada in Komisija na obravnavi navedli, da v prvem osnutku člena 9 odloka (1988:539), poslanem Komisiji, ni bilo navedeno, da se bo navedena določba uporabljala od 1. maja 2003, ampak je bilo omenjeno zgolj, da bo začela veljati v letu 2003, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

36

Če je bilo pri sporočanju prvega osnutka člena 9 odloka (1988:539) Komisiji dejansko navedeno, da bo ta člen začel veljati leta 2003, je torej treba ugotoviti, da končni datum 15. april 2003, ki so ga nacionalni organi določili za začetek veljavnosti te določbe, ne pomeni spremembe točnega datuma, prvotno sporočenega Komisiji, ki poleg tega ni določen v Direktivi 98/34, in torej ni sprememba roka v smislu člena 8(1), tretji pododstavek, navedene direktive.

37

Iz tega sledi, da nacionalni organi v teh okoliščinah niso imeli dolžnosti ponovnega sporočanja, kot je določena v tej določbi Direktive 98/34.

38

Če pa je bilo pri sporočanju prvega osnutka člena 9 odloka (1988:539) Komisiji navedeno, da ta člen začne veljati točno 1. maja 2003, odločitev švedskih organov, da določijo končni datum 15. aprila 2003, pomeni časovno spremembo, pri čemer se torej postavlja vprašanje, ali glede tega skrajšanja roka za začetek uporabe navedenega nacionalnega ukrepa velja obveznost ponovnega sporočanja Komisiji, kot je določena v členu 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34.

39

V zvezi s tem je treba poudariti, da so se vse stranke sklicevale na obstoj razlik med različnimi jezikovnimi različicami člena 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34. Iz vseh jezikovnih različic namreč ni jasno razvidno, da se zahteva znatnosti ne nanaša zgolj na prvo okoliščino iz navedenega člena, torej na spremembe področja uporabe tehničnega predpisa, ampak tudi na drugi okoliščini iz navedenega člena, torej na skrajšanje rokov za izvajanje tehničnega predpisa in dodajanje specifikacij ali zahtev ali poostritev obstoječih specifikacij in zahtev. Zgolj nekatere jezikovne različice jasno določajo, da se merilo znatnosti uporabi za tri predvidene vrste sprememb. Za ponazoritev, francoska različica tako določa, da „[l]es États membres procèdent à une nouvelle communication […] s’ils apportent au projet de règle technique, d’une manière significative, des changements qui auront pour effet de modifier le champ d’application, d’en raccourcir le calendrier d’application initialement prévu, d’ajouter des spécifications ou des exigences ou de rendre celles-ci plus strictes“. Italijanska različica določa, da „Gli Stati membri procedono ad una nuova comunicazione […] qualora essi apportino al progetto di regola tecnica modifiche importanti che ne alterino il campo di applicazione, ne abbrevino il calendario di applicazione inizialmente previsto, aggiungano o rendano più rigorosi le specificazioni o i requisiti“, portugalska različica pa določa, da „Os Estados-membros farão uma nova comunicação […], caso introduzam alterações significativas no projecto de regra técnica que tenham por efeito modificar o âmbito de aplicação, reduzir o calendário de aplicação inicialmente previsto, aditar especificações ou exigências ou torná-las mais rigorosas“.

40

Zato je treba poudariti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma glede tega ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Če se med jezikovnimi različicami pravnega besedila Unije pojavijo razlike, je zadevno določbo treba razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbo Kurcums Metal, C‑558/11, EU:C:2012:721, točka 48 in navedena sodna praksa).

41

Ugotoviti je treba, da je namen Direktive 98/34 s preventivnim nadzorom varovati prosti pretok blaga, ki je eden izmed temeljev Unije, in da je ta nadzor koristen, če tehnični predpisi iz te direktive lahko pomenijo ovire pri menjavi blaga med državami članicami, te ovire pa so sprejemljive le, če so potrebne za zadovoljitev nujnih zahtev, ki so v splošnem interesu (glej sodbo Fortuna in drugi, EU:C:2012:495, točka 26 in navedena sodna praksa).

42

Opozoriti je treba tudi, da je v uvodni izjavi 13 Direktive 98/34 navedeno, da „je treba Komisiji in državam članicam dati na voljo dovolj časa, da predlagajo spremembe za načrtovani ukrep“,v uvodni izjavi 16 pa je navedeno, da „mora […] država članica […] izvajanje načrtovanega ukrepa odložiti za toliko časa, da se lahko opravi skupni pregled predlaganih sprememb ali pripravi predlog zavezujočega pravnega akta Sveta ali sprejme zavezujoči pravni akt Komisije“.

43

Iz splošne sistematike in namena Direktive 98/34 torej izhaja, prvič, da zahteva, ki se nanaša na skrajšanje roka za izvajanje tehničnega predpisa in v skladu s katero je treba vsako skrajšanje roka za začetek veljavnosti navedenega predpisa sporočiti Komisiji, ne more biti strožja od zahteve, ki se nanaša na spremembo področja uporabe tehničnega predpisa, saj je treba vse spremembe osnutka tehničnega predpisa, kot so navedene v členu 8(1), tretji pododstavek, navedene direktive, presojati enako ob upoštevanju cilja prostega pretoka blaga. Drugič, pomembno je, da se ohrani učinkovitost postopka Komisije in držav članic za presojo osnutka tehničnega predpisa in nacionalnega zakonodajnega postopka.

44

Iz navedenega je razvidno, da se merilo znatnosti uporabi za vse primere, navedene v členu 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34, vključno s skrajšanjem roka za izvajanje tehničnega predpisa.

45

Vendar mora predložitveno sodišče znatnost skrajšanja roka za začetek veljavnosti člena 9 odloka (1988:539) na 15. april 2003 presoditi na podlagi vseh elementov, ki so mu bili predloženi, ob upoštevanju objektivnega skrajšanja roka za izvajanje tehničnega predpisa, specifičnosti zadevne dejavnosti ter med drugim različnih faz in omejitev pri proizvodnji in trženju zadevnih proizvodov.

46

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da za končni datum, ki so ga nacionalni organi določili za začetek veljavnosti nacionalnega ukrepa, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da je treba kokoši nesnice vzrejati v sistemih, ki ustrezajo njihovim potrebam z vidika gnezd, gredi in peščenih kopeli ter ki so namenjeni ohranjanju nizke stopnje njihove smrtnosti in vedenjskih motenj, velja obveznost sporočanja Komisiji, kot je določena v členu 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34, če je bil rok za izvajanje navedenega nacionalnega ukrepa dejansko spremenjen in če je bila ta sprememba znatna, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

47

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje – če za skrajšanje roka za začetek veljavnosti člena 9 odloka (1988:539) velja obveznost sporočanja Komisiji, kot je določena v členu 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34 – kakšne so pravne posledice opustitve takega sporočanja.

48

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče presodilo, da pomeni kršitev obveznosti sporočanja Komisiji kršitev postopka pri sprejetju zadevnih tehničnih predpisov, ki povzroči neuporabnost teh predpisov, tako da jih ni mogoče uveljavljati proti posameznikom (glej zlasti sodbi CIA Security International, C‑194/94, EU:C:1996:172, točka 54, in Schwibbert, C‑20/05, EU:C:2007:652, točka 44). Na to neuporabnost se lahko posamezniki sklicujejo pred nacionalnim sodiščem, ki mora odkloniti uporabo nacionalnega tehničnega predpisa, ki ni bil sporočen v skladu z Direktivo 98/34 (glej zlasti sodbo Schwibbert, EU:C:2007:652, točka 44 in navedena sodna praksa).

49

Iz tega sledi, da če je bil pri sporočanju člena 9 odloka (1988:539) Komisiji kot datum začetka veljavnosti dejansko naveden datum 1. maj 2003 in če je skrajšanje roka za začetek izvajanja tega odloka na 15. april 2003 pomenilo znatno spremembo, navedene nacionalne določbe, ker ni bila ponovno sporočena Komisiji, ni mogoče uveljavljati proti obdolžencem iz postopka v glavni stvari.

50

Na drugo vprašanje je zato treba odgovoriti, da če za skrajšanje roka za izvajanje nacionalnega tehničnega predpisa velja obveznost sporočanja Komisiji, kot je določena v členu 8(1), tretji pododstavek, Direktive 98/34, opustitev takega sporočanja pomeni, da navedenega nacionalnega predpisa ni mogoče uporabiti, tako da ga ni mogoče uveljavljati proti posameznikom.

51

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: