1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Nizozemska s tem, da je v veljavi ohranila določbe nizozemske zakonodaje, ki so v nasprotju s členi 1, drugi odstavek, točki (a) in (b), 15 in 28(2) Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL L 204, str. 23), ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

2

Z Direktivo 2006/54, katere namen je v skladu s členom 1, prvi odstavek, „zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela“, je bila s 15. avgustom 2009 razveljavljena Direktiva Sveta z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (76/207/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 187). Kot je razvidno iz uvodne izjave 1 Direktive 2006/54, se v tej zaradi jasnosti in združitve obstoječe temeljne določbe na področju, ki ga zajema, preoblikujejo v eno besedilo.

3

Člen 15 Direktive 2006/54 z naslovom „Vrnitev s porodniškega dopusta“ določa:

„Ženska na porodniškem dopustu je po koncu porodniškega dopusta upravičena do vrnitve na svoje delovno mesto ali na enakovredno delovno mesto pod pogoji, ki zanjo niso manj ugodni, in ima pravico do vseh izboljšav delovnih pogojev, do katerih bi bila upravičena med svojo odsotnostjo.“

4

Člen 28(2) iste direktive določa, da ta direktiva „ne posega v določbe [D]irektiv[e] 96/34/ES [Sveta z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 285)] in [Direktive] 92/85/EGS [Sveta z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 110)]“.

5

Določbe, podobne tistim iz členov 15 in 28(2) Direktive 2006/54, so bile vstavljene v člen 2(7), drugi in četrti pododstavek, Direktive 76/207 z Direktivo 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive 76/207 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 255).

6

Kraljevina Nizozemska je Direktivo 2002/73 prenesla s splošnim zakonom o enakem obravnavanju (Algemeene wet gelijke behandeling, v nadaljevanju: AWGB), zakonom o enakem obravnavanju moških in žensk (Wet gelijke behandeling van mannen en vrouwen ) in s spremembami nizozemskega civilnega zakonika (Nederlands Burgerlijk Wetboek, v nadaljevanju: BW).

7

Člen 1 zakona o enakem obravnavanju moških in žensk določa:

„1.   V tem zakonu je:

[…]

[…]

2.   Za neposredno diskriminacijo se šteje tudi diskriminacija zaradi nosečnosti, poroda in materinstva.“

8

Člen 1 AWGB in člen 7:646(5) BW vsebujeta enakovredne določbe.

9

Člen 5(1)(a) AWGB in člen 7:646(1) BW prepovedujeta vsako diskriminacijo ali vsako razlikovanje med moškimi in ženskami, kar zadeva delovne pogoje.

10

Člen 7:611 BW določa: „Delodajalec in delavec se morata obnašati kot dober delodajalec oziroma dober delavec“.

11

Komisija je z dopisom z dne 29. junija 2007 v skladu s postopkom iz člena 226 ES Kraljevino Nizozemsko uradno opomnila, naj predloži stališča glede svoje zakonodaje, s katero so bile prenesene različne določbe Direktive 2002/73. Nizozemski organi so odgovorili z dopisom z dne 7. avgusta 2007.

12

Komisija je z dopisom z dne 2. februarja 2009 Kraljevini Nizozemski poslala dopolnili uradni opomin, na katerega so nizozemski organi odgovorili z dopisom z dne 27. marca 2009. Ta odgovor je Komisiji omogočil umik očitkov glede več elementov očitane neizpolnitve obveznosti.

13

Komisija je glede elementov, ki so ostali sporni, na Kraljevino Nizozemsko 30. septembra 2011 naslovila obrazloženo mnenje, v katerem je ocenila, da nizozemska zakonodaja ne zagotavlja dovolj jasnega in natančnega prenosa nekaterih določb Direktive 2006/54. Ugotovila je, da ohranitev določb, ki niso združljive s členi 1, drugi odstavek, točki (a) in (b), 15, 16 in 28(2) te direktive, v veljavi pomeni kršitev obveznosti iz te direktive. Nizozemski organi so na to obrazloženo mnenje odgovorili z dopisom z dne 1. decembra 2011.

14

Komisija je ocenila, da ne glede na omenjeni odgovor njen očitek v zvezi s členi 1, drugi odstavek, točki (a) in (b), 15 in 28(2) Direktive 2006/54 ni brezpredmeten, in je vložila zadevno tožbo.

15

V začetni vlogi je Komisija Sodišču predlagala, naj:

16

Komisija je z dopisom z dne 6. junija 2013 sodnemu tajništvu Sodišča sporočila, da je ugotovila „nejasnost redakcije“ prvega izmed svojih tožbenih predlogov in da želi popraviti njegovo besedilo. To besedilo naj bi se torej glasilo tako, da se omejuje na predlog Sodišču, naj ugotovi, da „Kraljevina Nizozemska s tem, da je v veljavi ohranila določbe nizozemske zakonodaje, ki so v nasprotju s členi 1, [drugi odstavek], točki (a) in (b), 15 in 28(2) Direktive 2006/54, ni izpolnila obveznosti iz te direktive“.

17

Kraljevina Nizozemska predlaga zavrženje oziroma zavrnitev tožbe in naložitev plačila stroškov Komisiji.

18

Kraljevina Nizozemska ugovarja nedopustnosti tožbe, ker ta ne izpolnjuje zahtev glede jasnosti, natančnosti in doslednosti, ki ji nalaga sodna praksa Sodišča.

19

Prvič, navedena država članica poudarja, da predmet tožbe, kot je opisan na prvi strani začetne vloge, zadeva Direktivo 2002/73, medtem ko se tožbeni predlogi nanašajo izključno na Direktivo 2006/54.

20

Drugič, Kraljevina Nizozemska zatrjuje, da ti predlogi nimajo nobene zveze z argumenti iz tožbe. Po njenem mnenju ti argumenti ne zadevajo ohranitve v veljavi zakonskih določb, ki naj ne bi bile združljive z določbami Direktive 2006/54 in ki naj poleg tega ne bi bile natančno opredeljene v tej tožbi, temveč se s temi argumenti povzema stališče Komisije, da nizozemska zakonodaja ne zagotavlja celovitega prenosa te direktive.

21

Komisija ocenjuje, da vsebinske nenatančnosti, ki jih je glede začetne vloge izpostavila Kraljevina Nizozemska, ne škodijo njeni jasnosti.

22

Glede očitka, da Komisija ni opredelila nacionalnih določb, ki naj ne bi bile združljive z Direktivo 2006/54, ta opozarja, da je ves čas predhodnega postopka jasno navajala, da določbe člena 1 AWGB in člena 7:646(5) BW niso zadostne za zagotovitev zadovoljivega prenosa členov 15 in 28(2) te direktive.

23

Komisija se sklicuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je za prenos direktive nujno, da nacionalno pravo dejansko zagotavlja polno uporabo te direktive, da je pravni položaj po tem pravu dovolj jasen in natančen ter da se upravičenci lahko v celoti seznanijo s svojimi pravicami in se po potrebi nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči.

24

Glede tega navaja, da niti splošne določbe, ki prepovedujejo vsako diskriminacijo zaradi nosečnosti, poroda in materinstva, niti načelo „dobrega delodajalca“, kot je določeno v nizozemskem pravnem redu, ne pomenijo dovolj jasnega in natančnega prenosa zadevnih določb Direktive 2006/54.

25

Kraljevina Nizozemska se v svojo obrambo sklicuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero lahko zaradi obstoja splošnih pravnih načel postane prenos direktive s posebnimi zakonskimi ali podzakonskimi ukrepi odvečen, če ta načela učinkovito zagotavljajo polno uporabo te direktive.

26

Ta država članica meni, da polno uporabo Direktive 2006/54 zagotavljajo različne določbe nizozemske zakonodaje, ki jih je navajala v predhodnem postopku in ki jih povzema v svojem odgovoru na tožbo.

27

Najprej je treba določiti obseg te tožbe.

28

Glede tega je treba opozoriti, da je treba tožbo na podlagi člena 258 PDEU presojati izključno glede na predloge, ki so navedeni v začetni vlogi (glej zlasti sodbo Komisija/Belgija, C‑132/09, EU:C:2010:562, točka 35 in navedena sodna praksa).

29

Treba je tudi opozoriti, da morajo biti ti tožbeni predlogi izraženi nedvoumno, da se prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petitum ali da o nekem očitku ne bi odločilo (glej zlasti sodbo Komisija/Španija, C‑67/12, EU:C:2014:5, točka 41 in navedena sodna praksa).

30

V konkretni zadevi je bil prvi predlog iz začetne vloge dvoumen, saj ga je bilo mogoče razumeti, kot da zajema dva očitka, in sicer, prvič, neobstoj nacionalnih ukrepov, ki bi zagotavljali celovit prenos Direktive 2006/54, in drugič, to, da je Kraljevina Nizozemska ohranila v veljavi določbe, ki niso združljive s to direktivo.

31

Komisija je z dopisom z dne 6. junija 2013 priznala obstoj dvoumnosti pri prvem predlogu iz tožbe in navedla, da je treba šteti, da se nanaša le na en očitek, in sicer da je tožena država členica ohranila v veljavi določbe, ki niso združljive z Direktivo 2006/54.

32

Ker ta dopis Komisije zožuje predloge iz njene začetne vloge, ga je treba upoštevati in šteti, da predstavlja delni umik. Za to tožbo je torej treba šteti, da se nanaša na to, da je Kraljevina Nizozemska ohranila v veljavi določbe, za katere Komisija meni, da niso združljive s členi 1, drugi odstavek, točki (a) in (b), 15 in 28(2) Direktive 2006/54.

33

Iz člena 120(c) Poslovnika Sodišča in iz sodne prakse, upoštevne za ta člen, je razvidno, da je treba v vsaki začetni vlogi navesti predmet spora in kratek povzetek razlogov v podporo tožbi ter da mora biti ta navedba dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoča pripravo obrambe in Sodišču nadzor. Iz tega izhaja, da morajo biti bistveni pravni in dejanski elementi, na katerih tožba temelji, dosledno in razumljivo razvidni iz samega besedila tožbe (glej zlasti sodbo Komisija/Španija, EU:C:2014:5, točka 41 in navedena sodna praksa).

34

Sodišče je tudi presodilo, da morajo biti v okviru tožbe na podlagi člena 258 PDEU v tožbi dosledno in natančno predstavljeni očitki, da bi država članica in Sodišče lahko natančno razumela obseg očitane kršitve prava Unije, kar je nujen pogoj za to, da lahko omenjena država uspešno uveljavlja razloge v svojo obrambo in da lahko Sodišče preveri obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti (glej zlasti sodbo Komisija/Španija, EU:C:2014:5, točka 42 in navedena sodna praksa).

35

V tem primeru Kraljevina Nizozemska navaja, prvič, da ta tožba ne izpolnjuje teh pogojev, ker se nedosledno sklicuje na direktivi 2002/73 in 2006/54.

36

Glede tega je treba poudariti, da se je predhodni postopek tega postopka zaradi neizpolnitve obveznosti začel junija 2007 z vročitvijo prvotnega uradnega opomina in se končal 7. maja 2013 z vložitvijo te tožbe. V tem skoraj šestletnem obdobju je bila Direktiva 2002/73, na katero se je nanašal ta uradni opomin, s 15. avgustom 2009 razveljavljena in nadomeščena – pravno sicer skoraj povsem nespremenjena – z Direktivo 2006/54. Od tedaj se je, kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, predhodni postopek nadaljeval s sklicevanjem na vsebinsko enake določbe zadnje direktive.

37

V teh okoliščinah zgolj dejstvo, da se predmet te tožbe, kot je opisan na prvi strani tožbe, nanaša na Direktivo 2002/73, medtem ko se tožbeni predlogi nanašajo le na Direktivo 2006/54, ne more vzbujati dvomov glede opredelitve določb prava Unije, glede na katere je treba presojati utemeljenost te tožbe. Iz istih razlogov Kraljevina Nizozemska ne more uveljavljati, da ni mogla razbrati obsega očitane neizpolnitve obveznosti niti v celoti izvrševati pravice do obrambe.

38

Drugič, Kraljevina Nizozemska navaja, da so navedbe – v začetni vlogi – dejanskih in pravnih elementov, na katere se tožba opira, nedosledne glede na predloge, ki se na te navedbe opirajo.

39

Konkretno, Komisija Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Nizozemska s tem, da je v nacionalnem pravnem redu v veljavi ohranila pravila, ki so v nasprotju s členi 1, drugi odstavek, točki (a) in (b), 15 in 28(2) Direktive 2006/54, ni izpolnila obveznosti iz te direktive. Ti predlogi razmejujejo predmet tožbe, saj Sodišče ne sme odločati ultra petita.

40

Vendar pa, čeprav Komisija v okviru tožbenih razlogov relativno natančno opisuje veljavne ukrepe iz nizozemske ureditve, je ta opis podan kot podlaga za trditev, da so ti ukrepi nezadostni za zagotovitev celovitega prenosa določb Direktive 2006/54, navedenih v prejšnji točki.

41

Po drugi strani pa Komisija ne opredeli nobenega pravila nizozemskega prava, katerega vsebina ali izvajanje bi bila v nasprotju z besedilom ali ciljem zadevnih določb navedene direktive.

42

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da – ob tem, da Komisija ni navedla elementa, ki je nujen za to, da Sodišče lahko ob polnem poznavanju zadeve odloči o tožbenih predlogih – ta tožba ne izpolnjuje zahtev doslednosti, jasnosti in natančnosti, ki jih nalaga sodna praksa na tem področju.

43

Ker Sodišče ne more preizkusiti obstoja neizpolnitve obveznosti, ki se zatrjuje v okviru te tožbe, jo je treba zavreči kot nedopustno.

44

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela in ker je Kraljevina Nizozemska predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, se Komisiji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: