Zadeva C‑112/13

A

proti

B in drugim

(predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)

„Člen 267 PDEU — Nacionalna ustava — Obvezni postopek za oceno ustavnosti — Preverjanje skladnosti nacionalnega zakona s pravom Unije in nacionalno ustavo — Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah — Neobstoj stalnega prebivališča ali znanega prebivališča tožene stranke na ozemlju države članice — Dogovor o pristojnosti, če se tožena stranka spusti v postopek — Začasni zastopnik odsotne tožene stranke“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 11. septembra 2014

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Pristojnosti nacionalnih sodišč – Nacionalna ureditev, v skladu s katero morajo redna nacionalna sodišča, ki odločajo o pritožbi ali na zadnji stopnji, ustavnemu sodišču predlagati razveljavitev zakonov, ki so v nasprotju z Listino o temeljnih pravicah – Prednostni značaj takega vmesnega postopka – Neobstoj možnosti rednega sodišča, da takoj odloči o sporu, ne da bi uporabil navedeni zakon – Dopustnost – Pogoji – Presoja s strani nacionalnega sodišča

   (člen 267 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Dogovor o pristojnosti – Spustitev tožene stranke v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001 – Pojem – Spustitev začasnega zastopnika odsotne tožene stranke v postopek – Izključitev – Pogoji

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen. 47; Uredba Sveta št. 44/2001, člen 24)

1.  Pravo Unije in zlasti člen 267 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero morajo redna sodišča, ki odločajo o pritožbi ali na zadnji stopnji, če menijo, da je nacionalni zakon v nasprotju s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, med postopkom, ki teče pred njimi, ustavnemu sodišču predlagati splošno razveljavitev zakona, namesto da ga zgolj ne uporabijo, če je posledica prednostnega značaja tega postopka, da redna sodišča – tako pred vložitvijo takega predloga pri nacionalnem sodišču, pristojnem za izvajanje nadzora ustavnosti zakonov, kot tudi, če je treba, potem ko to sodišče sprejme odločitev glede tega predloga – ovirajo izvajanje svoje pristojnosti oziroma izpolnijo svojo obveznost predložitve vprašanj za predhodno odločanje Sodišču. Nasprotno pa je treba pravo Unije in zlasti člen 267 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje taki nacionalni ureditvi, če lahko redna sodišča še vedno:

   —	prosto odločijo, kadar koli se jim to zdi primerno, celo po vmesnem postopku ocene ustavnosti, da predložijo Sodišču v predhodno odločanje vsa vprašanja, ki se jim zdijo potrebna,

   —	prosto sprejmejo vsak ukrep, ki je potreben za zagotovitev začasnega pravnega varstva pravic, ki jih zagotavlja pravni red Unije, in

   —	po takem vmesnem postopku ne uporabijo nacionalne določbe, za katero menijo, da je v nasprotju s pravom Unije.

   Naloga predložitvenega sodišča je, da preveri, ali je mogoče nacionalno zakonodajo razlagati v skladu s temi zahtevami prava Unije.

   (Glej točko 46 in točko 1 izreka.)

2.  Člen 24 Uredbe Sveta št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da če nacionalno sodišče za stranko, ki ji tožba ni bila vročena, ker njeno prebivališče ni znano, postavi začasnega zastopnika odsotne tožene stranke v skladu z nacionalno zakonodajo, okoliščina, da se ta začasni zastopnik spusti v postopek, ne pomeni, da se spusti v postopek tožena stranka v smislu člena 24 te uredbe, kar ustvarja mednarodno pristojnost tega sodišča.

   Tihi dogovor o pristojnosti na podlagi člena 24, prvi stavek, Uredbe št. 44/2001 namreč temelji na namerni odločitvi strank spora o tej pristojnosti, kar predpostavlja, da je tožena stranka seznanjena s postopkom, ki teče proti njej. Nasprotno, za odsotno toženo stranko, ki ji tožba ni bila vložena in ne ve za postopek, ki teče proti njej, se ne more šteti, da je tiho privolila v pristojnost.

   Poleg tega odsotna tožena stranka, ki ne ve za tožbo, vloženo proti njej, kot tudi imenovanje začasnega zastopnika odsotne tožene stranke temu zastopniku ne moreta zagotoviti vseh potrebnih informacij za presojo mednarodne pristojnosti sodišča, ki odloča v sporu, in mu omogočiti, da učinkovito izpodbija to pristojnost ali poda privolitev. V teh okoliščinah dejstvo, da se je ta začasni zastopnik odsotne tožene stranke spustil v spor, prav tako ne bi moglo šteti za tiho priznanje te tožene stranke.

   Glede tega se v položaju, ko tožba ni bila vročena toženi stranki, ki je imela prebivališče v drugi državi članici od tiste, v kateri je sodišče, za ugotovitev, da je to mednarodno pristojno zaradi spustitve v postopek začasnega zastopnika odsotne tožene stranke, imenovane za toženo stranko, ne more šteti, da je predvidljiva.

   Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljena na podlagi člena 47 Listine, ki jo je treba izvajati hkrati s pravicami do obrambe tožene stranke v okviru Uredbe št. 44/2001, ne zahteva različne razlage člena 24 te uredbe.

   Ne more se šteti, da razlaga člena 24 Uredbe št. 44/2001, v skladu s katero se skrbnik ali začasni zastopnik odsotne tožene stranke lahko spusti v postopek za toženo stranko v smislu tega člena 24, vzpostavlja pravo razmerje med pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do obrambe. S to razlago bi bila namreč tej toženi stranki odvzeta možnost, da pravice do obrambe uveljavlja z nasprotovanjem, v skladu s členom 34, točka 2, priznanju sodbe, ki je bila izrečena proti njej.

   (Glej točke 54, 55, 57, 58, 60 in 61 ter točko 2 izreka.)