1.

Sodišče je s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe prvič dobilo priložnost, da pojasni pojem „dajatve […], ki se dodeljujejo na podlagi prostovoljnega [zavarovanja] ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja“ iz člena 46a(3)(c) Uredbe (EGS) št. 1408/71, v skladu s katerim se za zadevne dajatve ne uporabljajo nacionalna pravila za preprečevanje kumuliranja. ( 2 )

2.

V sporu o glavni stvari se Arbeidshof te Antwerpen (delovno sodišče v Antwerpnu, Belgija) sprašuje, ali zadevna določba vključuje poseben primer nizozemske starostne pokojnine, pridobljene na podlagi zavarovanja, ki je načeloma obvezno, vendar je pod določenimi pogoji mogoče izvzetje iz obveznosti vključitve vanj.

3.

Člen 46a Uredbe št. 1408/71 vsebuje – kot izhaja že iz njegovega naslova – splošne določbe v zvezi z zmanjšanjem, mirovanjem ali odvzemom, ki se uporabljajo za dajatve za invalidnost, starost ali preživele osebe po zakonodajah držav članic.

4.

Člen 46a(3) navedene uredbe določa:

„Naslednja pravila veljajo za uporabo določb o zmanjšanju, mirovanju ali odvzemu, ki jih določa zakonodaja države članice v primeru prekrivanja [kumuliranja] dajatev za invalidnost, starost ali dajatve za preživele osebe z dajatvijo iste vrste ali dajatvijo druge vrste ali z drugim dohodkom:

[…]

[…]“

5.

Uredba (EGS) št. 574/72 ( 3 ) v členu 47, naslovljenem „Izračun zneskov, izplačljivih glede na dobe prostovoljnega [zavarovanja] ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja“, določa:

„V skladu z zakonodajo, ki jo uporablja, nosilec vsake države članice izračuna znesek, ki ustreza dobam prostovoljnega [zavarovanja] ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja, za katere po členu 46a(3)(c) uredbe ne veljajo določbe o odvzemu, zmanjšanju ali mirovanju v drugih državah članicah.“

6.

Člen 52(1), prvi pododstavek, kraljevega odloka z dne 21. decembra 1967 o uvedbi splošne ureditve glede starostnih in družinskih pokojnin delavcem (Belgisch Staatsblad z dne 16. januarja 1968, str. 441) določa:

„Če lahko preživeli zakonec zahteva družinsko pokojnino na podlagi pokojninskega sistema zaposlenih delavcev in eno ali več starostnih pokojnin ali kakršnih koli ugodnosti na podlagi pokojninskega sistema zaposlenih delavcev ali enega ali več drugih pokojninskih sistemov, se lahko družinska pokojnina poleg teh starostnih pokojnin izplačuje, samo če skupen znesek ne presega višine 110 % družinske pokojnine, ki bi bila dodeljena preživelemu zakoncu za polno delovno dobo.“

7.

Splošni zakon o starostnih pokojninah (Algemene Ouderdomswet, v nadaljevanju: AOW) določa obvezno zavarovanje zlasti za vse nizozemske državljane, ki prebivajo na ozemlju Kraljevine Nizozemske.

8.

Člen 22 kraljevega odloka o razširitvi in omejitvi kroga zavarovancev v socialnem zavarovanju (Besluit beperking en uitbreiding kring verzekerden volksverzekeringen, v nadaljevanju: nizozemski odlok) določa:

„Če oseba, ki prebiva na Nizozemskem in je na podlagi obveznega ali neobveznega tujega sistema socialne varnosti oziroma na podlagi sistema mednarodne organizacije upravičena do dajatve, ne dela na Nizozemskem, jo lahko nacionalni pokojninski urad na njeno prošnjo izvzame iz obveznosti zavarovanja na podlagi [AOW], če:

[…]“

9.

T. H. Bouman, nizozemska državljanka, je bila poročena z belgijskim državljanom ter je med letoma 1957 in 1974 prebivala v Belgiji.

10.

Njen soprog je leta 1968 umrl, zato od 1. septembra 1969 prejema belgijsko družinsko pokojnino.

11.

T. H. Bouman je po vrnitvi na Nizozemsko leta 1974 plačevala prispevke, da bi tako pridobila pravico do nizozemske starostne pokojnine na podlagi AOW.

12.

Za zadnja štiri leta, preden je dosegla upokojitveno starost, to je od 1. avgusta 2003, je na podlagi člena 22 nizozemskega odloka zaprosila za izvzetje iz obveznosti zavarovanja na podlagi AOW, kar ji je bilo odobreno. Tako je prenehala plačevati prispevke v nizozemski sistem socialne varnosti, zato ni pridobila pravice do polne pokojnine na podlagi AOW.

13.

Od 1. junija 2007, ko je dosegla upokojitveno starost, prejema znižano pokojnino na podlagi AOW.

14.

Belgijski nacionalni pokojninski urad je z odločbo z dne 4. februarja 2009 spremenil višino družinske pokojnine, do katere je upravičena T. H. Bouman, in sicer tako, da jo je ob upoštevanju zneska pokojnine na podlagi AOW zmanjšal z učinkom od 1. junija 2007 in odločil, da je treba preveč plačani znesek vrniti.

15.

T. H. Bouman je 4. maja 2009 pri Arbeidsrechtbank te Antwerpen (delovno sodišče v Antwerpnu) zoper to odločbo vložila tožbo.

16.

Zadeva je bila predložena Sociale Verzekeringsbank (nizozemski nacionalni pokojninski urad, v nadaljevanju: SVB), da bi se ugotovilo, ali je dajatev, ki jo prejema T. H. Bouman, dodeljena na podlagi prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja.

17.

Kot izhaja iz predložitvene odločbe, je SVB v dopisih z dne 31. julija 2009 in 15. junija 2010 navedel, da je zavarovanje na podlagi AOW načeloma obvezno zavarovanje in da gre lahko za prostovoljno zavarovanje ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja le v dveh primerih, in sicer, prvič, kadar je v enem letu od začetka veljavnosti prvega obveznega zavarovanja vložena prošnja za regularizacijo preteklih dob nezavarovanosti, ali drugič, kadar je v enem letu po izteku obveznega zavarovanja vložena prošnja za prostovoljno nadaljevanje zavarovanja. V obeh primerih je treba pri SVB vložiti prošnjo, pri čemer po navedbah SVB ni sporno, da T. H. Bouman ni nikoli izkoristila zadevne možnosti prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja.

18.

SVB zato meni, da pokojnina na podlagi AOW „nikakor ne temelji niti na skupnih niti na delnih dobah prostovoljnega zavarovanja, ampak je bila v celoti prejeta v dobah obveznega zavarovanja“.

19.

Ker je Arbeidsrechtbank te Antwerpen s sodbo z dne 6. maja 2010 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, se je T. H. Bouman zoper to sodbo pritožila pri Arbeidshof te Antwerpen.

20.

Arbeidshof te Antwerpen dvomi o skladnosti stališča SVB s členom 46a(3)(c) Uredbe št. 1408/71 in meni, da je pristojno za odločanje o tem vprašanju v okviru postopka v glavni stvari.

21.

V teh okoliščinah je Arbeidshof te Antwerpen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba del dajatve [na podlagi] AOW, izplačane nizozemskemu državljanu, ki temelji na zavarovalni dobi, med katero se lahko nizozemski državljan zgolj na prošnjo odpove vključitvi v nizozemski sistem in tako v plačevanje prispevkov v ta sistem ter je to za določen čas tudi storil, šteti za dajatev, ki se dodeljuje na podlagi prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja v smislu člena 46a(3)(c) Uredbe št. 1408/71, tako da ga ob uporabi pravila za preprečevanje kumuliranja iz člena 52(1), prvi pododstavek, belgijskega kraljevega odloka z dne 21. decembra 1967 o uvedbi splošne ureditve glede starostnih in družinskih pokojnin delavcem ni mogoče upoštevati?“

22.

Sodno tajništvo Sodišča je predložitveno odločbo z dne 4. marca 2013 prejelo 11. marca 2013. T. H. Bouman, Kraljevina Belgija in Evropska komisija so predložile pisna stališča. Obravnave ni bilo, ker ni bila vložena zahteva zanjo.

23.

Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da je predlog za razlago prava Unije predložilo belgijsko predložitveno sodišče, ki dvomi o skladnosti stališča iz dokumenta SVB, nizozemskega pokojninskega urada, s pravom Unije.

24.

Z dokumentom SVB je namreč potrjeno, da so bile vse dopolnjene zavarovalne dobe T. H. Bouman obvezne, s čimer se je zavrnilo možnost, da bi lahko njena nizozemska pokojnina v celoti ali deloma temeljila na dobi prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja.

25.

Naj opozorim, da na podlagi člena 47 Uredbe št. 574/72 pristojni nacionalni nosilec izračuna dolgovani znesek, ki ustreza dobam prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja za namene uporabe pravil za preprečevanje kumuliranja, ki veljajo v drugi državi.

26.

Da bi se v teh okoliščinah predložitvenemu sodišču zagotovil koristen odgovor, menim, da je treba najprej proučiti vprašanje, ali je potrdilo, izdano v skladu s členom 47 Uredbe št. 574/72, za nosilce druge države članice zavezujoče.

27.

Problematika priznavanja upravnih dokumentov na področju socialne varnosti je urejena z obveznostjo pristojnih nosilcev držav članic, da sodelujejo v dobri veri, s čimer se zagotovita polni učinek določb prava Unije ter uresničevanje ciljev iz členov od 45 PDEU do 48 PDEU. Ta splošna obveznost izhaja iz načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3), prvi pododstavek, PEU. ( 4 )

28.

Sodišče je v sodni praksi, ki temelji na sodbi FTS ( 5 ) – na katero se v obravnavanem primeru sklicuje Komisija v utemeljitev trditvi, da je stališče SVB za predložitveno sodišče zavezujoče – ugotovilo, da je potrdilo na podlagi upoštevne zakonodaje, izdano v skladu z določbami naslova III Uredbe št. 574/72 (obrazec E 101 ( 6 )), za nosilce socialne varnosti drugih držav članic zavezujoče, če potrjuje vključitev napotenih delavcev v sistem socialne varnosti države članice, v kateri ima podjetje sedež.

29.

V skladu s tako rešitvijo se zadevno potrdilo izvzame iz nadzora, ki ga izvajajo sodišča države članice gostiteljice, pri čemer se morebitni spori rešujejo po spravnem postopku, določenem s predpisi Unije, ( 7 ) ne da bi to vplivalo na morebitna pravna sredstva, ki obstajajo v državi članici, iz katere izhaja nosilec izdajatelj, niti na možnost, da država članica gostiteljica uvede postopek zaradi neizpolnitve obveznosti zoper državo članico nosilca izdajatelja. ( 8 )

30.

Čeprav je tako omejitev sodnega nadzora mogoče utemeljiti z razlogi pravne varnosti, ki se upoštevajo za upravni dokument, s katerim je potrjena vključitev zainteresirane osebe v sistem zavarovanja države članice, je po mojem mnenju ni mogoče samodejno razširiti na druga potrdila, izdana na področju, urejenem z Uredbo št. 1408/71.

31.

Zdi se mi, da tako stališče potrjuje tudi pristop Sodišča iz sodbe v zadevi Adanez-Vega, v kateri je bilo obravnavano potrdilo o zavarovalnih dobah, dopolnjenih v drugi državi članici, na katerega se je zainteresirana oseba sklicevala za ugotovitev obstoja pravice do dajatve za brezposelnost. Sodišče, ki se je sklicevalo na zgoraj navedeno sodbo FTS, je menilo, da potrdilo, ki ga je izdal pristojni španski nosilec in v katerem so bile navedene zavarovalne dobe ali dobe zaposlitve, ki jih je zadevna oseba dopolnila kot zaposlena oseba, ni neizpodbiten dokaz niti v razmerju do pristojnega nemškega nosilca niti v razmerju do nemških sodišč, kar pomeni, da lahko ta povsem prosto preverijo vsebino potrdila. ( 9 )

32.

Zato menim, da je mogoče razločevati med, prvič, upravnimi dokumenti, s katerimi se potrjuje vključitev zainteresirane osebe v sistem, in drugič, dokumenti, katerih namen je opredeliti dogodke, ki so se zgodili, ali dobe, dopolnjene na podlagi zakonodaje države članice izvora za namene določitve pravic, ki izhajajo iz zakonodaje države članice gostiteljice.

33.

V drugem primeru lahko organi države članice gostiteljice, ki odločajo o upravičenosti zainteresirane osebe, prosto nadzirajo vse upoštevne elemente, vključno s tistimi, ki jih potrdi organ, ki je izdal potrdilo.

34.

Prav tak je položaj iz obravnavane zadeve, saj morajo belgijski organi upoštevati zavarovalne dobe, dopolnjene po nizozemski zakonodaji, da bi tako opredelili obseg pravic T. H. Bouman, kot izhajajo iz belgijskih pravil za preprečevanje kumuliranja. V takih okoliščinah lahko belgijsko sodišče opravi nadzor nad vsebino potrdila, ki ga je izdal nizozemski organ na podlagi člena 47 Uredbe št. 574/72, zlasti z vidika njegove skladnosti s pravom Unije.

35.

Predložitveno sodišče lahko torej Sodišču upravičeno predloži vprašanje za predhodno odločanje, ki se postavlja pri takem preverjanju.

36.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je. ( 10 ) Tudi zgodovina določbe prava Unije je lahko vir informacij, ki so upoštevne za njeno razlago. ( 11 )

37.

Najprej moram poudariti, da pojem „prostovoljno [zavarovanje] ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja“ v Uredbi št. 1408/71 ni pravno opredeljen.

38.

Kar zadeva besedilo člena 46a(3)(c) Uredbe št. 1408/71, so v različnih jezikovnih različicah uredbe za pojem „prostovoljno [zavarovanje] ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja“ (v francoščini „assurance volontaire ou facultative continuée“) uporabljeni nekoliko različni prevodi, ki pa jim je skupno to, da je vedno poudarek na prostovoljnosti vključitve v zavarovanje. ( 12 )

39.

Dalje moram v zvezi s kontekstom razlaganega pravnega pravila opozoriti, da Uredba št. 1408/71 z določbami naslova II tvori celosten in enoten sistem kolizijskih pravil, ki temelji na načelu enotnosti upoštevne zakonodaje. ( 13 )

40.

Ta sistem usklajevanja načeloma ne zajema prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja, ki sta v skladu s členom 15(1) Uredbe št. 1408/71 izključena iz uporabe členov od 13 do 14d te uredbe, razen če v državi članici na zadevnem področju obstaja samo prostovoljni sistem zavarovanja. ( 14 )

41.

Na podlagi člena 46a(3)(c) Uredbe št. 1408/71 je prostovoljno zavarovanje ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja izključeno iz morebitnih pravil za preprečevanje kumuliranja, določenih z zakonodajo države članice.

42.

Ta določba je logična posledica izključitve prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja iz sistema usklajevanja, ki temelji na načelu enotnosti zakonodaje. Tako se osebi, ki se je preselila znotraj Evropske unije in se je odločila za prostovoljno plačevanje prispevkov za pridobitev pravice do starostne, invalidske ali družinske pokojnine v drugi državi članici, omogoči, da ohrani dodatno socialno zavarovanje, povezano s to odločitvijo.

43.

To trditev je mogoče podkrepiti tudi z zgodovino zadevne določbe, ki je bila v Uredbo št. 1408/71 vključena z Uredbo št. 1248/92.

44.

Kot izhaja iz predloga, ki ga je takrat predstavila Komisija, ( 15 )je bil namen omejitve, vnesene s členom 46a(3)(c) Uredbe št. 1408/71, odgovoriti na tendenco, ki se je v zvezi z razlago člena 46(2) Uredbe št. 574/72 ( 16 ) vzpostavila na podlagi sodbe v zadevi Schaap. ( 17 ) Z zadnjenavedeno določbo, ki je bila razveljavljena z Uredbo št. 1248/92, so bile izvzete dajatve, ki so ustrezale dobam prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja, za namene uporabe nacionalnih določb za preprečevanje kumuliranja v okviru člena 46(3) Uredbe št. 1408/71.

45.

Naj spomnim, da je M. Schaap, nizozemski državljan, trdil, da navedeni člen 46(2) Uredbe št. 574/72, katerega naslov je izrecno napotoval na prekrivanje prostovoljnih in obveznih zavarovalnih dob, nizozemskim organom preprečuje, da od njegove nizozemske pokojnine odbijejo del nemške pokojnine, ki jo je pridobil na podlagi prostovoljnih zavarovalnih dob, čeprav se v njegovem primeru zavarovalne dobe niso prekrivale.

46.

Sodišče je menilo, da Uredba št. 1408/71 „delavcu omogoča koriščenje dajatev, ki se ujemajo s katero koli prostovoljno zavarovalno dobo“, tudi če se dobe ne prekrivajo, s čimer je uporabo navedenega člena 46(2) Uredbe št. 574/72 razširilo na vse primere kumuliranja pokojnin, urejene s členom 46(3) Uredbe št. 1408/71. ( 18 )

47.

Ob upoštevanju zgodovine razlagane določbe in ciljev, zastavljenih ob njeni vključitvi v sistem Uredbe št. 1408/71, je treba po mojem mnenju omogočiti dovolj široko razlago izraza „prostovoljno [zavarovanje] ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja“, da zainteresirana oseba ni prikrajšana za koriščenje katere koli dobe prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja, dopolnjene na podlagi zakonodaje druge države članice.

48.

Tako stališče je podkrepljeno s ciljem Uredbe št. 1408/71, katere namen je poenostaviti mobilnost ljudi v Uniji ter pri tem upoštevati posebnosti posameznih nacionalnih zakonodaj o socialni varnosti, in ne kaznovati osebe, ki uresničujejo pravico do prostega gibanja. ( 19 )

49.

Določbe Uredbe št. 1408/71 je treba torej razlagati glede na člen 48 PDEU, kar zlasti pomeni, da delavci migranti ne smejo niti izgubiti pravic do dajatev iz sistema socialne varnosti niti se jim ne sme znižati znesek teh dajatev, ker so izvrševali pravico do prostega gibanja, ki jim jo podeljuje PDEU. ( 20 )

50.

Kot torej tudi Komisija v svojih stališčih v zvezi z obravnavano zadevo trdi, je treba sporno določbo – da bo v skladu z navedenim ciljem, na katerem temelji Uredba št. 1408/71 – razlagati tako, da se izključi možnost, da bi bil delavec ali njegov družinski član, ki ima izvedeno pravico do dajatev, ( 21 ) prikrajšan za koriščenje prostovoljno dopolnjenih zavarovalnih dob na podlagi zakonodaje druge države članice.

51.

Nazadnje je široka razlaga besedne zveze „prostovoljno [zavarovanje] ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja“ podkrepljena tudi s stališčem, ki ga je Sodišče zavzelo glede razlage člena 9(2) Uredbe št. 1408/71.

52.

Sodišče je v povezavi z navedeno določbo – katere namen je poenostaviti dostop do prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja tako, da se naloži obveznost priznanja zavarovalnih dob, dopolnjenih v drugi državi članici – zadevni izraz razložilo široko, saj je odločilo, da vključuje „vse vrste zavarovanja, ki vsebujejo element prostovoljnosti“, ne glede na to, ali gre za nadaljevanje predhodno vzpostavljenega zavarovalnega razmerja ali ne. ( 22 )

53.

Menim, da je ob upoštevanju vsega navedenega očitno, da je treba pojem „prostovoljno [zavarovanje] ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja“ razlagati široko.

54.

Kar zadeva obravnavani primer, iz predložitvene odločbe izhaja, da pokojnina na podlagi AOW načeloma temelji na sistemu obveznega zavarovanja, v katerega je bila T. H. Bouman samodejno vključena, takoj ko se je leta 1974 vrnila na Nizozemsko.

55.

Iz zadevne odločbe še izhaja, da se je v določenem obdobju vključitve v sistem zavarovanja za položaj T. H. Bouman uporabljal člen 22 nizozemskega odloka, ki omogoča izvzetje iz obveznosti vključitve v zadevni sistem na prošnjo zainteresirane osebe. T. H. Bouman je za zadevno izvzetje, ki ji je bilo tudi odobreno, zaprosila le za zadnja štiri leta, preden je dosegla upokojitveno starost.

56.

V takih okoliščinah se je treba v bistvu vprašati, ali zavarovanje, v katero se morajo zavezanci vključiti samodejno, vendar hkrati določa možnost izvzetja iz obveznosti vključitve vanj na prošnjo zainteresirane osebe, spada na področje uporabe pojma „prostovoljno zavarovanje ali prostovoljno nadaljevanje zavarovanja“ v smislu določbe, ki se razlaga.

57.

Ne strinjam se z mnenjem iz stališč Kraljevine Belgije, da je priznanje prostovoljnosti splošnega sistema, v katerega so zavezanci vključeni samodejno, vendar so lahko na prošnjo iz zadevne obveznosti izvzeti, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru, v nasprotju z bistvom prostovoljnega zavarovanja.

58.

Po mojem mnenju lahko prostovoljnost vključitve v sistem zavarovanja izhaja tako iz dejstva, da mora zainteresirana oseba zaprositi za vključitev v sistem ali v nadaljevanje zavarovanja, kot tudi iz dejstva, da je taka oseba upravičena do izvzetja iz navedene obveznosti. Obe okoliščini v bistvu temeljita na odločitvi zavarovanca in dokazujeta, da ima vključitev v zavarovanje, če se nadaljuje, tudi prostovoljni vidik.

59.

V zvezi s tem bi želel poudariti, da iz predložitvene odločbe izhaja, da so prispevki, ki jih je T. H. Bouman plačala v obdobju, ko je imela pravico zahtevati izvzetje iz obveznosti plačila, vplivali na znesek njene pokojnine na podlagi AOW, saj je tako pridobila dodatno socialno zaščito.

60.

Zato menim, da spada del dajatve, ki vključuje obdobje, v katerem bi zainteresirana oseba lahko zaprosila za izvzetje iz obveznosti zavarovanja, vendar tega ni storila, na področje uporabe pojma „dajatve […], ki se dodeljujejo na podlagi prostovoljnega [zavarovanja] ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja“ v smislu člena 46a(3)(c) Uredbe št. 1408/71, če nadaljevanje zavarovanja v zadevnem obdobju vpliva na obseg prihodnje dajatve te osebe.

61.

V zvezi s tem me ne prepriča bolj omejeni pristop, ki ga predlaga Kraljevina Belgija, da naj bi izraz „prostovoljno nadaljevanje zavarovanja“ pomenil izključno mehanizme, ki zavarovancu omogočajo pokritje dob, ko ni bil vključen v zavarovanje, da bi tako zapolnil vrzeli pri pridobitvi pokojnine.

62.

Po mojem mnenju niti iz besedila niti iz splošne zgradbe določbe člena 46a(3)(c) Uredbe št. 1408/71 ne izhaja, da bi bila zapolnitev takih vrzeli bistvena značilnost „prostovoljnega [zavarovanja] ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja“ v smislu te določbe.

63.

Ob upoštevanju cilja, na katerem temelji zadevna določba, in sicer preprečiti možnost, da zainteresirana oseba ne bi mogla koristiti celotne dobe prostovoljnega zavarovanja ali prostovoljnega nadaljevanja zavarovanja dopolnjenega po zakonodaji druge države članice, ( 23 ) menim, da je treba to besedno zvezo razlagati še širše, ne da bi pri tem upoštevali različne cilje, za uresničitev katerih si lahko prizadeva zadevna nacionalna zakonodaja.

64.

Torej lahko vključuje tudi možnost, ki jo ima zainteresirana oseba, da se v nekaterih obdobjih odloči za izvzetje iz sistema ali tega ne stori, če bi ta prostovoljna izbira lahko vplivala na obseg prihodnje dajatve zadevne osebe za socialno varnost.

65.

Takšen je namreč položaj iz obravnavane zadeve, če upoštevamo dejstvo, da je lahko T. H. Bouman izbirala med tem, da se vključi v sistem AOW, ali je izvzeta iz njega, kar je – kot izhaja iz predložitvene odločbe – vplivalo na njene zavarovalne dobe in tudi na višino njene starostne pokojnine.

66.

Ob upoštevanju vsega navedenega menim, da se člen 46a(3)(c) Uredbe št. 1408/71 uporablja za del dajatve na podlagi zavarovalne dobe, v kateri bi zainteresirana oseba lahko zaprosila za izvzetje iz obveznosti vključitve v sistem obveznega zavarovanja, če nadaljevanje zavarovanja v zadevnem obdobju vpliva na obseg dajatve za socialno varnost.

67.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Arbeidshof te Antwerpen, odgovori:

Člen 46a(3)(c) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, spremenjeni in posodobljeni z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, je treba razlagati tako, da se uporablja za del dajatve na podlagi zavarovalne dobe, v kateri bi zainteresirana oseba lahko zaprosila za izvzetje iz obveznosti vključitve v sistem obveznega zavarovanja, če nadaljevanje zavarovanja v zadevnem obdobju vpliva na obseg dajatve za socialno varnost.