1. 

Ti pritožbi sta vloženi zoper sodbo Splošnega sodišča Versalis in Eni/Komisija, ( 2 ) s katero je to sodišče v bistvu zavrnilo tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2007) 5910 z dne 5. decembra 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38629 – Kloroprenski kavčuk), ( 3 ) hkrati pa zmanjšalo znesek globe, ki jo je Evropska komisija solidarno naložila družbama Eni SpA in Versalis SpA.

2. 

Pritožbi vsebujeta klasičen sklop pritožbenih razlogov, s katerimi se v bistvu izpodbija presoja Splošnega sodišča v zvezi s pripisovanjem odgovornosti za ugotovljene kršitve družbama, ki jima je bila v obravnavani zadevi naložena solidarna globa, in določitvijo zneska navedene globe.

3. 

V obravnavani zadevi sta se hčerinska družba skupine in njena matična družba šteli za odgovorni za ugotovljene kršitve v okviru, v katerem je zadevno dejavnost zaporedoma nadziralo več subjektov skupine. Sodišče je vseeno nedavno imelo priložnost sprejeti stališče do glavnih vprašanj, povezanih s to problematiko, zlasti v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Eni/Komisija ( 4 ) in Versalis/Komisija ( 5 ), ki vsebujeta številne podobnosti z zadevama, ki ju obravnavam, tako da jima ne bom namenil daljše obravnave.

4. 

V teh sklepnih predlogih se bom nasprotno osredotočil na to, kar lahko štejemo za glavno vprašanje, ki se postavlja v teh zadevah, to je na pogoje, v katerih lahko Komisija zaradi ponovne kršitve poveča osnovni znesek globe, naložene matični družbi na podlagi kršitve, ki je bila predhodno ugotovljena v zvezi z eno od njenih hčerinskih družb.

5.

Dejansko stanje in vsebino izpodbijane odločbe je Splošno sodišče povzelo v točkah od 1 do 25 izpodbijane sodbe, na katere napotujem za več informacij.

6.

Za potrebe preučitve teh pritožb bom samo spomnil, da je bila družbi Polimeri Europa SpA, ( 6 ) zdaj družba Versalis SpA, ( 7 ) in njeni matični družbi Eni SpA v členih 1(d) in 2(d) solidarno naložena globa v višini 132.160.000 EUR, ker sta kršili člen [101 PDEU], ko sta med 13. majem 1993 in 13. majem 2002 sodelovali pri enotnem in trajajočem sporazumu in usklajenih ravnanjih v sektorju kloroprenskega kavčuka.

7.

V obravnavani zadevi je bila dejavnost v sektorju kloroprenskega kavčuka skupine Eni, ki jo je prvotno opravljala družba EniChem Elastomeri, prenesena na družbo EniChem, zdaj družba [zaupno], nato pa od 1. januarja 2002 na družbo Polimeri Europa, zdaj družba Versalis, pri čemer je treba pojasniti, da sta bili družbi EniChem Elastomeri in Polimeri Europa v stoodstotni lasti družbe Enichem, ki jo je nadzirala družba Eni.

8.

Kot je razvidno iz točk od 448 do 455 izpodbijane odločbe, se je družba Polimeri Europa, zdaj družba Versalis, kot gospodarska naslednica družbe EniChem štela za odgovorno za prejšnje ravnanje družbe EniChem.

9.

Kot je razvidno iz točke 457 izpodbijane odločbe, je bila družbi Eni kot končni matični družbi skupine, ki je imela neposredno in posredno od 99,93 do 100 % kapitala družb, odgovornih za dejavnost skupine v sektorju kloroprenskega kavčuka, to je družb EniChem Elastomeri, EniChem, zdaj družba [zaupno], in Polimeri Europa, zdaj družba Versalis, naložena globa, saj so poleg tega še drugi elementi potrjevali, da je odločilno vplivala na navedene hčerinske družbe.

10.

Pritožnici sta 20. februarja 2008 zoper izpodbijano odločbo vložili tožbo, ki je vsebovala skupno enajst tožbenih razlogov, od katerih se jih je šest nanašalo na razglasitev ničnosti te odločbe in pet na odpravo ali znižanje globe, ki jima je bila naložena.

11.

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi sprejelo prvi del osmega tožbenega razloga, ki sta ga navedli pritožnici, ker je presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj, prvič, Komisija ne bi smela upoštevati obteževalne okoliščine ponovne kršitve zoper družbo Eni ter, drugič, ne bi smela upoštevati obteževalne okoliščine ponovne kršitve zoper družbo Polimeri Europa, zdaj družba Versalis, z opiranjem na odločbo Polipropilen ( 8 ) (točka 287 izpodbijane sodbe). Vse druge tožbene razloge in vse njihove dele je zavrnilo kot neutemeljene.

12.

Posledično je znesek globe, naložene pritožnicama, zmanjšalo na 106.200.000 EUR in jima naložilo plačilo štirih petin lastnih stroškov in štirih petin stroškov Komisije.

13.

Točke obrazložitve sodbe Splošnega sodišča, ki jih stranke izpodbijajo v pritožbah, bodo po potrebi navedene pri analizi različnih pritožbenih razlogov.

14.

Zoper izpodbijano sodbo sta bili vloženi dve pritožbi.

15.

Komisija je pritožbo v zadevi C‑93/13 P vložila 25. februarja 2013.

16.

Družbi Eni in Versalis sta pritožbo v zadevi C‑123/13 P vložili 15. marca 2013.

17.

Zadevi sta bili združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.

18.

Stranke so stališča podale na obravnavi 27. februarja 2014, ko so bile povabljene, prvič, naj se v ustnih navedbah osredotočijo na različne pritožbene razloge v zvezi s ponovno kršitvijo (prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑93/13 P in peti pritožbeni razlog v zadevi C‑123/13 P) ter, drugič, naj se opredelijo do sodb Eni/Komisija ( 9 ) in Versalis/Komisija ( 10 ).

19.

Komisija v pritožbi v zadevi C‑93/13 P navaja tri pritožbene razloge, ki se nanašajo na presojo Splošnega sodišča glede zakonitosti globe, naložene družbama Eni in Versalis. Družbi Eni in Versalis v pritožbi v zadevi C‑123/13 P navajata osem pritožbenih razlogov, od katerih se prvi trije nanašajo na presojo Splošnega sodišča glede opredelitve kršitev, drugih pet pa na presojo Splošnega sodišča glede zakonitosti globe, ki jima je bila naložena.

20.

Različne pritožbene razloge bom preučil v skladu s to delitvijo po vrstnem redu točk izpodbijane sodbe, na katere se nanašajo, pri čemer moram takoj pojasniti, da bodo vsi, razen prvega pritožbenega razloga, ki ga je Komisija navedla v zadevi C‑93/13 P in ki ga je treba analizirati vsebinsko, zavrnjeni po kratki obrazložitvi.

21.

Prvi trije pritožbeni razlogi, ki jih pritožnici navajata v zadevi C‑123/13 P, se nanašajo na točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih Splošno sodišče obravnava kršitev in zlasti pripisovanje odgovornosti za kršitev družbama Eni in Versalis na podlagi sodne prakse Akzo Nobel in drugi/Komisija. ( 11 )

22.

Pritožnici s prvim pritožbenim razlogom izpodbijata presojo Splošnega sodišča v točkah od 53 do 78 izpodbijane sodbe glede pripisovanja odgovornosti družbi Eni za kršitvena ravnanja njenih hčerinskih družb EniChem Elastomeri, EniChem, zdaj družba [zaupno], in Polimeri Europa, zdaj družba Versalis. Menita, da Splošno sodišče ni upoštevalo načel, določenih predvsem v sodbi Akzo Nobel in drugi/Komisija, ( 12 ) ter obveznosti, ki izhajajo iz zahteve po obrazložitvi.

23.

Komisija predlaga le zavrnitev pritožbenega razloga, pri čemer se sklicuje na sodbo Eni/Komisija, ( 13 ) v kateri je Sodišče zavrnilo podoben pritožbeni razlog, naveden v podobnem kontekstu.

24.

Trditev pritožnic ni mogoče sprejeti. Splošno sodišče je v točkah od 53 do 78 izpodbijane sodbe pravno zadostno obrazložilo razloge, iz katerih je menilo, da je Komisija družbi Eni in Polimeri Europa, zdaj družba Versalis, pravilno štela za solidarno odgovorni za kršitvena ravnanja, ki sta jih zadnjenavedena družba in družba EniChem, zdaj družba [zaupno], storili v obdobju od 13. maja 1993 do 13. maja 2002. V zvezi s tem bom le napotil na obrazložitev sodbe Eni/Komisija, ( 14 ) v kateri je Sodišče zavrnilo enake trditve, navedene v podobnem kontekstu, saj pritožnici nista navedli nobene okoliščine, ki bi upravičevala, da bi Sodišče odstopalo od obrazložitve, sprejete v navedeni sodbi.

25.

Pritožnici trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je družbi Versalis pripisalo odgovornost za kršitev v zvezi z dejavnostmi v sektorju kloroprenskega kavčuka v obdobju od 13. maja 1993 do 31. decembra 2001, ( 15 ) ker so bile navedene dejavnosti v tem obdobju samo v pristojnosti družbe EniChem, zdaj družba [zaupno]. Menita, da Splošno sodišče ni upoštevalo, prvič, načela personalnosti sankcij in, drugič, obveznosti, ki izhajajo iz zahteve po obrazložitvi.

26.

Komisija opozarja, da se drugi pritožbeni razlog pritožnic nanaša na presojo dejstev, za katero Sodišče v pritožbenem postopku ni pristojno, in ga je torej treba zavreči kot nedopusten, ker se pritožnici nista sklicevali na izkrivljanje dejstev. Trdi, da pritožnici v vsakem primeru spreminjata obseg sodne prakse Sodišča, na katero se sklicujeta.

27.

Trditev pritožnic ni mogoče sprejeti. Splošno sodišče je v točkah od 89 do 99 izpodbijane sodbe pravno zadostno obrazložilo razloge, iz katerih je menilo, da je Komisija odgovornost za kršitvena ravnanja, ki jih je storila družba EniChem, zdaj družba [zaupno], pravilno pripisala družbi Versalis, ne da bi kršila upoštevno sodno prakso Sodišča. ( 16 ) V zvezi s tem bom le napotil na obrazložitev sodbe Versalis/Komisija, ( 17 ) v kateri je Sodišče zavrnilo enake trditve, navedene v podobnem kontekstu, saj pritožnici nista navedli nobene okoliščine, ki bi upravičevala, da bi Sodišče odstopalo od obrazložitve, sprejete v tej sodbi.

28.

Pritožnici trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo ter izkrivilo dejstva in dokaze, ko je upoštevalo, da sta sodelovali pri omejevalnem sporazumu med majem 1993 in februarjem 1994 ter med oktobrom 2000 in majem 2002. Splošno sodišče naj bi predvsem v točki 173 izpodbijane sodbe nepravilno sprejelo ugotovitev Komisije, da je mogoče kot začetek sodelovanja družbe EniChem pri omejevalnem sporazumu določiti datum sestanka, ki je bil v Firencah 12. ali 13. maja 1993, ker se ni javno oddaljila od sporazuma o ciljnih trgih, ki naj bi bil sklenjen na tem sestanku. Prav tako naj bi nepravilno sklepalo, da sta bila sestanka, prvi v Leverkusnu 23. aprila 2002 in drugi v Neaplju 13. maja 2002, protikonkurenčna.

29.

Tudi obrazložitev sodbe naj bi bila napačna ali vsaj nezadostna. Posledično Sodišču predlagata, naj znova preuči očitke Komisije in omeji trajanje sodelovanja pri kršitvi na obdobje od februarja 1994 do oktobra 2000.

30.

Komisija predlaga, naj se pritožbeni razlog zavrže kot nedopusten.

31.

Tretji pritožbeni razlog je treba zavreči kot nedopusten, ker pritožnici, ki predvsem ponavljata trditve, predstavljene na prvi stopnji, v bistvu izpodbijata presojo Splošnega sodišča glede dejstev in dokazov, ki jih je Komisija upoštevala za ugotovitev datuma začetka in konca njunega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu (točke od 147 do 204 izpodbijane sodbe), ne da bi natančno navedli elemente, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, ali dokazali napake pri analizi, ki naj bi ga pri presoji privedle do tega izkrivljanja. ( 18 )

32.

Ugotovil bom le, da je Splošno sodišče v obravnavani zadevi presodilo (točka 168 izpodbijane sodbe), da je lahko Komisija pravilno sklepala, da se je sodelovanje družbe EniChem pri omejevalnem sporazumu začelo na sestanku v Firencah 12. ali 13. maja 1993, pri čemer se je med drugimi neizpodbijanimi elementi oprla na dejstvo, da je bila ta družba upoštevana v sklenjenem sporazumu in da se od njega ni oddaljila. Pritožnici, ki ne navajata nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da se je družba EniChem dejansko javno oddaljila od sporazuma, sklenjenega na navedenem sestanku, ( 19 ) pa ne navajata, kako naj bi ta ugotovitev izhajala iz izkrivljanja dejstev ali dokazov.

33.

Četrti pritožbeni razlog pritožnic, sestavljen iz dveh delov, se nanaša na presojo Splošnega sodišča glede tega, kako je Komisija določila osnovni znesek globe, ki jima jo je naložila. V prvem delu ob sklicevanju na točke 239, 240, 242, 247 in 249 izpodbijane sodbe trdita, da je Splošno sodišče kršilo pravo Unije, zlasti načela pravičnosti, sorazmernosti in enakega obravnavanja, ker ni izvajalo neomejenega sodnega nadzora nad elementi, ki sta jih predložili za izpodbijanje določitve osnovnega zneska in dodatnega zneska globe Komisije. Splošno sodišče naj predvsem ne bi upoštevalo njunih očitkov, ki se nanašajo na to, da Komisija ni uporabila točke 18 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003. ( 20 ) Pritožnici v okviru drugega dela pritožbenega razloga trdita – pri čemer se glede tega sklicujeta na tretji pritožbeni razlog – da bi bilo treba množitelj za trajanje iz točke 24 Smernic znižati na 6,75, kar ustreza šestim letom in devetim mesecem dejanskega sodelovanja družbe Versalis pri kršitvi.

34.

Komisija meni, da je treba ta pritožbeni razlog, v katerem pritožnici na splošno le napotujeta na trditve, navedene na prvi stopnji, zavreči kot nedopusten.

35.

Prvi del pritožbenega razloga je treba zavreči kot nedopusten, ker je njegov namen v resnici doseči le ponovni preizkus tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, kar v skladu s členom 56 Statuta Sodišča ni v pristojnosti Sodišča. ( 21 ) V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da pritožnici na splošno napotujeta na tožbo na prvi stopnji, ko navajata nekatere elemente, ki naj jih Splošno sodišče ne bi upoštevalo, ne da bi pojasnili, kako je pri presoji napačno uporabilo pravo, ali izpodbijali, kako je razlagalo ali uporabilo pravo Unije. ( 22 ) Očitek, ki se nanaša na neuporabo točke 18 Smernic, je prav tako treba zavreči kot nedopusten, ker pritožnici zatrjujeta le, da sta ga navedli na obravnavi pred Splošnim sodiščem, kar Komisija izpodbija. Poleg tega in ob upoštevanju odgovora, ki ga predlagam v zvezi s tretjim pritožbenim razlogom, je treba zavrniti tudi drugi del tega pritožbenega razloga.

36.

Splošno sodišče je v točki 275 izpodbijane sodbe presodilo, da kršitve, ugotovljene v členu 1 izpodbijane odločbe, ni mogoče šteti za ponovno kršitev v zvezi z družbo Eni. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točke od 268 do 275) je v bistvu razvidno, da to ugotovitev upravičujeta dva premisleka.

37.

Po prvem Komisija v odločbah Polipropilen in PVC II ( 23 ) ni „niti trdila niti dokazala“, da družbi, na kateri se nanašata ti odločbi, to je Anic SpA in EniChem, nista samostojno odločali o svojem ravnanju na zadevnem trgu v obdobjih kršitve in da torej sestavljata gospodarski subjekt z družbo Eni (točka 272 izpodbijane sodbe). Družba Eni tako ni bila niti sankcionirana niti ni bila naslovnica obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (točki 272 in 274).

38.

Po drugem pa družba Eni kot matična družba ni mogla dokazati, da s podjetjema, sankcioniranima v navedenih odločbah, ne sestavlja gospodarske enote. Posledično je ni mogoče šteti za odgovorno za prejšnjo kršitev, ker bi se v nasprotnem primeru kršila njena pravica do obrambe in natančneje njena pravica do izpodbijanja morebitnega obstoja gospodarske enote, ki jo sestavlja s sankcioniranima podjetjema (točki 273 in 274 izpodbijane sodbe).

39.

Splošno sodišče je v točki 276 izpodbijane sodbe vseeno presodilo, da to, da v zvezi z družbo Eni ni mogoče ugotoviti nobene ponovne kršitve, ne more povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe ali zmanjšanja zneska naložene globe, ker lahko ugotovitev ponovne kršitve v zvezi z družbo Polimeri Europa, zdaj družba Versalis, upraviči povečanje zneska globe zaradi ponovne kršitve.

40.

Komisija v prvem pritožbenem razlogu v zadevi C‑93/13 P, sestavljenem iz dveh delov, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da je nepravilno povečala osnovni znesek globe, naložene družbi Eni zaradi ponovne kršitve. Napotuje predvsem na točke od 271 do 274 izpodbijane sodbe.

41.

Komisija v prvem delu prvega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo načela spoštovanja pravice do obrambe pri ugotovitvi ponovne kršitve, ko je v bistvu menilo, da zoper družbo Eni ni mogoče upoštevati ponovne kršitve, ker ni imela možnosti ovreči domnevo popolnega nadzora, ki ga je izvajala nad podjetjema, naslovnikoma odločb Polipropilen in PVC II.

42.

Meni, pri čemer se sklicuje na sodbo Shell Petroleum in drugi/Komisija ( 24 ) Splošnega sodišča, da je pravica do obrambe zagotovljena, ker v trenutku, ko napove, da namerava ugotoviti ponovno kršitev, strankam da možnost, da dokažejo, da ti pogoji zanjo niso izpolnjeni. Tako naj bi bilo v obravnavani zadevi. V točki 416 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah naj bi naslovnike opozarjala prav na prvo alineo točke 28 Smernic iz leta 2006, ki se nanaša na ponovno kršitev, saj opomba na strani 483 v zvezi s tem napotuje na odločbi PVC II in Polipropilen. Družba Eni pa ni niti poskušala ovreči domneve, da je odločilno vplivala na podjetji, naslovnika odločb Polipropilen in PVC II, niti se ni ob upoštevanju časa, ki je pretekel od sprejetja teh odločb, sklicevala na to, da ni mogla predložiti upoštevnih dokazov v zvezi s tem.

43.

Dodaja, da namen ugotovitve ponovne kršitve ni retroaktivno sankcionirati prvo kršitev, ampak le določiti posledice nove kršitve, ki jo stori podjetje.

44.

Komisija v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče prav tako in vsekakor očitno kršilo člen 101 PDEU, ko je presodilo, da družbi Eni ne more pripisati odgovornosti za kršitev, storjeno v preteklosti, za katero ni bila sankcionirana. Ugotovitev ponovne kršitve naj ne bi temeljila na naložitvi predhodne denarne sankcije, ampak le na ugotovitvi obstoja prejšnje kršitve.

45.

V obravnavani zadevi pa naj se ponovna kršitev družbe Eni ne bi upoštevala, ker se je „štela za odgovorno za prejšnjo kršitev“, ampak ker je imela stoodstotni nadzor nad hčerinsko družbo, kateri je bila predhodno naložena globa, in ker je podjetje, ki ga sestavlja z zadnjenavedeno družbo, storilo novo kršitev, za katero je treba naložiti globo, ki jo je treba povečati zaradi ponovne kršitve.

46.

Družba Eni pa nasprotno trdi, da je ni mogoče šteti za ponovno kršiteljico, ker ni bila nikoli stranka v zadevah Polipropilen in PVC II, ker ni bila niti naslovnica niti ni bila omenjena v odločbah o ugotovitvi kršitve, ker ni prejela niti zahtev po informacijah niti obvestil o ugotovitvah o možnih kršitvah ter ker niti ni bila nikoli zaslišana. Naknadno pripisovanje odgovornosti za ponovno kršitev na podlagi domneve, ki je nikoli ni mogla izpodbijati, naj bi bilo nezdružljivo z načelom spoštovanja pravice do obrambe, kot je ugotovilo Splošno sodišče.

47.

Takoj je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso Sodišča institucijam Unije ni treba dokazovati interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča. ( 25 ) Posledično zaradi dejstva, da je prvi pritožbeni razlog Komisije usmerjen proti obrazložitvi izpodbijane sodbe, s katero je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija storila napako, ko je v členu 1 izpodbijane odločbe ugotovila ponovno kršitev družbe Eni, ne da bi navedeno odločbo razglasilo za nično, Sodišče navedene pritožbe ne more razglasiti za nedopustno zaradi neobstoja pravnega interesa.

48.

Po tem pojasnilu je treba pred preučitvijo utemeljenosti pritožbenega razloga Komisije na kratko spomniti na upoštevno sodno prakso Sodišča, ki se nanaša na ponovno kršitev v konkurenčnem pravu Unije, ( 26 ) in dobro opredeliti problem, ki se pojavlja v tej zadevi. Kot smo lahko videli, se ta zadeva nanaša na poseben primer ugotovitve ponovne kršitve v okviru zaporednih kršitev, ki jih storijo družbe skupine, in natančneje na poseben položaj, v katerem je ponovna kršitev matične družbe ugotovljena le na podlagi prejšnjega ravnanja ene njenih hčerinskih družb.

49.

Znesek globe, ki jo lahko Komisija na podlagi člena 23(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe ( 27 ) naloži podjetjem ali podjetniškim združenjem, ki naklepno ali iz malomarnosti kršijo člena 101 PDEU in 102 PDEU, se določi glede na težo kršitve in – če je primerno – glede na njeno trajanje. ( 28 )

50.

Ponovna kršitev je eden od elementov, ki ga je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ( 29 ) in Splošnega sodišča upoštevati pri analizi teže kršitve zaradi obteževalnih okoliščin. ( 30 ) Ponovna kršitev, ki je zdaj vključena v Smernice, ( 31 ) je obteževalna okoliščina, ki lahko utemeljuje povečanje osnovnega zneska globe, naložene vsakemu podjetju, spoznanemu za krivo, da je nadaljevalo ali ponovilo kršitev, ki je enaka ali podobna prejšnji kršitvi, ki jo je ugotovila Komisija ali nacionalni organ, pristojen za konkurenco.

51.

Ugotovitev in presoja posebnih značilnosti ponovne kršitve, katere namen je spodbuditi podjetja, ki so izkazala nagnjenje h kršenju pravil o konkurenci, da spremenijo svoje ravnanje, ( 32 ) spadata v diskrecijsko pravico, ki jo ima Komisija pri izbiri elementov, ki jih upošteva pri določitvi zneska glob. ( 33 )

52.

Sodišče v nasprotju s Splošnim sodiščem ni nikoli, z izjemo teh pojasnil, resnično bolje opredelilo pojma ponovne kršitve.

53.

V skladu z najbolj razširjeno opredelitvijo, ( 34 ) ki jo uporablja to sodišče, „[p]ojem ponovne kršitve, kakor se razume v več nacionalnih pravnih redih, pomeni, da je neka oseba ponovila kršitve po tem, ko je za podobne kršitve že bila kaznovana“. ( 35 )

54.

Sodišče ( 36 ) je vseeno presodilo, s čimer je potrdilo sodno prakso Splošnega sodišča ( 37 ) v zvezi s tem, da „se pojem ponovljene kršitve nujno ne nanaša na ugotovitev predhodne denarne sankcije, ampak samo na ugotovitev predhodne kršitve konkurenčnega prava Skupnosti“.

55.

Posledično in zelo shematično je vsaka ugotovitev ponovne kršitve konkurenčnega prava Unije pogojena s ponovitvijo iste kršitve (istovetnost kršitve) istega storilca (istovetnost kršitelja).

56.

Ugotovitev ponovne kršitve podjetij, ki so v lasti družb, ki so del skupine družb, ima vseeno nekaj posebnosti, o čemer priča ta zadeva. Ta zadeva namreč ponazarja težave, ki jih lahko povzroči presoja pogoja za ugotovitev ponovne kršitve, ki je povezan z istovetnostjo kršitelja, ne na splošno, ampak v posebnem primeru, v katerem se lahko zaporedne kršitve konkurenčnega prava pripišejo različnim družbam iste skupine, pri čemer je treba pojasniti, da se pogoj podobnosti kršitev v tej zadevi ne obravnava.

57.

Posledično se naslednji razmisleki ne nanašajo na pogoje za ugotovitev ponovne kršitve na splošno, ampak le na dopustnost prakse Komisije, ( 38 ) ki zaradi obteževalne okoliščine ponovne kršitve poveča osnovni znesek globe, naložene podjetju, ki je del skupine družb, zaradi kršitve pravil o konkurenci, tako da izkoristi širok pojem podjetja kot gospodarske enote v smislu sodne prakse Akzo Nobel. ( 39 )

58.

V zvezi s tem bom spomnil le, da se v skladu s to sodno prakso kršitveno ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, ker – čeprav je ločena pravna oseba – ta hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu „ne odloča samostojno“, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti glede gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav, ki povezujejo pravna subjekta.

59.

Tako se priznava, da matična družba v posebnem primeru, ko je stoodstotna ali skoraj stoodstotna lastnica kapitala svoje hčerinske družbe, lahko odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe in da obstaja izpodbojna domneva, da dejansko odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe. V teh okoliščinah zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe, za domnevo, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, ter za sklepanje, da je matična družba solidarno odgovorna za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno.

60.

Tri glavne primere, ki so teoretično možni s tega vidika, lahko predstavim tako. Najprej se lahko upošteva prejšnja kršitev hčerinske družbe skupine, da se ugotovi ponovna kršitev v zvezi z drugo hčerinsko družbo te skupine. Nato se lahko upošteva prejšnja kršitev hčerinske družbe skupine, da se ugotovi ponovna kršitev v zvezi z matično družbo skupine zaradi ravnanja iste hčerinske družbe ali druge hčerinske družbe skupine. Nazadnje se lahko upošteva prejšnja kršitev hčerinske družbe skupine, da se ugotovi ponovna kršitev v zvezi z matično družbo skupine, ( 40 ) ker je ta sankcionirana zaradi svojega ravnanja. ( 41 ) V obravnavani zadevi gre za zadnji primer.

61.

Te tri hipoteze združuje – in to je jedro tega spora – dejstvo, da lahko Komisija z izkoriščanjem pojma podjetja kot gospodarske enote poveča sankcijo, naloženo matični družbi, tako da se opre na prejšnjo kršitev, ki jo je storilo podjetje, za katero je odgovorna hčerinska družba, ki jo je nadzirala, čeprav navedena matična družba ni bila sankcionirana za prvo kršitev in je ostala popolnoma transparentna v postopku, ki je privedel do sprejetja prve odločbe.

62.

Splošno sodišče je imelo večkrat priložnost preučiti zakonitost take prakse odločanja Komisije. Na splošno je nihalo med tremi stališči: po prvem jo je načeloma priznalo ( 42 ) in tako odprlo pot razvoju sporne prakse odločanja Komisije, po drugem jo je zavrnilo predvsem na podlagi neupoštevanja zelo stroge obveznosti obrazložitve, ( 43 ) po tretjem pa jo je načeloma zavrnilo ( 44 ) iz razlogov, povezanih predvsem s spoštovanjem pravice do obrambe matičnih družb, ki se štejejo za ponovne kršiteljice v takih okoliščinah.

63.

Sodišče je do zdaj imelo le enkrat priložnost obravnavati presojo Splošnega sodišča glede prakse odločanja Komisije. V novejših sodbah Eni/Komisija ( 45 ) in Versalis/Komisija ( 46 ), izrečenih po izpodbijani sodbi, je v obravnavanih zadevah potrdilo sodbi Eni/Komisija ( 47 ) in Polimeri Europa/Komisija ( 48 ) Splošnega sodišča, ki je razglasilo za nično odločbo, v kateri se je upoštevala ponovna kršitev matične družbe v okoliščinah, ki so podobne, celo enake okoliščinam v tej zadevi. V bistvu je presodilo, da mora Komisija, kadar se odloči, da družbi naloži globo zaradi kršitev pravil o konkurenci in zaradi ponovne kršitve poveča osnovni znesek te globe, „skupaj z odločbo o naložitvi navedene globe ( 49 ) podati obrazložitev, ki sodiščem Unije in tej družbi omogoča razumeti, kako in koliko je bila vpletena v prejšnjo kršitev“. Zlasti če Komisija meni, da je navedena družba sestavljala podjetje, ki je bilo naslovnik odločbe o prejšnji kršitvi, mora to trditev pravno zadostno obrazložiti.

64.

Sodišče je v teh sodbah menilo, da izpodbijana odločba, s katero je bila matični družbi skupine družb naložena globa, katere osnovni znesek je bil povečan zaradi ponovne kršitve v okoliščinah, zelo podobnih okoliščinam v obravnavani zadevi, ni bila zadostno obrazložena, saj navedbe v njej nikakor niso omogočale razumeti, kako in koliko je bila navedena matična družba, ki ni bila med naslovniki prejšnjih odločb Polipropilen in PVC II, vključena v ti odločbi. ( 50 )

65.

Iz teh sodb izhaja, da Sodišče načeloma ne izključuje možnosti, da Komisija uporabi obteževalno okoliščino ponovne kršitve v okoliščinah, kot se obravnavajo v tej zadevi, in hkrati določa, da je dopustnost te prakse odvisna od pogoja, da odločba o ugotovitvi druge kršitve in upoštevanju ponovne kršitve v zvezi z matično družbo izpolnjuje vsaj natančne zahteve po obrazložitvi, ki jih določa Sodišče. Ugotoviti je treba, da mora tako Sodišče položaj analizirati v fazi sprejetja odločbe o upoštevanju ponovne kršitve in ugotovitvi druge kršitve, ne pa v fazi sprejetja odločbe o ugotovitvi prve kršitve, kot je Splošno sodišče storilo v izpodbijani sodbi.

66.

Z vidika zgoraj navedenega je treba preučiti prvi pritožbeni razlog Komisije, v katerem ta v bistvu trdi, da se ponovna kršitev – v nasprotju s tem, kar je presodilo Splošno sodišče – lahko upošteva zoper matično družbo skupine družb ob neobstoju kakršne koli prejšnje sankcije za to družbo, če je dokazano, da je sestavljala gospodarsko enoto z drugo družbo, ki pa je bila prej sankcionirana, in da je imela med sprejemanjem druge odločbe o ugotovitvi ponovne kršitve priložnost ovreči domnevo, da dejansko odločilno vpliva na prej sankcionirano družbo.

67.

Takoj moram poudariti, da je očitno, da izpodbijana sodba, ki spada v tretjo in zadnjo usmeritev sodne prakse Splošnega sodišča, ki načeloma izključuje vsakršno ugotovitev ponovne kršitve v okoliščinah, kot se obravnavajo v tej zadevi, ni združljiva s sodno prakso Sodišča.

68.

Napake pri uporabi prava, ki jih je storilo Splošno sodišče in ki bi lahko utemeljevale razveljavitev izpodbijane sodbe, vseeno ne pomenijo, da je treba ugoditi pritožbi Komisije ali da je treba razveljaviti sodbo Splošnega sodišča, če je izrek izpodbijane sodbe utemeljen z drugimi pravnimi razlogi. ( 51 )

69.

Presoja Splošnega sodišča, po kateri Komisija ni mogla upoštevati obteževalne okoliščine ponovne kršitve zoper družbo Eni, pa se zdi najprej utemeljena prav z vidika zahtev, ki jih je Sodišče določilo v sodbah Eni/Komisija ( 52 ) in Versalis/Komisija ( 53 ). Predvsem je očitno utemeljena z vidika zahtev, ki izhajajo iz zagotovitve pravice do obrambe matične družbe, sankcionirane zaradi ponovne kršitve v okoliščinah, kot se obravnavajo v tej zadevi, o čemer se Sodišče še ni imelo priložnosti izreči.

70.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da v bistvu ni bilo mogoče upoštevati ponovne kršitve matične družbe v okoliščinah obravnavane zadeve, to je v primeru, ko je bila hčerinska družba navedene matične družbe predmet prve sankcije za kršitev pravil o konkurenci, ne da bi se samodejno kršila njena pravica do obrambe. Matična družba namreč v takem položaju ni mogla „v času prejšnje kršitve“ ( 54 ) ovreči domneve, da dejansko odločilno vpliva na sankcionirano hčerinsko družbo. To, da matična družba ni mogla zagotoviti svoje obrambe, je povezano s tem, da ni bila naslovnica odločbe o ugotovitvi prve kršitve, da ni bila sankcionirana zaradi te kršitve in da ni prejela obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v okviru te ugotovitve. ( 55 )

71.

Iz izpodbijane sodbe tako izhaja, da ponovne kršitve pravne osebe ni mogoče ugotoviti, ne da bi bila navedena oseba prej predmet sankcije. Vsaka ugotovitev ponovne kršitve torej ni odvisna le od tega, da se odgovornost za dve podobni zaporedni kršitvi pripiše istemu podjetju, ampak tudi od dejanske sankcije za isto osebo zaradi teh kršitev. Pojem ponovne kršitve torej zahteva dejansko sankcijo za isto osebo zaradi dveh podobnih zaporednih kršitev. ( 56 )

72.

Splošni pristop k ponovni kršitvi, ki ga Splošno sodišče zagovarja v izpodbijani sodbi, je tako v bistvu v neposrednem nasprotju s tem, kar je Sodišče razsodilo v sodbi Groupe Danone/Komisija. ( 57 ) Vsekakor ta pristop ni več skladen s pristopom, ki ga je Sodišče uporabilo v sodbah Eni/Komisija ( 58 ) in Versalis/Komisija ( 59 ).

73.

Iz teh sodb namreč izhaja, da ugotovitve ponovne kršitve v primeru, kot se obravnava v tej zadevi, ni mogoče načeloma izključiti, če zanjo veljajo potrebna jamstva in je zlasti pogojena s spoštovanjem obveznosti obrazložitve. Splošneje iz tega izhaja, da težav, ki jih povzroča taka ugotovitev, zlasti v zvezi s spoštovanjem pravice do obrambe matične družbe, ni treba reševati v fazi sprejetja prve odločbe o kršitvi, kot je presodilo Splošno sodišče, ampak v fazi sprejetja druge odločbe o kršitvi, kot je trdila Komisija.

74.

Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da kršitve, ugotovljene v členu 1 izpodbijane odločbe, ki jo je storila družba Eni, ni mogoče šteti za ponovno kršitev v zvezi s to družbo le na podlagi ugotovitve, da ker ni bila sankcionirana z odločbama Polipropilen in PVC II, na kateri se sklicuje Komisija, in ker v okviru sprejetja teh odločb ni bila naslovnica obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ni mogla v času prejšnje kršitve predstaviti svojih trditev, s katerimi bi izpodbijala, da sestavlja gospodarsko enoto s podjetjema, sankcioniranima s tema odločbama.

75.

Prvi del prvega pritožbenega razloga, ki ga navaja Komisija, je torej utemeljen. Vendar to ne pomeni, da je treba pritožbi ugoditi, če je izpodbijana sodba utemeljena na drugi pravni podlagi, kar velja v obravnavani zadevi, in to iz dveh razlogov.

76.

Najprej je treba opozoriti, da se zdi nemogoče sklepati, da izpodbijana odločba izpolnjuje zahteve po obrazložitvi, ki jih je Sodišče določilo v sodbah Eni/Komisija ( 60 ) in Versalis/Komisija ( 61 ), ker v njej ni pojasnjeno, kako in predvsem koliko je bila družba Eni vključena v odločbi Polipropilen in PVC II.

77.

V točkah 540 in 541 izpodbijane odločbe, ki ju Splošno sodišče navaja v točki 235 izpodbijane sodbe, je namreč navedeno le, da je treba družbo Eni obravnavati kot ponovno kršiteljico, pri čemer je v opombi 517 pojasnjeno, da je bila družba Anic, hčerinska družba skupine Eni, sankcionirana zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, ugotovljenem v odločbi Polipropilen z dne 23. aprila 1986, in da je bila družba EniChem sankcionirana zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, ugotovljenem v odločbi PVC II z dne 27. julija 1994.

78.

Ker so bile stranke povabljene, naj na obravnavi podajo stališča do teh dveh sodb v delih, ki se nanašajo na ponovno kršitev, bi bilo torej mogoče v skladu s tema sodbama potrditi sodbo Splošnega sodišča z nadomestitvijo obrazložitve, saj ima Sodišče na voljo zadostne elemente, na podlagi katerih lahko sklepa, da je presoja Splošnega sodišča glede zakonitosti izpodbijane odločbe vsekakor utemeljena zaradi nezadostne obrazložitve.

79.

Vseeno menim, da mora Sodišče izkoristiti priložnost, ki se mu ponuja v teh zadevah, da temeljiteje analizira zakonitost prakse odločanja Komisije in poleg že opredeljenega vprašanja obrazložitve obravnava pomembnejše vprašanje zagotovitve pravice do obrambe osebe, ki se šteje za ponovno kršiteljico, ki se postavlja zaradi navedene prakse.

80.

Čeprav za potrebe konkurenčnega prava Unije ugotovitev ponovne kršitve osebe ne zahteva nujno, kot je Sodišče presodilo v sodbi Groupe Danone/Komisija, ( 62 ) predhodne sankcije za navedeno osebo, ampak le ugotovitev predhodne kršitve, vseeno zahteva vsaj to, da je bila ta oseba od začetka postopka, ki je moral privesti do sankcije in ugotovitve ponovne kršitve, predhodno in obrazloženo obveščena, da je lahko v celoti učinkovito pripravila obrambo v zvezi s tem.

81.

Taka zahteva toliko bolj velja v okviru uporabe konkurenčnega prava za skupine družb, če se namerava zaradi ponovne kršitve povečati sankcija, naložena osebi, ne na podlagi odločbe o ugotovitvi podobne kršitve, ki jo je predhodno storila navedena oseba, to je dejanja, ki je pravno ugotovljeno in dokazano v dokončni odločbi, ampak le na podlagi ugotovitve, da ji je bilo mogoče eventualno pripisati prejšnjo podobno kršitev in da bi ji bilo mogoče pripisati tako kršitev, ne da bi bilo to ugotovljeno v odločbi, ki bi bila naslovljena nanjo.

82.

Ugotovitev ponovne kršitve v okoliščinah, kot se obravnavajo v tej zadevi, je torej mogoče eventualno sprejeti, le če bi Komisija poleg zahtev po obrazložitvi, ki jih je Sodišče že opredelilo v sodbah Eni/Komisija ( 63 ) in Versalis/Komisija ( 64 ), upoštevala strogo zagotavljanje pravice do obrambe družbe, za katero trdi, da je ponovna kršiteljica.

83.

Komisija mora torej najprej matični družbi poslati obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem posebej napove, da jo namerava sankcionirati in povečati sankcijo zaradi ponovne kršitve, in pojasni, na kateri podlagi in posebej iz katerih razlogov namerava to storiti. Torej ni dovolj, da Komisija le „omeni“ obstoj odločbe o ugotovitvi prejšnje kršitve. Nasprotno in poleg tega mora, kadar se z navedeno odločbo sankcionira druga družba, ne da bi se odločba nanašala na matično družbo ali ne da bi bila ta v njej omenjena, navesti ne le, da se namerava za ugotovitev ponovne kršitve opreti na domnevo, da je ta matična družba odločilno vplivala na sankcionirano družbo, ampak mora navesti tudi razloge, za katere se ji zdi, da spodbujajo to domnevo, in razloge, iz katerih meni, da je treba povečati sankcijo zaradi ponovne kršitve.

84.

Šele v teh okoliščinah bo lahko matična družba, ki bo predhodno in ustrezno obveščena, ovrgla domnevo na podlagi ugotovitve ponovne kršitve in tako učinkovito zagotovila svojo obrambo v pričakovanju sprejetja dokončne odločbe o naložitvi sankcije. Ta zahteva se postavlja še toliko bolj, ker še vedno obstajajo objektivne težave za matično družbo, da včasih leta pozneje ovrže domnevo, da je dejansko odločilno vplivala na hčerinsko družbo, ki se je štela za odgovorno za prvo kršitev in je bila zaradi nje sankcionirana.

85.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da te zahteve niso ne bolj ne manj enake zahtevam, ki bi se zahtevale od Komisije, če bi odgovornost za prvo kršitev dejansko pripisala matični družbi kot družbi, ki je dejansko odločilno vplivala na sankcionirano hčerinsko družbo. Preprosto, upoštevanje teh zahtev se v tem primeru zahteva šele pozneje, ko se tako rekoč obudi pripisovanje odgovornosti za prvo kršitev matični družbi.

86.

Spomniti je namreč treba, da – kot izhaja iz ustaljene sodne prakse – načelo spoštovanja pravice do obrambe izključuje, da bi se lahko za zakonito štela odločba, s katero Komisija podjetju naloži globo na področju konkurence, ne da bi ga pred tem obvestila o očitkih zoper njega, pri čemer je treba pojasniti, da mora obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah glede na svoj pomen kot bistveno procesno jamstvo ne le nedvoumno določiti pravno osebo, ki ji bodo lahko naložene globe, kar pomeni, da jo je treba opredeliti, ( 65 ) ampak tudi navesti, kako se pravni osebi očitajo zatrjevana dejstva, ter mora biti posledično naslovljeno na to osebo. ( 66 )

87.

Komisija je v obravnavani zadevi v pisanjih navedla, da je z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah naslovnici opozorila na ponovno kršitev. ( 67 )

88.

Vendar Komisija v okoliščinah, kot se obravnavajo v tej zadevi, ni mogla sklepati, da je zgolj zaradi te navedbe oproščena svojih obveznosti. Nasprotno, v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah bi morala pojasniti razloge, iz katerih je menila, da se lahko opre na domnevo, da družba Eni odločilno vpliva na hčerinski družbi, sankcionirani z navedenima odločbama, in razloge, iz katerih namerava uporabiti to domnevo za povečanje sankcije, ki ji jo je namerava naložiti.

89.

Spoštovanje zahtev je toliko nujnejše, saj je bila družba Eni popolnoma transparentna v okviru ugotavljanja prvih kršitev, ker ni bila niti naslovnica končnih odločb niti ni bila v njih omenjena ter ker možnost, da bi ji bilo mogoče pripisati ugotovljene kršitve njenih hčerinskih družb, ni bila omenjena.

90.

Posledično je treba kljub pomanjkljivostim izpodbijane sodbe potrditi presojo Splošnega sodišča, po kateri Komisija ni mogla upoštevati obteževalne okoliščine ponovne kršitve zoper družbo Eni, ker je bila v vsakem primeru z izpodbijano odločbo kršena pravica do obrambe družbe Eni in je ta odločba vsebovala nezadostno obrazložitev.

91.

Splošno sodišče je v bistvu v točkah od 277 do 280 izpodbijane sodbe presodilo, da se Komisija lahko opre na odločbo PVC II, s katero sta bila družbi EniChem naložena globa, za ugotovitev ponovne kršitve družbe Polimeri Europa, zdaj družba Versalis, in povečanje zneska globe, za plačilo katerega je družba Eni solidarno odgovorna, ker je bila družba Polimeri Europa gospodarska naslednica družbe EniChem v okviru dejavnosti v sektorju kloroprenskega kavčuka in kot taka odgovorna za drugo kršitev, ki jo je ta storila v obdobju od 13. maja 1993 do 31. decembra 2001 in je bila ugotovljena v izpodbijani odločbi.

92.

Nasprotno pa je v točkah 281 in 282 izpodbijane sodbe presodilo, da se Komisija ne more opreti na odločbo Polipropilen, da bi upoštevala ponovno kršitev družbe Polimeri Europa, ker družbe Eni v bistvu ni mogoče šteti za ponovno kršiteljico iz razlogov, navedenih v točkah od 272 do 274 izpodbijane sodbe, ki sem jih preučil zgoraj. Torej je izpodbijano odločbo prav tako razglasilo za nezakonito v zvezi s tem (točka 287 izpodbijane sodbe) in se na tej podlagi odločilo zmanjšati odstotek povečanja zneska, naloženega pritožnicama, s 60 na 50 % (točka 367 izpodbijane sodbe).

93.

Pritožnici s petim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je potrdilo, da se obteževalna okoliščina ponovne kršitve uporabi zoper družbo Polimeri Europa, zdaj družba Versalis, ker je bila v odločbi PVC II družbi EniChem naložena globa. Hkrati izpodbijata obrazložitev sodbe, uporabo merila gospodarskega nasledstva v obravnavani zadevi in okoliščino, da je Splošno sodišče ugotovilo ponovno kršitev na podlagi, ki se razlikuje od podlage, ki jo je uporabila Komisija (prvi del). Poleg tega menita, da je Splošno sodišče kršilo načelo sorazmernosti, ko je določilo zmanjšanje odstotka povečanja globe s 60 na 50 % (drugi del), in napačno uporabilo pravo, ko je družbi Eni solidarno naložilo plačilo povečanega zneska globe zaradi ponovne kršitve (tretji del).

94.

Komisija trdi, da je treba različne dele petega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljene.

95.

Menim, da ker je treba zavrniti drugi pritožbeni razlog, ki ga pritožnici navajata v zadevi C‑123/13 P, ( 68 ) je treba posledično zavrniti tudi vse različne dele petega pritožbenega razloga.

96.

Menim namreč, da je Splošno sodišče po zadostni, čeprav kratki in pravilni obrazložitvi lahko sklepalo, da je v okoliščinah obravnavane zadeve, v kateri je družba Versalis gospodarska naslednica družbe EniChem v okviru skupine družb, ki jih nadzira ista pravna oseba, v tem primeru družba Eni, ista pravna oseba odgovorna za kršitve, ki so bile ugotovljene v odločbi PVC II in izpodbijani odločbi. V nasprotnem primeru bi – kot je ugotovilo Splošno sodišče (točka 279 izpodbijane sodbe) – namreč zadostovalo, da skupine družb prenesejo odgovornost za gospodarsko dejavnost družbe, ki ji je bila naložena globa zaradi kršitve pravil o konkurenci, na drugo družbo skupine, da bi se sistematično izognile vsaki ugotovitvi ponovne kršitve. Trditev, da je Splošno sodišče ugotovilo ponovno kršitev na drugačni podlagi, kot jo je izbrala Komisija, je zato treba zavrniti kot neutemeljeno.

97.

Komisija z drugim in tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče večkrat napačno uporabilo pravo pri presoji uporabe množitelja za družbi Eni in Versalis.

98.

Najprej meni (drugi pritožbeni razlog, ki se nanaša na točko 326 izpodbijane sodbe), da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo ter, natančneje, kršilo načelo dispozitivnosti, člen 21 Statuta Sodišča in člena 44(1) in 48(2) Poslovnika, ko je preučilo, ali je uporaba množitelja 1,4 za družbi Eni in Versalis v primerjavi z množiteljem, uporabljenim za družbo Dow, skladna z načelom enakosti, čeprav sta se pritožnici na navedeno načelo sklicevali šele na obravnavi.

99.

Nato meni (tretji pritožbeni razlog, ki se nanaša na točke od 323 do 325 izpodbijane sodbe), da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi in uporabi načela enakega obravnavanja v tej zadevi.

100.

Pritožnici predlagata, naj se ta pritožbena razloga zavrneta.

101.

Drugi pritožbeni razlog Komisije je treba zavrniti kot očitno neutemeljen. Ni namreč mogoče sklepati, da je Splošno sodišče po uradni dolžnosti obravnavalo očitek, ki se nanaša na neupoštevanje načela enakosti, ker sta pritožnici v točki 106 tožbe na prvi stopnji Komisiji že očitali, da je zanju uporabila množitelj, ne da bi ga uporabila za druga podjetja. Isti očitek je nato ponovljen in obravnavan v točkah 56 in 57 njune replike na prvi stopnji, v katerih pritožnici izrecno trdita, da je Komisija zanju uporabila štirikrat večje povečanje kot za družbo Dow. Nazadnje, pritožnici sta na obravnavi pojasnili, da je v teh okoliščinah povečanje globe, ki jima je bila naložena, v nasprotju z načelom enakosti (točki 310 in 322 izpodbijane sodbe).

102.

Tretji pritožbeni razlog Komisije je treba prav tako zavrniti.

103.

Sodišče je seveda že imelo priložnost poudariti, da v okviru izračuna glob, naloženih na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, različno obravnavanje zadevnih podjetij izhaja iz izvajanja pooblastil, ki jih ima Komisija, saj mora ta v okviru diskrecijske pravice individualizirati sankcijo glede na ravnanja in značilnosti teh podjetij, da lahko v vsakem primeru zagotovi polno učinkovitost pravil o konkurenci Unije. ( 69 )

104.

Sodišče je vseeno presodilo tudi, da se pri določitvi višine globe ne sme z uporabo različnih metod izračunavanja izvajati diskriminacija med podjetji, ki so sodelovala pri sporazumu. ( 70 ) Splošneje iz sodne prakse izhaja, da je mogoče različno obravnavanje podjetij v enakem položaju sprejeti le ob prisotnosti objektivnih razlogov. ( 71 )

105.

Komisija v obravnavani zadevi ne izpodbija toliko načela uporabe načela enakosti, ampak bolj pravila, po katerih ga je Splošno sodišče uporabilo v konkretnem primeru. Natančneje trdi, da je Splošno sodišče primerjalo skupni promet skupin Eni in Dow, ki ga je Komisija uporabila za izračun množitelja, čeprav bi bilo treba primerjati razmerje med skupnim prometom obeh skupin in prometom, ustvarjenim s prodajo proizvodov, ki so bili predmet omejevalnega sporazuma, ki sta 3000:1 za skupino Eni in 1000:1 za skupino Dow.

106.

Vseeno je treba ugotoviti, da presoja, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi s tem, temelji izključno na razlogih, navedenih v točki 584 izpodbijane odločbe (glej točke 308 in od 323 do 325 izpodbijane sodbe). Komisija pa se v navedeni točki sklicuje le na skupni promet skupin. Zato je lahko Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da je bilo v obravnavani zadevi kršeno načelo enakosti, saj Komisija ni navedla nobenega objektivnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje skupin Eni in Dow.

107.

Pritožnici s šestim pritožbenim razlogom menita, da bi bilo treba, ker ju – kot trdita v prvem in drugem pritožbenem razlogu – ni mogoče šteti za odgovorni za kršitve, ki se jima pripisujejo, največji znesek globe iz člena 23 Uredbe št. 1/2003 uporabiti le za promet družbe [zaupno] in ga torej določiti na 82 milijonov EUR oziroma na 10 % 820‑milijonskega prometa te družbe v letu 2006.

108.

Ker je treba, kot je navedeno v točkah 24 in 27 teh sklepnih predlogov, prvi in drugi pritožbeni razlog pritožnic zavrniti kot neutemeljena, menim, da ni treba odločiti o šestem pritožbenem razlogu.

109.

Pritožnici s sedmim pritožbenim razlogom v bistvu trdita, da se je Splošno sodišče nezakonito vzdržalo izvajanja sodnega nadzora, ki ga je moralo izvesti nad zavrnitvijo Komisije, da zmanjša globo, ki jima je bila naložena na podlagi Obvestila Komisije z dne 19. februarja 2002 o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov ( 72 ) ali celo v skladu s točko 29 Smernic o načinu določanja glob. Ker je Splošno sodišče v bistvu menilo, da informacije, ki sta jih posredovali družbi [zaupno] in Versalis, niso imele velike dodane vrednosti, naj bi storilo napako pri presoji in nezadostno obrazložilo sodbo.

110.

Komisija meni, da je treba ta pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten, saj pritožnici le ponavljata trditve, ki sta jih navedli na prvi stopnji, in poskušata doseči novo presojo dejstev. V vsakem primeru ga je treba zavrniti kot neutemeljen, ker je Splošno sodišče nadziralo presojo, ki jo je Komisija izvedla v zvezi s tem, čeprav omejeno ob upoštevanju diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija na tem področju.

111.

Ugotoviti je treba, da utemeljitev, ki sta jo pritožnici navedli v okviru pritožbe, v bistvu povzema utemeljitev, ki jo je Splošno sodišče presodilo v izpodbijani sodbi (točke od 350 do 365), tako da je ta pritožbeni razlog mogoče zaradi tega zavreči kot nedopusten.

112.

Pritožnici z osmim pritožbenim razlogom trdita, da je znesek globe, ki jima je bila naložena, nepravičen, neustrezen in nesorazmeren ter da Splošno sodišče ni izvajalo neomejene pristojnosti, ki mu je priznana s členom 31 Uredbe št. 1/2003. Natančneje, Splošno sodišče naj bi kršilo njuno pravico do učinkovitega in popolnega sodnega varstva, ko je izvedlo le nadzor nad zakonitostjo izpodbijane odločbe, ne da bi presojalo okoliščine spora.

113.

Kot je Sodišče že imelo priložnost presoditi, mu pri odločanju o pritožbi ni treba iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestiti presojo Splošnega sodišča, ki pri izvajanju svoje neomejene sodne pristojnosti odloča o višini glob, naloženih podjetjem zaradi kršenja pravil o konkurenci. ( 73 )

114.

Zato je treba osmi pritožbeni razlog, s katerim pritožnici zgolj izpodbijata sorazmernost globe, ki jim je bila naložena, in poskušata doseči ponovni preizkus presoje dejstev, za katerega Sodišče ni pristojno v okviru pritožbe, ( 74 ) razglasiti za nedopusten.

115.

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišče odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena.

116.

Ker menim, da je treba obe pritožbi zavrniti, in ker so stranke predlagale, naj se jim naloži plačilo stroškov v obeh zadevah, na podlagi člena 184(1) v povezavi s členom 137 Poslovnika predlagam, naj se plačilo stroškov naloži vsaki od strank, ki ni uspela s pritožbo.

117.

Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj: