1. 

Sodišče v okviru te zadeve primarno odloča o več vprašanjih za predhodno odločanje v zvezi z razlago ureditve Unije o uvedbi protidampinške dajatve na uvoz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije in carinske ureditve Unije o načinih razveljavitve carinskih deklaracij na predlog deklaranta ter o vprašanju za predhodno odločanje v zvezi s presojo veljavnosti določb navedene carinske ureditve.

2. 

Ta vprašanja so postavljena v okviru spora med uvoznikom amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije in carinskim organom države članice, v kateri ima sedež, v zvezi z zavrnitvijo tega organa, da uvozniku prizna pravico do oprostitve protidampinške dajatve, določene z ureditvijo, ki se uporablja za blago, kupljeno od ruskega proizvajalca izvoznika, ki se je strinjal s cenovnimi zavezami, ki jih je sprejela Evropska komisija.

3. 

Ker je bila ta zavrnitev v obravnavani zadevi obrazložena z okoliščino, da uvoz iz postopka v glavni stvari, ki je bil opravljen prek drugega podjetja kot posrednika, ni izpolnjeval formalnih pogojev za priznanje oprostitve, določene z navedeno ureditvijo, predložitveno sodišče Sodišče sprašuje o razlagi in obsegu določb protidampinške ureditve, ki določa navedene formalne pogoje, in o veljavnosti – ob upoštevanju načela enakosti – določb carinske ureditve, ki ovira možnost, da se navedenemu uvozniku razveljavijo carinske deklaracije v zvezi z zadevnim uvozom in se mu tako prizna oprostitev.

4.

Svet Evropske unije je 16. avgusta 1995 z Uredbo (ES) št. 95/2022 ( 2 ) uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije. Prvotna protidampinška dajatev je bila naknadno spremenjena, potem pa večkrat odložena, zlasti zaradi zahtevkov za pregled zaradi izteka ukrepov ali vmesni pregled, ki so jih včasih podali predstavniki proizvodnje Skupnosti, včasih pa zadevni proizvajalci izvozniki.

5.

Različne v zvezi s tem sprejete ureditve pa niso neposredno upoštevne za razrešitev spora o glavni stvari. Upoštevna je predvsem Uredba Sveta (ES) št. 661/2008. ( 3 )

6.

S členoma 1 in 2 Uredbe št. 661/2008 so naložene dokončne protidampinške dajatve v različnih zneskih na amonijev nitrat ter nekatera gnojila in druge proizvode, ki vsebujejo amonijev nitrat, in sicer na eni strani družbi Eurochem in z njo povezanim družbam, na drugi pa vsem ostalim ruskim družbam izvoznicam.

7.

Člen 3(1) Uredbe št. 661/2008 določa:

„1.   Uvoz, deklariran za sprostitev v prosti promet in fakturiran v družbah, katerih z[a]veze je Komisija sprejela in katerih imena so navedena v občasno spremenjenem Sklepu Komisije 2008/577/ES, se oprosti protidampinških dajatev, uvedenih na podlagi člena 2, pod pogojem, da:

8.

Sklep Komisije 2008/577/ES, ( 4 ) navajan v členu 3 Uredbe št. 661/2008, je sklep, s katerim je Komisija sprejela cenovne zaveze, ki sta jih v skladu s členom 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti ( 5 ) ponudila ruska proizvajalca izvoznika amonijevega nitrata, in sicer „JSC Acron, Veliky Novgorod, Rusija, in JSC Dorogobuzh, Dorogobuzh, Rusija, člana holdinga ‚Acron‘“.

9.

V sporu o glavni stvari se postavljajo tudi vprašanja v zvezi z razlago in veljavnostjo določb Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, ( 6 ) v konkretnem primeru njenega člena 66, ki določa pogoje za razveljavitev carinske deklaracije na zahtevo deklaranta, in člena 220(2), ki določa pogoje za oprostitev naknadnega plačila uvoznih dajatev zaradi napake davčnega organa, ter člena 251 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o nekaterih določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92, ( 7 ) kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 312/2009 z dne 16. aprila 2009, ( 8 ) ki odstopa od člena 66(2) carinskega zakonika in določa pogoje za razveljavitev carinske deklaracije po prepustitvi blaga.

10.

Besedilo teh določb bo po potrebi navedeno v nadaljevanju.

11.

Predmet spora o glavni stvari je odločba Maksu- ja Tolliameti Ida maksu- ja tollikeskus (davčni in carinski organ – osrednji davčni in carinski urad Vzhod, ( 9 ) ki od družbe Baltic Agro AS (v nadaljevanju: Baltic Agro) na podlagi naknadnega preverjanja zahteva plačilo protidampinških dajatev in DDV na uvoz gnojila iz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije.

12.

Zadevne protidampinške dajatve na uvoz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije, ki so bile sprva naložene z Uredbo št. 2022/95 in večkrat spremenjene, so tiste, ki so naložene z Uredbo št. 661/2008.

13.

V konkretnem primeru je družba Baltic Agro med oktobrom leta 2009 in januarjem leta 2010 od družbe JSC Acron, ki ima sedež v Rusiji, kupila več ton gnojila iz amonijevega nitrata in sicer prek posrednika, estonske družbe Magnet Group OÜ. ( 10 ) V ta namen je bilo med družbama Magnet Group in JSC Acron na eni strani in družbama Magnet Group in Baltic Agro na drugi sklenjenih več prodajnih pogodb.

14.

Januarja in februarja 2010 sta carinska zastopnika vložila pet carinskih deklaracij v zvezi s tem uvozom, na katerih je bila družba Baltic Agro navedena kot prejemnik uvoženega blaga, kot pošiljatelj pa je bila na dveh deklaracijah navedena družba JSC Acron, na ostalih treh pa latvijska prevozniška družba SIA OOO Ventoil.

15.

Navedena carinska zastopnika sta 1. marca in 23. aprila 2010 pri MTA vložila zahtevo za razveljavitev navedenih deklaracij v delu, v katerem je bila kot prejemnik navedena družba Baltic Agro namesto družbe Magnet Group.

16.

MTA je 3. marca 2010 naknadno preveril pet carinskih deklaracij, da bi ugotovil, ali so carinska vrednost uvoženega blaga, izračun in plačilo uvoznih dajatev pravilni.

17.

MTA je 31. maja 2010 na podlagi naknadnega preverjanja sprejel odločbi, s katerima je družbi Baltic Agro naložil plačilo carinskih dajatev in DDV na uvoženo blago, ker je menil, da pogoji za oprostitev carinskih dajatev iz člena 3(1) Uredbe št. 661/2008 niso bili podani.

18.

Družba Baltic Agro je 31. maja 2010 pri Tartu Halduskohus (upravno sodišče v Tartuju, Estonija) vložila tožbo zoper ti odločbi in trdila, da je to, da je bil zadevni uvoz opravljen prek druge družbe kot posrednika, za davčne namene brezpredmetno.

19.

Njena tožba je bila zavrnjena s sodbo z dne 25. aprila 2011. Tartu Halduskohus je menilo, da družba Baltic Agro ni upravičena do oprostitve, saj uvoženega blaga ni pridobila neposredno od proizvajalca.

20.

Družba Baltic Agro je 25. maja 2011 pri Tartu Ringkonnakohus (pritožbeno upravno sodišče v Tartuju, Estonija) vložila pritožbo in predlagala, naj se sodba Tartu Halduskohus razveljavi, naj se njenemu predlogu ugodi in naj se Sodišču v predhodno odločanje predloži vprašanje v zvezi z razlago člena 3(1) Uredbe št. 661/2008.

21.

V teh okoliščinah je Tartu Ringkonnakohus (Estonija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22.

Estonska vlada, Svet Evropske unije in Evropska komisija so predložili pisna stališča. Ker Sodišče meni, da ima dovolj podatkov za odločanje o zadevi, je na podlagi člena 76(2) Poslovnika odločilo, da se obravnava ne opravi.

23.

Predložitveno sodišče s prvima vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, Sodišče v bistvu sprašuje o področju uporabe ratione personae oprostitve protidampinške dajatve na uvoz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije, ki izhaja iz člena 3 Uredbe št. 661/2008 v povezavi s členom 1 Sklepa 2008/577.

24.

Člen 3 Uredbe št. 661/2008 namreč določa oprostitev protidampinških dajatev, ki so z navedeno uredbo določene za uvoz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije in sta jih obračunali družbi, katerih zaveze je Komisija sprejela in sta navedeni v Sklepu 2008/577. Konkretno, v členu 1 tega sklepa je navedeno „JSC Acron, Veliky Novgorod, Rusija, in JSC Dorogobuzh, Dorogobuzh, Rusija, članici holdinga ‚Acron‘“.

25.

Pravica do te oprostitve je vsekakor predvsem odvisna od pogoja iz člena 3(1), prva alinea, Uredbe št. 661/2008, da omenjene družbe uvoženo blago izdelajo, odpravijo in fakturirajo neposredno prvi neodvisni stranki v Skupnosti. V Prilogi k Uredbi št. 661/2008 je med drugim v točki 8 navedeno, da mora biti na trgovinskem računu, ki mora spremljati blago, za katero velja zaveza in se uvozi v Skupnost, navedeno „ime družbe, ki nastopa kot uvoznik“.

26.

Vendar ni sporno, da je bil v postopku v glavni stvari uvoz gnojila iz amonijevega nitrata, ki ga je opravila družba Baltic Agro, opravljen s posredovanjem estonske družbe Magnet Group, da so bili računi v skladu z zavezami izdani na ime družbe Magnet Group in da je blago na carini deklarirala družba Baltic Agro. Prav tako ni sporno, da MTA družbi Baltic Agro oprostitve protidampinških dajatev ni priznal ravno zato, ker ta družba uvoženega gnojila iz amonijevega nitrata ni kupila neposredno od družbe JSC Acron.

27.

Predložitveno sodišče zato Sodišče po eni strani podrobneje sprašuje, ali morata biti uvoznik in prva neodvisna stranka nujno ista oseba, in po drugi, ali oprostitev velja le za prvo neodvisno stranko, ki blaga ni prodala naprej, preden ga je deklarirala.

28.

Estonska vlada in Komisija, ki sta edini postavili ti vprašanja, ( 11 ) se kljub različnim obrazložitvam strinjata, da oprostitev protidampinških dajatev iz člena 3 Uredbe št. 661/2008 velja le za osebo, ki je hkrati uvoznik in prva neodvisna stranka v Skupnosti, ki blaga ni prodala naprej, preden ga je deklarirala.

29.

V postopku v glavni stvari niti družba Baltic Agro niti družba Magnet Group ne moreta biti upravičeni do oprostitve. Družba Baltic Agro, ki je res uvoznica, ni prva neodvisna stranka v Skupnosti, saj je blago odkupila od družbe Magnet Group. Družba Magnet Group je prva neodvisna stranka v Skupnosti, vendar je blago, preden je prispelo na carinsko območje Skupnosti, prodala naprej družbi Baltic Agro, ki je poskrbela za formalnosti v zvezi s carinsko deklaracijo.

30.

Nasprotno pa družba Baltic Agro v bistvu meni, da nikjer v Uredbi št. 661/2008 ni določeno, da morata biti uvoznik in prva neodvisna stranka ista oseba in da mora prva neodvisna stranka deklaracijo nujno vložiti v lastnem imenu, da bi se ji priznala oprostitev. Poleg tega naj ne bi bilo razloga za nepriznavanje oprostitve, saj naj ne bi bilo dvoma ne glede izvora, vsebine, količine ter vrednosti blaga in identitete kupca ne glede spoštovanja zavez proizvajalca izvoznika.

31.

Iz uvodne izjave 159 Uredbe št. 661/2008 je razvidno, da so trije pogoji iz člena 3, vključno s pogojem, da morajo družbe izvoznice uvoženo blago izdelati, odpremiti in fakturirati neposredno prvi neodvisni stranki v Skupnosti, upravičeni s potrebo, „[d]a bi lahko Komisija in carinski organi učinkovito nadzorovali, ali družbe spoštujejo zaveze, […] kadar je ustreznemu carinskemu organu predložen zahtevek za sprostitev v prosti promet“. V uvodni izjavi 21 Sklepa 2008/577 je v bistvu navedena enaka obrazložitev.

32.

Poleg tega je Komisija v pisnih stališčih navedla, da so določbe v zvezi z neposredno prodajo namenjene predvsem temu, da ji omogočijo pregleden nadzor nad minimalno uvozno ceno, za katero so se proizvajalci izvozniki zavezali, saj vsaka nadaljnja prodaja naprej lahko povzroči dodatne stroške, ki se odražajo v navedenih cenah.

33.

Uvodne izjave, ki upravičujejo natančno določene zahteve iz člena 3(1), prva alinea, Uredbe št. 661/2008, so torej predvsem tiste, ki so povezane z nadzorom, ki ga bodisi Komisija bodisi pristojni organi držav članic opravijo nad tem, ali so proizvajalci izvozniki izvršili zaveze, ki so jih podali in na podlagi katerih so upravičeni do oprostitve protidampinške dajatve na amonijev nitrat.

34.

V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da te zahteve niso bile del prejšnjega mehanizma, ki je bil v ureditev o naložitvi protidampinške dajatve na uvoz amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije dodan z Uredbo Sveta (ES) št. 993/2004. ( 12 ) Z zadnjenavedeno uredbo, ki je bila sprejeta zaradi prilagoditve navedene ureditve ob pristopu desetih novih držav članic k Evropski uniji 1. maja 2004, je bil namreč v Uredbo Sveta (ES) št. 658/2002 ( 13 ) dodan člen 1A, ki je vseboval podobne zahteve, vendar ne enakih tistim iz člena 3(1), prva alinea, Uredbe št. 661/2008. ( 14 ) Zadnjenavedena zahteva prav tako ni bila vključena v uredbe o sprejemu zavez, s katerimi je bila pogojena oprostitev, določena z Uredbo št. 993/2004. ( 15 )

35.

Vendar niti v Uredbi št. 661/2008 niti sklepu 2008/577 niso podrobneje pojasnjeni posebni razlogi za uvedbo te nove zahteve.

36.

Ugotoviti je treba, da niti Uredba št. 661/2008 niti sklep 2008/577 ne omogočata ugotovitve, ali morata biti uvoznik in prva neodvisna stranka nujno ista oseba, niti ne omogočata razumeti razlogov, iz katerih bi moralo nujno tako biti.

37.

Zahteve iz člena 3(1), prva alinea, Uredbe št. 661/2008, ki temeljijo na enaki logiki kot zaveze in zahteve za nadzor, ki jih nalagajo, pa pravico do oprostitve protidampinške dajatve jasno pogojujejo predvsem s tem, da morajo proizvajalci izvozniki uvoz fakturirati ter ga odpraviti neposredno prvi neodvisni stranki v Skupnosti.

38.

Iz predložitvene odločbe pa je jasno razvidno, da ni mogoče šteti, da družba Baltic Agro izpolnjuje ta dvojni pogoj.

39.

Poleg tega ni bilo ne ugotovljeno ne zatrjevano, da te zahteve očitno niso primerne za doseganje cilja nadzora, ki mu sledijo, ali da bi bile z njim nesorazmerne.

40.

Zato Sodišču predlagam, naj na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je člen 3 Uredbe št. 661/2008 treba razlagati tako, da oprostitev protidampinške dajatve, do katere so upravičeni proizvajalci izvozniki iz Sklepa 2008/577, velja le za blago, ki so ga ti fakturirali in odpravili neposredno prvi neodvisni stranki v Skupnosti, ki ga ni prodala naprej, preden je opravila carinsko deklaracijo.

41.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem Sodišču postavlja dvojno vprašanje, in sicer v zvezi z razlago več določb carinskega zakonika in izvedbene uredbe. Najprej se sprašuje, ali nacionalni carinski organi smejo na zahtevo razveljaviti carinsko deklaracijo po prepustitvi blaga na podlagi člena 66 carinskega zakonika in člena 251 izvedbene uredbe, če navedena zahteva temelji na napačni navedbi prejemnika blaga in bi bilo navedeno blago, če ne bi bilo te napake, oproščeno protidampinške dajatve. Dalje se podredno sprašuje, ali je člen 220(2)(b) carinskega zakonika v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da navedeni organi naknadno vknjižijo navedeno dajatev.

42.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem, ki je odvisno od odgovora na tretje vprašanje, Sodišču postavlja vprašanje za predhodno odločanje glede presoje veljavnosti člena 66 carinskega zakonika v povezavi s členom 251 izvedbene uredbe. Natančneje, sprašuje se, ali je to, da ni mogoče na zahtevo razveljaviti napačne carinske deklaracije, ki izhaja iz uporabe teh določb, in to, da zaradi tega ni mogoče uveljavljati oprostitve protidampinške dajatve iz člena 3 Uredbe št. 661/2008, združljivo s členom 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (nadaljevanju: Listina) in členoma 28(1) in 31 PDEU.

43.

Estonska vlada meni, da tretje in četrto vprašanje nista dopustni, saj temeljita na napačni predpostavki, da je carinska deklaracija vsebovala napako v zvezi s prejemnikom blaga. Ker je carinske formalnosti v zvezi s sprostitvijo blaga opravila družba Baltic Agro, družba Magnet Group v carinski deklaraciji ni mogla biti navedena kot prejemnik tega blaga. Zato naj sporni položaj iz postopka v glavni stvari ne bi spadal k nobenemu od primerov, navedenih v členu 66 carinskega zakonika, členu 251 izvedbene uredbe ali členu 220(2) carinskega zakonika. Carinski zakonik in izvedbena uredba naj nikakor ne bi bila nezdružljiva s členom 20 Listine ter členoma 28(1) in 31 PDEU.

44.

Svet, ki odgovarja le na četrto vprašanje, meni, da se načelo enakosti, zagotovljeno s členom 20 Listine, ne uporablja v položaju, v katerem je carinska deklaracija nepravilno izpolnjena.

45.

Komisija v bistvu meni, da pogoji za uporabo člena 66 carinskega zakonika in člena 251 izvedbene uredbe ter člena 220(2) carinskega zakonika niso izpolnjeni. Poleg tega naj se načelo enakosti ne bi uporabljalo za položaj, kot je ta v postopku v glavni stvari.

46.

Na prvem mestu je treba opozoriti, da člen 66(1) carinskega zakonika določa možnost, da pristojni carinski organi carinskemu deklarantu razveljavijo carinsko deklaracijo, ki jo je predložil in so jo navedeni organi sprejeli, ter tako odstopijo od načela njene nepreklicnosti, če deklarant dokaže, da je bilo blago pomotoma deklarirano za carinski postopek, ki je naveden v tej deklaraciji. ( 16 ) Člen 66(2) carinskega zakonika pa določa, da deklaracije po sprostitvi blaga ni mogoče razveljaviti, razen v primerih, opredeljenih v členu 251 izvedbene uredbe.

47.

Kot pa je navedla Komisija, se člen 66 carinskega zakonika ne uporablja za okoliščine v postopku v glavni stvari, saj se nikjer ne zatrjuje, da je bilo blago pomotoma deklarirano za carinski postopek, ki je naveden na carinski deklaraciji, to je za sprostitev blaga v prosti promet, ampak le, da je v navedeni deklaraciji napačno naveden prejemnik blaga, in sicer družba Baltic Agro namesto družbe Magnet Group.

48.

Poleg tega, kot je navedla estonska vlada, pogoji za uporabo člena 78 carinskega zakonika, ki nacionalnim carinskim organom omogoča, da preverijo napačno carinsko deklaracijo, niso izpolnjeni, saj navedba prejemnika blaga v postopku v glavni stvari ni napačna.

49.

Na drugem mestu je treba opozoriti, da člen 220(2) carinskega zakonika določa pogoje, v katerih se davčnega zavezanca lahko oprosti naknadnega plačila uvoznih dajatev zaradi napake carinskih organov. ( 17 )

50.

Kot pa je navedla Komisija, ni bilo nikjer zatrjevano, da so nacionalni carinski organi v postopku v glavni stvari storili napako, ampak – nasprotno – vprašanje za predhodno odločanje temelji le na okoliščini, da je bil v carinski deklaraciji napačno naveden prejemnik. Za predložitev pravilnih podatkov pa je odgovoren carinski deklarant. ( 18 )

51.

Iz navedenega izhaja, da se tretje vprašanje predložitvenega sodišča nanaša na določbe prava Unije, ki se ob upoštevanju pojasnil o dejanskem stanju, ki jih je sodišče podalo, očitno ne uporabljajo v okoliščinah postopka v glavni stvari. V teh okoliščinah menim, da je tretje vprašanje brezpredmetno in da nanj ni treba odgovoriti.

52.

Na tretjem mestu je treba navesti, da ni mogoče šteti, da enakost pred zakonom, zagotovljena s členom 20 Listine, lahko vodi v ugotovitev neveljavnosti carinske ureditve Unije, ker ta družbi Baltic Agro ne omogoča razveljavitve carinske deklaracije in posledično upravičenosti do oprostitve protidampinške dajatve iz člena 3 Uredbe št. 661/2008.

53.

Predložitveno sodišče v zvezi s tem v bistvu pojasnjuje, da bi bilo treba primerjati položaj družbe uvoznice, ki je v svoji carinski deklaraciji prvo neodvisno stranko v Uniji navedla kot prejemnico, in položaj družbe uvoznice, ki je navedla uvoznika, ki je v svoji carinski deklaraciji kot prejemnika navedel posrednika. Neenako obravnavanje naj bi bilo v tem, da je prva oproščena protidampinške dajatve, druga pa ne.

54.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja, ki je splošno načelo prava Unije, zdaj določeno v členih 20 in 21 Listine, ( 19 ) nasprotuje temu, da se primerljivi položaji obravnavajo različno in da se različni položaji obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena.

55.

Vendar primerjave, ki jo podaja predložitveno sodišče, ni mogoče sprejeti. Ni namreč mogoče šteti, da je uvoznik, ki ni spoštoval formalnih zahtev iz člena 3 Uredbe št. 661/2008, v enakem položaju kot uvoznik, ki jih je spoštoval. Člen 20 Listine bi res lahko eventualno nasprotoval navedenim zahtevam, če bi se ugotovilo, da so te nerazumne, arbitrarne ali očitno nesorazmerne s ciljem, ki jim sledi ureditev, ki te zahteve določa. vendar iz spisa ne izhaja, da bi bilo takšno zatrjevanje podano v postopku v glavni stvari in preizkus te določbe ne omogoča ugotovitve, da bi lahko bilo tako.

56.

Poleg tega ni mogoče šteti, da naložitev, naj družba Baltic Agro plača protidampinško dajatev na uvoz amonijevega nitrata, pomeni kršitev pravice iz skupne carinske tarife in zato členov 28(1) in 31 PDEU. Kot je razvidno iz predhodnih navedb, je pobiranje navedene dajatve vsekakor bolj posledica nespoštovanja zahtev iz člena 3 Uredbe št. 661/2008 kot pa uporabe carinskih predpisov Unije. Tudi če bi družba Baltic Agro lahko dosegla razveljavitev svoje carinske deklaracije in v njej spremenila navedenega prejemnika ter navedla družbo Magnet Group, nikakor ne bi zadostila navedenim zahtevam v okoliščinah postopka v glavni stvari.

57.

Zato Sodišču predlagam, naj na četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da preizkus tega vprašanja ni izkazal ničesar, kar bi lahko vplivalo na veljavnost določb člena 66 carinskega zakonika v povezavi s členom 251 izvedbene uredbe ob upoštevanju člena 20 Listine ter členov 28(1) in 31 PDEU.

58.

Nazadnje Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Tartu Ringkonnakohus, odgovori: