21.9.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 311/6

1.

Člen 34, točka 1, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da to, da je odločba, ki je bila izdana v eni državi članici, v nasprotju s pravom Unije, ne more upravičiti zavrnitve priznanja te odločbe v drugi državi članici z utemeljitvijo, da krši javni red te države, saj zatrjevana napačna uporaba prava ni očitna kršitev pravnega pravila, ki se šteje za temeljno v pravnem redu Unije in s tem v pravnem redu države članice, v kateri se zahteva priznanje, ali pravice, ki je priznana kot temeljna v teh pravnih redih. Napaka pri uporabi določbe, kot je člen 5(3) Direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, kakor je bila spremenjena s Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992, pa ni tak primer.

Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, mora pri preverjanju obstoja morebitne očitne kršitve javnega reda te države upoštevati, da mora posameznik – razen če posebne okoliščine preveč otežujejo ali onemogočajo uporabo pravnih sredstev v državi članici izvora – uporabiti v tej državi članici vsa razpoložljiva pravna sredstva, da bi se že na začetku preprečila taka kršitev.

2.

Člen 14 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da se lahko uporabi za stroške strank v okviru odškodninskega zahtevka, vloženega v državi članici za povrnitev škode, nastale zaradi zasega v drugi državi članici, katerega namen je bila preprečitev posega v pravico intelektualne lastnine, če se v okviru tega odškodninskega zahtevka postavlja vprašanje priznanja sodne odločbe, ki je bila izdana v tej drugi državi članici in s katero je bila ugotovljena neutemeljenost navedenega zasega.