1

Tožeča stranka, iransko ministrstvo za energetiko, je med drugim odgovorno za zagotavljanje in upravljanje vode, elektrike, energije in storitev v zvezi z odpadnimi vodami v Iranu.

2

Ta zadeva spada v okvir sistema omejevalnih ukrepov, ki je bil uveden zaradi pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ta ustavila jedrske dejavnosti, ki pomenijo tveganje za širjenje jedrskega orožja, in razvoj sistemov za izstrelitev jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).

3

Na podlagi Sklepa Sveta 2012/635/SZVP z dne 15. oktobra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 282, str. 58) je bilo ime tožeče stranke vpisano na seznam subjektov, ki sodelujejo pri iranskem širjenju jedrskega orožja, iz Priloge II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39).

4

Zato je bilo ime tožeče stranke na podlagi Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 945/2012 z dne 15. oktobra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 282, str. 16) vpisano tudi na seznam iz Priloge IX k Uredbi Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1).

5

Tožeči stranki so bili zaradi vpisa njenega imena na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 zamrznjeni njeni sredstva in gospodarski viri.

6

Sklep 2012/635 in Izvedbena uredba št. 945/2012 sta bila, kar zadeva tožečo stranko, obrazložena tako:

„Odgovorno je za politiko v energetskem sektorju, ki iranski vladi zagotavlja pomemben vir prihodkov.“

7

Svet Evropske unije je z dopisom z dne 16. oktobra 2012 tožečo stranko obvestil o vpisu njenega imena na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012.

8

Svet je 16. oktobra 2012 v Uradnem listu objavil Obvestilo za osebo, za katero veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2010/413, kot se izvaja s Sklepom 2012/635, in Uredbi št. 267/2012, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo št. 945/2012 (UL C 312, str. 21). S tem obvestilom so bile zadevne osebe med drugim obveščene o tem, da lahko Svetu pošljejo zahtevek za ponovno preučitev vpisa njihovih imen na zadevna seznama.

9

Tožeča stranka je z dopisom z dne 8. decembra 2012 izpodbijala utemeljenost vpisa njenega imena na zadevna seznama in od Sveta zahtevala, na opravi ponovni preizkus. Zaprosila je tudi za dostop do podatkov in dokazov, na katerih temelji navedeni vpis.

10

Svet je 11. decembra 2012 v Uradnem listu objavil Obvestilo za osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012 (UL C 380, str. 7). V tem obvestilu je bilo pojasnjeno, da lahko zadevne osebe in subjekti do 31. januarja 2013 Svetu pošljejo pripombe, ki naj se upoštevajo pri rednem pregledu seznama zadevnih oseb in subjektov.

11

Tožeča stranka je z dopisom, ki ga je 31. januarja 2013 poslala kot odgovor na obvestilo z dne 11. decembra 2012, znova zahtevala, naj se izvede ponovni preizkus.

12

Svet je z dopisom z dne 12. marca 2013 odgovoril na prošnjo tožeče stranke za dostop do spisa ter ji v njem poslal kopijo predloga za sprejetje omejevalnih ukrepov z dne 19. septembra 2012 in zapisnik sestankov pripravljalnih teles Sveta.

13

Svet je z dopisom z dne 14. marca 2014 odgovoril na dopis tožeče stranke z dne 31. januarja 2013. V njem je pojasnil, da so po njegovem mnenju omejevalni ukrepi proti tožeči stranki še vedno utemeljeni iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanih aktov. Svet je v zvezi s tem navedel, da so se glede na podatke, ki jih je objavila tožeča stranka, z izvozom elektrike, za katerega je bila odgovorna, ustvarjali precejšnji prihodki.

14

Tožeča stranka je 26. decembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

15

V okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, sta bili stranki z dopisom z dne 30. septembra 2014 pozvani, naj pisno odgovorita na nekatera vprašanja in predložita nekatere listine. Svet in tožeča stranka sta svoja odgovora predložila 20. oktobra in 5. novembra 2014.

16

Stranki sta na obravnavi 25. novembra 2014 ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

17

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

18

Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

19

Svet je v pisnih vlogah navedel tudi, da je ta tožba nedopustna, ker tožeča stranka kot del iranske vlade ne more uveljavljati kršitve svojih temeljnih pravic. Vendar je Svet ta ugovor nedopustnosti na obravnavi umaknil.

20

Pred preizkusom štirih tožbenih razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla v podporo svojim tožbenim predlogom, je treba po uradni dolžnosti preizkusiti dopustnost te tožbe z vidika pravnega položaja tožeče stranke.

21

V skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU lahko ničnostno tožbo vložijo „[f]izične in pravne osebe“.

22

V obravnavanem primeru je iz odgovora tožeče stranke na vprašanje Splošnega sodišča razvidno, da kot ministrstvo iranske vlade nima pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od pravne subjektivitete iranske vlade.

23

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba tožeči stranki, če Svet presodi, da njen pravni položaj zadošča za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper njo, zaradi doslednosti in pravičnosti priznati tudi, da njen pravni položaj zadošča za izpodbijanje teh ukrepov. Vsak drugačen sklep bi pomenil, da bi se lahko organizacijo vključilo na sporni seznam, ne da bi ta imela možnost vložiti tožbo zoper to vključitev (glej po analogiji sodbo z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet, C‑229/05 P, ZOdl., EU:C:2007:32, točka 112).

24

K temu je treba dodati, da se omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2010/413 in Uredbi št. 267/2012, ne nanašajo samo na „osebe“, ampak tudi na „subjekte in organe“. Tako je z veljavnimi predpisi izrecno določeno, da se lahko omejevalni ukrepi sprejmejo zoper subjekte, ki nimajo lastne pravne subjektivitete.

25

V teh okoliščinah je treba za dopustnost tožbe dokazati, da jo je imela tožeča stranka dejansko namen vložiti in da so bili odvetniki, ki trdijo, da jo zastopajo, za to dejansko pooblaščeni (glej v tem smislu zgoraj v točki 23 navedeno sodbo PKK in KNK/Svet, EU:C:2007:32, točka 113).

26

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je bilo pooblastilo, dano odvetniku, ki zastopa tožečo stranko, ki je bilo predloženo Splošnemu sodišču, podpisano s strani ministra za energetiko, ki je v ta namen potrdil, da je pristojen za podelitev takega pooblastila v imenu tožeče stranke.

27

V teh okoliščinah je treba skleniti, da je ta tožba dopustna, čeprav tožeča stranka nima lastne pravne subjektivitete.

28

Tožeča stranka navaja štiri tožbene razloge, in sicer kot prvi razlog navaja napako pri presoji, kot drugi kršitev obveznosti obrazložitve, kot tretji kršitev njenih pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva ter kot četrti kršitev njenih temeljnih pravic in načela sorazmernosti.

29

Najprej je treba preizkusiti drugi tožbeni razlog, nato pa tretji, prvi in nazadnje četrti tožbeni razlog.

30

Tožeča stranka trdi, da izpodbijana akta nista pravno zadostno obrazložena.

31

Svet izpodbija utemeljenost argumentov tožeče stranke.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezana z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zainteresirani osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, zaradi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, po drugi strani pa temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, ZOdl., EU:C:2012:718, točka 49 in navedena sodna praksa).

33

Obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, mora jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirana oseba seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej zgoraj v točki 32 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 50 in navedena sodna praksa).

34

Kadar zadevna oseba nima pravice do zaslišanja pred sprejetjem prvotnega sklepa o zamrznitvi sredstev, je spoštovanje obveznosti obrazložitve še toliko pomembnejše, saj pomeni edino zagotovilo, ki zainteresirani osebi omogoča, da vsaj po sprejetju takega sklepa učinkovito uveljavi razpoložljiva pravna sredstva za izpodbijanje zakonitosti navedenega sklepa (zgoraj v točki 32 navedena sodba Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 51).

35

Zato morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev, navedeni specifični in konkretni razlogi, zaradi katerih Svet v okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice meni, da mora zoper zainteresirano osebo sprejeti tak ukrep (zgoraj v točki 32 navedena sodba Conseil/Bamba, EU:C:2012:718, točka 52).

36

Vendar mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil ta sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Ni potrebno, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj v točki 32 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 53 in navedena sodna praksa).

37

Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 32 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 54 in navedena sodna praksa).

38

V tej zadevi je Svet v zvezi s tožečo stranko podal tako obrazložitev:

„Odgovorno je za politiko v energetskem sektorju, ki iranski vladi zagotavlja pomemben vir prihodkov.“

39

Prvič, tožeča stranka trdi, da iz te obrazložitve ni razvidno merilo, ki ga je Svet uporabil za sprejetje omejevalnih ukrepov proti njej. To merilo naj ne bi bilo navedeno niti naknadno.

40

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v obrazložitvi sicer res ni izrecno navedeno merilo, ki ga je uporabil Svet.

41

Vendar pa je iz navedbe, da je tožeča stranka odgovorna za sektor, ki iranski vladi zagotavlja pomemben vir dohodkov, v povezavi z določbami člena 20(1) Sklepa 2010/413 in člena 23(2) Uredbe št. 267/2012, s katerima so določena različna merila, na podlagi katerih se lahko sprejmejo omejevalni ukrepi zoper osebo ali subjekt, mogoče sklepati, da je merilo, ki ga je uporabil Svet v tej zadevi, tisto, ki se nanaša na subjekte, ki navedeni vladi zagotavljajo podporo.

42

V teh okoliščinah je treba prvi očitek tožeče stranke zavrniti.

43

Drugič, tožeča stranka meni, da je obrazložitev nejasna, ker ne opredeljuje, najprej, razloga, zakaj je njena odgovornost za politiko v energetskem sektorju upoštevna za sprejetje omejevalnih ukrepov, dalje, vrste ali višine zadevnih prihodkov, in nazadnje, upoštevnosti teh dejavnikov pri širjenju jedrskega orožja. V teh okoliščinah naj v skladu s sodno prakso ne bi bilo mogoče predložiti dodatnih razlogov v okviru postopka pred Splošnim sodiščem.

44

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je iz obrazložitve izpodbijanih aktov mogoče razumeti, da je odgovornost tožeče stranke v energetskem sektorju upoštevna zato, ker je ta sektor po mnenju Sveta pomemben vir prihodkov za iransko vlado. Po mnenju Sveta je namreč zaradi te okoliščine mogoče šteti, da tožeča stranka iranski vladi zagotavlja podporo, kar upravičuje sprejetje omejevalnih ukrepov zoper njo.

45

Dalje, obrazložitev izpodbijanih aktov je glede narave zadevnih prihodkov resda zelo skromna, saj določa le, da ti spadajo v energetski sektor. Vendar pa bi tožeča stranka – tako v dopisih, ki jih je poslala Svetu, kot v tožbi – lahko izpodbijala utemeljenost vpisa njenega imena zlasti s trditvijo, da njena dejavnost na energetskem področju ni pomenila vira prihodkov za iransko vlado, ampak da je, nasprotno, potrebovala podporo iz javnih sredstev v obliki subvencij. V teh okoliščinah je treba kljub ugotovitvi, da bi bilo bolje, če bi bila obrazložitev natančnejša, skleniti, da je podana obrazložitev tožeči stranki omogočila dovolj natančno seznanitev z utemeljitvijo omejevalnih ukrepov proti njej in njeno izpodbijanje. Prav tako navedena obrazložitev Splošnemu sodišču omogoča izvedbo nadzora zakonitosti izpodbijanih aktov.

46

Iz te ugotovitve poleg tega sledi, da pojasnila, ki jih je podal Svet v odgovoru na tožbo glede narave in zneska zadevnih prihodkov, niso naknadna obrazložitev, ki je Splošno sodišče ne sme upoštevati, ampak so bila podana zaradi dopolnitve že podane obrazložitve.

47

Nazadnje je treba ugotoviti, da je upoštevnost zagotavljanja finančnih sredstev iranski vladi v okviru širjenja jedrskega orožja dovolj jasno razvidna že iz uvodnih izjav aktov, na katerih temeljijo omejevalni ukrepi proti tožeči stranki.

48

V skladu z uvodno izjavo 13 Sklepa Sveta 2012/35/SZVP z dne 23. januarja 2012 o spremembah Sklepa 2010/413 (UL L 19, str. 22), na katerega se sklicuje uvodna izjava 11 Uredbe št. 267/2012, bi bilo namreč treba „[u]vesti […] omejitve vstopa ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov za dodatne osebe in subjekte, ki iransko vlado podpirajo pri izvajanju dejavnosti, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, zlasti za osebe in subjekte, ki iranski vladi zagotavljajo finančno, logistično ali materialno pomoč“. Iz te uvodne izjave očitno izhaja, da je namen zamrznitve sredstev subjektom, ki iranski vladi zagotavljajo podporo, tej odvzeti sredstva, zlasti finančna, ki ji omogočajo širjenje jedrskega orožja.

49

V teh okoliščinah je treba drugi očitek tožeče stranke zavrniti.

50

Tretjič, po mnenju tožeče stranke v obrazložitvi Sveta ni pojasnjeno, zakaj ni upošteval pripomb, ki mu jih je predložila.

51

Vendar je ta očitek – glede na to, da so bile pripombe, na katere se sklicuje tožeča stranka, predložene po sprejetju izpodbijanih aktov in Svet torej nanje v obrazložitvi izpodbijanih aktov niti teoretično ni mogel odgovoriti – v okviru tega tožbenega razloga neupošteven.

52

Poleg tega je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravic do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, navedla očitek, da Svet ni upošteval njenih pripomb. Utemeljenost tega očitka bo obravnavana v točkah od 67 do 77.

53

Zato je treba tretji očitek tožeče stranke in posledično drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

54

Tožeča stranka trdi, da je Svet kršil njeno pravico do obrambe in njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

55

Svet izpodbija utemeljenost argumentov tožeče stranke.

56

Prvič, tožeča stranka trdi, da je kršitev zadevnih pravic posledica kršitve obveznosti obrazložitve Sveta.

57

Ker pa je bil drugi tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve, v točki 53 zgoraj zavrnjen, je tudi ta očitek neutemeljen.

58

Drugič, tožeča stranka trdi, da kljub njeni prošnji v tem smislu ni dobila podatkov in dokazov, ki utemeljujejo vpis njenega imena na zadevna seznama. V tem okviru naj Svet ne bi navedel konkretnih razlogov, ki bi nasprotovali posredovanju navedenih podatkov in dokazov.

59

V zvezi s tem je treba opozoriti, da kadar so sporočene dovolj natančne informacije, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o dokazih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ta institucija na lastno pobudo omogoči vpogled v dokumente iz spisa. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti vpogled v vse upravne dokumente v zvezi z zadevnim ukrepom, ki niso zaupni (glej sodbo z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, ZOdl., EU:T:2013:397, točka 84 in navedena sodna praksa).

60

V tem primeru je tožeča stranka 8. decembra 2012 zaprosila za dostop do spisa. Svet je na njeno prošnjo odgovoril 12. marca 2013 ter ji posredoval kopijo predloga za sprejetje omejevalnih ukrepov z dne 19. septembra 2012 in zapisnik sestankov pripravljalnih teles Sveta.

61

Poleg tega je Svet v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča potrdil, da v njegovem spisu, kar zadeva tožečo stranko, ni drugih elementov kot tistih, ki jih je posredoval v odgovoru z dne 12. marca 2013. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala obstoja drugih elementov.

62

V teh okoliščinah je treba skleniti, da je bil tožeči stranki omogočen dostop do spisa Sveta v skladu z načelom spoštovanja pravice do obrambe, in zato njen drugi očitek zavrniti.

63

Tretjič, tožeča stranka trdi, da ni imela priložnosti predstaviti stališča pred sprejetjem omejevalnih ukrepov. Ko pa so bili navedeni ukrepi enkrat sprejeti, jo je neposredovanje podatkov in dokazov, na katerih je temeljil vpis njenega imena na sporna seznama, znatno oviralo pri tem, da bi predložila pripombe.

64

Vendar, na eni strani, v skladu s sodno prakso Svetu zadevni osebi ali subjektu ni treba predhodno sporočiti razlogov, s katerimi namerava ta institucija utemeljiti prvotno vključitev njegovega imena na seznam oseb in subjektov, katerih sredstva so zamrznjena. Da ne bi bila ogrožena učinkovitost takega ukrepa, mora namreč ta že po svoji naravi omogočati učinek presenečenja in njegovo takojšnjo uporabo. V takem primeru načeloma zadošča, da institucija zadevni osebi ali subjektu sporoči razloge in zagotovi spoštovanje njegove pravice do zaslišanja sočasno ali neposredno po sprejetju odločitve (sodba z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, ZOdl., EU:C:2011:853, točka 61).

65

Na drugi strani, glede na to, da je tožeča stranka 8. decembra 2012 predložila pripombe Svetu hkrati s prošnjo za dostop do spisa, je očitno, da v teh pripombah niso mogli biti upoštevani elementi iz spisa. Ko pa ji je bil 12. marca 2013 omogočen dostop do spisa, je tožeča stranka imela možnost Svetu predložiti dodatne pripombe v odgovor na posredovane elemente.

66

Zato – kar zadeva možnost tožeče stranke, da predloži pripombe – Svetu ni mogoče očitati nikakršne kršitve pravice do obrambe, zaradi česar je treba tretji očitek tožeče stranke zavrniti.

67

Četrtič, tožeča stranka meni, da Svet ni upošteval pripomb, ki mu jih je dejansko predložila.

68

V zvezi s tem določbe člena 24, od (2) do (4), Sklepa 2010/413 določajo:

„2.   Če Svet odloči, da bodo za osebo ali subjekt veljali ukrepi iz členov 19(1)(b) in 20(1)(b), Prilogo II ustrezno spremeni.

3.   Svet o svojem sklepu in razlogih za vključitev na seznam obvesti osebo ali subjekt […], s tem pa tej osebi ali subjektu da možnost, da predloži pripombe.

4.   Če so predložene pripombe ali novi tehtni dokazi, Svet pregleda svojo odločitev in o tem ustrezno obvesti zadevno osebo ali subjekt.“

69

Člen 46(3) in (4) Uredbe št. 267/2012 določa podobna pravila glede vpisa imena na seznam v Prilogi IX k navedeni uredbi.

70

Iz teh določb je razvidno, da je bil Svet zavezan, da ponovno preizkusi vpis tožeče stranke in pri tem upošteva njene pripombe z dne 8. decembra 2012 in 31. januarja 2013. Ker ni določen točen rok, je treba šteti, da bi morala biti ta ponovna preučitev opravljena v razumnem roku. Pri preizkusu razumnosti roka, ki je pretekel, pa je treba upoštevati dejstvo, da so bile iz razlogov, navedenih v točki 64 zgoraj, zadevne pripombe za tožečo stranko prva priložnost, da predstavi svoje stališče o utemeljenosti vpisa njenega imena na zadevna seznama, kar pomeni, da je imela poseben interes, da Svet opravi ponovni preizkus in jo obvesti o svojih izsledkih.

71

V obravnavanem primeru je Svet z dopisom z dne 14. marca 2014 odgovoril na pripombe tožeče stranke, na katere se v njem izrecno sklicuje. Vendar je bil ta dopis poslan več kot 15 mesecev po tem, ko je tožeča stranka 8. decembra 2012 predložila prve pripombe.

72

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Svet na pripombe tožeče stranke odgovoril v očitno nerazumnem roku.

73

Zato je treba preučiti, ali ta kršitev pravice tožeče stranke do obrambe upravičuje razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov.

74

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je cilj zadevne obveznosti zagotoviti, da so omejevalni ukrepi zoper osebo ali subjekt utemeljeni v trenutku njihovega sprejetja in da se pri tem upoštevajo pripombe, ki jih je ta oseba ali subjekt podal.

75

Iz točke 71 zgoraj izhaja, da je bil z dopisom z dne 14. marca 2014 ta cilj izpolnjen.

76

V teh okoliščinah je bil cilj določb o obveznosti Sveta, da odgovori na pripombe zadevne osebe ali subjekta, čeprav pozno, spoštovan in kršitev Sveta položaju tožeče stranke tako ne škoduje več.

77

Zato se tožeča stranka – ne da bi se s tem poseglo v njeno pravico, da na podlagi člena 340 PDEU zahteva nadomestilo za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi zamude Sveta pri izpolnitvi zadevne obveznosti – ne more sklicevati na zadevno zamudo, da bi dosegla razglasitev ničnosti omejevalnih ukrepov, ki so bili proti njej sprejeti na podlagi izpodbijanih aktov.

78

V teh okoliščinah je treba četrti očitek in zato tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

79

Tožeča stranka trdi, da je Svet – glede na to, da omejevalni ukrepi ne ustrezajo nobenemu od meril, določenih v Sklepu 2010/413 in Uredbi št. 267/2012 za sprejetje omejevalnih ukrepov – s sprejetjem ukrepov zoper njo storil napako pri presoji.

80

Svet izpodbija utemeljenost argumentacije tožeče stranke.

81

Kot je opozorilo Sodišče pri nadzoru omejevalnih ukrepov, morajo sodišča Unije – v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi Pogodbe DEU – zagotoviti načeloma popolni nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije z vidika temeljnih pravic, ki so del pravnega reda Unije (glej sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, ZOdl., EU:C:2013:775, točka 58 in navedena sodna praksa).

82

Med te temeljne pravice spada med drugim pravica do učinkovitega sodnega varstva (glej zgoraj v točki 81 navedeno sodbo Svet/Fulmen in Mahmoudian, EU:C:2013:775, točka 59 in navedena sodna praksa).

83

Učinkovitost sodnega nadzora, zagotovljenega s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, med drugim zahteva, da se sodišče Unije prepriča, da zadevni akt, ki je za zadevno osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, navedenih v obrazložitvi, s katero je utemeljen ta akt, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da je sam po sebi dovolj za utemeljitev tega akta, dokazani (glej v tem smislu zgoraj v točki 81 navedeno sodbo Svet/Fulmen in Mahmoudian, EU:C:2013:775, točka 64 in navedena sodna praksa).

84

V zvezi s tem mora sodišče Unije opraviti ta preizkus tako, da pristojni organ Unije po potrebi pozove k predložitvi informacij ali dokazov, ki so upoštevni pri takem preizkusu, ne glede na to, ali so zaupni (glej zgoraj v točki 81 navedeno sodbo Svet/Fulmen in Mahmoudian, EU:C:2013:775, točka 65 in navedena sodna praksa).

85

V primeru izpodbijanja mora namreč pristojni organ Unije dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala slednja predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov (glej zgoraj v točki 81 navedeno sodbo Svet/Fulmen in Mahmoudian, EU:C:2013:775, točka 66 in navedena sodna praksa).

86

V tem primeru tožeča stranka najprej trdi, da ji Svet nikdar ni sporočil merila, na podlagi katerega je zoper njo sprejel omejevalne ukrepe.

87

Ta očitek pa je bil že obravnavan in zavrnjen pri preizkusu drugega tožbenega razloga. Kot je namreč razvidno iz točk od 39 do 42 zgoraj, je tožeča stranka lahko na podlagi navedbe, da je odgovorna za sektor, ki iranski vladi zagotavlja pomemben vir prihodkov, v povezavi z določbami člena 20(1) Sklepa 2010/413 in člena 23(2) Uredbe št. 267/2012, lahko sklepala, da so bili omejevalni ukrepi zoper njo sprejeti na podlagi merila, ki se nanaša na subjekte, ki iranski vladi zagotavljajo podporo.

88

Zato je treba preveriti, ali je Svet pravilno ugotovil, da je tožeča stranka zagotavljala podporo iranski vladi.

89

V tem okviru iz sodne prakse izhaja, da se zadevno merilo nanaša na dejavnosti zadevne osebe ali subjekta, ki lahko, čeprav same po sebi nikakor niso neposredno ali posredno povezane s širjenjem jedrskega orožja, to širjenje spodbujajo s tem, da iranski vladi zagotavljajo sredstva ali kapacitete v materialnem, finančnem ali logističnem smislu, zaradi katerih ta lahko izvaja dejavnosti širjenja jedrskega orožja. To merilo se torej nanaša na tiste oblike podpore, ki količinsko in kakovostno prispevajo k širjenju iranskih jedrskih dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2014, National Iranian Oil Company/Svet, T‑578/12, v pritožbenem postopku, EU:T:2014:678, točki 119 in 120). Njegov cilj je iranski vladi odvzeti vire prihodkov in jo tako prisiliti, da zaradi pomanjkanja finančnih sredstev preneha razvijati program širjenja jedrskega orožja (zgoraj navedena sodba National Iranian Oil Company/Svet, v pritožbenem postopku, EU:T:2014:678, točka 140).

90

V obravnavni zadevi je iz elementov iz spisa razvidno, da tožeča stranka kot ministrstvo iranske vlade sodeluje pri izvozu elektrike, zlasti s pobiranjem zneskov, ki jih kupci plačajo za izvoženo elektriko. Vrednost zadevnega izvoza je bila 0,67 milijarde ameriških dolarjev (USD) med marcem 2009 in marcem 2010, 0,87 milijarde USD med marcem 2010 in marcem 2011 ter 1,1 milijarde USD med marcem 2011 in marcem 2012.

91

Na podlagi tega je treba ugotoviti, da dejavnost tožeče stranke na področju izvoza elektrike zagotavlja vir prihodka iranski vladi in zato pomeni podporo v obliki finančne pomoči.

92

Tožeča stranka vseeno oporeka, da je zaradi svojih funkcij in zato, ker ponuja storitve po cenah, reguliranih na iranskem trgu, bolj neto prejemnik vladnih sredstev kot pa pomemben vir njenih prihodkov. V zvezi s tem dodaja, da se sredstva, ki nastanejo z izvozom elektrike, uporabijo zlasti za subvencioniranje dobavljanja elektrike iranskim državljanom.

93

Dejstvo, da tožeča stranka zagotavlja neprofitne javne storitve, pa ne pomeni, da teh storitev izvoza elektrike ni mogoče opredeliti kot finančno podporo iranski vladi in da zato na njihovi podlagi ni mogoče utemeljiti sprejetja omejevalnih ukrepov zoper njo.

94

Dejavnost tožeče stranke, povezana z izvozom elektrike, se namreč razlikuje od njenih preostalih funkcij, ker ne gre za storitev v javnem interesu, ki se zagotavlja iranskemu prebivalstvu. Zato med vsemi dejavnostmi in funkcijami tožeče stranke ni stvarne povezanosti, zaradi katere bi jih bilo treba obravnavati kot celoto. To še toliko bolj velja, ker – kakor je razvidno iz elementov iz spisa – finančna sredstva iz dejavnosti izvoza elektrike niso uvrščena med posebna proračunska sredstva.

95

Prav tako bi se s tem, da bi se lahko kot subjekte, ki iranski vladi zagotavljajo finančno podporo, opredelilo le tiste, katerih dejavnosti so v celoti profitne, lahko zaobšel cilj zadevnih omejevalnih ukrepov, kar bi vplivalo na njihovo učinkovitost. Za izognitev uporabi navedenih ukrepov bi namreč zadoščalo, da se vsakemu zadevnemu subjektu poleg pristojnosti in dejavnosti, ki so vir sredstev, podeli še neprofitne pristojnosti in dejavnosti v primerljivem znesku.

96

Poleg tega zamrznitev sredstev tožeče stranke, utemeljena z njeno dejavnostjo izvoza elektrike, ustreza cilju, ki je naveden v točki 89 zgoraj in s katerim se želijo iranski vladi odvzeti viri njenih prihodkov, in to ne glede na neprofitni značaj preostalih dejavnosti tožeče stranke. Zaradi zamrznitve sredstev je iranski vladi, del katere je tožeča stranka, namreč onemogočena uporaba dela njenih finančnih sredstev, potrebnih za zagotavljanje vseh njenih dejavnosti, vključno s tistimi, na katere tožeča stranka nima vpliva in so povezane s širjenjem jedrskega orožja.

97

Zato bistveno vprašanje za presojo, ali tožeča stranka zagotavlja finančno podporo iranski vladi, ni njen splošni dobičkonosni značaj, ampak profitnost njene dejavnosti izvoza elektrike. Tožeča stranka pa ne prereka, da je ta dejavnost profitna.

98

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je tožeča stranka iranski vladi zagotavljala podporo v obliki finančne pomoči, ne glede na to, da je mogoče, da njene dejavnosti na splošno ne ustvarjajo dobička. Ob upoštevanju navedb iz točke 90 zgoraj zadevne podpore kljub trditvi tožeče stranke, da pomeni le minimalen delež proračuna iranske vlade, tudi ni mogoče opredeliti kot zanemarljive.

99

Zato Svet ni storil napake s tem, da je sprejel omejevalne ukrepe proti tožeči stranki, ker je ta subjekt, ki iranski vladi zagotavlja podporo.

100

Trditev tožeče stranke, da Svet ni zadovoljivo utemeljil razlogov v zvezi z njo, te ugotovitve ne omaja.

101

V zvezi s tem iz preizkusa, opravljenega v točkah od 89 do 99 zgoraj, izhaja, da tožeča stranka ne prereka glavne dejanske okoliščine, ki jo zatrjuje Svet v zvezi z njo, in sicer da s svojo dejavnostjo ustvarja finančna sredstva, s katerimi razpolaga iranska vlada, ampak upoštevnost te okoliščine z vidika pravnega merila, ki ga je uporabil Svet. Ker se ta okoliščina ni prerekala, pa Svetu ni bilo treba predložiti dokazov v podporo utemeljenosti zadevne dejanske okoliščine, kot to izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 85 zgoraj.

102

Nazadnje, tožeča stranka v nasprotju s tem, kar izhaja iz elementov iz spisa Sveta, zanika svojo odgovornost pri oblikovanju jedrske politike Irana.

103

V zvezi s tem je sicer res, da se predlog z dne 19. septembra 2012 in dokument Sveta z dne 17. januarja 2013 s sklicem „Coreu PESC/0711/12 COR 1“ iz spisa Sveta sklicujeta na vlogo tožeče stranke v okviru jedrske politike Irana.

104

Vendar je treba, na eni strani, ob upoštevanju obrazložitve izpodbijanih aktov ugotoviti, da se argument tožeče stranke nanaša na okoliščino, na katero se Svet pri njunem sprejetju ni oprl. Zato je treba ta argument zavrniti kot neupošteven.

105

Na drugi strani pa iz zgoraj opravljenega preizkusa izhaja, da je razlog, v skladu s katerim tožeča stranka iranski vladi zagotavlja podporo, utemeljen. Glede na to, da ta razlog zadošča za utemeljitev vpisa imena tožeče stranke na sporna seznama, nenatančnost morebitnih preostalih trditev Sveta v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 83 zgoraj, ne more vplivati na zakonitost izpodbijanih aktov.

106

Glede na vse navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

107

Tožeča stranka trdi, da je Svet s sprejetjem omejevalnih ukrepov zoper njo nesorazmerno omejil njene temeljne pravice, med njimi lastninsko pravico, pravico do opravljanja gospodarske dejavnosti in pravico do varovanja njenega ugleda.

108

Prvič, navaja, da imajo omejevalni ukrepi zoper njo hude posledice, zlasti ker vplivajo na izvajanje njenih pristojnosti, ki so bistvene za zdravje in dobrobit iranskega naroda. Ker naj tožeča stranka ne bi bila vpletena v širjenje jedrskega orožja, naj navedeni ukrepi ne bi bili niti nujni za uresničitev cilja ustavitve širjenja jedrskega orožja niti sorazmerni z njim. Svet naj bi namreč s takim pristopom upravičil zamrznitev sredstev vseh ministrstev iranske vlade, ne glede na njihovo povezanost z jedrskim programom, kar naj bi bilo očitno nesorazmerno.

109

Drugič, tožeča stranka meni, da omejevalni ukrepi zoper njo kršijo načeli pravne varnosti in predvidljivosti. Po njenem mnenju so namreč navedeni ukrepi, ob predpostavki, da ne zagotavlja finančne podpore iranski vladi, utemeljeni zgolj na dejstvu, da je ministrstvo te vlade. V teh okoliščinah pa naj tožeči stranki ne bi bilo na voljo nobeno sredstvo, da bi dosegla umik navedenih ukrepov.

110

Tretjič, kršitev načela sorazmernosti naj bi bila tudi posledica kršitve procesnih pravic tožeče stranke.

111

Svet izpodbija utemeljenost argumentov tožeče stranke.

112

Najprej, v zvezi z argumentom iz točke 110 zgoraj je treba ugotoviti, da – kot izhaja iz točk od 30 do 78 zgoraj – pri sprejemanju izpodbijanih aktov ni bilo kršitev procesnih pravic tožeče stranke, zaradi katerih bi ju bilo treba razglasiti za nična. V teh okoliščinah na podlagi teze tožeče stranke, v skladu s katero naj bi bilo zaradi kršitve njenih procesnih pravic kršeno načelo sorazmernosti, izpodbijanih aktov torej ni mogoče razglasiti za nična.

113

V zvezi s preostalimi očitki je treba spomniti, da v skladu z načelom sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije, za zakonitost prepovedi opravljanja gospodarske dejavnosti velja pogoj, da so prepovedi primerne in potrebne za uresničitev legitimnih ciljev, ki jih uresničuje zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene nevšečnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Bank Melli Iran/Svet, EU:T:2013:397, točka 179 in navedena sodna praksa).

114

Na eni strani, kot je že bilo navedeno zgoraj, je v skladu s sodno prakso namen zamrznitve sredstev subjektom, ki iranski vladi zagotavljajo podporo, zadnje navedeni odvzeti vire prihodkov, da bi se jo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev prisililo k prenehanju razvoja programa širjenja jedrskega orožja (zgoraj v točki 89 navedena sodba National Iranian Oil Company/Svet, v pritožbenem postopku, EU:T:2014:678, točka 140). Omejevalni ukrepi zoper tožečo stranko tako ustrezajo cilju Sveta, kljub dejstvu, da tožeča stranka ni vpletena v širjenje jedrskega orožja.

115

Na drugi strani je treba ugotoviti, da tožeča stranka, čeprav trdi, da imajo omejevalni ukrepi, sprejeti proti njej, zanjo hude posledice, zlasti kar zadeva pripravljenost iranskih družb za sodelovanje z njo na področju čiščenja in razkuževanja vode, svojih trditev ni podprla z dokazi ali konkretnimi podatki.

116

Vsekakor je res, da so pravice tožeče stranke, med njimi zlasti lastninska pravica, z navedenimi ukrepi znatno omejene, saj med drugim brez posebnega dovoljenja ne more niti razpolagati s sredstvi, ki jih ima na ozemlju Unije ali ki jih imajo državljani Unije, niti prenesti svojih sredstev na ozemlje Unije.

117

Vendar pa iz sodne prakse izhaja, da temeljne pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso absolutne pravice in da je lahko njihovo izvrševanje predmet omejitev, utemeljenih z razlogi v splošnem interesu, ki jim sledi Unija. Tako vsak gospodarski ali finančni omejevalni ukrep neizogibno povzroča učinke, ki posegajo zlasti v lastninsko pravico, s čimer se povzroča škoda strankam, katerih odgovornost za položaj, zaradi katerega so bili sprejeti zadevni ukrepi, ni bila dokazana. Pomen ciljev spornih predpisov lahko upraviči negativne, celo precejšnje, posledice za določene subjekte (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2009, Melli Bank/Svet, T‑246/08 in T‑332/08, ZOdl., EU:T:2009:266, točka 111 in navedena sodna praksa).

118

V obravnavanem primeru ob upoštevanju bistvenega pomena ohranjanja mednarodnega miru in varnosti nevšečnosti za tožečo stranko glede na zasledovane cilje niso prevelike. To velja še toliko bolj, ker se po eni strani te omejitve nanašajo zgolj na del sredstev tožeče stranke in ker so po drugi strani s Sklepom 2010/413 in Uredbo št. 267/2012 določene nekatere izjeme glede zamrznitve sredstev subjektom, zoper katere so sprejeti omejevalni ukrepi.

119

Nazadnje je treba ugotoviti, da argument, ki se nanaša na domnevno kršitev načel pravne varnosti in predvidljivosti, temelji na napačni premisi. Kot je razvidno iz preizkusa prvega tožbenega razloga, omejevalni ukrepi zoper tožečo stranko namreč niso bili sprejeti zgolj na podlagi dejstva, da je ministrstvo iranske vlade, ampak zaradi finančne podpore, ki jo je zagotavljala tej vladi. V teh okoliščinah argumenta tožeče stranke ni mogoče sprejeti.

120

Na podlagi teh ugotovitev je treba četrti tožbeni razlog in zato tudi tožbo v celoti zavrniti.

121

V skladu s členom 134(1) Poslovnika sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo: