5.5.2012

Uradni list Evropske unije

C 133/16

Tožba, vložena 13. februarja 2012 – Evropska komisija proti Francoski republiki

(Zadeva C-76/12)

2012/C 133/29

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: W. Roels in C. Soulay, zastopnika)

Tožena stranka: Francoska republika

Predloga tožeče stranke

—

Ugotovi naj se, da Francoska republika s tem, da je v veljavi ohranila davčno ureditev, na podlagi katere so davka oproščene dividende, ki jih francoske družbe izplačujejo investicijskim skladom s sedežem v Franciji, medtem ko se za iste dividende, razdeljene investicijskim skladom s sedežem v drugi državi članici Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora, obračuna pri viru odtegnjeni davek, ni izpolnila obveznosti iz člena 63 Pogodbe o delovanju Evropske unije in člena 40 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru;

—	Francoski republiki naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija s tožbo izpodbija razliko v davčnem obravnavanju dividend, ki jih francoske družbe izplačujejo kolektivnim naložbenim podjemom za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), glede na to, ali so ti KNPVP rezidenti ali nerezidenti v Franciji. Eden od elementov davčne ureditve za KNPVP, ki so rezidenti Francije, je, da niso zavezanci za davek od dividend, ki jih razdelijo francoske družbe. Nasprotno se na podlagi člena 119a(2) splošnega davčnega zakonika obračuna pri viru odtegnjeni davek za dividende, ki jih francoske družbe razdelijo KNPVP, ki niso rezidenti. Komisija meni, da različno davčno obravnavanje, ki se uporablja za KNPVP, ki so rezidenti, in za tiste, ki niso rezidenti – čeprav naj bi bili v objektivno primerljivem položaju ne glede na njihovo rezidenčno državo – pomeni oviro za prosti pretok kapitala in da ta ovira ni upravičena z učinkovitostjo davčnega nadzora niti z nujnostjo zagotovitve uravnotežene razdelitve davčne pristojnosti.

Komisija opozarja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki je med drugim izražena v sodbah Komisija proti Italiji (sodba z dne 19. novembra 2009, C-540/07) in Komisija proti Nemčiji (sodba z dne 20. oktobra 2011, C-284/09), Sodišče razsodilo, da države članice, ki za dividende, razdeljene družbam s sedežem v drugih državah članicah, določijo davčno ureditev, ki je manj ugodna od ureditve, ki velja za dividende, razdeljene družbam rezidentkam, ne da bi bila ta razlika v obravnavanju upravičena z objektivno različnimi položaji ali z nujnimi razlogi v splošnem interesu, niso izpolnile obveznosti iz naslova prostega pretoka kapitala.