—

za Helm Düngemittel GmbH H. Nehm, odvetnik,

—

za Evropsko komisijo B.‑R. Killmann in T. Scharf, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Evro‑mediteranskega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in njenimi državami članicami na eni strani in Arabsko republiko Egipt na drugi strani, ki je bil podpisan 25. junija 2001 v Luxembourgu in potrjen s Sklepom 2004/635/ES z dne 21. aprila 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 51, str. 304, v nadaljevanju: Evro‑mediteranski sporazum z Egiptom), in zlasti na člen 20 Protokola št. 4 tega sporazuma o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja, kakor je bil spremenjen s Sklepom št. 1/2006 Pridružitvenega sveta EU‑Egipt z dne 17. februarja 2006 (UL L 73, str. 1, v nadaljevanju: Protokol št. 4).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Helm Düngemittel GmbH (v nadaljevanju: Helm Düngemittel) in Hauptzollamt Krefeld (carinska uprava v Krefeldu) v zvezi z naložitvijo uvoznih dajatev.

3

V skladu s členom 1 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 (Zbirka pogodb Združenih narodov, zv. 1155, str. 331, v nadaljevanju: Dunajska konvencija), naslovljenim „Področje uporabe te konvencije“, se ta konvencija uporablja za mednarodne pogodbe med državami.

4

Člen 3 Dunajske konvencije z naslovom „Mednarodni sporazumi, ki jih ta konvencija ne zajema“ določa:

„Dejstvo, da se ta konvencija ne uporablja za mednarodne sporazume, sklenjene med državami in drugimi subjekti mednarodnega prava ali med temi drugimi subjekti mednarodnega prava, in mednarodne sporazume, ki niso sklenjeni pisno, ne vpliva na:

[…]

[…]“

5

Člen 26 Dunajske konvencije z naslovom „Pacta sunt servanda“ določa:

„Vsaka veljavna mednarodna pogodba zavezuje pogodbenice in te jo morajo izvajati v dobri veri.“

6

Člen 31 Dunajske konvencije z naslovom „Splošno pravilo o razlagi“ v odstavku 1 določa:

„Mednarodna pogodba se razlaga v dobri veri v skladu z običajnim pomenom izrazov v mednarodni pogodbi v njihovem kontekstu ter glede na njen predmet in namen.“

7

Evro‑mediteranski sporazum z Egiptom je začel veljati 1. junija 2004.

8

Člen 1 tega sporazuma določa:

„1.   Vzpostavi se pridružitveno razmerje med Skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Egiptom na drugi strani.

2.   Cilji tega sporazuma so:

[…]

[…]“

9

Člen 6 pod naslovom II tega sporazuma o prostem pretoku blaga določa:

„V prehodnem obdobju največ dvanajst let od dneva začetka veljave tega sporazuma Skupnost in Egipt, v skladu [s] pogoji iz tega naslova in v skladu z določbami Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 ter drugih večstranskih sporazumov o trgovini z blagom, ki so priloženi Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), postopoma vzpostavita območje proste trgovine […]“

10

Člen 8 tega sporazuma, ki se v skladu z besedilom iz njegovega naslova II, poglavje 1, nanaša na industrijske izdelke, določa:

„Izdelki s poreklom iz Egipta se uvažajo v Skupnost brez plačila carinskih dajatev, dajatev z enakim učinkom, količinskih omejitev in drugih omejitev z enakim učinkom.“

11

Člen 27 Evro‑mediteranskega sporazuma z Egiptom določa:

„Pojem ‚izdelki s poreklom‘ in načini upravnega sodelovanja v zvezi z njimi so za uporabo določb tega naslova opredeljeni v Protokolu št. 4.“

12

Člen 16(1) Protokola št. 4, ki je vključen v njegov naslov V „Dokazilo o poreklu“, določa:

„Za izdelke s poreklom iz Skupnosti ob uvozu v Egipt in za izdelke s poreklom iz Egipta ob uvozu v Skupnost veljajo določbe Sporazuma ob predložitvi enega od naslednjih dokazil o poreklu:

[…]“

13

Člen 17(1) Protokola št. 4 določa, da „potrdilo o gibanju blaga EUR.1 ali EUR‑MED izdajo carinski organi države izvoznice“.

14

Člen 20 Protokola št. 4 določa:

„Kadar so izdelki s poreklom dani pod nadzor carinskega urada v Skupnosti ali Egiptu, je mogoče nadomestiti izvirno dokazilo o poreklu z enim ali več potrdili o gibanju blaga EUR.1 ali EUR‑MED, z namenom pošiljanja vseh ali nekaterih izdelkov drugam v Skupnosti ali v Egiptu. Nadomestna potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR‑MED izda carinski urad, pod katerega nadzor so bili dani izdelki.“

15

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je družba Helm Düngemittel v Egiptu kupila 9300 metričnih ton sečnine in najela ladjo za prevoz enega dela blaga v Terneuzen (Nizozemska) in drugega dela blaga v Hamburg (Nemčija). Egiptovski carinski organi so 2. februarja 2009 za celotno pošiljko izdali potrdilo o gibanju blaga EUR.1 (v nadaljevanju: potrdilo o gibanju blaga), na katerem je kot država porekla naveden Egipt.

16

Družba Helm Düngemittel je 11. februarja 2009 to potrdilo predložila nizozemskim carinskim organom in jih zaprosila za izdajo nadomestnega potrdila o gibanju blaga EUR.1 (v nadaljevanju: nadomestno potrdilo o gibanju blaga) z namenom delitve blaga in odpreme enega dela v Nemčijo.

17

Ladja je 12. februarja 2009 prispela v pristanišče v Terneuzenu, kjer je bil raztovorjen del blaga, namenjen na Nizozemsko. Ladja je 13. februarja 2009 zapustila Nizozemsko. Preostali del blaga je bil raztovorjen v Hamburgu in je bil 16. februarja 2009 sproščen v prosti promet.

18

Nizozemski carinski organi so 24. februarja 2009 izdali nadomestno potrdilo o gibanju blaga za del blaga, ki je bil iz Nizozemske odpremljen v Nemčijo.

19

Družba Helm Düngemittel je 2. marca 2009 vložila dopolnilno carinsko deklaracijo, ki se nanaša na februar 2009, za del blaga, ki je bilo v Nemčiji sproščeno v prosti promet. Tej deklaraciji je priložila nadomestno potrdilo o gibanju blaga, ki so ga izdali nizozemski carinski organi, in za zgoraj navedeni del blaga zaprosila za uporabo preferencialnega carinskega režima, predvidenega v Evro‑mediteranskem sporazumu z Egiptom.

20

Hauptzollamt Krefeld je 15. aprila 2009 od nizozemskih carinskih organov zahteval informacije v zvezi z nadomestnim potrdilom o gibanju blaga, ki so ga ti izdali. Ti organi so v odgovoru navedli, da je zadevno blago ob izdaji potrdila že zapustilo Nizozemsko in da je bilo navedeno potrdilo zato izdano v nasprotju s členom 20 Protokola št. 4, saj blago v času izdaje potrdila ni bilo več pod njihovim nadzorom.

21

Hauptzollamt Krefeld je 19. novembra 2010 na družbo Helm Düngemittel naslovil odločbo o odmeri carinskih dajatev v višini 68382,54 EUR uvoznih dajatev, ker z nadomestnim potrdilom o gibanju blaga ni bilo mogoče dokazati preferencialnega egiptovskega porekla dela zadevnega blaga, namenjenega v Nemčijo.

22

Nizozemski carinski organi so 24. februarja 2011 v odgovor na novo prošnjo nemških carinskih organov navedli, da je bila vsebina nadomestnega potrdila o gibanju blaga pravilna in da ga ni mogoče preklicati ali razglasiti za neveljavnega.

23

Družba Helm Düngemittel je vložila ugovor zoper odločbo o odmeri carinskih dajatev, ki jo je izdal Hauptzollamt Krefeld, ta pa ga je z odločbo z dne 16. novembra 2011 zavrnil.

24

Družba Helm Düngemittel je zoper to odločbo pred predložitvenim sodiščem vložila pritožbo, s katero predlaga razglasitev ničnosti odločbe o odmeri carinskih dajatev z dne 19. novembra 2010. Zatrjuje, da člen 20 Protokola št. 4 določa pravico do pridobitve nadomestnega potrdila o gibanju blaga in da ta pravica ni odvisna od obdobja, v katerem carinski urad lahko nadzoruje blago. Naknadna odmera naj poleg tega ne bi bila v skladu s pravico do preferencialne obravnave, določene v Evro‑mediteranskem sporazumu z Egiptom. Presoja organov države izvoznice naj bi bila namreč odločilna za vprašanje, ali ima neko blago preferencialno poreklo. V tej zadevi bi bilo treba nadomestnemu potrdilu o gibanju blaga, ki so ga izdali nizozemski carinski organi, priznati enako dokazno vrednost glede porekla, kot če bi ga izdala država izvoznica.

25

Hauptzollamt Krefeld predlaga, naj se tožba zavrne. Meni, da v Protokolu št. 4 ni predvidena možnost naknadne izdaje nadomestnega potrdila o gibanju blaga. Na podlagi zadevnega nadomestnega potrdila o gibanju blaga naj torej ne bi bilo mogoče ugotoviti porekla dela blaga, uvoženega v Nemčijo.

26

Predložitveno sodišče meni, da ni sporno, da je zadevno blago egiptovskega porekla. Po njegovem mnenju je vprašljivo le, ali je z nadomestnim potrdilom o gibanju blaga, ki ga je predložila družba Helm Düngemittel, mogoče dokazati preferencialno poreklo dela blaga, uvoženega v Nemčijo, v smislu Protokola št. 4. Predložitveno sodišče meni, da je v skladu s členom 20 tega protokola nadomestno potrdilo o gibanju blaga mogoče izdati le, če je blago pod nadzorom carinskega urada države članice, ki je izdala navedeno potrdilo, da bi lahko preverila ali je to blago enako blagu, opisanemu v izvirnem potrdilu o gibanju blaga. Ker pa je bilo zadevno blago ob izdaji nadomestnega potrdila o gibanju blaga že sproščeno v promet, naj to v tem primeru ne bi bilo tako. Vendar naj bi iz sodne prakse Sodišča izhajalo, da obstajajo izjeme od načela, da se za preferencialno obravnavo zahteva predložitev veljavnega dokazila o pravici do take obravnave. Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je utemeljitev zavrnitve priznanja nadomestnega potrdila kot dokazila o poreklu v tem primeru povsem formalna.

27

V teh okoliščinah je Finanzgericht Düsseldorf prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba šteti, da poreklo blaga ni dokazano, če je bilo za blago izdano delno potrdilo o gibanju blaga v skladu s členom 20 Protokola št. 4 […], čeprav pogoji iz te določbe niso bili izpolnjeni, ker blago ob izdaji delnega potrdila o gibanju blaga ni bilo pod nadzorom carinskega urada, ki je to potrdilo izdal?“

28

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Evro‑mediteranski sporazum z Egiptom razlagati tako, da je egiptovsko poreklo blaga v smislu preferencialnega carinskega režima, vzpostavljenega s tem sporazumom, mogoče dokazati, tudi če je bilo blago ob prispetju v prvo državo članico razdeljeno zato, da bi se en del blaga odpremil v drugo državo članico, in nadomestno potrdilo o gibanju blaga, ki so ga izdali carinski organi prve države članice za del tega blaga, odpremljenega v drugo državo članico, ni izpolnjevalo pogojev iz člena 20 Protokola št. 4 navedenega sporazuma za izdajo takega potrdila.

29

Najprej je treba navesti, da je v skladu s členom 20 Protokola št. 4, če so izdelki s poreklom iz države članice ali iz Egipta „pod nadzorom“ carinskega urada države članice ali carinskega urada Egipta, mogoče, zlasti z namenom pošiljanja teh ali nekaterih proizvodov drugam v Evropsko unijo, izvirno dokazilo o poreklu navedenih proizvodov nadomestiti z enim ali več nadomestnimi potrdili o gibanju blaga, ki jih izda carinski urad, „pod nadzorom katerega so proizvodi“.

30

Iz besedila tega zadnjega odstavka je tako razvidno, da morajo carinski organi nadomestno potrdilo o gibanju blaga izdati, ko je blago pod njihovim nadzorom ali, če ti organi dejansko izvajajo nadzor blaga, kar najhitreje po začetku tega nadzora.

31

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bilo zadevno blago iz postopka v glavni stvari razdeljeno na Nizozemskem zato, da bi se del blaga odpeljal v Nemčijo. Nadomestno potrdilo o gibanju blaga za ta del blaga so nizozemski carinski organi izdali enajst dni po tem, ko je bil ta del blaga odpremljen z nizozemskega ozemlja. Na podlagi tega pa ni nujno, da porekla navedenega dela blaga ne bi bilo mogoče dokazati v skladu s pravom Unije.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je res, da je potrdilo o gibanju blaga dokumentarno dokazilo preferencialnega porekla blaga in če bi bilo ob teh dokazilih o poreklu dovoljeno uveljavljati druga dokazna sredstva, bi to škodilo enotnosti in varnosti uporabe sporazumov o svobodni trgovini, sklenjenimi s tretjimi državami (glej v tem smislu sodbo z dne 23. februarja 1995 v zadevi Bonapharma, C-334/93, Recueil, str. I-319, točka 16). Te zahteve po veljavnem dokazilu o poreklu tako ni mogoče razumeti le kot formalnost, ki bi jo lahko spregledali, če bi bil kraj porekla ugotovljen z drugimi dokaznimi sredstvi (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 2010 v zadevi Brita, C-386/08, ZOdl., str. I-1289, točka 57 in navedena sodna praksa).

33

Sodišče pa je že razsodilo, da morajo organi države izvoznice dokazati poreklo blaga in da morajo carinske uprave držav članic načeloma priznati ugotovitve carinskih organov države izvoznice, zlasti kadar je preferencialni režim vzpostavljen z mednarodnim sporazumom, ki na podlagi vzajemnih obveznosti veže Unijo s tretjimi državami (glej v tem smislu sodbi z dne 15. decembra 2011 v zadevi Afasia Knits Deutschland, C-409/10, ZOdl., str. I-13331, točka 29, in z dne 8. novembra 2012 v zadevi Lagura Vermögensverwaltung, C‑438/11, točke od 34 do 36 in navedena sodna praksa).

34

Poleg tega je priznanje odločitev organov države izvoznice, ki je z Unijo povezana v okviru proste trgovine, s strani carinskih organov držav članic, potrebno, da lahko Unija zahteva, da organi navedene države spoštujejo odločitve carinskih organov držav članic o poreklu izvoženih proizvodov iz Unije v to državo (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 1984 v zadevi Les Rapides Savoyards in drugi, 218/83, Recueil, str. 3105, točka 27).

35

Iz dejanskih okoliščin, opisanih v predložitveni odločbi, ki se jih ne prereka, pa je razvidno, da je bilo preferencialno poreklo blaga, ki ga je družba Helm Düngemittel uvozila iz Egipta, potrjeno s potrdilom o gibanju blaga, ki so ga izdali egiptovski carinski organi. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 33 te sodbe, tako potrdilo zavezuje vse carinske organe Unije glede preferencialnega porekla blaga, ki je navedeno v njem.

36

V zvezi s tem je treba poudariti, da položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ni primerljiv s položajem, v katerem potrdilo o gibanju blaga, ki ga izda država izvoznica, ne izpolnjuje pogojev iz Protokola št. 4. V drugem primeru namreč preferencialnega porekla vsega blaga, uvoženega v Unijo, ni mogoče dokazati, medtem ko v prvem primeru poreklo zadevnega blaga, uvoženega v Unijo, ostaja dokazano s potrdilom o gibanju blaga, ki so ga veljavno izdali egiptovski carinski organi.

37

Poleg tega je treba opozoriti, da je bilo mednarodno pogodbeno pravo v bistvu uzakonjeno z Dunajsko konvencijo in da se pravila te konvencije uporabljajo za sporazum, sklenjen med državo in mednarodno organizacijo, kot je Evro‑mediteranski sporazum z Egiptom, če ta pravila izvirajo iz običajnega mednarodnega prava (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Brita, točki 40 in 41).

38

Če pa bi se uvozniku, imetniku potrdila o gibanju blaga, izdanega v državi izvoznici v skladu s Protokolom št. 4, zavrnila preferancialna obravnava glede blaga, ki ga je uvozil v Unijo, to ne bi bilo v skladu z načeli iz členov 26 in 31 Dunajske konvencije ter s cilji Evro‑mediteranskega sporazuma z Egiptom, naštetimi v njegovem členu 1, in bi bilo v nasprotju z njegovim členom 8.

39

Vendar, če je bilo zadevno blago razdeljeno ob prihodu v Unijo, da bi se en del blaga poslal drugam v Unijo v smislu člena 20 Protokola št. 4, mora uvoznik, ki mu je bilo izdano nadomestno potrdilo o gibanju blaga, čeprav pogoji iz te določbe niso bili izpolnjeni, ampak vseeno želi uveljavljati potrdilo, ki so ga izdali egiptovski carinski organi, dokazati, da ta razdeljeni del blaga zares ustreza blagu, katerega preferencialno poreklo je dokazano s potrdilom o gibanju blaga, ki so ga izdali egiptovski carinski organi.

40

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Evro‑mediteranski sporazum z Egiptom razlagati tako, da je egiptovsko poreklo blaga v smislu preferencialnega carinskega režima, uvedenega s tem sporazumom, mogoče dokazati, tudi če je bilo blago ob prispetju v prvo državo članico razdeljeno zato, da bi se en del blaga odpremil v drugo državo članico, in nadomestno potrdilo o gibanju blaga, ki so ga izdali carinski organi prve države članice za del tega blaga, odpremljenega v drugo državo članico, ni izpolnjevalo pogojev iz člena 20 Protokola št. 4, določenih za izdajo takega potrdila.

41

Za predložitev takega dokaza pa je potrebno, prvič, da se preferencialno poreklo blaga, prvotno uvoženega iz Egipta, dokaže s potrdilom o gibanju blaga, ki so ga izdali egiptovski carinski organi v skladu s tem protokolom in, drugič, da uvoznik dokaže, da del blaga, razdeljenega v tej prvi državi članici in odpremljenega v drugo državo članico, ustreza delu blaga, uvoženega iz Egipta v prvo državo članico. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so v postopku v glavni stvari ti pogoji izpolnjeni.

42

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, predlagani za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Evro‑mediteranski sporazum med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani in Arabsko republiko Egipt na drugi strani, podpisan v Luxembourgu 25. junija 2001, potrjen s Sklepom Sveta 2004/635/ES z dne 21. aprila 2004, je treba razlagati tako, da je egiptovsko poreklo blaga v smislu preferencialnega carinskega režima, vzpostavljenega s tem sporazumom, mogoče dokazati, tudi če je bilo blago ob prispetju v prvo državo članico razdeljeno zato, da bi se en del blaga odpremil v drugo državo članico, in nadomestno potrdilo o gibanju blaga EUR.1, ki so ga izdali carinski organi prve države članice za del tega blaga, odpremljenega v drugo državo članico, ni izpolnjevalo pogojev, določenih za izdajo takega potrdila, iz člena 20 Protokola št. 4 navedenega sporazuma o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja, kakor je bil spremenjen s Sklepom št. 1/2006 Pridružitvenega sveta EU‑Egipt z dne 17. februarja 2006.

Za predložitev takega dokaza je potrebno, da se preferencialno poreklo blaga, prvotno uvoženega iz Egipta, dokaže s potrdilom o gibanju blaga EUR.1, ki so ga izdali egiptovski carinski organi v skladu s tem protokolom, in da uvoznik dokaže, da del blaga, razdeljenega v tej prvi državi članici in odpremljenega v drugo državo članico, ustreza delu blaga, uvoženega iz Egipta v prvo državo članico. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so v postopku v glavni stvari ti pogoji izpolnjeni.