—

za Conseil national de l’ordre des médecins J. Barthelemy, odvetnik,

—

za Conseil national de l’ordre des chirurgiens-dentistes F. Thiriez, odvetnik,

—

za francosko vlado D. Colas, N. Rouam in F. Gloaguen, agenti,

—

za češko vlado M. Smolek, agent,

—

za Irsko E. Creedon, agentka,

—

za Evropsko komisijo H. Støvlbæk in H. Tserepa-Lacombe, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L 255, str. 22, in popravka v UL 2007, L 271, str. 18, in UL 2008, L 93, str. 28), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1137/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 (UL L 311, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva 2005/36).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Conseil national de l’ordre des médecins (nacionalni svet zdravniške zbornice, v nadaljevanju: CNOM) na eni strani in ministre de l’Enseignement supérieur et de la Recherche (minister za visoko šolstvo in raziskovanje) ter ministre des Affaires sociales et de la Santé (minister za socialne zadeve in zdravje) na drugi, ob intervenciji Conseil national de l’ordre des chirurgiens-dentistes (nacionalni svet zobozdravniške zbornice), zaradi zakonitosti sklepa z dne 31. marca 2011 o seznamu strokovnih usposabljanj in o ureditvi diplom o specializaciji s področja dentalne medicine (JORF z dne 19. aprila 2011, str. 6854; v nadaljevanju: sporni sklep).

3

Direktiva 2005/36 je razveljavila direktive Sveta 78/686/EGS z dne 25. julija 1978 o medsebojnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah zobozdravnikov in o ukrepih za olajšanje uresničevanja pravice do ustanavljanja podjetij in pravice do zagotavljanja storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 67), 78/687/EGS z dne 25. julija 1978 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o zobozdravniški dejavnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 76) ter 93/16/EGS z dne 5. aprila 1993 o olajšanju prostega gibanja zdravnikov in o vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 86).

4

V uvodni izjavi 22 Direktive 2005/36 je navedeno:

„Vse države članice morajo priznati poklic zobozdravnika kot poseben poklic, ločen od poklica zdravnika, ne glede na to, ali je specializiran iz stomatologije. Države članice morajo zagotoviti, da zobozdravniki med usposabljanjem pridobijo veščine, potrebne za preprečevanje, diagnosticiranje in zdravljenje nepravilnosti in bolezni zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv. Zobozdravniško poklicno dejavnost morajo opravljati osebe, ki imajo zobozdravniške kvalifikacije, določene v tej direktivi.“

5

Člen 21 te direktive, ki se nanaša na načelo avtomatičnega priznavanja, določa:

„1.   Vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, farmacevta in arhitekta, našteta v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.6.2 in 5.7 1 Priloge V, ki izpolnjujejo minimalne pogoje usposobljenosti iz členov 24, 25, 31, 34, 35, 38, 44 in 46, ter za dostop do poklicnih dejavnosti in njihovega opravljanja priznava takim dokazilom enako veljavnost na svojem ozemlju kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih sama izdaja.

[…]

7.   Vsaka država članica uradno obvesti Komisijo o zakonih in drugih predpisih, ki jih sprejme glede izdajanja dokazil o formalnih kvalifikacijah na področju, ki ga zajema to poglavje. […]

Komisija objavi ustrezno sporočilo v Uradnem listu Evropske unije, pri čemer navede nazive, ki jih države članice sprejmejo za dokazila o formalnih kvalifikacijah, in, kadar je to primerno, organ, ki izdaja dokazila o formalnih kvalifikacijah, potrdilo, ki se priloži takemu dokazilu, in ustrezen poklicni naziv, naveden v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.1.3, 5.1.4, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.5.2, 5.6.2 in 5.7.1 Priloge V.“

6

Člen 24(2) navedene direktive, ki se nanaša na osnovno medicinsko usposabljanje, določa:

„Osnovno medicinsko usposabljanje obsega skupno najmanj šestletni študij ali 5500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali pod nadzorom univerze.

[…]“.

7

Člen 25 Direktive 2005/36, ki se nanaša na specialistično medicinsko usposabljanje, določa:

„1.   Za sprejem v specialistično medicinsko usposabljanje se zahteva dokončan in potrjen šestletni študij, ki je del programa usposabljanja iz člena 24, med katerim je udeleženec usposabljanja pridobil ustrezno splošno medicinsko znanje.

2.   Specialistično medicinsko usposabljanje obsega teoretično in praktično usposabljanje na univerzi ali v učni bolnišnici ali, kadar je to primerno, v zdravstveni ustanovi, ki jo imenujejo pristojne oblasti ali organi.

Države članice zagotovijo, da minimalno trajanje specialističnega medicinskega usposabljanja iz točke 5.1.3 Priloge V ni krajše od obdobja, določenega v navedeni točki. Usposabljanje se izvaja pod nadzorom pristojnih oblasti ali organov. Vključevati mora osebno sodelovanje zdravnika specializanta v dejavnosti in odgovornostih zadevnih služb.

[…]

4.   Države članice za izdajo dokazila o specialističnem medicinskem usposabljanju zahtevajo dokazilo o osnovnem medicinskem usposabljanju, navedenem v točki 5.1.1 Priloge V.

[…]“

8

Člen 34 Direktive 2005/36, ki se nanaša na osnovno zobozdravstveno usposabljanje, določa:

„1.   Za sprejem v osnovno zobozdravstveno usposabljanje se zahteva diploma ali spričevalo, ki omogoča dostop do zadevnih študijev na univerzah ali visokošolskih ustanovah, ki jim je priznan enakovreden status, v državi članici.

2.   Osnovno zobozdravstveno usposabljanje obsega skupno najmanj pet let rednega teoretičnega in praktičnega študija, ki zajema vsaj program, opisan v točki 5.3.1 Priloge V, in se izvaja na univerzi, visokošolski ustanovi, ki izvaja usposabljanje s priznano enakovredno ravnjo ali pod nadzorom univerze.

[…]

3.   Osnovno zobozdravstveno usposabljanje mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:

To usposabljanje mora zagotoviti strokovna znanja, potrebna za izvajanje vseh dejavnosti, ki vključujejo preventivo, diagnostiko in zdravljenje nepravilnosti in bolezni zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv.“

9

Člen 35 te direktive, ki se nanaša na specialistično zobozdravstveno usposabljanje, določa:

„1.   Za sprejem v specialistično zobozdravstveno usposabljanje se zahteva dokončan in potrjen petletni teoretični in praktični študij v okviru usposabljanja iz člena 34 ali dokazila iz členov 23 in 37 [o pridobljenih pravicah].

[…]

3.   Države članice za izdajo dokazil o specialističnem zobozdravstvenem usposabljanju zahtevajo dokazila o osnovnem zobozdravstvenem usposabljanju, navedena v točki 5.3.2 Priloge V.“

10

Člen 36 navedene direktive ureja opravljanje dejavnosti zobozdravnikov tako:

„1.   V tej direktivi so poklicne dejavnosti zobozdravnikov dejavnosti, opredeljene v odstavku 3 in ki se opravljajo v okviru poklicnih kvalifikacij, navedenih v točki 5.3.2 Priloge V.

2.   Poklic zobozdravnika temelji na zobozdravstvenem usposabljanju iz člena 34 in predstavlja poseben poklic, ki se loči od zdravnikov splošne medicine in zdravnikov specialistov. Za opravljanje dejavnosti zobozdravnika so potrebna dokazila o formalnih kvalifikacijah, navedena v točki 5.3.2 Priloge V. Imetniki takih dokazil o formalnih kvalifikacijah se obravnavajo enako kot tisti, za katere se uporabljata člena 23 ali 37.

[…]“

11

V prilogi V k Direktivi 2005/36, ki se nanaša na priznavanje na podlagi usklajevanja minimalnih pogojev usposobljenosti, so določena dokazila o formalnih kvalifikacijah iz osnovnega in specialističnega usposabljanja tako za zdravnike kot za zobozdravnike.

12

Med nazivi programov usposabljanja v specialistični medicini, naštetimi v točki 5.1.3. navedene priloge so med drugim „[d]entalna, oralna in maksilofacialna kirurgija (osnovno medicinsko in zobozdravstveno usposabljanje)“, ki predpostavlja „zaključek in potrditev osnovnih medicinskih študij (člen 24) in, poleg tega, zaključek in potrditev osnovnih dentalnih študij (člen 34)“. Ureditev priznavanja velja za dokazila o specialističnem medicinskem usposabljanju s tega področja v zvezi z devetimi državami članicami, in sicer Kraljevino Belgijo, Zvezno republiko Nemčijo, Irsko, Republiko Ciper, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Madžarsko, Republiko Malto, Republiko Finsko in Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska.

13

Razen usposabljanja iz „[d]entalne, oralne in maksilofacialne kirurgije (osnovno medicinsko in zobozdravstveno usposabljanje)“ je v točki 5.1.3. Priloge V k Direktivi 2005/36 navedeno tudi usposabljanje iz „[m]aksilofacialne kirurgije (osnovno medicinsko usposabljanje)“. V zvezi s Francosko republiko je v tej prilogi naveden naziv „Chirurgie maxillo-faciale et stomatologie“ (maksilofacialna kirurgija in stomatologija).

14

V zvezi z dokazili o osnovnih formalnih kvalifikacijah za zobozdravnike je v točki 5.3.2. navedene priloge kot poklicni naziv, ki se uporablja v Franciji, naveden „Chirurgien-dentiste“ (doktor dentalne medicine).

15

V zvezi z dokazili o formalnih kvalifikacijah zobozdravnikov specialistov je v točki 5.3.3. Priloge V k Direktivi 2005/36 rubrika, naslovljena „Oralna kirurgija“. V zvezi s tem se priznavajo dokazila iz šestnajstih držav članic, med katerimi pa ni Francoske republike.

16

Prav tako je v točki 5.3.1. te priloge natančneje določen študijski program za zobozdravnike, zlasti v zvezi z medicinsko-biološkimi predmeti in splošnomedicinskimi predmeti. Med temi predmeti so zlasti anatomija, embriologija, histologija s citologijo, fiziologija, biokemija (ali fiziološka kemija), patološka anatomija, splošna patologija, farmakologija, mikrobiologija, preventivna medicina in epidemiologija, radiologija, splošna kirurgija, splošna medicina s pediatrijo, otorinolaringologija, dermatovenerologija in anesteziologija. Med predmeti, ki so neposredno povezani z zobozdravstvom in ki so vključeni v navedeni študijski program, so anesteziologija in sedacija, posebna kirurgija, posebna patologija in zobozdravstvena radiologija.

17

Člen R. 4127‑70 code de la santé publique (zakonik o javnem zdravju) določa:

„Vsak zdravnik sme načeloma opravljati dejanja v zvezi z diagnostiko, preventivo in zdravljenjem. Vendar razen v izjemnih okoliščinah ne sme začeti ali nadaljevati zdravljenja niti predpisovati zdravil na področjih, ki presegajo njegovo strokovno usposobljenost, izkušnje in sredstva, ki jih ima na voljo.“

18

Člen R. 4127‑204 navedenega zakonika določa:

„Doktor dentalne medicine nikakor ne sme opravljati svojega poklica v razmerah, ki bi lahko ogrozile kakovost nege, zdravljenja in varnosti pacientov. Zlasti morajo doktor dentalne medicine in njegovi asistenti sprejeti vse ukrepe za preprečitev prenosa bolezni.

Razen v izjemnih okoliščinah doktor dentalne medicine ne sme opravljati dejanj, nuditi nege ali predpisovati zdravil na področjih, ki presegajo njegovo strokovno usposobljenost ali materialne zmožnosti, ki jih ima na voljo.“

19

Člen L 634‑1 zakonika o izobraževanju, kakor je bil spremenjen s členom 43 zakona št. 2009‑879 z dne 21. julija 2009 (JORF z dne 22. julija 2009, str. 12184), določa:

„Tretja podaljšana stopnja študija zobozdravstva, imenovana zobozdravstvena specializacija, je prek nacionalnega sprejemnega izpita dostopna za študente, ki so uspešno zaključili drugo stopnjo študija zobozdravstva.

Študentje, ki so po sprejemnem izpitu imenovani za zobozdravnika specializanta, imajo dostop do strokovnih usposabljanj tretje stopnje, katerih seznam določita minister za visoko šolstvo in minister za zdravje. Izbira usposabljanja in univerzitetne bolnišnice je odvisna od dosežene uvrstitve na izpitih za specializacijo.

Po uspešno zaključeni tretji stopnji in zagovoru teze pridobijo specializanti poleg državne diplome doktorja dentalne medicine diplomo o pridobljeni kvalifikaciji.

[…]“

20

Člen 9 odredbe št. 2011‑22 z dne 5. januarja 2011 o organizaciji tretje podaljšane stopnje študija zobozdravstva (JORF z dne 7. januarja 2011, str. 447) določa:

„Seznam strokovnih usposabljanj tretje podaljšane stopnje študija zobozdravstva se določi v sklepu, ki ga sprejmeta minister za visoko šolstvo in minister za zdravje. Nekatera usposabljanja so lahko skupna za medicino in dentalno medicino.“

21

Člen 1 spornega sklepa določa:

„Seznam strokovnih usposabljanj, ki omogočajo pridobitev diplome o opravljeni specializaciji, dostopne za študente v okviru tretje podaljšane stopnje študija zobozdravstva, zajema:

22

Člen 3 tega sklepa določa:

„Za pridobitev diplome o opravljeni specializaciji iz člena 1 tega sklepa se lahko vpišejo specializanti zobozdravstva, ki so na natečaju dosegli uvrstitev, ki omogoča dostop do tretje podaljšane stopnje študija zobozdravstva.

Na usposabljanje, ki je skupno za dentalno medicino in medicino, se lahko vpišejo specializanti medicine, ki so na nacionalnih izpitih dosegli uvrstitev, ki omogoča dostop do tretje specialistične stopnje študija medicine.“

23

Teoretična izobrazba s področja oralne kirurgije, opisana v prilogi k izpodbijanemu sklepu, zajema zlasti znanja s področja periapikalne kirurgije in kirurških posegov za odstranjevanje odontogenih in neodontogenih cist v čeljustih, predprotetične kirurgije in implantologije, študij patologije benignih tumorjev, patologije žlez slinavk ter ortodontskega in ortognatskega kirurškega zdravljenja.

24

V tej prilogi je določeno, da ta univerzitetni študij zajema zlasti praktično usposabljanje najmanj tri semestre na oddelku, specializiranem za dentalno medicino, in najmanj tri semestre na oddelku, specializiranem za maksilofacialno kirurgijo. Na podlagi členov R. 4127‑70 in R. 4127‑204 zakonika o javnem zdravju lahko tako zdravniki specialisti oralne kirurgije kot doktorji dentalne medicine z isto specializacijo zakonito redno opravljajo vse posege, ki spadajo v to specializacijo, ne da bi s tem kršili svojo poklicno etiko.

25

CNOM je pri Conseil d’État zahteval razglasitev ničnosti spornega sklepa zaradi prekoračitve pooblastil z obrazložitvijo, da ta sklep ni združljiv z Direktivo 2005/36, zlasti z njenimi členi 24, 25 in 26. Conseil national de l’ordre des chirurgiens-dentistes je v postopku v glavni stvari interveniral v podporo ministrov, ki sta sprejela ta sklep.

26

S spornim sklepom je uvedena enotna specializacija, ki je namenjena tako študentom tretje stopnje, ki so zobozdravniki specializanti, kot študentom tretje stopnje, ki so zdravniki specializanti, in ki omogoča pridobitev diplome o opravljeni specializaciji oralne kirurgije.

27

CNOM je v svoji zahtevi, ki jo je vložil pri predložitvenem sodišču, navedel razlog, ki se nanaša na to, da člen 9 odredbe št. 2011‑22 in sporni sklep, sprejet na podlagi tega člena, nista združljiva z določbami Direktive 2005/36, ker predmeti, ki se poučujejo v okviru novega izobraževalnega programa tretje stopnje, do katerega imajo dostop tako študentje medicine kot študentje zobozdravstva, spadajo na področje specialistične medicine v smislu navedene direktive in da uvedba skupnega izobraževalnega programa tretje stopnje uvaja poklic, ki je skupen zdravnikom in zobozdravnikom.

28

Po mnenju predložitvenega sodišča spadajo znanja, ki jih potrjuje diploma iz oralne kirurgije, uvedena z izpodbijanim sklepom, tako na področje medicine, in sicer stomatologije in maksilofacialne kirurgije, kot na področje zobozdravstva.

29

To sodišče tudi meni, da ob upoštevanju njihove začetne izobrazbe in dejstva, da se študentje zobozdravstva, ki so bili izbrani za to specializacijo, še dodatno usposabljajo na področju medicine, CNOM neutemeljeno trdi, da je zakonodajalec storil očitno napako pri presoji s tem, da je menil, da lahko študentje zobozdravstva med specializacijo osvojijo medicinsko znanje, ki je potrebno za opravljanje posegov, za katere se usposabljajo.

30

Vendar predložitveno sodišče poudarja, da v skladu s členom 36 Direktive 2005/36 poklic zobozdravnika temelji na zobozdravstvenem usposabljanju iz člena 34 iste direktive in predstavlja poseben poklic, ki se loči od zdravnikov splošne medicine in zdravnikov specialistov. Tako je odgovor na razlog, ki ga navaja CNOM, odvisen od vprašanja, ali Direktiva 2005/36 državi članici dopušča, da uvede skupno strokovno usposabljanje, ki privede do tega, da imajo zdravniki in zobozdravniki enako specializacijo, in ali je treba šteti, da se določbe te direktive o specializacijah s področja medicine nanašajo na študij oralne kirurgije, ki je podrobno opisan v prilogi k izpodbijanemu sklepu, v celoti ali le na njegov del.

31

V teh okoliščinah je Conseil d’État prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

32

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2005/36 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uvede specialistično usposabljanje iz oralne kirurgije, kot je to iz postopka v glavni stvari, ki je skupno osebam z diplomo iz zobozdravstva ter osebam z dokončanim zgolj osnovnim medicinskim usposabljanjem.

33

V zvezi s tem je treba poudariti, da je namen Direktive 2005/36 jasno ločiti med poklicema zobozdravnika in zdravnika (glej v zvezi z direktivama 78/686 in 78/687 sodbo z dne 29. novembra 2001 v zadevi Komisija proti Italiji, C-202/99, Recueil, str. I-9319, točka 51, in sklep z dne 17. oktobra 2003 v zadevi Vogel, C-35/02, Recueil, str. I-12229, točka 33).

34

V skladu s členom 36(2) Direktive 2005/36 poklic zobozdravnika temelji na osnovnem zobozdravstvenem usposabljanju in predstavlja poseben poklic, ki se loči od zdravnikov splošne medicine in zdravnikov specialistov. Za opravljanje dejavnosti zobozdravnika je potrebno dokazilo o osnovnih formalnih kvalifikacijah iz točke 5.3.2. Priloge V k Direktivi 2005/36, ki je, kar zadeva Francosko republiko, diplôme d’État de docteur en chirurgie dentaire (državna diploma doktorja dentalne medicine).

35

Vendar se zadeva iz postopka v glavni stvari ne nanaša na pogoje za dostop do poklica, za katerega opravljanje Direktiva 2005/36 zahteva opravljeno osnovno zobozdravstveno usposabljanje, temveč na pogoje za dostop do specializacije na področju oralne kirurgije.

36

V zvezi s specialističnimi usposabljanji je treba ugotoviti, da se glede na člena 25(1) in 35(1) Direktive 2005/36 za sprejem v specialistično medicinsko in zobozdravstveno usposabljanje zahteva dokončan in potrjen študij v okviru osnovnega medicinskega oziroma zobozdravstvenega usposabljanja.

37

Če specialistično usposabljanje, ki ga je uvedla država članica, po svojem nazivu ustreza specializaciji, ki je v zvezi s to državo našteta v Prilogi V, točka 5.1.3. ali 5.3.3., k Direktivi 2005/36 na področju medicine ali zobozdravstva, osebe, ki nimajo dokazila o osnovnem medicinskem usposabljanju ali dokazila o osnovnem zobozdravstvenem usposabljanju ali, če to določa ta priloga, dokazila obeh vrst, ne morejo biti sprejete v tako specialistično usposabljanje.

38

Če pa država članica uvede specialistično usposabljanje, ki po svojem nazivu ne ustreza specializaciji, našteti v Prilogi V k Direktivi 2005/36, in ne daje pravice do podelitve naziva iz te priloge, ta specializacija ni usposabljanje v smislu členov 25 in 35 te direktive, tako da pogoji za sprejem in vsebina tako uvedenega usposabljanja niso urejeni s to direktivo.

39

V teh okoliščinah Direktiva 2005/36 ne nasprotuje temu, da je specialistično usposabljanje, katerega naziv ne ustreza tistim iz Priloge V k tej direktivi, dostopno tako osebam z dokončanim zgolj osnovnim medicinskim usposabljanjem kot osebam z dokončanim in potrjenim študijem v okviru zgolj osnovnega zobozdravstvenega usposabljanja.

40

Vendar glede na Direktivo 2005/36 tako specialistično usposabljanje, ki ni zajeto z navedeno prilogo V, ne sme, če ne izpolnjuje zahtev iz členov 24 ali 34 te direktive glede osnovnega medicinskega ali zobozdravstvenega usposabljanja, voditi do podelitve dokazila o osnovnem medicinskem usposabljanju ali dokazila o osnovnem zobozdravstvenem usposabljanju.

41

Direktiva 2005/36 namreč nasprotuje temu, da bi oseba, ki nima dokazila o osnovnem medicinskem usposabljanju, opravljala poklic zdravnika, in temu, da bi oseba, ki nima dokazila o osnovnem zobozdravstvenem usposabljanju, opravljala poklic zobozdravnika.

42

V zvezi z nazivi specialističnih usposabljanj na medicinskem in zobozdravstvenem področju je treba v zvezi s Francosko republiko navesti, da v Prilogi V k Direktivi 2005/36 ni naveden noben naziv v zvezi s specialističnim usposabljanjem iz dentalne, oralne in maksilofacialne kirurgije (osnovno medicinsko in zobozdravstveno usposabljanje) in v zvezi z usposabljanjem iz oralne kirurgije. Kot specialistični medicinski usposabljanji pa sta v zvezi s to državo članico v omenjeni prilogi navedena naziva „Chirurgie maxillo-faciale et stomatologie“ (maksilofacialna kirurgija in stomatologija) in „Stomatologie“ (stomatologija).

43

Iz navedenega je razvidno, da specializacija iz „oralne kirurgije“, kot je ta v zadevi iz postopka v glavni stvari, po nazivu ne ustreza specializacijam, ki so v zvezi s Francosko republiko navedene v prilogi V k Direktivi 2005/36.

44

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2005/36 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica uvede specialistično usposabljanje, ki spada tako na medicinsko kot na zobozdravstveno področje in katerega naziv ne ustreza nazivom, ki so v zvezi s to državo članico navedeni v Prilogi V k tej direktivi. Tako specialistično usposabljanje je lahko dostopno tako osebam z dokončanim zgolj osnovnim medicinskim usposabljanjem kot osebam z dokončanim in potrjenim študijem v okviru zgolj osnovnega zobozdravstvenega usposabljanja.

45

Nacionalno sodišče mora preveriti:

46

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2005/36 razlagati tako, da nasprotuje temu, da specialistično usposabljanje, kot je to iz zadeve v postopku v glavni stvari, zajema predmete z medicinskega področja.

47

Iz preučitve prvega vprašanja za predhodno odločanje je razvidno, da Direktiva 2005/36 ne določa vsebine specialističnega usposabljanja, kot je to iz postopka v glavni stvari.

48

Vsekakor pa tudi, če je glede na to direktivo poklic zobozdravnika, kot je bilo poudarjeno v točki 34 te sodbe, poseben poklic, ki se loči od poklica zdravnika, študijski program, ki vodi do dokazila o osnovnem zobozdravstvenem usposabljanju in ki je natančneje določen v točki 5.3.1. Priloge V k Direktivi 2005/36, ne zajema le predmetov, ki so neposredno povezani z zobozdravstvom, ampak tudi medicinsko-biološke predmete in splošnomedicinske predmete.

49

Iz navedenega je razvidno, da zakonodajalec Unije iz zobozdravstvenega usposabljanja ni želel izključiti medicinskih predmetov, ne glede na to, ali je to usposabljanje specialistično ali ne.

50

V teh okoliščinah je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2005/36 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da specialistično usposabljanje na zobozdravstvenem področju zajema predmete z medicinskega področja.

51

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: