—

za UPC DTH Sàrl G. Ormai, D. Petrányi, Z. Okányi, P. Szilas in E. Csapó, ügyvédek,

—

za Nemzeti Média- és Hírközlési Hatóság Elnökhelyettese N. Beke skupaj z G. Molnár-Bίrójem, ügyvéd,

—

za madžarsko vlado, K. Szíjjártó, Z. Fehér in G. Koós, agenti,

—

za belgijsko vlado M. Jacobs in T. Materne, agenta,

—

za češko vlado M. Smolek in T. Müller, agenta,

—

za litovsko vlado D. Kriaučiūnas in D. Stepanienė, agenta,

—

za nizozemsko vlado M. Bulterman in C. Wissels, agentki,

—

za romunsko vlado R.‑H. Radu ter R.‑I. Munteanu in I. Bara‑Buşilă, agenti,

—

za slovaško vlado B. Ricziová, agentka,

—

za Evropsko komisijo G. Braun, L. Nicolae in K. Talabér-Ritz, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(c) in (f) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL L 337, str. 37, v nadaljevanju: okvirna direktiva), in člena 56 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo UPC DTH (v nadaljevanju: UPC), družbo luksemburškega prava, in Nemzeti Média- és Hírközlési Hatóság Elnökhelyettese (podpredsednik madžarskega državnega organa za komunikacije in medije, v nadaljevanju: NMHH) zaradi postopka nadzora na madžarskem trgu elektronskih komunikacij, uvedenega proti družbi UPC.

3

Člen 1 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/84/ES dne 20. novembra 1998 o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 147), določa:

„Cilj te direktive je približanje predpisov držav članic v zvezi z ukrepi proti nedovoljenim napravam, ki omogočajo nedovoljen dostop do zaščitenih storitev.“

4

Nov regulativni okvir za elektronske komunikacijske storitve (v nadaljevanju: NRO) sestavljajo okvirna direktiva in štiri spremljajoče posebne direktive, to so Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140 (v nadaljevanju: Direktiva o odobritvi), Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 323), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140 (v nadaljevanju: Direktiva o dostopu), in Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL L 337, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva o univerzalnih storitvah).

5

V uvodni izjavi 7 okvirne direktive je navedeno:

„Določbe te direktive in posebnih direktiv ne posegajo v možnost nobene od držav članic, da sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zaščiti svoje temeljne varnostne interese, poskrbi za javni red in javno varnost ter dovoli [omogoči] preiskavo, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, vključno z določitvijo posebnih in sorazmernih obveznosti za izvajalce elektronskih komunikacijskih storitev pri nacionalnih regulativnih organih.“

6

Člen 1(1) in (3) te direktive določa:

„1.   S to direktivo se vzpostavlja usklajeni okvir za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev. V direktivi so določene naloge nacionalnih regulativnih organov in tudi vrsta postopkov za zagotovitev usklajene uporabe regulativnega okvira v celotni Skupnosti.

[…]

3.   Ta direktiva in posebne direktive ne posegajo v ukrepe, sprejete na ravni Skupnosti ali nacionalni ravni v skladu z zakonodajo Skupnosti za izpolnitev ciljev, ki so v splošnem interesu, zlasti v zvezi z urejanjem vsebin in avdiovizualne politike.“

7

Člen 2 okvirne direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

[…]

[…]“

8

Člen 8(1) okvirne direktive določa, da države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi sprejmejo vse primerne ukrepe za podpiranje konkurence pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev, za razvoj notranjega trga, podpiranje interesov državljanov Evropske unije in da so ti ukrepi sorazmerni s temi cilji.

9

V uvodni izjavi 15 te direktive je navedeno:

„Pogoji, ki so lahko povezani s splošno odobritvijo in posebnimi pravicami uporabe, naj bodo omejeni na tisto, kar je nujno potrebno za zagotovitev skladnosti z zahtevami in obveznostmi po zakonodaji Skupnosti in državni zakonodaji, usklajeni z zakonodajo Skupnosti.“

10

Člen 3 Direktive o odobritvi z naslovom „Splošna odobritev za elektronska komunikacijska omrežja in storitve“ v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali elektronskih komunikacijskih storitev lahko velja samo splošna odobritev, ne da bi to posegalo v posebne obveznosti iz člena 6(2) ali v pravice uporabe iz člena 5. Od zadevnega podjetja se lahko zahteva, da predloži uradno obvestilo, ne zahteva pa se, da pred uveljavljanjem pravic, ki izhajajo iz te odobritve, od nacionalnega regulativnega organa pridobi izrecno odločbo ali drugi upravni akt. Podjetje lahko po [predložitvi] uradnem[ga] obvestilu[a], če se to zahteva, začne z opravljanjem dejavnosti, po potrebi ob upoštevanju določb o pravicah uporabe iz členov 5, 6 in 7.

Od podjetij, ki zagotavljajo čezmejne elektronske komunikacijske storitve podjetjem, ki imajo sedež v več državah članicah, se zahteva samo eno uradno obvestilo na zadevno državo članico.

3.   V uradnem obvestilu iz odstavka 2 se zahtevata samo ena izjava, ki jo da pravna ali fizična oseba nacionalnemu regulativnemu organu o tem, da namerava začeti z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, in predložitev minimalnih informacij, ki so potrebne, da lahko nacionalni regulativni organ vodi evidenco ali seznam ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Te informacije morajo biti omejene na tiste, ki so potrebne za identifikacijo ponudnika, to so na primer matične številke podjetij, kontaktne osebe ponudnika, naslov ponudnika, kratek opis omrežja ali storitve in predvideni datum začetka opravljanja dejavnosti.“

11

Člen 6 Direktive o odobritvi z naslovom „Pogoji, ki veljajo za splošno odobritev in za pravice uporabe radijskih frekvenc in številk, ter posebne obveznosti“ v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   Za splošno odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ter pravice uporabe radijskih frekvenc in pravice uporabe številk lahko veljajo samo pogoji iz Priloge. Taki pogoji so nediskriminatorni, sorazmerni in pregledni […].

[…]

3.   Splošna odobritev vsebuje samo pogoje, ki so značilni [specifični] za to področje in določeni v Delu A priloge, niso pa prevzeti pogoji, ki veljajo za podjetja na podlagi druge nacionalne zakonodaje.“

12

Člen 11(1) Direktive o odobritvi določa:

„Brez poseganja v obveznosti obveščanja in poročanja po nacionalni zakonodaji, razen po splošni odobritvi, lahko nacionalni regulativni organi od podjetij zahtevajo samo, da v okviru splošne odobritve […] posredujejo informacije, ki so sorazmerne in objektivno utemeljene […]“

13

Točka 8 Dela A Priloge k Direktivi o odobritvi določa predpise o varstvu potrošnikov, ki so značilni [specifični] za področje elektronskih komunikacij.

14

Člen 9(1) Direktive o dostopu določa:

„Nacionalni regulativni organi lahko obratovalcem v skladu z določbami člena 8 naložijo obveznosti za preglednost glede na medomrežno povezovanje in/ali dostop, tako da od njih zahtevajo, da objavijo določene informacije, na primer računovodske informacije, tehnične specifikacije, značilnosti omrežja, določila in pogoje za zagotavljanje in uporabo […]“

15

V uvodni izjavi 5 Direktive 2009/140 je navedeno:

„Cilj je, da bi ob razvoju konkurence na trgu postopno odpravili ex ante pravila, specifična za ta sektor, tako da bi elektronske komunikacije nazadnje urejalo le konkurenčno pravo. Zaradi močne konkurenčne dinamike na trgih elektronskih komunikacij v zadnjih letih je nujno zagotoviti, da se ex ante regulativne obveznosti naložijo le, če ni učinkovite in trajnostne konkurence.“

16

NRO je bil v madžarsko pravo prenesen zlasti z zakonom št. C iz leta 2003 o elektronskih komunikacijah (Az elektronikus hírközlésről szóló törvény, Magyar Közlöny 2003/136 (XI.27)).

17

Člen 1 tega zakona določa:

„(1)   Ta zakon se uporablja

[…]“

18

Člen 10(m) navedenega zakona določa, da nacionalni regulativni organ obravnava, med drugim, upravna vprašanja, povezana z uradnim obvestilom o elektronskih komunikacijskih storitvah, upravljanjem identitetnih označb, vodenjem evidenc, ki jih določa zakon, s preprečevanjem motenj in z nadzorom trga.

19

UPC je gospodarska družba s sedežem v Luxembourgu, ki iz svojega luksemburškega ozemlja naročnikom v drugih državah članicah, med drugim na Madžarskem, zagotavlja pakete storitev radijske in avdiovizualne radiodifuzije s pogojnim dostopom, ki se jih lahko sprejema prek satelita.

20

Družba UPC ni lastnica satelitske infrastrukture, zato koristi storitve tretjih. Prav tako ni odgovorna za uredniški nadzor nad programi. Cena, ki jo uporabniki plačajo za storitev, vključuje stroške prenosa in nadomestila, ki se plačujejo izdajateljem radiotelevizijskih programov ter družbam za kolektivno upravljanje v okviru objave njihovih vsebin.

21

Na Madžarskem je NMHH pristojni nacionalni organ na področju elektronskih komunikacijskih storitev.

22

Družba UPC je v okviru prestrukturiranja svojih dejavnosti v tej državi članici spomladi 2010 s predhodnikom NMHH razpravljala med drugim o obveznosti izvajalca elektronskih komunikacijskih storitev, da se registrira pri pristojnem nacionalnem regulativnem organu na ozemlju, na katerem ima namen zagotavljati take storitve.

23

Družba UPC je 8. oktobra 2010 NMHH obvestila, da je pri organih, pristojnih na podlagi njenega sedeža, in sicer Institut luxembourgeois de régulation (v nadaljevanju: ILR), vložila prošnjo za mnenje z namenom ustrezne razjasnitve njenega pravnega položaja. Na podlagi navedene prošnje je ILR izdal uradno mnenje, v katerem je navedel, da storitve, ki jih izvaja družba UPC, spadajo pod krajevno pristojnost luksemburških organov in da v skladu z luksemburškim pravom storitev, ki jo izvaja ta družba, ni elektronska komunikacijska storitev.

24

NMHH je z odločbo z dne 21. oktobra 2010 kot prvostopenjski organ začel postopek nadzora trga proti družbi UPC. V okviru tega postopka je NMHH družbi naložil, naj predloži dokumente v zvezi s pogodbenim razmerjem z enim od svojih naročnikov.

25

Družba UPC se je oprla predvsem na mnenje ILR in zavrnila posredovanje zahtevanih dokumentov ter zahtevala, da NMHH konča postopek nadzora trga zaradi mednarodne in stvarne nepristojnosti. NMHH je nato z odločbo 10. decembra 2010 družbi UPC naložil denarno kazen 300.000 madžarskih forintov (HUF), ker mu zadnjenavedena ni posredovala zahtevanih informacij. Družba UPC je zoper to odločbo vložila pritožbo pri podpredsedniku NMHH, ki je kot drugostopenjski organ navedeno pritožbo zavrnil.

26

Družba UPC je nato pri predložitvenem sodišču vložila tožbo v upravnem sporu, pri čemer se je sklicevala na kršitev nacionalnega prava. Fővárosi Törvényszék je navedeno odločbo iz procesnih razlogov razveljavilo in podpredsedniku NMHH naložilo, naj zadevo ponovno obravnava.

27

Podpredsednik NMHH je v okviru te ponovne obravnave odločil, da je mednarodno in stvarno pristojen, in znova zavrnil pritožbo družbe UPC zoper prvostopenjsko odločbo, vendar je naloženo kazen znižal na 100.000 HUF.

28

Družba UPC je nato pri predložitvenem sodišču tako zoper to odločbo kot zoper prvostopenjsko odločbo sprožila upravni spor.

29

Fővárosi Törvényszék meni, da rešitev spora, ki ga obravnava, terja, da se najprej odgovori predvsem na vprašanja glede stvarne in krajevne pristojnosti madžarskih in luksemburških organov in glede združljivosti storitev, ki jih zagotavlja družba UPC s pravom Unije.

30

Fővárosi Törvényszék je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

31

Uvodoma je treba poudariti, da je mogoče vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložitveno sodišče predložilo Sodišču, glede na določbe prava Unije, katerih razlaga se zahteva, razdeliti v dve različni skupini.

32

Medtem ko se prva skupina nanaša na razlago okvirne direktive, da bi se opredelili narava in vsebina dejavnosti, ki jo opravlja družba UPC (prvo, peto in šesto vprašanje), je predmet druge skupine uporaba načela svobodnega opravljanja storitev, kot je določeno v členu 56 PDEU, za storitve iz postopka v glavni stvari (od drugega do četrtega vprašanja).

33

S prvim, petim in šestim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba storitev, s katero ponudnik storitve proti plačilu zagotavlja pogojni dostop do programskega paketa, ki vsebuje radijske in televizijske programske storitve in ki se prenaša po satelitu, šteti za „elektronsko komunikacijsko storitev“ v smislu člena 2(c) okvirne direktive ali za „sistem s pogojnim dostopom“ v smislu člena 2(f) te direktive. Predložitveno sodišče želi tudi izvedeti, ali je treba izvajalca take storitve v skladu z NRO šteti za izvajalca elektronskih komunikacijskih storitev.

34

Sodišče je v sodbi UPC Nederland (C‑518/11, EU:C:2013:709) obravnavalo vprašanje, ki je podobno prvemu vprašanju predložitvenega sodišča.

35

Navedena zadeva UPC Nederland se je nanašala na storitve zagotavljanja programskega paketa, ki vsebuje kabelsko dostopne radijske in televizijske programe, ki jih ponuja ta družba prebivalcem nizozemske občine.

36

V navedeni sodbi je Sodišče poudarilo, da okvirna direktiva jasno razlikuje med produkcijo vsebine, ki zajema uredniško odgovornost, in prenašanjem vsebine, pri katerem je izključena vsakršna uredniška odgovornost. Pojasnilo je, da za vsebino in njen prenos veljata ločeni ureditvi, ki uresničujeta vsaka svoje cilje (glej sodbo UPC Nederland, EU:C:2013:709, točka 41).

37

Sodišče je poleg tega poudarilo, da čeprav stranke družbe UPC Nederland BV sklenejo naročnino za dostop do osnovnega kabelskega paketa, ki ga ponuja ta družba, to ne pomeni, da je treba dejavnost zadnjenavedene – ki zajema objavo programov, ki jih ustvarjajo vsebinski uredniki, v obravnavani zadevi radijske in televizijske postaje, s prenosom teh programov do priključka na njeno kabelsko omrežje v domovih njenih naročnikov – izključiti iz pojma elektronske komunikacijske storitve v smislu člena 2(c) okvirne direktive (glej sodbo UPC Nederland, EU:C:2013:709, točka 43).

38

Na podlagi teh preudarkov je Sodišče ugotovilo, da zagotavljanje osnovnega kabelskega paketa spada v pojem elektronske komunikacijske storitve in torej na stvarno področje uporabe NRO, če ta storitev zajema prenos signalov po kabelskem omrežju (glej sodbo UPC Nederland, EU:C:2013:709, točka 44).

39

Sodišče je nato pojasnilo, da okoliščina, da stroški prenosa, ki se zaračunavajo naročnikom, vključujejo plačilo izdajateljem radijskih in televizijskih programov ter nadomestila organizacijam za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v zvezi z objavo vsebine del, ne more preprečiti, da bi se storitve družbe UPC Nederland BV opredelile kot „elektronske komunikacijske storitve“ v smislu NRO (glej sodbo UPC Nederland, EU:C:2013:709, točka 46).

40

Tako kot družba UPC Nederland BV in kot je razvidno iz spisa, ki je bil v obravnavani zadevi predložen Sodišču, tudi družba UPC ne ustvarja sama radijskih in televizijskih programov, ki jih prenaša, in ne izvaja uredniškega nadzora nad njihovo vsebino. Poleg tega naročnina za storitve družbe UPC ne vključuje le stroškov prenosa, ampak tudi pristojbine, ki se plačujejo izdajateljem radiotelevizijskih programov ter družbam za kolektivno upravljanje za objavo vsebin oddajanih programov.

41

Poleg tega, tako kot je razvidno iz člena 2(a) in (c) okvirne direktive, okoliščina, da se prenos signala po elektronskih komunikacijskih omrežjih opravi po kablu ali satelitski infrastrukturi, nikakor ni odločilna za namene razlage pojma elektronske komunikacijske storitve v smislu te določbe.

42

Vendar družba UPC zatrjuje, da ne zagotavlja elektronskih komunikacijskih storitev v smislu člena 2(c) okvirne direktive, ker ne prenaša nobenega signala in nima elektronskega komunikacijskega omrežja, in sicer satelitske infrastrukture. Za to naj bi uporabljala storitve in naprave tretjih oseb.

43

V zvezi s tem je treba navesti, da se okoliščina, da je prenos signala izveden z infrastrukturo, ki ni v lasti družbe UPC, pri opredelitvi narave storitve ne upošteva. V povezavi s tem je pomembno le, da je družba UPC odgovorna končnim uporabnikom prenosa signala, ki jim zagotavlja opravljanje storitev, na katere so naročeni.

44

Vsaka druga razlaga bi znatno zožila obseg NRO, posegala v polni učinek njegovih določb in torej ogrožala dosego ciljev, ki jim ta okvir sledi. Ker je NRO, kot je razvidno iz uvodne izjave 5 Direktive 2009/140, namenjen vzpostavitvi pristnega notranjega trga za elektronske komunikacije, za katere bo nazadnje veljalo le še konkurenčno pravo, bi namreč izključitev dejavnosti podjetja, kot je UPC, s področja uporabe tega okvira, zato ker ni imetnica satelitske infrastrukture, ki omogoča prenos signalov, temu okviru odvzela znaten del pomena (glej v tem smislu sodbo UPC Nederland, EU:C:2013:709, točka 45).

45

Čeprav je na podlagi razlage, ki jo je podalo Sodišče o navedeni sodbi UPC Nederland, mogoče odgovoriti na vprašanja o opredelitvi storitve družbe UPC na podlagi NRO, je treba vendarle spomniti, da za navedeno storitev velja pogojni dostop, ker imajo naročniki družbe UPC dostop do programov, ki se prenašajo po satelitu, šele po dekodiranju.

46

Zaradi te okoliščine se je predložitveno sodišče spraševalo, ali je treba storitve družbe UPC šteti za „sistem s pogojnim dostopom“ v smislu člena 2(f) okvirne direktive, ne pa za elektronske komunikacijske storitve v smislu člena 2(c) te direktive.

47

Generalna pravobranilka je v točki 43 sklepnih predlogov navedla, da se zdi, da ta dvom predložitvenega sodišča temelji na predpostavki, da se elektronske komunikacijske storitve in sistem s pogojnim dostopom vzajemno izključujeta.

48

Taka predpostavka je napačna.

49

Opozoriti je treba namreč, da člen 2(f) okvirne direktive „sistem s pogojnim dostopom“ opredeljuje kot „vsak tehnični ukrep in/ali ureditev [napravo], pri katerem [s katerim] je dostop do zaščitene radijske ali televizijske radiodifuzijske storitve v nekodirani obliki pogojen z naročnino ali drugo obliko predhodne individualne avtorizacije“.

50

Iz te določbe izhaja, da sistem s pogojnim dostopom pomeni način dostopa do radijske ali televizijske storitve in da se zanj predpostavlja vzpostavitev tehničnega sistema, katerega namen je omejiti dostop do take storitve samo na osebe, ki so sklenile naročnino pri njenem izvajalcu. Vendar sistem s pogojnim dostopom sam po sebi ne omogoča dostopa do radijskih ali televizijskih storitev. Tak dostop je še vedno odvisen od prenosa signala po elektronskih komunikacijskih omrežjih.

51

Vzpostavitev sistema s pogojnim dostopom je torej neposredno povezana z opravljanjem zaščitene storitve. V vseh primerih, v katerih je operater sistema s pogojnim dostopom hkrati izvajalec storitve prenosa radijskih ali televizijskih programov, kot se zdi v postopku v glavni stvari, gre za enotno storitev, v okviru katere je zagotavljanje radijskih ali televizijskih storitev bistveni element dejavnosti, ki jo izvaja navedeni izvajalec, sistem s pogojnim dostopom pa je pomožni element.

52

Ob upoštevanju njegove pomožne narave je sistem s pogojnim dopustom mogoče navezati na elektronsko komunikacijsko storitev, katere predmet je prenos radijskih ali televizijskih programov, ne da bi zadnjenavedena izgubila lastnost elektronske komunikacijske storitve.

53

Ta ugotovitev je podprta s členom 2(ea) okvirne direktive, ki določa, da so sistemi s pogojnim dostopom storitve, povezane z elektronskim komunikacijskim omrežjem in/ali elektronsko komunikacijsko storitvijo, ki omogočajo in/ali podpirajo zagotavljanje storitev po tem omrežju in/ali s to storitvijo.

54

Poleg tega, čeprav je res, da Direktiva 98/84 določa posebna pravila za sistem s pogojnim dostopom, ostaja dejstvo, da je v skladu z njenim členom 1 področje uporabe omejeno na približevanje predpisov držav članic v zvezi z ukrepi proti nedovoljenim napravam, ki omogočajo nedovoljen dostop do zaščitene storitve. V teh okoliščinah navedena direktiva ne vpliva na opredelitev elektronske komunikacijske storitve, za vsebino katere velja pogojni dostop.

55

Poleg tega je treba glede vprašanja, ali je treba izvajalca storitve, kot je ta, ki jo zagotavlja družba UPC, v skladu z NRO šteti za izvajalca elektronskih komunikacijskih storitev, navesti, da niti okvirna direktiva niti Direktiva o odobritvi ne vsebujeta opredelitve pojma izvajalca elektronskih komunikacijskih storitev.

56

Člen 2(k) okvirne direktive pa pojem „naročnika“ opredeljuje kot vsako fizično ali pravno osebo, ki je z „izvajalcem javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev sklenila pogodbo za zagotavljanje takih storitev“.

57

Ugotoviti je torej treba, da je tisti, ki zagotavlja elektronske komunikacijske storitve v smislu člena 2(c) okvirne direktive, izvajalec elektronskih komunikacijskih storitev v smislu te direktive.

58

Odgovor na prvo, peto in šesto vprašanje torej je, da je treba člen 2(c) okvirne direktive razlagati tako, da je treba storitev, s katero ponudnik storitve proti plačilu zagotavlja pogojni dostop do programskega paketa, ki vsebuje storitve radijske in avdiovizualne radiodifuzije in ki se prenaša po satelitu, šteti za „elektronsko komunikacijsko storitev“ v smislu navedene določbe. Okoliščina, da ta storitev vključuje sistem s pogojnim dostopom, v smislu člena 2(ea) in (f) okvirne direktive na to ne vpliva. Operaterja, ki izvaja storitve, kot je ta v postopku v glavni stvari, je treba šteti za izvajalca elektronskih komunikacijskih storitev v smislu okvirne direktive.

59

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, storitev, s katero ponudnik storitve proti plačilu zagotavlja pogojni dostop do programskega paketa, ki vsebuje storitve radijske in avdiovizualne radiodifuzije in ki se prenaša po satelitu, pomeni opravljanje storitev v smislu člena 56 PDEU.

60

Ni sporno, da je družba UPC družba s sedežem v Luksemburgu, ki naročnikom s prebivališčem v drugih državah članicah zagotavlja programske pakete storitev radijske in avdiovizualne radiodifuzije.

61

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča spada oddajanje televizijskih sporočil in njihov prenos na področje uporabe pravil Pogodbe v zvezi z opravljanjem storitev (glej v tem smislu sodbi De Coster, C‑17/00, EU:C:2001:651, točka 28, in United Pan-Europe Communications Belgium in drugi, C‑250/06, EU:C:2007:783, točka 28).

62

Vprašanje, ali je treba nacionalno ureditev v sektorju elektronskih komunikacijskih storitev, kot je zakon št. C iz leta 2003, preizkusiti z vidika člena 56 PDEU, pa je odvisno od stopnje usklajenosti tega sektorja na ravni Unije.

63

Vsak nacionalni ukrep na področju, ki je bilo predmet popolne uskladitve na ravni Unije, je treba namreč presojati glede na določbe tega usklajevalnega ukrepa, ne pa glede na primarno pravo (glej zlasti sodbi Deutscher Apothekerverband, C‑322/01, EU:C:2003:664, točka 64, in Citroën Belux C‑265/12, EU:C:2013:498, točka 31).

64

V zvezi s tem je treba navesti, da v skladu z uvodno izjavo 7 okvirne direktive „[d]oločbe te direktive in posebnih direktiv[, ki se sestavljajo NRO,] ne posegajo v možnost nobene od držav članic, da sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zaščiti svoje temeljne varnostne interese, […] vključno z določitvijo posebnih in sorazmernih obveznosti za izvajalce elektronskih komunikacijskih storitev […]“.

65

Člen 1(3) okvirne direktive tako določa, da se ne posega v ukrepe, sprejete na nacionalni ravni v skladu s pravom Unije za izpolnitev ciljev, ki so v splošnem interesu.

66

Poleg tega je iz člena 8(1) okvirne direktive razvidno, da države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi sprejmejo vse primerne ukrepe za podpiranje konkurence pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev, za razvoj notranjega trga, podpiranje interesov državljanov Unije, in da so ti ukrepi sorazmerni s temi cilji.

67

Podobno je v uvodni izjavi 15 Direktive o odobritvi navedeno, da morajo biti pogoji, ki so lahko povezani s splošno odobritvijo, omejeni na tisto, kar je nujno za zagotovitev skladnosti z obveznostmi po državni zakonodaji, usklajeni s pravom Skupnosti.

68

Direktiva o odobritvi pa v členu 9(1) določa, da lahko nacionalni organi operaterjem naložijo obveznosti za preglednost glede na medomrežno povezovanje in/ali dostop, tako da od njih zahtevajo, naj objavijo določene informacije.

69

Nazadnje, Sodišče je v sodbi Telekomunikacja Polska (C‑522/08, EU:C:2010:135, točka 29) po tem, ko je ugotovilo, da se člen 20 direktive o univerzalnih storitvah uporablja brez poseganja v nacionalno ureditev v zvezi z varstvom potrošnikov, skladno pravom Unije razsodilo, da okvirna direktiva in direktiva o univerzalnih storitvah ne določata popolne uskladitve vidikov, ki zadevajo varstvo potrošnikov.

70

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da v pravu Unije sektor elektronskih komunikacijskih storitev ni popolnoma usklajen in da je treba zato nacionalno zakonodajo iz postopka v glavni stvari glede vidikov, ki niso zajeti v NRO, preučiti ob upoštevanju člena 56 PDEU.

71

NMHH in madžarska vlada pa predlagata, da se na drugo vprašanje odgovori nikalno, ker družba UPC ne opravlja nobene dejavnosti zagotavljanja storitev radijske in avdiovizualne radiodifuzije v državi članici, kjer je njen statutarni sedež.

72

V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da pravica iz člena 56 PDEU, da gospodarski subjekt, ki ima sedež v državi članici, opravlja storitve v drugi državi članici, ni vezana na pogoj, da navedeni subjekt take storitve opravlja v državi članici, v kateri ima sedež. Ta člen namreč zahteva zgolj, da ima ponudnik sedež v državi članici, ki ni država članica, v kateri je oseba, ki so ji storitve namenjene (glej sodbo Carmen Media Group, C‑46/08, EU:C:2010:505, točka 43 in navedena sodna praksa).

73

Poleg tega češka, romunska in slovaška vlada navajajo, da dejavnost, ki jo opravlja družba UPC na madžarskem ozemlju, ne spada na področje uporabe člena 56 PDEU, ker se ta dejavnost ne opravlja občasno ali priložnostno, ampak stalno in sistematično. V teh okoliščinah naj bi sklicevanje družbe UPC na pravila o svobodi opravljanja storitev, ki jih določa ta člen, pomenilo zlorabo.

74

Navesti je treba tudi, da na podlagi nobene določbe Pogodbe ni mogoče abstraktno določiti trajanja ali pogostnosti, pri kateri opravljanja storitev ali določenih vrst storitev v drugi državi članici ni več mogoče šteti za opravljanje storitev, tako da lahko pojem „storitve“ v smislu Pogodbe zajema zelo različne storitve, vključno s storitvami, ki se opravljajo dalj časa, tudi več let (glej sodbi Schnitzer, C‑215/01, EU:C:2003:662, točki 30 in 31, ter Duomo Gpa in drugi, od C‑357/10 do C‑359/10, EU:C:2012:283, točka 32).

75

Zato samo dejstvo, da gospodarski subjekt s sedežem v državi članici zagotavlja enake ali podobne storitve bolj ali manj pogosto ali redno v drugi državi članici, ne da bi tam imel infrastrukturo, ki bi mu omogočala stalno in nepretrgano opravljanje poklicne dejavnosti, in v okviru navedene infrastrukture dajanje ponudb, med drugim, državljanom te države članice, ne zadostuje za to, da bi se štelo, da ima sedež v navedeni državi članici (sodba Schnitzer, EU:C:2003:662, točka 32).

76

Poleg tega je treba spomniti, da okoliščina, da ima podjetje sedež v državi članici, da bi se zaobšla zakonodaja druge države članice, ne izključuje tega, da je njegovo oddajanje mogoče šteti za storitve v smislu Pogodbe DEU. To vprašanje je namreč ločeno od vprašanja, katere ukrepe lahko država članica sprejme za to, da ponudniku storitev, ki ima sedež v drugi državi članici, prepreči, da bi obšel njeno notranjo zakonodajo (glej sodbo TV10, C‑23/93, EU:C:1994:362, točka 15).

77

Dalje, uresničevanje temeljne svoboščine z namenom, da bi bila deležna ugodnejše zakonodaje v drugi državi članici, samo po sebi ne zadošča, da bi se ugotovil obstoj zlorabe te svoboščine (glej sodbo Cadbury Schweppes in Cadbury Schweppes Overseas, C‑196/04, EU:C:2006:544, točka 37).

78

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, storitev, s katero se proti plačilu zagotavlja pogojni dostop do paketa, ki vsebuje storitve radijske in avdiovizualne radiodifuzije in ki se prenaša po satelitu, pomeni opravljanje storitev v smislu člena 56 PDEU.

79

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali spadajo postopki nadzora elektronskih komunikacijskih storitev, kot je ta v postopku v glavni stvari, v pristojnosti organov države članice, v kateri prebivajo naslovniki navedenih storitev, ali organov države članice, na ozemlju katere je sedež podjetja, ki zagotavlja te storitve.

80

To vprašanje izhaja iz razprave iz postopka v glavni stvari v zvezi s stvarno in krajevno pristojnostjo luksemburških oziroma madžarskih organov glede postopkov nadzora nad dejavnostmi radijske in avdiovizualne radiodifuzije, ki se opravljajo z luksemburškega ozemlja in so namenjene osebam, ki prebivajo na madžarskem ozemlju.

81

Opozoriti je treba, da se postopek v glavni stvari nanaša na zakonitost denarne kazni, ki jo je družbi UPC naložil NMHH, ker je ta družba zavrnila NMHH posredovati informacije v zvezi s pogodbenim razmerjem med družbo UPC in enim od njenih naročnikov. Ta zahteva za informacije je bila podana v okviru postopka nadzora trga zoper družbo UPC, ki se je začel na podlagi pritožb naročnikov te družbe.

82

Iz točke 58 te sodbe je razvidno, da družba UPC na madžarskem ozemlju zagotavlja „elektronske komunikacijske storitve“ v smislu člena 2(c) okvirne direktive.

83

V tem okviru difuzija programskih paketov, ki vsebujejo storitve radijske in avdiovizualne radiodifuzije, za katere velja pogojni dostop in ki jih je mogoče sprejemati prek satelita, s strani družbe UPC naročnikom s prebivališčem na Madžarskem, spada pod NRO in zlasti Direktivo o odobritvi.

84

V zvezi s tem je treba navesti, da člen 6(1) in (3) Direktive o odobritvi določa, da za splošno odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev lahko veljajo samo pogoji iz dela A Priloge k tej direktivi.

85

Opozoriti je treba tudi, da člen 11(1)(b) Direktive o odobritvi v povezavi s točko 8 dela A Priloge k njej določa, da lahko nacionalni regulativni organi od podjetij zahtevajo samo, naj posredujejo informacije, ki so sorazmerne in objektivno utemeljene, in jim tako omogočijo, da ko prejmejo pritožbo ali opravijo preiskavo na lastno pobudo, lahko preverijo, ali se spoštujejo predpisi o varstvu potrošnikov.

86

Iz teh elementov je razvidno, da glede na sedanje stanje prava Unije Direktiva o odobritvi ne določa nobene obveznosti pristojnih nacionalnih organov v zvezi s priznavanjem odločb o odobritvah, ki so bile sprejete v državi, iz katere se zadevne storitve zagotavljajo.

87

Država članica, v kateri prebivajo naslovniki elektronskih komunikacijskih storitev, lahko zato v skladu z določbami navedene direktive za opravljanje teh storitev določi nekatere pogoje.

88

Ob upoštevanju tega je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da postopki nadzora v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi storitvami, kot je ta v postopku v glavni stvari, spadajo v pristojnost organov države članice, v kateri prebivajo naslovniki navedenih storitev.

89

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da organi ene države članice podjetjem, ki izvajajo elektronske komunikacijske storitve, kot so te iz postopka v glavni stvari, na ozemlju te države članice naložijo obveznost, naj te storitve registrirajo in v navedeni državi članici ustanovijo podružnico ali pravni subjekt, ki je ločen od tistega v državi članici, iz katere se oddaja.

90

NMHH in madžarska vlada menita, da je tretje vprašanje nedopustno.

91

Zatrjujeta, da postopek v glavni stvari ni povezan niti s svobodo ustanavljanja niti z vidiki prava Unije v zvezi s čezmejnimi storitvami, ki so v ospredju v tem vprašanju. Predložitveno sodišče naj bi z navedenim vprašanjem poudarilo težave, ki so drugačne od teh v postopku v glavni stvari. Šlo naj bi za vprašanje, o katerem predložitvenemu sodišču ni treba odločiti in ki naj zato ne bi bilo upoštevno za rešitev spora v glavni stvari.

92

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo potrebujejo za rešitev obravnavanega spora (glej zlasti sodbo Fish Legal in Shirley, C‑279/12, EU:C:2013:853, točka 29).

93

Za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Predlog za sprejetje predhodne odločbe nacionalnega sodišča lahko Sodišče zavrže samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije ni v nikakršni povezavi z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej zlasti sodbo Fish Legal in Shirley, EU:C:2013:853, točka 30).

94

V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče na vprašanje Sodišča v okviru zahteve za podrobnejše podatke na podlagi člena 101(1) Poslovnika Sodišča navedlo razloge, zaradi katerih bi mu lahko odgovor na to vprašanje koristil, če bi Sodišče ugotovilo kršitev člena 56 PDEU. Iz tega torej ni očitno razvidno, da zaprošena razlaga prava Unije ni v nikakršni povezavi z dejanskim stanjem oziroma s predmetom spora o glavni stvari.

95

Tretje vprašanje za predhodno odločanje je treba zato razglasiti za dopustno.

96

V zvezi z obveznostjo registracije storitve, kot je ta v postopku v glavni stvari, v državi članici, na ozemlju katere se zagotavlja, je treba navesti, da je iz člena 3(2) in (3) Direktive o odobritvi razvidno, da se lahko od izvajalca elektronskih komunikacijskih storitev, preden začne opravljati svojo dejavnost, zahteva le, da nacionalnim regulativnim organom predloži uradno obvestilo, ki mora vsebovati minimalne informacije, potrebne, da lahko ti organi vodijo evidenco.

97

Iz člena 3(2) in (3) Direktive o odobritvi je razvidno tudi, da morajo biti te informacije omejene na tiste, ki so potrebne za identifikacijo ponudnika, to so na primer matične številke podjetij, kontaktne osebe ponudnika, naslov ponudnika, kratek opis omrežja ali storitve in predvideni datum začetka opravljanja dejavnosti. V tej določbi je tudi pojasnjeno, da kot pogoj za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev ni mogoče določiti, naj navedeno podjetje pridobi izrecno odločbo ali drug upravni akt. Poleg tega lahko podjetje po predložitvi uradnega obvestila začne opravljati svojo dejavnost.

98

V zvezi s tem je treba navesti, navesti, da tako kot je Sodišče odločilo v točki 70 te sodbe, okoliščina, da z okvirno direktivo in posameznimi direktivami, ki sestavljajo NRO, med njimi Direktivo o odobritvi, nacionalne zakonodaje za sektor elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev niso popolnoma usklajene, ni ovira za to, da zakonodajalec Unije v zvezi z nekaterimi vidiki NRO v strogih mejah določi polje proste presoje držav članic.

99

Prav to velja za člen 3 Direktive o odobritvi, ki vsebuje pravni okvir v zvezi s pogoji, ki jih lahko določijo nacionalni regulativni organi države članice, da bi podjetjem s sedežem v drugih državah članicah omogočili, da na ozemlju te države članice zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve.

100

Ugotoviti je torej treba, da je obveznost, naložena podjetjem, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve, da te storitve registrirajo pri nacionalnem regulativnem organu države članice, na ozemlju na katere se zagotavljajo navedene storitve, v Direktivi o odobritvi izrecno določena. Člen 56 PDEU zato ne nasprotuje temu, da države članice naložijo to obveznost, če ravnajo v skladu z zahtevami, določenimi v členu 3 Direktive o odobritvi.

101

Glede obveznosti, da mora podjetje, ki želi zagotavljati elektronske komunikacijske storitve v državi članici, ki ni država članica, v kateri ima sedež, ustanoviti podružnico ali samostojni pravni subjekt, je treba spomniti, da člen 56 PDEU v skladu z ustaljeno sodno prakso ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije izvajalca storitev zaradi njegovega državljanstva ali okoliščine, da ima sedež v drugi državi članici kot tisti, v kateri bo storitev opravljena, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, tudi če se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če lahko prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta zakonito opravlja podobne storitve (sodba Konstantinides, C‑475/11, EU:C:2013:542, točka 44).

102

Ugotoviti je treba, da je določba nacionalnega prava, v skladu s katero mora podjetje, ustanovljeno v drugi državi članici, ustanoviti stalno poslovno enoto v državi članici, v kateri namerava zagotavljati elektronske komunikacijske storitve, v nasprotju s prepovedjo vsakršne omejitve svobode opravljanja storitev, določeno v členu 56 PDEU.

103

Seveda pa je mogoče omejitev te svobode na splošno dovoliti na podlagi odstopanj iz razlogov javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, izrecno določenih v členu 52 PDEU, ki se na tem področju uporablja na podlagi člena 62 PDEU, oziroma jo je mogoče v skladu s sodno prakso Sodišča upravičiti z nujnimi razlogi v splošnem interesu (sodba Garkalns, C‑470/11, EU:C:2012:505, točka 35).

104

Obveznost ustanovitve je zanikanje svobode opravljanja storitev, njena posledica pa, da se členu 56 PDEU odvzame ves učinek (glej v tem smislu sodbi Komisija/ Nemčija, 205/84, EU:C:1986:463, točka 52, in Komisija/Nemčija, C‑546/07, EU:C:2010:25, točka 39).

105

V vsakem primeru, in kot je navedla generalna pravobranilka v točkah 89 in 91 sklepnih predlogov, možnosti razširjenega nadzora, ki bi ga omogočala ustanovitev podružnice ali samostojnega pravnega subjekta, v zadevi v glavni stvari niso upravičene.

106

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na tretje vprašanje odgovoriti tako, da je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da:

107

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: