—

za X M. M. de Jong, odvetnik,

—

za nizozemsko vlado C. Schillemans, C. Wissels in M. Noort, agentke,

—

za finsko vlado J. Heliskoski, agent,

—

za Evropsko komisijo C. Barslev, R. Troosters in R. Lyal, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 110 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora, ki ga je začel X, pravna oseba, zaradi davka na osebna vozila in motorna kolesa („belasting personenauto’s en motorrijwielen“, v nadaljevanju: BPM), ki ga je ta pravna oseba morala na Nizozemskem plačati ob registraciji motornega vozila iz druge države članice.

3

Člen 1 Wet op de belasting personenauto’s en motorrijwielen 1992 (zakon iz leta 1992 o davku na osebna vozila in motorna kolesa) v različici, ki se uporabi za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o BPM), določa:

„1.   Za osebna vozila, motorna kolesa in gospodarska vozila se pobira davek, imenovan ‚[BPM]‘.

2.   Davek je treba plačati ob vpisu osebnega vozila, motornega kolesa ali gospodarskega vozila v evidenco registriranih vozil v skladu z Wegenverkeerswet (zakon o cestnem prometu) iz leta 1994.

[…]“

4

BPM se je od leta 2006 do leta 2009 v skladu s členom 9 zakona o BPM izračunaval na podlagi odstotka „neto kataloške cene“ zadevnega vozila, ob upoštevanju znižanj in povišanj, določenih v tem členu.

5

Člen 9(3) in (6) zakona o BPM glede neto kataloške cene določa:

„3.   Neto kataloška cena pomeni kataloško ceno z odbitkom vštetega davka na dodano vrednost […].

[…]

6.   Za rabljeno vozilo […] se uporabi kataloška cena na dan, ko je bilo vozilo […] prvič uporabljeno. […]“

6

Osnova za BPM je bila s 1. februarjem 2008 spremenjena. Ne izračuna se več samo na podlagi neto kataloške cene, temveč zajema tudi znesek, ki je odvisen od stopnje izpusta ogljikovega dioksida (v nadaljevanju: CO2), izmerjene v skladu z Direktivo Sveta z dne 16. decembra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o porabi goriva motornih vozil (80/1268/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 6, str. 77). Od takrat se je del osnove BPM, ki se nanaša na neto kataloško ceno, postopno zmanjšal v prid delu, ki se nanaša na stopnjo izpusta CO2.

7

Med letoma 2006 in 2009 so se za osnovo BPM upoštevali ti odstotki neto kataloške cene:

8

Med 1. februarjem 2008 in 31. decembrom 2009 se zaradi prehodnih določb za rabljena vozila, ki so bila uvožena in registrirana v tem obdobju in ki so bila prvič uporabljena pred 1. februarjem 2008, ni veljala obveznost plačila BPM, izračunanega glede na izpuste CO2.

9

Od 1. januarja 2010 se ob registraciji vseh vozil, vključno s tistimi, ki so bila prvič uporabljena pred 1. februarjem 2008, plača BPM, izračunan hkrati na podlagi neto kataloške cene in stopnje izpusta CO2.

10

Člen 10 zakona o BPM glede zneska BPM za rabljena vozila določa:

„1.   […] znesek davka [za vozilo se] izračuna ob upoštevanju znižanja.

2.   Znižanje v smislu odstavka 1 pomeni odbitek, izražen v odstotkih nakupne vrednosti na Nizozemskem ob prvi uporabi motornega vozila. […]

[…]“

11

Zakon o BPM določa, da se lahko zavezanec odloči za znižan BPM, če je znesek BPM, ki bi se moral na podlagi pravnih določb glede osnove in stopnje davka, kakor so takrat veljale, uporabiti ob prvi uporabi vozila kot novega vozila na Nizozemskem, manjši od zneska, izračunanega za leto 2010.

12

X je 11. januarja 2010 za registracijo osebnega vozila na Nizozemskem v obračunu BPM izkazal znesek 5776 EUR in ga plačal. Vozilo je bilo 30. maja 2006 prvič uporabljeno v Nemčiji in je zato imelo nemško registrsko tablico.

13

X je vložil pritožbo zoper znesek BPM, ki je bil dolgovan in plačan. Ker je Voorzitter van het managementteam van het onderdeel Belastingdienst/Z van de rijksbelastingdienst to pritožbo zavrnil, je X vložil tožbo pri Rechtbank Breda. To sodišče je tožbi delno ugodilo in odredilo vračilo BPM v višini 1233 EUR.

14

X je pri Gerechtshof ’s‑Hertogenbosch vložil pritožbo zoper to sodbo Rechtbank Breda. X meni, da je treba pri izračunu zneska BPM, ki se mora plačati, izhajati iz zneska davka, ki še velja za enakovrstna rabljena vozila, registrirana v obdobju med 1. februarjem 2008 in 31. decembrom 2009, v osnovi katerega ni zajet del, ki se nanaša na izpuste CO2. X zato predlaga, naj se vrne znesek plačanega BPM v višini 2809 EUR.

15

X zatrjuje, da BPM ni združljiv s pravom Unije. Njegov znesek naj bi bil višji od tistega, ki še velja za enakovrstna rabljena vozila, ki so bila prvič uporabljena pred 1. februarjem 2008 in ki so bila, drugače kot zadevno vozilo, uvožena in registrirana v obdobju med 1. februarjem 2008 in 31. decembrom 2009. Rabljena vozila, ki so bila uvožena po tem obdobju, naj bi bila tako bolj obdavčena kot enakovrstna vozila, ki so bila registrirana v tem obdobju.

16

Voorzitter van het managementteam van het onderdeel Belastingdienst/Z van de rijksbelastingdienst meni, da je treba pri izračunu zneska BPM, ki se mora plačati, izhajati iz zneska davka, ki še velja za enakovrstna vozila, ki so se, tako kot zadevno vozilo, prvič uporabila leta 2006 in so se tega leta na Nizozemskem registrirala kot nova vozila.

17

Predložitveno sodišče ima nekatere dvome glede združljivosti BPM s členom 110 PDEU. Sprašuje se, ali je treba pobiranje tega davka ob vpisu vozila iz postopka v glavni stvari v evidenco registriranih vozil zavrniti v delu, v katerem je odvisno od izpustov CO2. Sprašuje se tudi, ali je treba znesek BPM, ki se je zahteval ob registraciji tega vozila leta 2010, primerjati s preostalim zneskom tega davka, ki je bil leta 2010 še vštet v vrednost enakovrstnih vozil, ki so bila leta 2006 uvožena na Nizozemsko in tam registrirana kot nova vozila, ali tudi s preostalim zneskom navedenega davka, ki je bil leta 2010 vštet v vrednost vozil, ki so se, kot navedeno zadevno vozilo, prvič uporabila leta 2006 in ki so bila nato uvožena ter registrirana kot rabljena vozila v obdobju med 1. februarjem 2008 in 31. decembrom 2009.

18

V teh okoliščinah je Gerechtshof 's‑Hertogenbosch prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

19

Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, prvič, kateri so za namene uporabe člena 110 PDEU enakovrstni domači izdelki, ki so primerljivi z rabljenim vozilom, ki se je prvič uporabilo pred 1. februarjem 2008 in ki je bilo na Nizozemsko uvoženo in tam registrirano leta 2010, in drugič, ali je treba člen 110 PDEU razlagati tako, da nasprotuje davku, kot je BPM, kakor je veljal leta 2010.

20

Najprej je treba poudariti, da davek, ki ga država članica pobira pri registraciji motornih vozil na svojem ozemlju za začetek uporabe, spada med notranje davke in ga je torej treba preizkusiti glede na člen 110 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2011 v zadevi Tatu, C-402/09, ZOdl., str. I-2711, točka 32 in navedena sodna praksa).

21

V zvezi s tem je treba spomniti, da prvi odstavek tega člena državam članicam prepoveduje uvedbo notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih na enakovrstne domače izdelke.

22

Poleg tega je treba spomniti, da so motorna vozila, ki so na trgu v neki državi članici, njeni „domači izdelki“ v smislu člena 110 PDEU (glej zgoraj navedeno sodbo Tatu, točka 55).

23

Kadar so ti izdelki dani v prodajo na trgu rabljenih vozil v tej državi članici, jih je treba šteti za „enakovrstne izdelke“ uvoženim rabljenim vozilom, če si zaradi svojih lastnosti in potreb, ki jim služijo, konkurirajo. Stopnja konkurence med modeloma je odvisna od tega, do kolikšne mere izpolnjujeta razne zahteve, zlasti glede cene, velikosti, udobja, zmogljivosti, porabe goriva, vzdržljivosti in zanesljivosti. Referenčno vozilo mora biti tisto, ki ima najbolj podobne lastnosti uvoženemu vozilu. To zajema upoštevanje modela, vrste in drugih značilnosti, kot so način pogona ali oprema, starost in kilometrina, splošno stanje ali znamka (glej zlasti sodbi z dne 19. septembra 2002 v zadevi Tulliasiamies in Siilin, C-101/00, Recueil, str. I-7487, točki 75 in 76, in z dne 20. septembra 2007 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-74/06, ZOdl., str. I-7585, točki 29 in 37).

24

V zvezi s tem je treba poudariti, da merila, navedena v prejšnji točki, niso našteta izčrpno niti zavezujoče. Očitno se lahko referenčno vozilo razlikuje glede na lastnosti uvoženega vozila. Vozili, ki sta se sočasno prvič uporabili, nista nujno enakovrstni zaradi, na primer, različnega načina uporabe. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju lastnosti, kot so te, navedene v prejšnji točki, ugotoviti, kateri so domači izdelki, ki imajo najbolj podobne lastnosti zadevnemu uvoženemu vozilu.

25

Iz tega izhaja, da so enakovrstni domači izdelki, ki so primerljivi z rabljenim vozilom, kot je vozilo iz postopka v glavni stvari, ki se je prvič uporabilo pred 1. februarjem 2008 in ki je bilo na Nizozemsko uvoženo in tam registrirano leta 2010, vozila, ki so že na nizozemskem trgu in imajo zadevnemu vozilu najbolj podobne lastnosti.

26

Cilj člena 110 PDEU je zagotoviti prosti pretok blaga med državami članicami v normalnih konkurenčnih razmerah. Namenjen je odpravi vseh oblik zaščite, ki bi lahko izhajale iz uporabe notranjih diskriminatornih davkov na izdelke, ki izvirajo iz drugih držav članic (zgoraj navedena sodba Tatu, točka 34 in navedena sodna praksa).

27

Prvi odstavek tega člena zato, kot je navedeno v točki 21 te sodbe, vsem državam članicam prepoveduje uvedbo notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih na enakovrstne domače izdelke.

28

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče šteti, da je sistem obdavčitve usklajen s členom 110 PDEU, le če je ugotovljeno, da je urejen tako, da izključuje vsako možnost, da bi bili uvoženi izdelki bolj obdavčeni od domačih izdelkov, in da tako v nobenem primeru nima diskriminatornih učinkov (sodba z dne 19. marca 2009 v zadevi Komisija proti Finski, C‑10/08, točka 24 in navedena sodna praksa).

29

Sodišče je tako že razsodilo, da je glede obdavčenja motornih vozil namen te določbe Pogodbe zagotoviti popolno nevtralnost notranjih davkov glede konkurence med izdelki, ki so že na nacionalnem trgu, in uvoženimi izdelki (sodbi z dne 11. decembra 1990 v zadevi Komisija proti Danski, C-47/88, Recueil, str. I-4509, točka 9, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Weigel, C-387/01, Recueil, str. I-4981, točka 66).

30

Sodišče je tudi pojasnilo, da se po plačilu davka ob registraciji v državi članici znesek tega davka prišteje k vrednosti vozila. Če je torej vozilo, ki je registrirano v zadevni državi članici, nato v tej državi članici prodano kot rabljeno vozilo, bo njegova tržna vrednost zajemala preostali znesek davka ob registraciji in bila enaka odstotku prvotne vrednosti vozila, ki se določi glede na to, koliko prvotne vrednosti je to vozilo izgubilo (sodba z dne 5. oktobra 2006 v združenih zadevah Nádasdi in Németh, C-290/05 in C-333/05, ZOdl., str. I-10115, str. 54).

31

Tako gre za kršitev člena 110 PDEU, če je znesek tega davka, ki se plača za rabljeno vozilo iz druge države članice, večji od preostalega zneska navedenega davka, ki je vštet v vrednost enakovrstnih rabljenih vozil, ki so že bila registrirana na nacionalnem ozemlju (sodbi z dne 9. marca 1995 v zadevi Nunes Tadeu, C-345/93, Recueil, str. I-479, točka 20; in z dne 22. februarja 2001 v zadevi Gomes Valente, C-393/98, Recueil, str. I-1327, točka 23, ter zgoraj navedena sodba Tulliasiamies in Siilin, točka 55).

32

Če je namreč znesek davka ob registraciji, ki se plača za uvožena rabljena vozila, višji od preostalega zneska tega davka, vključenega v vrednost enakovrstnih rabljenih vozil na nacionalnem trgu, ki so že registrirana, pomeni to tveganje, da bi se nacionalnim rabljenim vozilom dajalo prednost pri prodaji in tako odvračalo od uvoza enakovrstnih rabljenih vozil.

33

Namen člena 110 PDEU pa ni ovirati države članice pri sprejetju novih davkov ali spremembi davčne stopnje oziroma davčne osnove obstoječih davkov (zgoraj navedeni sodbi Nádasdi in Németh, točka 49, in Tatu, točka 50).

34

Vendar pristojnost držav članic pri uvajanju novih davkov ali spremembi davčne stopnje ali davčne osnove obstoječih davkov ni neomejena. Prepoved iz člena 110 PDEU se uporabi vsakič, ko bi lahko davek odvračal od uvoza izdelkov, ki izvirajo iz drugih držav članic, v korist domačih izdelkov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Tatu, točka 52 in navedena sodna praksa).

35

Države članice tako ne morejo uvesti novih davkov ali v obstoječe vnesti spremembe, katerih cilj ali posledica je odvračanje od prodaje uvoženih izdelkov v korist prodaje enakovrstnih izdelkov, ki so razpoložljivi na nacionalnem trgu in so bili na ta trg vneseni pred začetkom veljavnosti navedenih davkov ali sprememb (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Tatu, točka 53).

36

V zvezi z BPM je iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, razvidno, da je ta davek dolgovan in se plača samo ob prvi registraciji vozila na nizozemskem ozemlju. Nizozemska zakonodaja je bila od leta 2006 večkrat spremenjena. Pred 1. februarjem 2008 se je navedeni davek izračunaval samo na podlagi odstotka neto kataloške cene. Od tega datuma pa davčna osnova za ta davek vključuje tudi znesek, ki je odvisen od stopnje izpusta CO2. V tej davčni osnovi se je tako del, ki se nanaša na neto kataloško ceno, postopno zmanjševal v prid delu, ki se nanaša na stopnjo izpusta CO2.

37

Kot sta poudarili nizozemska vlada in Evropska komisija, je očitno, da kljub spremembi načina izračuna BPM obdavčljivi dogodek za ta davek, namreč prva registracija vozila na nizozemskem ozemlju, po zadevni spremembi ostaja enak, kot je bil pred njo. V obravnavanem primeru gre torej za isti davek, kot je bil prej.

38

Tudi če se predpostavi, da gre za nov davek, se prepoved iz člena 110 PDEU, kot je bilo poudarjeno v točki 34 te sodbe, uporabi vsakič, ko bi lahko notranji davek države članice odvračal od uvoza izdelkov, ki izvirajo iz drugih držav članic, v korist enakovrstnih domačih izdelkov.

39

Kot kaže na podlagi spisa, ki je bil predložen Sodišču, se je v zadevi iz postopka v glavni stvari za rabljena vozila, ki so bila prvič uporabljena pred 1. februarjem 2008, vendar so bila na Nizozemsko uvožena in tam registrirana med 1. februarjem 2008 in 31. decembrom 2009, zaradi oprostitve dela BPM, ki je odvisen od stopnje izpusta CO2, pobiral manjši BPM od tistega, ki se je pobiral za enakovrstna rabljena vozila, uvožena in registrirana po 1. januarju 2010.

40

V tem primeru bi bila na nacionalnem trgu enakovrstna rabljena vozila, ki so primerljiva z zadevnim vozilom iz postopka v glavni stvari, katerih preostali znesek BPM, ki je še vključen v njihovo vrednost, je manjši od zneska tega davka, ki je bil pobran za zadevno vozilo.

41

Če ta zadnjenavedeni znesek presega še najmanjši preostali znesek, vključen v vrednost enakovrstnega rabljenega vozila, ki je že registrirano na nacionalnem ozemlju, potem ni ugotovljeno, da je zakon o BPM urejen tako, da bi izključeval vsako možnost, da bi bili uvoženi izdelki bolj obdavčeni od domačih izdelkov in da tako v nobenem primeru ne bi imel diskriminatornih učinkov.

42

Takim diskriminatornim učinkom se je mogoče izogniti le, če se je mogoče odločiti za najmanjši preostali znesek davka ob registraciji, ki je še vključen v vrednost enakovrstnih rabljenih vozil, ki so že registrirana na nacionalnem ozemlju.

43

Nacionalno sodišče je pristojno za to, da preveri, ali je znesek BPM, ki se plača za rabljena vozila, kot je vozilo iz postopka v glavni stvari, večji od najnižjega preostalega zneska tega davka, ki je še vključen v vrednost enakovrstnih rabljenih vozil, ki so že registrirana na nacionalnem ozemlju.

44

Iz tega izhaja, da člen 110 PDEU nasprotuje davku, kot je določen z zakonom o BPM, če – in v delu, v katerem – znesek tega davka, določenega za uvožena rabljena vozila ob njihovi registraciji na Nizozemskem, presega najmanjši preostali znesek tega davka, ki je vključen v vrednost enakovrstnih rabljenih vozil, ki so že registrirana v tej državi članici.

45

Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov je treba na postavljena vprašanja odgovoriti tako:

46

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Za uporabo člena 110 PDEU so enakovrstni domači izdelki, ki so primerljivi z rabljenim vozilom, kot je vozilo iz postopka v glavni stvari, ki se je prvič uporabilo pred 1. februarjem 2008 in ki je bilo na Nizozemsko uvoženo in tam registrirano leta 2010, vozila, ki so na nizozemskem trgu in imajo navedenemu vozilu najbolj podobne lastnosti.

Člen 110 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje davku, kot je davek na osebna vozila in motorna kolesa („belasting personenauto’s en motorrijwielen“), ki je veljal leta 2010, če – in v delu, v katerem – znesek tega davka, določenega za uvožena rabljena vozila ob njihovi registraciji na Nizozemskem, presega najmanjši preostali znesek tega davka, ki je vključen v vrednost enakovrstnih rabljenih vozil, ki so že registrirana v tej državi članici.