1. Pravo Evropske unije – Načela – Spoštovanje razumnega roka – Upravni postopek – Sodni postopek – Presoja, ki jo je treba izvesti in concreto – Merila za presojo – Tožba uslužbencev Evropske investicijske banke – Rok za vložitev, ki v pravu Unije ni določen – Uporaba pravil Kadrovskih predpisov za uslužbence Unije po analogiji – Nedopustnost – Kršitev člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(1); Kadrovski predpisi, člen 91(3)); Pravilnik za uslužbence Evropske investicijske banke, člen 41)
2. Preveritev – Ugotovitev posega v enotnost ali doslednost prava Unije – Merila za presojo – Posledice, ki izhajajo iz tega – Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču
(člen 6 PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Statut Sodišča, člen 62(b), prvi odstavek)
1. Glede razumnosti roka, v katerem mora biti vložena tožba ali zahtevek in ki ni določen z nobeno določbo prava Unije, mora sodišče Unije upoštevati vse okoliščine obravnavane zadeve kot pri vprašanju razumnosti trajanja upravnega postopka, kadar nobena določba prava Unije za vodenje takega postopka ne določa natančnega roka. Razumnosti roka ni mogoče opredeliti s sklicevanjem na natančno določeno zgornjo mejo, ki je določena abstraktno, ampak jo je v vsaki posamezni zadevi treba presoditi na podlagi okoliščin zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje zadevnih strank. Pojem razumnega roka ni mogoče razumeti kot posebnega prekluzivnega roka.
Z nobeno določbo prava Unije ni predpisan rok, v katerem mora uslužbenec Evropske investicijske banke vložiti ničnostno tožbo zoper njen akt, ki posega v njegov položaj, ker trimesečnega roka iz člena 91(3) Kadrovskih predpisov ni mogoče po analogiji uporabiti kot prekluzivnega za uslužbence Banke, kadar ti vložijo tako tožbo.
Ker poleg tega rok za vložitev tožbe uslužbencev Banke zoper akte, ki posegajo v njihov položaj, ni bil predhodno določen z določbo prava Unije niti omejen v skladu s členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, so ti uslužbenci glede na sodno prakso Sodišča v zvezi z uporabo pojma „razumen rok“ upravičeni pričakovati, da bo Splošno sodišče Evropske unije pri presoji dopustnosti njihove tožbe le uporabilo to sodno prakso Sodišča in ne da se bo sklicevalo na vnaprej določen prekluzivni rok. Zaradi takega izkrivljanja pojma razumnega roka zadevni uslužbenci svojih pravic, ki se nanašajo na njihove osebne prejemke, ne morejo braniti z učinkovitim pravnim sredstvom pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
(Glej točke 25, 28, 29, 33, 39, 44 in 45.)
2. Sodba, v kateri Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče ni upoštevalo ustaljene sodne prakse Sodišča glede pojma razumnega roka in načela učinkovitega sodnega varstva, ki se uporabljata ne glede na zadevno področje in ki imata pomembno mesto v pravnem redu Unije, je odločitev, ki posega v enotnost ali doslednost prava Unije na podlagi člena 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča, če je v tej sodbi prvič obravnavano vprašanje, ki lahko pomeni precedens za prihodnje zadeve. Natančneje, pravica do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, ki je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ima v skladu s členom 6 PEU enako pravno veljavnost kot določbe pogodb.
Člen 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča določa, da če Sodišče ugotovi, da odločitev Splošnega sodišča škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, ki je glede pravnih vprašanj vezano na odločitev Sodišča. To lahko navede, katere učinke odločitve Splošnega sodišča je treba šteti za dokončne za stranke v sporu. Iz tega sledi, da Sodišče ne more le ugotoviti posega v doslednost ali enotnost prava Unije, ne da bi opredelilo posledice te ugotovitve za zadevni spor. Tako sodbo je zato treba razveljaviti zaradi izkrivljanja pojma razumnega roka in zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.
(Glej točke od 50 do 54, 56, 57 in 59.)
Zadeva C-334/12 RX-II
Oscar Orlando Arango Jaramillo in drugi
proti
Evropski investicijski banki (EIB)
„Preveritev sodbe T-234/11 P — Ničnostna tožba — Dopustnost — Rok za vložitev tožbe — Rok, ki ni določen z določbo prava Unije — Pojem ‚razumen rok‘ — Razlaga — Obveznost sodišča Unije, da upošteva okoliščine vsake posamezne zadeve — Pravica do učinkovitega pravnega sredstva — Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah — Poseg v doslednost prava Unije“
Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 28. februarja 2013
Pravo Evropske unije – Načela – Spoštovanje razumnega roka – Upravni postopek – Sodni postopek – Presoja, ki jo je treba izvesti in concreto – Merila za presojo – Tožba uslužbencev Evropske investicijske banke – Rok za vložitev, ki v pravu Unije ni določen – Uporaba pravil Kadrovskih predpisov za uslužbence Unije po analogiji – Nedopustnost – Kršitev člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(1); Kadrovski predpisi, člen 91(3)); Pravilnik za uslužbence Evropske investicijske banke, člen 41)
Preveritev – Ugotovitev posega v enotnost ali doslednost prava Unije – Merila za presojo – Posledice, ki izhajajo iz tega – Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču
(člen 6 PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Statut Sodišča, člen 62(b), prvi odstavek)
Glede razumnosti roka, v katerem mora biti vložena tožba ali zahtevek in ki ni določen z nobeno določbo prava Unije, mora sodišče Unije upoštevati vse okoliščine obravnavane zadeve kot pri vprašanju razumnosti trajanja upravnega postopka, kadar nobena določba prava Unije za vodenje takega postopka ne določa natančnega roka. Razumnosti roka ni mogoče opredeliti s sklicevanjem na natančno določeno zgornjo mejo, ki je določena abstraktno, ampak jo je v vsaki posamezni zadevi treba presoditi na podlagi okoliščin zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje zadevnih strank. Pojem razumnega roka ni mogoče razumeti kot posebnega prekluzivnega roka.
Z nobeno določbo prava Unije ni predpisan rok, v katerem mora uslužbenec Evropske investicijske banke vložiti ničnostno tožbo zoper njen akt, ki posega v njegov položaj, ker trimesečnega roka iz člena 91(3) Kadrovskih predpisov ni mogoče po analogiji uporabiti kot prekluzivnega za uslužbence Banke, kadar ti vložijo tako tožbo.
Ker poleg tega rok za vložitev tožbe uslužbencev Banke zoper akte, ki posegajo v njihov položaj, ni bil predhodno določen z določbo prava Unije niti omejen v skladu s členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, so ti uslužbenci glede na sodno prakso Sodišča v zvezi z uporabo pojma „razumen rok“ upravičeni pričakovati, da bo Splošno sodišče Evropske unije pri presoji dopustnosti njihove tožbe le uporabilo to sodno prakso Sodišča in ne da se bo sklicevalo na vnaprej določen prekluzivni rok. Zaradi takega izkrivljanja pojma razumnega roka zadevni uslužbenci svojih pravic, ki se nanašajo na njihove osebne prejemke, ne morejo braniti z učinkovitim pravnim sredstvom pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
(Glej točke 25, 28, 29, 33, 39, 44 in 45.)
Sodba, v kateri Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče ni upoštevalo ustaljene sodne prakse Sodišča glede pojma razumnega roka in načela učinkovitega sodnega varstva, ki se uporabljata ne glede na zadevno področje in ki imata pomembno mesto v pravnem redu Unije, je odločitev, ki posega v enotnost ali doslednost prava Unije na podlagi člena 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča, če je v tej sodbi prvič obravnavano vprašanje, ki lahko pomeni precedens za prihodnje zadeve. Natančneje, pravica do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, ki je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ima v skladu s členom 6 PEU enako pravno veljavnost kot določbe pogodb.
Člen 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča določa, da če Sodišče ugotovi, da odločitev Splošnega sodišča škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, ki je glede pravnih vprašanj vezano na odločitev Sodišča. To lahko navede, katere učinke odločitve Splošnega sodišča je treba šteti za dokončne za stranke v sporu. Iz tega sledi, da Sodišče ne more le ugotoviti posega v doslednost ali enotnost prava Unije, ne da bi opredelilo posledice te ugotovitve za zadevni spor. Tako sodbo je zato treba razveljaviti zaradi izkrivljanja pojma razumnega roka in zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču.
(Glej točke od 50 do 54, 56, 57 in 59.)