Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V zadevi C-320/12,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Højesteret (Danska) z odločbo z dne 29. junija 2012, ki je prispela na Sodišče 2. julija 2012, v postopku

Malaysia Dairy Industries Pte. Ltd

proti

Ankenævnet for Patenter og Varemærker ,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi T. von Danwitz, predsednik senata, A. Rosas, E. Juhász, D. Šváby in C. Vajda (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: M. Wathelet,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Malaysia Dairy Industries Pte. Ltd J. Glæsel, odvetnik,

– za Kabushiki Kaisha Yakult Honsha C. L. Bardenfleth, odvetnik,

– za dansko vlado V. Pasternak Jørgensen, agentka, skupaj z R. Holdgaardom, odvetnikom,

– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Palatiellom, avvocato dello Stato,

– za Evropsko komisijo H. Støvlbæk in F. Bulst, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago pojma „slaba vera“ v smislu člena 4(4)(g) Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 299, str. 25).

2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Malaysia Dairy Industries Pte. Ltd (v nadaljevanju: Malaysia Dairy) in Ankenævnet for Patenter og Varemærker (pritožbeni odbor za patente in znamke, v nadaljevanju: pritožbeni odbor) glede zakonitosti odločbe zadnjega, s katero je razveljavil registracijo plastenke kot znamke, ker je bila družba Malaysia Dairy ob vložitvi zahteve za registracijo seznanjena s tujo znamko družbe Kabushiki Kaisha Yakult Honsha (v nadaljevanju: Yakult).

Pravni okvir

Pravo Unije

3. Prva direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 92) je bila razveljavljena in kodificirana z Direktivo 2008/95, ki je začela veljati 28. novembra 2008.

4. V uvodnih izjavah 2, 4, 6 in 8 Direktive 2008/95 je navedeno:

„(2) Zakonodaja o blagovnih znamkah, ki se je uporabljala v državah članicah pred začetkom veljavnosti Direktive [89/104], je vsebovala neskladnosti, ki so lahko ovirale prost pretok blaga in storitev ter izkrivljale konkurenco na skupnem trgu. Za dobro delovanje notranjega trga je zato bilo treba približati zakonodaje držav članic.

[…]

(4) Ne zdi se nujno lotiti popolnega približevanja zakonov o blagovnih znamkah v državah članicah. Zato bo dovolj, če se približevanje omeji na nacionalne določbe zakona, ki najbolj neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga.

[…]

(6) Države članice bi morale imeti možnost še naprej prosto določiti postopek v zvezi z registracijo, razveljavitvijo in neveljavnostjo blagovnih znamk, pridobljenih z registracijo. Določijo lahko na primer način registracije blagovne znamke in postopkov za ugotavljanje neveljavnosti, odločajo o tem, ali naj se prejšnje pravice uveljavljajo v postopku registracije ali v postopku za ugotavljanje neveljavnosti ali v obeh, in, če omogočajo uveljavljanje prejšnjih pravic v postopku registracije, postopek ugovora ali preizkus pogojev po uradni dolžnosti ali oboje. Države članice bi morale imeti možnost še naprej prosto določiti učinke razveljavitve ali neveljavnosti blagovnih znamk.

[…]

(8) Doseganje ciljev, h katerim je usmerjeno približevanje zakonodaje, zahteva, da so pogoji pridobivanja in ohranjanja registrirane blagovne znamke na splošno enaki v vseh državah članicah. V ta namen, bi bilo treba izdelati seznam znakov, ki lahko sestavljajo blagovno znamko, ob pogoju, da je zaradi takšnih znakov mogoče razlikovati blago ali storitve enega podjetja od blaga ali storitev drugega. Treba bi bilo izčrpno navesti razloge za zavrnitev ali neveljavnost v zvezi s samo blagovno znamko, na primer odsotnost vsakega razlikovalnega značaja, ali v zvezi s kolizijami med blagovno znamko in prejšnjimi pravicami, tudi če so nekateri od teh razlogov navedeni kot izbira držav članic, ki torej te razloge lahko ohranijo ali uvedejo v svojih zakonih. Države članice bi morale imeti možnost, da v svojih zakonih ohranijo ali uvedejo razloge za zavrnitev ali neveljavnost, povezane s pogoji za pridobivanje in nadaljnje lastništvo blagovne znamke, za katere ni določb o približevanju, ki zadevajo na primer upravičenost do dodelitve blagovne znamke, podaljšanje blagovne znamke, pristojbine ali neizpolnjevanje pravil postopka.“

5. Člen 4(4)(g) Direktive 2008/95, naslovljen „Nadaljnji razlogi za zavrnitev ali neveljavnost v zvezi s prejšnjimi pravicami“, določa:

„Vsaka država članica lahko poleg tega določi, da se blagovna znamka ne registrira ali, če je registrirana, se jo lahko razglasi za neveljavno, če in v naslednjem obsegu:

[…]

(g) blagovna znamka bi se lahko zamenjala z blagovno znamko, ki je bila v uporabi v tujini na dan vložitve zahteve in ki se še vedno uporablja, ob pogoju, da je na dan vložitve zahteve prijavitelj deloval v slabi veri.“

6. Besedilo člena 4(4)(g) Direktive 2008/95 je enako ustrezni določbi iz Direktive 89/104. Uvodne izjave 2, 4, 6 in 8 Direktive 2008/95 v bistvu ustrezajo prvi, tretji, peti in sedmi uvodni izjavi Direktive 89/104.

Dansko pravo

7. Člen 15(3), točka 3, zakona o znamkah v različici iz prečiščenega zakona št. 109 z dne 24. januarja 2012, ki je bil v sedanji obliki vstavljen s členom 1, točka 3, zakona št. 1201 z dne 27. decembra 1996, določa:

„Znamka se prav tako ne sme registrirati, če:

[…]

(3) je enaka znamki ali se samo neznatno razlikuje od znamke, ki se je ob vložitvi zahteve za registracijo ali zahteve za priznanje prednosti v podporo zahtevi za registracijo, odvisno od primera, začela uporabljati v tujini in se tam še vedno uporablja za blago ali storitve, enake ali podobne tistim, za katere se želi registrirati poznejša znamka, in če je bil prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo seznanjen s tujo znamko ali bi moral biti seznanjen z njo.“

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

8. Družba Yakult je leta 1965 na Japonskem registrirala plastenko za mlečni napitek kot model, ki je bila potem kot znamka registrirana na Japonskem in v številnih drugih državah, med katerimi so tudi države članice Evropske unije.

9. Družba Malaysia Dairy od leta 1977 proizvaja in prodaja mlečni napitek v plastenki. Na podlagi zahteve iz leta 1980 je kot znamko registrirala podobno svojo plastenko, med drugim v Maleziji.

10. Družbi Malaysia Dairy in Yakult sta leta 1993 sklenili dogovor o poravnavi, ki je določal pravice in obveznosti obeh družb v zvezi z uporabo in registracijo njunih plastenk v več državah.

11. Družba Malaysia Diary je na podlagi zahteve za registracijo, ki je bila vložena leta 1995, na Danskem registrirala svojo plastenko kot tridimenzionalno znamko.

12. Družba Yakult je 16. oktobra 2000 ugovarjala tej registraciji na podlagi dejstva, da je bila družba Malaysia Dairy seznanjena ali bi morala biti seznanjena z obstojem enakih prejšnjih znamk v tujini, katerih imetnica je bila ob vložitvi zahteve za registracijo na podlagi člena 15(3), točka 3, zakona o znamkah družba Yakult. Patent- og Varemærkestyrelsen (danski urad za patente in znamke) je z odločbo z dne 14. junija 2005 zavrnil ugovor družbe Yakult in med drugim navedel, da slaba vera družbe Malaysia Dairy v obravnavanem primeru ne more biti dokazana le na podlagi dejstva, da je bila ta družba ob vložitvi zahteve za registracijo seznanjena s tujo znamko, katere imetnica je bila družba Yakult, čeprav je družba Malaysia Dairy že registrirala navedeno znamko v Maleziji in je potem vložila zahtevo za registracijo na Danskem.

13. Družba Yakult je to odločitev izpodbijala pred pritožbenim odborom, ki je 16. oktobra 2006 odločil, da se registracija znamke družbe Malaysia Dairy razveljavi. Pritožbeni odbor je zlasti presodil, da je treba člen 15(3), točka 3, zakona o znamkah razlagati tako, da dejanska ali domnevna seznanjenost z znamko, uporabljano v tujini v skladu s to določbo, zadošča za ugotovitev slabe vere avtorja zahteve za registracijo znamke (v nadaljevanju: prijavitelj), čeprav je mogoče domnevati, da je ta zahtevano znamko pred tem že registriral v drugi državi.

14. Družba Malaysia Dairy je zoper odločitev pritožbenega odbora vložila tožbo pri Sø- og Handelsretten (pomorsko in trgovinsko sodišče), ki je s sodbo z dne 22. oktobra 2009 potrdilo odločitev pritožbenega odbora in med drugim navedlo, da ni sporno, da je bila družba Malaysia Dairy ob vložitvi svoje zahteve za registracijo na Danskem seznanjena s prejšnjo znamko družbe Yakult.

15. Družba Malaysia Dairy je 4. novembra 2009 zoper navedeno sodbo vložila pritožbo pri Højesteret.

16. Predložitveno sodišče meni, da med strankama v sporu v postopku v glavni stvari obstaja nesoglasje glede vprašanja, prvič, ali je treba pojem „slaba vera“ v smislu člena 4(4)(g) Direktive 2008/95 razlagati enotno v pravu Unije, in drugič, ali za ugotovitev slabe vere prijavitelja v smislu te določbe zadošča, da je bil prijavitelj seznanjen ali bi moral biti seznanjen s tujo znamko.

17. V teh okoliščinah je Højesteret prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali gre pri pojmu slabe vere v členu 4(4)(g) Direktive 2008/95 […] za izraz pravnega standarda, ki ga je mogoče izpolniti v skladu z nacionalnim pravom, ali pa za pojem prava Evropske unije, ki ga je treba razlagati enotno v vsej Evropski uniji?

2. Če je pojem slabe vere v členu 4(4)(g) Direktive 2008/95 pojem prava Evropske unije, ali ga je treba razumeti tako, da lahko za zavrnitev registracije zadošča okoliščina, da je bil prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo seznanjen s tujo znamko ali bi moral biti seznanjen z njo, ali pa obstaja za to zavrnitev kakšna dodatna zahteva v zvezi s subjektivnim stališčem prijavitelja?

3. Ali se lahko država članica odloči uvesti posebno varstvo tujih znamk, ki se v zvezi z zahtevo glede slabe vere razlikuje od člena 4(4)(g) Direktive 2008/95, na primer z določitvijo posebne zahteve, da je prijavitelj moral biti ali bi moral biti seznanjen s tujo znamko?“

Vprašanja za predhodno odločanje

18. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na Direktivo 2008/95. Vendar se zdi, da se del dejstev zadeve v glavni stvari nanaša na čas, preden je 28. novembra 2008 začela veljati Direktiva 2008/95.

19. Odgovori, ki jih je treba dati na vprašanja za predhodno odločanje, bi bili kljub temu enaki, tudi če bi se postopek v sporu v glavni stvari nanašal na Direktivo 89/104, saj je njen člen 4(4)(g) enak ustrezni določbi Direktive 2008/95 in tudi vsebina upoštevnih uvodnih izjav obeh direktiv je v bistvu enaka.

Prvo vprašanje

20. S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali gre pri pojmu „slaba vera“ v smislu člena 4(4)(g) Direktive 2008/95 za pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno.

21. Družba Malaysia Dairy, italijanska vlada in Evropska komisija v stališčih navajajo, da gre za samostojni pojem prava Unije, ki ga je treba v različnih instrumentih tega prava, katerih predmet so znamke, razlagati enotno.

22. Družba Yakult in danska vlada menita, da imajo države članice, ker gre za pojem, ki v Direktivi 2008/95 ni natančno opredeljen, načeloma pravico, da ob spoštovanju namena navedene direktive in v skladu z načelom sorazmernosti določijo njegovo vsebino.

23. Najprej je treba spomniti, da so v členih 3 in 4 Direktive 2008/95 našteti absolutni in relativni razlogi, na podlagi katerih je mogoče zavrniti registracijo znamke ali razveljaviti že registrirano znamko. Med navedenimi razlogi so nekateri fakultativni za države članice, ki „torej te razloge lahko ohranijo ali uvedejo v svojih zakonih“, kot je opozorjeno v uvodni izjavi 8 Direktive 2008/95.

24. Člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 vsebuje takšen fakultativni razlog za zavrnitev ali neveljavnost.

25. Iz ustaljene prakse izhaja, da načeli enotne uporabe prava Unije in enakosti zahtevata, da se pojmi iz posameznih določb prava Unije, ki za določitev njihovega pomena in obsega ne napotujejo izrecno na pravo držav članic, navadno v vsej Uniji razlagajo neodvisno in enotno, ob upoštevanju konteksta določbe in namena zadevne zakonodaje (glej zlasti sodbo z dne 22. septembra 2011 v zadevi Budějovický Budvar, C-482/09, ZOdl., str. I-8701, točka 29).

26. Ni sporno, da besedilo člena 4(4)(g) Direktive 2008/95 ne vsebuje opredelitve pojma „slaba vera“, ki pa ni opredeljen niti v drugih členih navedene direktive. Poleg tega navedena določba glede tega pojma ne vsebuje izrecnega napotila na pravo držav članic. Zato je treba smisel in obseg tega pojma določiti ob upoštevanju sobesedila, v katero je umeščena zadevna določba iz Direktive 2008/95, in namena, ki mu ta sledi.

27. Glede predmeta in namena Direktive 2008/95 sicer drži, da se v skladu z uvodno izjavo 4 ne zdi nujno lotiti popolnega približevanja zakonov o blagovnih znamkah v državah članicah, vendar pa ostaja dejstvo, da navedena direktiva določa uskladitev temeljnih osrednjih vsebinskih pravil o tem, in sicer – v skladu z isto uvodno izjavo – pravil o nacionalnih določbah zakona, ki najbolj neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga, in da ta uvodna izjava ne izključuje popolne uskladitve glede teh pravil (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 1998 v zadevi Silhouette International Schmied, C-355/96, Recueil, str. I-4799, točka 23, in zgoraj navedeno sodbo Budějovický Budvar, točka 30).

28. Treba je dodati, da fakultativnost določbe iz Direktive 2008/95 ne vpliva na vprašanje, ali je treba zagotoviti enotno razlago navedene določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Adidas-Salomon in Adidas Benelux, C-408/01, Recueil, str. I-12537, točke od 18 do 21).

29. Ob upoštevanju navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 razlagati tako, da je pojem „slaba vera“ iz te določbe samostojni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v Uniji.

Drugo vprašanje

30. Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je, če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, treba šteti, da seznanjenost ali domnevna seznanjenost prijavitelja z znamko, ki se ob vložitvi njegove zahteve uporablja v tujini in jo je mogoče zamenjati z znamko, katere registracija se zahteva, zadošča za ugotovitev slabe vere tega prijavitelja ali pa je treba upoštevati kake druge subjektivne dejavnike v zvezi s prijaviteljem.

31. Družba Malaysia Dairy, italijanska vlada in Komisija so v stališčih navedle, da je treba glede na sodno prakso Sodišča, ki navedeni pojem razlaga glede na kontekst Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 146), celovito presojo vseh okoliščin zadeve opraviti ne le na podlagi objektivne seznanjenosti prijavitelja s tujo znamko, temveč tudi na podlagi subjektivnega namena prijavitelja ob vložitvi zahteve.

32. Danska vlada in družba Yakult zatrjujeta, da pojma slabe vere, kot ga razlaga Sodišče v kontekstu Uredbe št. 40/94, ni mogoče prenesti na Direktivo 2008/95. Menita, da je treba pojem „slaba vera“ v smislu člena 4(4)(g) Direktive 2008/95 razumeti tako, da dejstvo, da je bil prijavitelj ob vložitvi prijave seznanjen ali bi moral biti seznanjen s tujo znamko, zadošča za ugotovitev slabe vere tega prijavitelja. Menita, da v prid takšne razlage govori potreba po predvidljivosti prava in pravilnem upravnem delovanju.

33. V skladu s sodno prakso Sodišča je ureditev Skupnosti za znamke samostojen sistem, ki ga sestavlja skupek pravil in uresničuje posebne cilje, pri čemer je uporaba tega sistema neodvisna od slehernega nacionalnega sistema (glej zgoraj navedeno sodbo Budějovický Budvar, točka 36 in navedena sodna praksa).

34. Ugotoviti je treba, da se pojem „slaba vera“ pojavlja v členu 51(1)(b) Uredbe št. 40/94, v skladu s katerim se znamka Skupnosti razglasi za nično, „če prijavitelj ni ravnal v dobri veri ob vložitvi prijave znamke“. Po tej določbi je bil dobesedno povzet člen 52(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1), ki je razveljavila in nadomestila Uredbo št. 40/94.

35. Uredba št. 207/2009, ki dopolnjuje zakonodajo Unije na področju znamk z vzpostavitvijo skupnega sistema znamk, ima enak namen kot Direktiva 2008/95, in sicer vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Ob upoštevanju potrebe po usklajenem medsebojnem vplivanju dveh sistemov nacionalnih znamk in znamk Skupnosti je treba pojem „slaba vera“ v smislu člena 4(4)(g) Direktive 2008/95 razlagati enako kot se razlaga v kontekstu Uredbe št. 207/2009. Takšen pristop zagotavlja usklajeno uporabo različnih določb, ki v pravnem redu Unije urejajo znamke.

36. Iz sodne prakse v zvezi z razlago tega pojma v kontekstu navedene uredbe izhaja, da je treba obstoj slabe vere presojati celovito, pri čemer se upoštevajo vsi upoštevni dejavniki v obravnavani zadevi, ki obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo, kot so med drugim dejstvo, da je prijavitelj vedel ali bi moral vedeti, da tretja oseba uporablja enak ali podoben znak za enak ali podoben proizvod. Vendar okoliščina, da je prijavitelj vedel ali bi moral vedeti, da tretja oseba uporablja tak znak, sama po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja slabe vere tega prijavitelja. Med drugim je treba upoštevati namen prijavitelja ob vložitvi zahteve za registracijo znamke, kar pomeni subjektiven dejavnik, ki ga je treba določiti glede na objektivne okoliščine obravnavane zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2009 v zadevi Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C-529/07, ZOdl., str. I-4893, točke 37 in od 40 do 42).

37. Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 razlagati tako, da je treba za ugotovitev obstoja slabe vere prijavitelja v smislu te določbe upoštevati vse upoštevne dejavnike obravnavanega primera, ki obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo. Okoliščina, da je prijavitelj vedel ali bi moral vedeti, da tretja oseba ob vložitvi zahteve za registracijo v tujini uporablja znamko, ki jo je mogoče zamenjati z znamko, katere registracija se zahteva, sama po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja slabe vere prijavitelja v smislu navedene določbe.

Tretje vprašanje

38. S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 razlagati tako, da državam članicam dopušča, da uvedejo posebno varstvo tujih znamk, ki temelji na dejstvu, da je bil prijavitelj seznanjen ali bi moral biti seznanjen s tujo znamko.

39. Družba Malaysia Dairy, italijanska vlada in Komisija menijo, da je polje proste presoje, ki ga imajo države članice pri izvajanju razlogov za zavrnitev ali razveljavitev, ki so kot fakultativni našteti v členu 4(4) Direktive 2008/95, omejeno na ohranitev ali na uvedbo zadevnih razlogov v njihovih zakonodajah in jim ne dovoljuje uvajanja dodatnih razlogov.

40. Družba Yakult in danska vlada sta nasprotno navedli, da ker nacionalne določbe na področju, ki ga zajema člen 4(4)(g) Direktive 2008/95, nimajo najbolj neposrednega vpliva na notranji trg, jih ni mogoče šteti za določbe, ki vodijo k popolni uskladitvi.

41. Navesti je treba, da čeprav je zakonodajalec Unije v členu 4(4) Direktive 2008/95 navedel fakultativne razloge, ostaja dejstvo, da je polje presoje, ki ga ima država članica, omejeno na določitev ali nedoločitev tega razloga, ki ga je zakonodajalec posebej razmejil, v nacionalnem pravu (glej po analogiji glede člena 5(2) Direktive 89/104 zgoraj navedeno sodbo Adidas-Salomon in Adidas Benelux, C-408/01, točke od 18 do 20).

42. Direktiva 2008/95 državam članicam prepoveduje uvedbo drugih razlogov za zavrnitev ali neveljavnost, poleg tistih, ki so navedeni v tej direktivi, kar je potrjeno v uvodni izjavi 8 te direktive, kjer je navedeno, da bi bilo treba izčrpno navesti razloge za zavrnitev ali neveljavnost v zvezi s samo blagovno znamko, na primer v zvezi s kolizijami med blagovno znamko in prejšnjimi pravicami, tudi če so nekateri od teh razlogov navedeni kot izbira držav članic, ki torej te razloge lahko ohranijo ali uvedejo v svojih zakonih.

43. Na tretje vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 razlagati tako, da državam članicam ne dovoljuje uvedbe posebnega varstva tujih znamk, ki bi se razlikovalo od tistega, ki ga določa ta določba in bi temeljilo na dejstvu, da je bil prijavitelj seznanjen ali bi moral biti seznanjen s tujo znamko.

Stroški

44. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Izrek

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

1. Člen 4(4)(g) Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaj držav članic na področju znamk je treba razlagati tako, da je pojem „slaba vera“ iz te določbe samostojni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v Evropski uniji.

2. Člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 je treba razlagati tako, da je treba za ugotovitev obstoja slabe vere avtorja zahteve za registracijo znamke v smislu te določbe upoštevati vse upoštevne dejavnike obravnavanega primera, ki obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo. Okoliščina, da je avtor te zahteve vedel ali bi moral vedeti, da tretja oseba ob vložitvi zahteve za registracijo v tujini uporablja znamko, ki jo je mogoče zamenjati z znamko, katere registracija se zahteva, sama po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja slabe vere avtorja navedene zahteve v smislu navedene določbe.

3. Člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 je treba razlagati tako, da državam članicam ne dovoljuje uvedbe posebnega varstva tujih znamk, ki bi se razlikovalo od tistega, ki ga določa ta določba in ki bi temeljilo na dejstvu, da je bil avtor zahteve za registracijo znamke seznanjen ali bi moral biti seznanjen s tujo znamko.