—

za Direktor na fond „Garantirani vzemania na rabotnicite i služitelite“ kam Nacionalnia osiguritelen institut V. Karaivanova-Načeva, agentka,

—

za bolgarsko vlado D. Drambozova, agentka,

—

za nemško vlado A. Wiedmann, agentka,

—

za Evropsko komisijo J. Enegren in D. Roussanov, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1) Direktive Sveta z dne 20. oktobra 1980 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca (80/987/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 217), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 261), (v nadaljevanju: Direktiva 80/987).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med M. V. Mustafa in Direktor na fond „Garantirani vzemania na rabotnicite i služitelite“ kam Nacionalnia osiguritelen institut (direktor sklada „zajamčene terjatve delavcev“ pri državni zavarovalnici, v nadaljevanju: direktor) glede direktorjeve zavrnitve izplačila terjatev, ki jih ima tožeča stranka zoper njenega delodajalca, zoper katerega je bil uveden postopek zaradi insolventnosti.

3

Ker je bila prvotna Direktiva 80/987 večkrat bistveno spremenjena, zlasti z Direktivo 2002/74, je bila zaradi jasnosti in racionalnosti kodificirana z Direktivo 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca (UL L 283, str. 36).

4

V uvodni izjavi 4 Direktive 2008/94, katere besedilo je praktično enako besedilu uvodne izjave 5 Direktive 2002/74, je navedeno:

„Da bi zagotovili enakovredno varstvo delavcev, bi bilo treba opredeliti plačilno nesposobnost v luči zakonodajnih trendov v državah članicah in v koncept plačilne nesposobnosti in poleg likvidacije delodajalca vključiti tudi druge postopke poravnave [postopke zaradi insolventnosti]. Z namenom določiti odgovornost jamstvene ustanove bi morale v tem kontekstu države članice omogočiti, da se v primerih, ko ima plačilna nesposobnost za posledico več postopkov poravnave [postopkov zaradi insolventnosti], nastali položaj obravnava v enem samem postopku.“

5

Člen 2(1) Direktive 2008/94 določa:

„Za namene te direktive se šteje, da je delodajalec plačilno nesposoben, če je bila podana zahteva za sprožitev kolektivnih postopkov [postopkov zaradi insolventnosti], ki temeljijo na plačilni nesposobnosti delodajalca, določenimi z zakoni in drugimi predpisi države članice, in vključuje delni ali popolni odvzem delodajalčevih sredstev ter imenovanje likvidacijskega upravitelja ali osebe, ki opravlja podobno nalogo, in ko je organ, ki je pristojen v skladu z navedenimi določbami:

6

Člen 3 te direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da jamstvene ustanove, ob upoštevanju člena 4, jamčijo plačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, ki vključujejo, kadar to zahteva nacionalna zakonodaja, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja.

Terjatve, ki jih prevzamejo jamstvene ustanove, so neporavnane terjatve za plačila, vezane na obdobje pred in/ali, kot je ustrezno, po danem datumu, ki ga določijo države članice.“

7

Člen 4(1) in (2) Direktive 2008/94 določa:

„1.   Države članice imajo možnost, da omejijo obveznost jamstvenih ustanov iz člena 3.

2.   Kadar države članice izkoristijo možnost iz odstavka 1, morajo navesti trajanje obdobja, za katero mora jamstvena ustanova kriti neporavnane terjatve. Vendar pa to obdobje ne sme biti krajše od obdobja, ki zajema nadomestilo za zadnje tri mesece delovnega razmerja pred in/ali po dnevu iz člena 3(2).

Države članice lahko vključijo to minimalno obdobje treh mesecev v priporočljivo obdobje, ki ni krajše od šestih mesecev.

Države članice, katerih priporočljivo obdobje ni krajše od 18 mesecev, lahko omejijo obdobje, za katero jamstvena ustanova krije neporavnane obveznosti, na osem tednov. V tem primeru se za izračun minimalnega obdobja uporabijo obdobja, ki so za delavca najugodnejša.“

8

Člen 11, prvi odstavek, te direktive določa:

„Direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone in druge predpise, ki so za delavce ugodnejši.“

9

Člen 6 zakona o zajamčenih terjatvah delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (Zakon za garantiranite vzemania na rabotnicite i služitelite pri nesastoyatelnost na rabotodatelia), v različici, ki je začela veljati 5. marca 2011 (v nadaljevanju: zakon o zajamčenih terjatvah delavcev), določa:

„Pravica delavcev […] do zajamčenih terjatev nastane na dan vpisa sodne odločbe v sodni register, s katero:

10

V skladu s členom 22(1), točka 1, zakona o zajamčenih terjatvah delavcev se izplačilo terjatev jamči v višini zadnjih treh zapadlih vendar neizplačanih plač in denarne dajatve za neuveljavljeni plačani dopust za šest zadnjih mesecev pred mesecem, v katerem je bila odločba iz člena 6 tega zakona vpisana v sodni register, vendar pa ne more prekoračiti najvišjega zneska za tak primer zajamčenih terjatev, če je bil delavec v delovnem razmerju z istim delodajalcem najmanj tri mesece.

11

V skladu s členom 25 zakona o zajamčenih terjatvah se jamstvo za terjatve odobri na podlagi zahteve za izplačilo zajamčene terjatve, ki mora biti vložena v roku 30 dni od vpisa odločbe iz člena 6 tega zakona v sodni register.

12

Člen 607(1) zakona o gospodarskih družbah (targovski zakon), v različici, ki je začela veljati 3. maja 2011 (v nadaljevanju: TZ), določa, da sta cilja stečajnega postopka zagotoviti pravično izplačilo upnikov in možnost sanacije podjetja dolžnika.

13

Člen 630(1) TZ določa vsebino odločbe o uvedbi stečajnega postopka, s katero se, prvič, razglasi plačilno nesposobnost in določi dan njenega nastopa, drugič, uvede stečajni postopek, tretjič, imenuje začasnega stečajnega upravitelja, četrtič, dovoli zavarovanje z rubežem, zasegom ali drugimi ukrepi zavarovanja, in petič, skliče prvi sestanek upnikov.

14

Člen 710 TZ določa, da Sodišče ugotovi, da je pri dolžniku nastal položaj zaustavitve plačil, če načrt iz člena 696 TZ ni bil predlagan v zakonsko določenem roku, če predlagani načrt ni bil sprejet ali potrjen in v primerih iz členov 630(2), 632(1) in 709(1) TZ.

15

Z „odločbo o objavi stečaja“, katere vsebino določa člen 711 TZ, sodišče, prvič, ugotovi, da je pri dolžniku nastal položaj zaustavitve plačil in odredi prenehanje dejavnosti podjetja, drugič, odredi splošen zaseg in rubež premoženja dolžnika, tretjič, odvzame pooblastila organom dolžnika, če je ta pravna oseba, četrtič, odvzame dolžniku pravico do upravljanja premoženja, ki spada v stečajno maso, in do razpolaganja z njim, in petič, odredi začetek unovčevanja premoženja, ki spada v stečajno maso, in porazdelitev unovčenega premoženja.

16

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri družbi Orfey – Kardžali EOOD (v nadaljevanju: Orfey) na podlagi pogodbe o zaposlitvi neprekinjeno delala od 19. junija 2006 do 20. aprila 2011.

17

Okražen sad Kardžali je v sodni odločbi, ki jo je 25. februarja 2010 sprejelo na podlagi člena 630(1) TZ, ugotovilo, da je družba Orfey od 22. julija 2009 plačilno nesposobna, uvedlo stečajni postopek, odredilo nadaljevanje dejavnosti družbe Orfey, imenovalo začasnega stečajnega upravitelja in določilo datum prvega sestanka upnikov. Sodna odločba je bila v sodni register vpisana 2. marca 2010.

18

Okražen sad Kardžali je v sodni odločbi, ki jo je 13. maja 2011 sprejelo na podlagi členov 710 in 711 TZ, ugotovilo, da je pri družbi Orfey nastal položaj zaustavitve plačil, odredilo prenehanje dejavnosti podjetja ter odredilo začetek unovčevanja premoženja, ki spada v stečajno maso, in porazdelitev unovčenega premoženja. Ta sodna odločba je bila v sodni register vpisana 20. maja 2011.

19

V postopku v glavni stvari ni sporno, da ima M. V. Mustafa do družbe Orfey zapadle vendar neplačane terjatve iz naslova bruto plače za mesec april 2011 in iz naslova denarne dajatve za neuveljavljeni plačani letni dopust, ki je prav tako nastala po 2. marcu 2010. M. V. Mustafa je z vlogo z dne 16. junija 2011 od jamstvenega sklada zahtevala izplačilo teh terjatev.

20

Direktor je to zahtevo zavrnil ker, prvič, ni bila vložena v zakonsko določenem roku 30 dni od vpisa odločbe o uvedbi stečajnega postopka v sodni register in ker je, drugič, uveljavljana terjatev nastala po tem vpisu. Jamstveni sklad naj bi namreč jamčil le za plače in za denarne dajatve za neuveljavljeni plačani letni dopust iz zadnjih šestih mesecev pred mesecem, v katerem je bila odločba o uvedbi stečajnega postopka vpisana v sodni register.

21

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je nato zoper to odločbo na Administrativen sad Kardžali vložila pritožbo, ki je bila prav tako zavrnjena zaradi tega, ker so terjatve nastale po vpisu odločbe o uvedbi stečajnega postopka zoper družbo Orfey v sodni register. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari se je nato pritožila na Varhoven administrativen sad.

22

To sodišče navaja, da se spor v glavni stvari nanaša zlasti na vprašanje, ali mora jamstvo zajemati terjatve delavca zoper delodajalca, ki so nastale po vpisu odločbe o uvedbi stečajnega postopka delodajalca, s katero je bilo ugotovljeno, da je ta plačilno nesposoben, v sodni register, in pred vpisom odločbe o objavi stečaja ter odreditvi prenehanja dejavnosti delodajalca in začetka unovčevanja premoženja, ki spada v stečajno maso, in porazdelitve unovčenega premoženja v isti register.

23

Predložitveno sodišče poudarja, da bolgarsko pravo določa jamstvo le za terjatve delavcev, ki so nastale pred vpisom prve od teh dveh odločb v sodni register, zaradi česar dvomi, da je taka nacionalna zakonodaja skladna z Direktivo 80/987, glede na to, da ta odločba še ne ugotavlja „položaja zaustavitve plačil“ in ne odreja prenehanja dejavnosti delodajalca.

24

Predložitveno sodišče se namreč sprašuje, ali je pojem „plačilna nesposobnost“ iz člena 2 Direktive 80/987 enakovreden pojmu „položaj zaustavitve plačil“, ki se v skladu z bolgarskim pravom ne ugotovi pri uvedbi stečajnega postopka na podlagi člena 630(1) TZ, temveč šele kasneje v odločbi, ki se sprejme na podlagi člena 711 TZ, v kateri se hkrati odredi prenehanje dejavnosti dolžnika. Predložitveno sodišče želi torej izvedeti, če je treba to direktivo razlagati tako, da države članice zavezuje, da zagotavljajo jamstvo za terjatve iz naslova plač, ki so nastale do sprejetja zadnjenavedene odločbe.

25

V teh okoliščinah je Varhoven administrativen sad prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26

Najprej je treba ugotoviti, da se vprašanja sicer nanašajo na razlago Direktive 80/987, vendar pa so upoštevna dejstva v postopku v glavni stvari nastala po začetku veljavnosti Direktive 2008/94, ki je v bistvu razveljavila in povzela upoštevne določbe Direktive 80/987 in v kateri rok za prenos v nacionalno zakonodajo ni določen. Zato je treba preizkus opraviti ob upoštevanju določb Direktive 2008/94.

27

Predložitveno sodišče v prvem in drugem vprašanju, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2008/94 razlagati tako, da države članice zavezuje, da določijo jamstva za terjatve delavcev v vsaki fazi stečajnega postopka njihovega delodajalca, in še posebej tako, da nasprotuje temu, da bi države članice določile jamstvo le za terjatve delavcev, ki so nastale pred vpisom odločbe o uvedbi stečajnega postopka v poslovni register, čeprav se s to odločbo ne odreja prenehanja dejavnosti delodajalca.

28

Da bi odgovorili na ti vprašanji je treba preizkusiti, prvič, ali se postopek zaradi insolventnosti, ki temelji na „plačilni nesposobnosti“ v smislu člena 2(1) Direktive 2008/94 lahko začne z odločbo o uvedbi stečajnega postopka, kakršna je določena v bolgarskem pravu, in drugič, ali člena 3 in 4 te direktive omogočata, da se datum vpisa odločbe o uvedbi stečajnega postopka v sodni register določi kot referenčni datum, do katerega se terjatvam delavcev zagotavlja jamstvo.

29

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da sta bili v okviru stečajnega postopka izdani dve zaporedni odločbi, prva, s katero je bil stečajni postopek uveden, in druga, s katero je bilo odrejeno prenehanje dejavnosti. Bolgarsko pravo pa določa, da je referenčno obdobje, v katerem se terjatvam zagotavlja jamstvo, obdobje pred vpisom odločbe o uvedbi stečajnega postopka v sodni register, tako da to jamstvo velja le za terjatve delavcev, ki so nastale pred tem datumom, ne pa tudi za tiste, ki so nastale po njem.

30

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da člen 2(1) Direktive 2008/94 določa področje uporabe te direktive in tako določa tudi pogoje za veljavnost jamstva, ki se s to direktivo določa (glej v tem smislu sodbi z dne 10. julija 1997 v združenih zadevah Bonifaci in drugi in Berto in drugi, C-94/95 in C-95/95, Recueil, str. I-3969, točka 36, in Maso in drugi, C-373/95, Recueil, str. I-4051, točka 46).

31

V zvezi s tem iz samega besedila člena 2(1) Direktive 2008/94 izhaja, da se delodajalec šteje za plačilno nesposobnega le, če je bila podana zahteva za sprožitev postopkov zaradi insolventnosti, ki temeljijo na plačilni nesposobnosti delodajalca, določenimi z zakoni in drugimi predpisi države članice, in vključujejo delni ali popolni odvzem delodajalčevih sredstev ter imenovanje likvidacijskega upravitelja ali osebe, ki opravlja podobno nalogo, in če je organ, ki je pristojen v skladu z navedenimi nacionalnimi določbami, odločil, da se sproži ta postopek, ali ugotovil, da je podjetje ali obrat delodajalca dokončno zaprto in da razpoložljivo premoženje ne zadošča, da bi bila upravičena sprožitev takega postopka.

32

Zato je treba ugotoviti, da morata biti za uporabo jamstva, ki je določeno z Direktivo 2008/94, izpolnjena dva pogoja. Prvič, podana mora biti zahteva za uvedbo postopka zaradi insolventnosti delodajalca, in drugič, sprejeta mora biti odločba o uvedbi tega postopka, ali pa mora – v primeru da razpoložljivo premoženje ne zadošča, da bi bila uvedba takega postopka upravičena – priti do ugotovitve, da je podjetje dokončno zaprto.

33

V primeru sprejetja odločbe o uvedbi takega postopka pa člen 2(1) Direktive 2008/94 ne zahteva, da se mora zadevni postopek zaradi insolventnosti nujno končati s prenehanjem dejavnosti delodajalca.

34

Ta sklep potrjuje uvodna izjava 4 Direktive 2008/94, v kateri je navedeno, da bi bilo treba opredeliti plačilno nesposobnost v luči zakonodajnih trendov v državah članicah in v koncept plačilne nesposobnosti poleg likvidacije vključiti tudi druge postopke zaradi insolventnosti.

35

V zvezi z bolgarskim pravom je treba ugotoviti, da je v besedilu člena 630(1) TZ izrecno navedeno, da se z odločbo o uvedbi stečajnega postopka ugotovi plačilna nesposobnost in določi dan njenega nastopa. Ta določba pa za oznako plačilne nesposobnosti uporablja isti termin, kot je uporabljen v bolgarski različici člena 2(1) Direktive 2008/94.

36

Poleg tega, kot je navedla Evropska komisija, je v skladu s členom 2(a) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL L 160, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006 (UL L 363, str. 1), v Prilogi A te uredbe določeno, da je bolgarski stečajni postopek, ki je določen v členih 607 in naslednjih TZ, „postopek v primeru insolventnosti“ v smislu člena 1(1) te uredbe. Ta določba pa „postopke v primeru insolventnosti“ opisuje na enak način kot člen 2(1) Direktive 2008/94, tako da vsebuje zahtevo, da imajo ti postopki za posledico delni ali popolni odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja.

37

Člen 2(1) Direktive 2008/94 tako uporabe jamstva, določenega v tej direktivi, ne pogojuje z odreditvijo prenehanja dejavnosti delodajalca.

38

Na drugem mestu je treba preveriti ali člena 3 in 4 te direktive omogočata, da se datum vpisa odločbe o uvedbi stečajnega postopka v sodni register določi kot referenčni datum, po katerem se terjatvam delavcev jamstva ne zagotavlja več.

39

V zvezi s tem daje člen 3, drugi odstavek, Direktive 2008/94 državam članicam možnost, da določijo datum pred in/ali, kot je ustrezno, po katerem nastopi obdobje, v katerem jamstvene ustanove prevzamejo terjatve, ki ustrezajo neplačanim dajatvam.

40

Glede načina določitve tega datuma je treba poudariti, da je člen 3(2) v prvotni različici Direktive 80/987, preden je bila spremenjena z Direktivo 2002/74, določal, da lahko države članice izberejo le med tremi v tem členu navedenimi referenčnimi datumi.

41

S spremembami, ki so bile vnesene z Direktivo 2002/74 in so bile v Direktivi 2008/94 ohranjene, pa so bili ti trije datumi izbrisani, člen 3, drugi odstavek, zadnjenavedene direktive pa državam članicam tako pušča svobodo pri določanju primernega datuma.

42

Nazadnje je treba ugotoviti, da člen 11, prvi odstavek, Direktive 2008/94 ne vpliva na možnost držav članic, da uporabljajo ali uvedejo zakonske ali druge predpise, ki so bolj ugodni za delavce, in da tako ustrezno podaljšajo jamstveno obdobje, če menijo, da je to primerno (glej v tem smislu sodbo z dne 15. maja 2003 v zadevi Mau, C-160/01, Recueil, str. I-4791, točka 32).

43

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2008/94 razlagati tako, da držav članic ne zavezuje, da določijo jamstva za terjatve delavcev v vsaki fazi stečajnega postopka njihovega delodajalca. Posebej ne nasprotuje temu, da bi države članice določile jamstvo le za terjatve delavcev, ki so nastale pred vpisom odločbe o uvedbi stečajnega postopka v poslovni register, čeprav se s to odločbo ne odreja prenehanja dejavnosti delodajalca.

44

Ob upoštevanju odgovorov na prvo in drugo vprašanje ni treba odgovoriti na tretje in četrto vprašanje.

45

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Direktivo 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca je treba razlagati tako, da držav članic ne zavezuje, da določijo jamstva za terjatve delavcev v vsaki fazi stečajnega postopka njihovega delodajalca. Posebej ne nasprotuje temu, da bi države članice določile jamstvo le za terjatve delavcev, ki so nastale pred vpisom odločbe o uvedbi stečajnega postopka v poslovni register, čeprav se s to odločbo ne odreja prenehanja dejavnosti delodajalca.