Združene zadeve od C‑159/12 do C‑161/12

Alessandra Venturini

proti

ASL Varese in drugim,

Maria Rosa Gramegna

proti

ASL Lodi in drugim

in

Anna Muzzio

proti

ASL Pavia in drugim

(predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia)

„Svoboda ustanavljanja — Člen 49 PDEU — Javno zdravje — Nacionalna zakonodaja, ki trgovinam s parafarmacevtskimi izdelki prepoveduje prodajo zdravil na recept, ki jih plača kupec“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 5. decembra 2013

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Vprašanje v zvezi s sporom, ki je omejen na eno samo državo članico – Vključitev za morebitno uporabo prava Unije za ta spor zaradi prepovedi diskriminacije, določene v nacionalnem pravu

   (člen 267 PDEU)

2. Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Nacionalna zakonodaja, ki lekarnarjem prepoveduje prodajo zdravil na recept, ki jih v celoti plača kupec – Nedopustnost – Upravičenost – Varovanje javnega zdravja – Pogoji

   (člen 49 PDEU)

1.  Tudi v povsem notranjem položaju, v katerem so vsi elementi omejeni na eno samo državo članico, je odgovor vseeno lahko koristen za predložitveno sodišče, zlasti če bi nacionalno pravo zahtevalo, da bi državljan te države članice užival enake pravice, kot jih ima v enakem položaju na podlagi prava Unije državljan druge države članice.

   (Glej točko 28.)

2.  Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki lekarnarju, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti in je vpisan v lekarniško zbornico, vendar ni lastnik lekarne iz organigrama, v trgovini s parafarmacevtskimi izdelki, katere lastnik je, ne dovoljuje maloprodaje zdravil na recept, ki jih ne plača nacionalna zdravstvena služba, ampak jih v celoti plača kupec.

   Taka nacionalna zakonodaja, s katero je določeno, da zdravila na recept, vključno s tistimi, ki jih ne plača nacionalna zdravstvena služba in jih v celoti plača kupec, lahko prodajajo le lekarne, glede ustanavljanja katerih velja sistem načrtovanja, je namreč primerna za uresničitev cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili in torej za varovanje javnega zdravja. Taka zakonodaja ne presega tistega, kar je nujno potrebno za dosego cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili, ker bistveno zmanjšuje nevarnost pomanjkanja lekarn.

   (Glej točke 55, 63 in 66 ter izrek.)

Združene zadeve od C‑159/12 do C‑161/12

Alessandra Venturini

proti

ASL Varese in drugim,

Maria Rosa Gramegna

proti

ASL Lodi in drugim

in

Anna Muzzio

proti

ASL Pavia in drugim

(predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia)

„Svoboda ustanavljanja — Člen 49 PDEU — Javno zdravje — Nacionalna zakonodaja, ki trgovinam s parafarmacevtskimi izdelki prepoveduje prodajo zdravil na recept, ki jih plača kupec“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 5. decembra 2013

1. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost Sodišča — Vprašanje v zvezi s sporom, ki je omejen na eno samo državo članico — Vključitev za morebitno uporabo prava Unije za ta spor zaradi prepovedi diskriminacije, določene v nacionalnem pravu

   (člen 267 PDEU)

2. Svoboda ustanavljanja — Omejitve — Nacionalna zakonodaja, ki lekarnarjem prepoveduje prodajo zdravil na recept, ki jih v celoti plača kupec — Nedopustnost — Upravičenost — Varovanje javnega zdravja — Pogoji

   (člen 49 PDEU)

1.  Tudi v povsem notranjem položaju, v katerem so vsi elementi omejeni na eno samo državo članico, je odgovor vseeno lahko koristen za predložitveno sodišče, zlasti če bi nacionalno pravo zahtevalo, da bi državljan te države članice užival enake pravice, kot jih ima v enakem položaju na podlagi prava Unije državljan druge države članice.

   (Glej točko 28.)

2.  Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki lekarnarju, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti in je vpisan v lekarniško zbornico, vendar ni lastnik lekarne iz organigrama, v trgovini s parafarmacevtskimi izdelki, katere lastnik je, ne dovoljuje maloprodaje zdravil na recept, ki jih ne plača nacionalna zdravstvena služba, ampak jih v celoti plača kupec.

   Taka nacionalna zakonodaja, s katero je določeno, da zdravila na recept, vključno s tistimi, ki jih ne plača nacionalna zdravstvena služba in jih v celoti plača kupec, lahko prodajajo le lekarne, glede ustanavljanja katerih velja sistem načrtovanja, je namreč primerna za uresničitev cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili in torej za varovanje javnega zdravja. Taka zakonodaja ne presega tistega, kar je nujno potrebno za dosego cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili, ker bistveno zmanjšuje nevarnost pomanjkanja lekarn.

   (Glej točke 55, 63 in 66 ter izrek.)