Zadeva C-151/12

Evropska komisija

proti

Kraljevini Španiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Okolje — Direktiva 2000/60/ES — Okvir Skupnosti za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike — Prenos členov 4(8), 7(2), 10(1) in (2) ter Priloge V, oddelka 1.3 in 1.4, Direktive 2000/60 — Povodja znotraj posameznih skupnosti in medskupnostna povodja — Konec člena 149(3) španske ustave — Dopolnilna določba“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 24. oktobra 2013

1. Akti institucij – Direktive – Izvajanje držav članic – Prenos direktive brez zakonodajnega postopka – Pogoji – Obstoj splošnega pravnega okvira, ki zagotavlja polno uporabo direktive

   (člen 288, tretji odstavek, PDEU)

2. Okolje – Vodna politika Unije – Direktiva 2000/60 – Obveznost države, da spremlja ekološko in kemijsko stanje površinskih voda – Neobstoj ukrepov prenosa avtonomnih skupnosti države članice – Uporaba državnih ukrepov prenosa prek dopolnilne ustavne določbe – Nedopustnost – Neizpolnitev obveznosti

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, členi 4(8), 7(2), 8(2), 10(1) in (2), ter Priloga V, oddelek 1.3 in pododdelek 1.4.1, točki od (i) do (iii))

3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Dokaz neizpolnitve obveznosti – Dokazno breme, ki ga nosi država članica – Predložitev zadostnih dokazov, ki omogočajo, da se ovrže neizpolnitev obveznosti

   (člen 258 PDEU)

4. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodišče – Upoštevni položaj – Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju – Ukrepi za prenos, ki so veljali pred tem rokom, vendar se nanje v predhodnem postopku ni sklicevalo – Upoštevanje

   (člen 4(3) PEU; člen 258 PDEU)

5. Okolje – Vodna politika Unije – Direktiva 2000/60 – Rok za vzpostavitev nadzora nad emisijami – Pravna narava

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, člen 10(2))

1.  Formalni prevzem določb direktive v izrecno in posebno zakonsko določbo se ne vedno zahteva, ker lahko za izvajanje direktive glede na njeno vsebino zadošča že splošni pravni okvir. Zaradi obstoja splošnih načel ustavnega ali upravnega prava lahko postane prenos s posebnimi zakonskimi ali podzakonskimi ukrepi odvečen, če ta načela učinkovito zagotavljajo, da nacionalna uprava direktivo polno uporablja, in če je, kadar se z zadevno določbo direktive želijo ustvariti pravice za posameznike, pravni položaj, ki iz teh načel izhaja, dovolj natančen in jasen in so upravičenci s svojimi pravicami lahko seznanjeni ter se po potrebi nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči.

   (Glej točke od 26 do 28.)

2.  Država članica ne izpolni obveznosti, ki jih ima na podlagi Direktive 2000/60 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, s tem, da ne sprejme vseh ukrepov, potrebnih za prenos členov 4(8), 7(2), 10(1) in (2) ter Priloge V, oddelek 1.3 in pododdelek 1.4.1, točke od (i) do (iii), na katero napotuje člen 8(2) te direktive, glede povodij znotraj posameznih skupnosti, ki se nahajajo zunaj določene avtonomne skupnosti, ter členov 7(2), 10(1) in (2) te direktive glede povodij znotraj posameznih skupnosti, ki se nahajajo v tej avtonomni skupnosti.

   V zvezi s tem se zadevna država članica ne more sklicevati na dopolnilno določbo njene ustave, v skladu s katero se nacionalna zakonodaja uporablja, kadar avtonomne skupnosti niso izvrševale svojih zakonodajnih pooblastil, ker ta zakonodaja izrecno omejuje svoje področje uporabe zgolj na medskupnostna povodja. Razlaga, ki bi uporabo te zakonodaje širila na povodja znotraj posameznih skupnosti, bi ustvarila pravni položaj, ki ne bi ustrezal zahtevam jasnosti in natančnosti, ki veljajo za nacionalne ukrepe prenosa, še toliko bolj, če v pravu zadevne države članice obstaja negotovost glede področja uporabe dopolnilne določbe kot instrumenta za zagotovitev izvajanja prava Unije.

   (Glej točke od 30 do 35 in točko 1 izreka.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 36.)

4.  Obstoj neizpolnitve obveznosti je treba presojati glede na položaj zadevne države članice, ki je obstajal ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in naknadnih sprememb Sodišče ne more upoštevati. Čeprav dejstvo, da se država članica na ukrepe prenosa prvič sklicuje v fazi odgovora na tožbo, ne more biti v skladu z obveznostjo lojalnega sodelovanja, ki jo imajo države članice na podlagi člena 4(3) PEU, pa predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ni neizpolnitev obveznosti obvestitve, ampak neizpolnitev obveznosti prenosa prava Unije. Zgolj dejstvo, da zadevna država članica Komisije v predhodnem postopku ni obvestila, da je bil prenos že opravljen, ne more biti zadosten dokaz za zatrjevano neizpolnitev. Če ob izteku roka, ki je bil določen v obrazloženem mnenju, veljajo določbe notranjega prava, jih mora Sodišče pri presoji obstoja neizpolnitve obveznosti namreč upoštevati.

   (Glej točke 40, 45, 49 in 50.)

5.  V členu 10(2) Direktive 2000/60 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike ni naveden rok za prenos te določbe, temveč rok, v katerem je moral biti zagotovljen nadzor nad emisijami, naveden v tej določbi.

   (Glej točko 41.)

Zadeva C-151/12

Evropska komisija

proti

Kraljevini Španiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Okolje — Direktiva 2000/60/ES — Okvir Skupnosti za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike — Prenos členov 4(8), 7(2), 10(1) in (2) ter Priloge V, oddelka 1.3 in 1.4, Direktive 2000/60 — Povodja znotraj posameznih skupnosti in medskupnostna povodja — Konec člena 149(3) španske ustave — Dopolnilna določba“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 24. oktobra 2013

1. Akti institucij — Direktive — Izvajanje držav članic — Prenos direktive brez zakonodajnega postopka — Pogoji — Obstoj splošnega pravnega okvira, ki zagotavlja polno uporabo direktive

   (člen 288, tretji odstavek, PDEU)

2. Okolje — Vodna politika Unije — Direktiva 2000/60 — Obveznost države, da spremlja ekološko in kemijsko stanje površinskih voda — Neobstoj ukrepov prenosa avtonomnih skupnosti države članice — Uporaba državnih ukrepov prenosa prek dopolnilne ustavne določbe — Nedopustnost — Neizpolnitev obveznosti

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, členi 4(8), 7(2), 8(2), 10(1) in (2), ter Priloga V, oddelek 1.3 in pododdelek 1.4.1, točki od (i) do (iii))

3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti — Dokaz neizpolnitve obveznosti — Dokazno breme, ki ga nosi država članica — Predložitev zadostnih dokazov, ki omogočajo, da se ovrže neizpolnitev obveznosti

   (člen 258 PDEU)

4. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti — Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodišče — Upoštevni položaj — Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju — Ukrepi za prenos, ki so veljali pred tem rokom, vendar se nanje v predhodnem postopku ni sklicevalo — Upoštevanje

   (člen 4(3) PEU; člen 258 PDEU)

5. Okolje — Vodna politika Unije — Direktiva 2000/60 — Rok za vzpostavitev nadzora nad emisijami — Pravna narava

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60, člen 10(2))

1.  Formalni prevzem določb direktive v izrecno in posebno zakonsko določbo se ne vedno zahteva, ker lahko za izvajanje direktive glede na njeno vsebino zadošča že splošni pravni okvir. Zaradi obstoja splošnih načel ustavnega ali upravnega prava lahko postane prenos s posebnimi zakonskimi ali podzakonskimi ukrepi odvečen, če ta načela učinkovito zagotavljajo, da nacionalna uprava direktivo polno uporablja, in če je, kadar se z zadevno določbo direktive želijo ustvariti pravice za posameznike, pravni položaj, ki iz teh načel izhaja, dovolj natančen in jasen in so upravičenci s svojimi pravicami lahko seznanjeni ter se po potrebi nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči.

   (Glej točke od 26 do 28.)

2.  Država članica ne izpolni obveznosti, ki jih ima na podlagi Direktive 2000/60 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, s tem, da ne sprejme vseh ukrepov, potrebnih za prenos členov 4(8), 7(2), 10(1) in (2) ter Priloge V, oddelek 1.3 in pododdelek 1.4.1, točke od (i) do (iii), na katero napotuje člen 8(2) te direktive, glede povodij znotraj posameznih skupnosti, ki se nahajajo zunaj določene avtonomne skupnosti, ter členov 7(2), 10(1) in (2) te direktive glede povodij znotraj posameznih skupnosti, ki se nahajajo v tej avtonomni skupnosti.

   V zvezi s tem se zadevna država članica ne more sklicevati na dopolnilno določbo njene ustave, v skladu s katero se nacionalna zakonodaja uporablja, kadar avtonomne skupnosti niso izvrševale svojih zakonodajnih pooblastil, ker ta zakonodaja izrecno omejuje svoje področje uporabe zgolj na medskupnostna povodja. Razlaga, ki bi uporabo te zakonodaje širila na povodja znotraj posameznih skupnosti, bi ustvarila pravni položaj, ki ne bi ustrezal zahtevam jasnosti in natančnosti, ki veljajo za nacionalne ukrepe prenosa, še toliko bolj, če v pravu zadevne države članice obstaja negotovost glede področja uporabe dopolnilne določbe kot instrumenta za zagotovitev izvajanja prava Unije.

   (Glej točke od 30 do 35 in točko 1 izreka.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 36.)

4.  Obstoj neizpolnitve obveznosti je treba presojati glede na položaj zadevne države članice, ki je obstajal ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in naknadnih sprememb Sodišče ne more upoštevati. Čeprav dejstvo, da se država članica na ukrepe prenosa prvič sklicuje v fazi odgovora na tožbo, ne more biti v skladu z obveznostjo lojalnega sodelovanja, ki jo imajo države članice na podlagi člena 4(3) PEU, pa predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ni neizpolnitev obveznosti obvestitve, ampak neizpolnitev obveznosti prenosa prava Unije. Zgolj dejstvo, da zadevna država članica Komisije v predhodnem postopku ni obvestila, da je bil prenos že opravljen, ne more biti zadosten dokaz za zatrjevano neizpolnitev. Če ob izteku roka, ki je bil določen v obrazloženem mnenju, veljajo določbe notranjega prava, jih mora Sodišče pri presoji obstoja neizpolnitve obveznosti namreč upoštevati.

   (Glej točke 40, 45, 49 in 50.)

5.  V členu 10(2) Direktive 2000/60 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike ni naveden rok za prenos te določbe, temveč rok, v katerem je moral biti zagotovljen nadzor nad emisijami, naveden v tej določbi.

   (Glej točko 41.)