1. 

Družba Bimbo SA (v nadaljevanju: pritožnica) s pritožbo, ki je predmet tega postopka, predlaga razveljavitev sodbe z dne 10. oktobra 2012 v zadevi Bimbo proti UUNT–Panrico (BIMBO DOUGHNUTS) ( 2 ) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njeno tožbo, ki jo je vložila zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 7. oktobra 2010 ( 3 ), v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Panrico, SA (v nadaljevanju: Panrico) in pritožnico (v nadaljevanju: sporna odločba).

2.

V nadaljevanju bom na kratko povzel dejansko stanje te zadeve, kot je opisano v izpodbijani sodbi.

3.

Pritožnica je 25. maja 2006 v skladu z Uredbo št. 40/94/ES, kakor je bila spremenjena ( 4 ), pri UUNT vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti, katere predmet je bil besedni znak BIMBO DOUGHNUTS. Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 30 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „pecivo in slaščice, zlasti princes krofi“. Prijava je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti z dne 16. oktobra 2006.

4.

Družba Panrico je 16. januarja 2007 v skladu s členom 42 Uredbe št. 40/94 vložila ugovor zoper registracijo znamke, ki je predmet zgoraj navedene zahteve. Ugovor je temeljil na tem, da že obstajajo različne znamke, nacionalne in mednarodne, tako besedne kot figurativne, med katerimi je zlasti španska besedna znamka DOGHNUTS, registrirana 18. junija 1994 za proizvode iz istega razreda 30 in ki ustreza naslednjemu opisu: „slaščičarski proizvodi in pripravki (…), princes krofi okrogle oblike (…)“. Razlogi, navedeni v podporo ugovoru, so temeljili na členu 8(1)(b) in (5) Uredbe št. 40/94.

5.

Oddelek za ugovore UUNT je 25. maja 2009 zavrnil ugovor. Četrti odbor za pritožbe pri UUNT je s sporno odločbo potrdil analizo oddelka za ugovore.

6.

Pritožnica je s tožbo, vloženo v sodnem tajništvu 13. decembra 2010, primarno predlagala spremembo sporne odločbe in ugoditev zahtevi za registracijo ter, podredno, razveljavitev te odločbe. V podporo svoji tožbi je navedla dva razloga, od katerih se je drugi nanašal na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi, potem ko je predlog za spremembo sporne odločbe in za registracijo razglasilo za nedopusten in kot neutemeljena zavrnilo oba razloga, tožbo zavrnilo, pritožnici pa naložilo plačilo lastnih stroškov ter stroškov UUNT. Glede drugega tožbenega razloga, s katerim je pritožnica izpodbijala presojo verjetnosti zmede, ki jo je izvedel odbor za pritožbe, je Splošno sodišče, prvič, potrdilo, da so upoštevno javnost za tako presojo sestavljali povprečni španski potrošniki in da so bili zadevni proizvodi enaki. Drugič, Splošno sodišče je v okviru primerjave znakov, po eni strani, zavrnilo trditev pritožnice, da bi bilo izraz „doughnuts“ v prijavljeni znamki treba šteti za opisen, za špansko javnost pa bi bil tako brez razlikovalnega učinka (točke od 57 do 74), ter, po drugi strani, zavrnilo trditve, da ima izraz „bimbo“ v tej znamki prevladujoč značaj, ker ustreza ugledni znamki v Španiji (točke od 75 do 80). V zvezi s tem je Splošno sodišče navedlo, da tudi če bi se ugotovil ugled znamke BIMBO in zato večji pomen elementa, ki predstavlja znamko znotraj navedenega znaka, to dejstvo samo po sebi ne bi zadostovalo za to, da se omeji presoja podobnosti med nasprotujočimi si znaki zgolj glede tega elementa, ker besede „doughnuts“ sicer ne bi bilo mogoče šteti za zanemarljivo pri celotnem vtisu prijavljene znamke. Tretjič, Splošno sodišče je potrdilo presojo odbora za pritožbe glede obstoja povprečne vidne in fonetične podobnosti v primerjavi med zadevnimi znaki in to, da jih je s pojmovnega vidika nemogoče primerjati. Nazadnje je Splošno sodišče v okviru celovite presoje verjetnosti zmede odgovorilo na trditev pritožnice v zvezi s tem, da beseda „bimbo“ domnevno prevladuje nad drugimi elementi v prijavljeni znamki, ob sklicevanju na sodbo Sodišča v zadevi Medion ( 5 ), in v točki 96 izpodbijane sodbe navedlo, da „verjetnost zmede v javnosti lahko obstaja v primeru, v katerem je izpodbijani znak sestavljen iz firme tretje osebe in registriranega znaka, ki ima običajen razlikovalni učinek, in ki, ne da bi sam po sebi ustvaril vtis celote sestavljenega znaka, ima v njem vseeno avtonomni razlikovalni položaj.“ Splošno sodišče je nato menilo, da je element „doughnuts“ imel avtonomni razlikovalni položaj znotraj prijavljene znamke, ker je po eni strani imel „običajen razlikovalni učinek za del upoštevne javnosti, ki ne pozna angleškega jezika“, po drugi strani pa se, ker je bil brez vsakršnega pomena za te potrošnike, ni mešal z elementom „bimbo“ v „celoto“ ali „logično enoto“ sam po sebi, kar bi omogočilo opredelitev zadevnega blaga kot „princes krofi proizvajalca Bimbo“ (točka 97). Na podlagi teh ugotovitev in zlasti ob upoštevanju enakosti zadevnih proizvodov, manjše pozornosti potrošnika glede na njihovo naravo in tudi vidne in fonetične podobnosti je Splošno sodišče presodilo, da je odbor za pritožbe pravilno štel, da je v tem primeru obstajala verjetnost zmede.

7.

Pritožnica je 14. decembra 2012 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper navedeno sodbo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, ugoditev predlogom, podanim na prvi stopnji v zvezi z razveljavitvijo sporne odločbe, ker je bila sprejeta ob kršitvi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ter naložitev stroškov UUNT. UUNT in družba Panrico predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov pritožnici. Zastopniki strank so na obravnavi 7. novembra 2013 ustno podali stališča.

8.

Pritožnica v podporo pritožbi navaja en sam razlog, namreč kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela. Prvi se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je elementu „doughnuts“ pripisalo avtonomni razlikovalni položaj v prijavljeni znamki, ter napačno razlagalo in uporabilo sodno prakso Sodišča, zlasti pa navajano sodbo Medion. Pritožnica z drugim delom pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da pri celoviti presoji verjetnosti zmede ni upoštevalo vseh pomembnih okoliščin tega primera.

9.

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče iz okoliščine, da ta element nima povprečnega razlikovalnega učinka in je brez vsakršnega pomena za povprečnega španskega potrošnika, napačno avtomatično sklepalo na obstoj avtonomnega razlikovalnega položaja elementa „doughnuts“ v prijavljeni znamki. Tako naj bi Splošno sodišče pomešalo „razlikovalni učinek“ in „neobstoj pomena“ enega od elementov sestavljene znamke z „avtonomnim razlikovalnim položajem“ znotraj te znamke, s tem pa spremenilo pomen sodbe Medion, saj je izjemi pripisalo splošni pomen pravila. Po mnenju pritožnice je treba obstoj takšnega „avtonomnega razlikovalnega položaja“ ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej, ob upoštevanju – tako kot je nakazano z rabo pojma „položaj“ – značilnosti drugih elementov, ki so v sestavljeni znamki, in glede na vse upoštevne okoliščine obravnavanega primera. Izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala te presoje. Nasprotno, trditve Splošnega sodišča naj bi povzročile, da bi bilo za znamko, sestavljeno iz dveh elementov, od katerih bi bil eden ugledna znamka, drugi pa znamka brez povprečnega razlikovalnega učinka in brez pomena za upoštevno javnost, samodejno izključeno, da se jo lahko obravnava kot „celoto“ ali „logično enoto“, ker bi se drugemu elementu, spet samodejno, pripisalo „avtonomni razlikovalni položaj“. Vendar pritožnica med drugim navaja, da Splošno sodišče ni pojasnilo pojmov „celota“ ali „logična enota“, ki sta uporabljena v izpodbijani sodbi in ostajata nejasna. Če bi Splošno sodišče, ob sklicevanju na ta pojma, želelo poudariti, da ne obstaja povezava med elementi prijavljene znamke, pritožnica navaja, da samo dejstvo, da eden ali več elementov sestavljene znamke niso v zvezi z drugimi elementi te znamke, ne pomeni nujno, da imajo ti elementi avtonomni razlikovalni položaj.

10.

UUNT in družba Panrico menita, da je treba prvi del edinega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in v delu zavreči kot očitno nedopusten, ker je njegov namen doseči, da bi Sodišče ponovno preizkusilo dejstva.

11.

Menim, da trditve pritožnice, ki niso posebno jasne, v bistvu vsebujejo dva med seboj povezana očitka. Prvič, s sklepanjem, da ima eden od elementov znotraj sestavljene znamke avtonomni razlikovalni položaj zaradi različnosti in dejstva, da zato, ker pojmovno ne tvori različne celote z drugimi elementi te znamke, ta element ohrani samostojnost, naj bi Splošno sodišče napačno delovalo povsem samodejno, namesto da bi celovito presodilo okoliščine tega primera. Drugič, prav s tem, ko je delovalo samodejno, naj bi Splošno sodišče navedeni sodbi Medion pripisalo splošni pomen, čemur naj bi nasprotovalo njeno besedilo.

12.

Da bi se preučili ti očitki, je najprej treba na kratko povzeti ugotovitve Sodišča v sodbi Medion, ki si jo stranke tega postopka – vsaj v delu – razlagajo različno (točka a). Nato bom orisal, kako je bila ta sodba razlagana in uporabljana v nadaljnji sodni praksi Sodišča in Splošnega sodišča (točka b), preden bom poskušal opredeliti njen natančen obseg (točka c). Nazadnje bom preučil trditve pritožnice (točka d).

13.

Oberlandesgericht Düsseldorf je z vprašanjem za predhodno odločanje, na podlagi katerega je bila sprejeta sodba v zadevi Medion, Sodišču v bistvu postavilo vprašanje ali je treba člen 5(1), drugi stavek, točka (b), Direktive 89/104/EGS (v nadaljevanju: Direktiva) ( 6 ), ki ima enako vsebino kot člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, razlagati tako, da lahko obstaja verjetnost zmede v primeru enakosti proizvodov ali storitev med prejšnjo besedno znamko z običajno razlikovalno močjo in poznejšim sestavljenim znakom (besednim oziroma besednim in figurativnim) tretje stranke, v katerem je firma podjetja tretje stranke postavljena pred prejšnjo znamko, ta pa – ne da bi sama po sebi ustvarila celotni vtis sestavljenega znaka – ohrani v tem avtonomni razlikovalni položaj. Ko je predložitveno sodišče postavilo vprašanje, je navedlo, da je treba glede na sodno prakso, ki jo je razvilo Bundesgerichtshof in ki izhaja iz teorije, imenovane „Prägetheorie“ (teorija ustvarjenega vtisa), za presojo podobnosti spornega znaka gledati z vidika celotnega vtisa vsakega od dveh znakov in preveriti, ali del, ki je enak, predstavlja sestavljeni znak toliko, da drugi elementi pri ustvarjanju celotnega vtisa ostanejo v veliki meri v ozadju. Na podlagi te teorije ne bi šlo za verjetnost zmede, če bi enak element samo prispeval k ustvarjenemu vtisu sestavljenega znaka, čeprav ima avtonomni razlikovalni položaj. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, imetnik prejšnje znamke LIFE, registrirane za elektronske naprave zabavne elektronike, je predlagala, naj se družbi Thomson prepove uporaba znaka „THOMSON LIFE“ za oznako enakih proizvodov. Predložitveno sodišče je poudarilo, da v bistvu zaradi tega, ker je v sektorju zadevnih proizvodov običajna oznaka proizvodov na prvem mestu s firmo proizvajalca, je element „thomson“ odločilno vplival na celotni vtis znaka THOMSON LIFE, kljub običajni razlikovalni moči elementa „life“.

14.

Sodišče se je po tem, ko je navedlo, da člen 5(1)(b) „Direktiv[e] določa tudi to, da se uporablja zgolj takrat, kadar zaradi enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti“, ter spomnilo na to, da verjetnost zmede v smislu te določbe pomeni verjetnost, da bi javnost lahko mislila, da nekateri proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali, glede na primer, ekonomsko povezanih podjetij ( 7 ), ponovno sklicevalo na sodno prakso, v skladu s katero je obstoj verjetnosti zmede v javnosti treba presojati celovito, takšna presoja pa mora biti „kar zadeva vidno, fonetično ali pojmovno podobnost zadevnih znamk, utemeljena na celotnem vtisu, ki ga [te] ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov […] ( 8 ). Sodišče je dalje spomnilo na to, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso zaznavanje znamk s strani povprečnega potrošnika blaga ali storitev „odločilno vlogo pri celoviti presoji te verjetnosti zmede“ in da ta potrošnik „v zvezi s tem navadno znamko zaznava kot celoto in ne preverja posameznih podrobnosti“ ( 9 ). Sodišče dalje še pojasni, da se „v okviru preizkusa obstoja verjetnosti zmede […] presoja enakosti med dvema znamkama ne vrača zgolj k upoštevanju sestavnega dela sestavljene znamke in k njeni primerjavi z drugo znamko“, temveč, nasprotno, je treba „opraviti […] primerjavo s preučitvijo zadevnih znamk, ob upoštevanju vsake znamke kot celote, kar ne izključuje, da lahko v celotnem vtisu, ki ga v spominu upoštevne javnosti ustvari sestavljena znamka, v nekaterih okoliščinah prevlada en ali več njenih sestavnih delov“.

15.

V zvezi s tem je Sodišče v točki 30 sodbe navedlo:

16.

Sodišče meni, da se v takem primeru lahko v javnosti izoblikuje mnenje, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo vsaj iz ekonomsko povezanih podjetij, tako da je treba v tem primeru obstoj verjetnosti zmede potrditi ( 10 ). Sodišče je dodalo, da če bi bila ugotovitev obstoja verjetnosti zmede podrejena pogoju, da del sestavljenega znaka, ki predstavlja prejšnjo znamko, prevlada nad celotnim ustvarjenim vtisom sestavljenega znaka, bi bila imetniku prejšnje znamke odvzeta izključna pravica na podlagi člena 5(1) Direktive, vsakokrat ko bi tretja stranka uporabila sestavljeni znak, ki je sestavljen iz te znamke in imena družbe ali znane znamke, ker bi bil celotni vtis tako najpogosteje prevladan z znano znamko ali imenom družbe ( 11 ).

17.

Iz analize sodne prakse po izdaji sodbe Medion zlasti izhaja, prvič, da je bil prvi del obrazložitve te sodbe, namreč točke od 27 do 29, kot so na kratko povzete v točki 14 teh sklepnih predlogov, skoraj vedno navajan za pojasnitev metodologije, ki se uporabi pri presoji obstoja verjetnosti zmede, če sta ena ali obe nasprotujoči si znamki sestavljeni iz sestavljenih znakov ( 12 ). V tem kontekstu se je to sodbo razlagalo, prvič, kot ponovno potrditev načela, da je ugotovitev obstoja verjetnosti zmede predmet celovite presoje, ki temelji – ko se presoja podobnost znakov – na merilu celotnega vtisa, ki ga ustvarijo ti proizvodi, in, drugič, kot potrditev prejšnjih ugotovitev Splošnega sodišča in Sodišča v zadevi Matratzen, namreč da potreba po preučitvi obeh zadevnih znamk kot celote „ne izključuje, da lahko v celotnem vtisu, ki ga v spominu upoštevne javnosti ustvari sestavljena znamka, v nekaterih okoliščinah prevlada en ali več njenih sestavnih delov“ ( 13 ).

18.

Različne sodbe, zlasti sodbe Splošnega sodišča, so se nato sklicevale na ugotovitve v točkah od 30 do 37 sodbe Medion, kot so povzete v točkah 15 in 16 zgoraj, ter na pojem „avtonomni razlikovalni položaj“. Prva ugotovitev, ki izhaja iz analize te sodbe, je, da poskušajo razširiti obseg tega dela obrazložitve sodbe v zadevi Medion, prek primerov, ki so v njej izrecno omenjeni in ki se nanašajo na uporabo s strani tretje stranke, v primeru enakih proizvodov, sestavljenega znaka iz reprodukcije prejšnje znamke, ki ima samostojen razlikovalni značaj, ter iz firme tretje stranke oziroma znamke, ki je v lasti tretje stranke ( 14 ). Kljub sprejetju nekaterih sodb z nasprotnimi ugotovitvami ( 15 ) je dejansko prevladalo – najprej v sodni praksi Splošnega sodišča ( 16 ), nato pa v sodni praksi Sodišča ( 17 ) – stališče, da po analogiji iz sodbe Medion sledi „pravilo“, ki se uporabi v vseh primerih, v katerih se prejšnja znamka ( 18 ) pojavi kot eden od elementov v poznejšem sestavljenem znaku, tudi če ni prikazan enako ( 19 ).

19.

Prav tako se je pojem „avtonomni razlikovalni položaj“ razlagal širše in uporabil tudi v drugačnih okoliščinah, kot so tiste iz postopka v glavni stvari v zadevi Medion, na primer v primeru prejšnje figurativne znamke ( 20 ). Čeprav v sodni praksi ni opredelitve tega pojma, se ga je včasih povezovalo z „zaznavnostjo“ ali „prepoznavnostjo“ prejšnje znamke znotraj prijavljene znamke, ki reproducira ( 21 ) prejšnjo znamko ali njen element ( 22 ). V drugih primerih pa je, nasprotno, bil pripoznan, kot da se uporablja za element, ki je „samostojen, osrednji in učinkovit“ ( 23 ), za element, ki je brez „lastnega razlikovalnega učinka“ ( 24 ) ali je „dovolj privlačen“ ( 25 ) oziroma je bil avtonomni razlikovalni položaj izpeljan iz dejstva, da je element „nezanemarljiv“ v celotnem vtisu, ki ga ustvarja sestavljeni znak ( 26 ). Zlasti glede stopnje razlikovalnosti, potrebne za razločevanje takega položaja, sodna praksa ni enotna. V nekaterih sodbah prikaz prejšnje znamke v poznejšem sestavljenem znaku ne more imeti avtonomnega razlikovalnega položaja znotraj tega znaka, če je ta prejšnja znamka (ali, natančneje, element poznejšega znaka, ki prikazuje to znamko) opisna ( 27 ) ali pa ima majhen razlikovalni učinek ( 28 ). V drugih sodbah, nasprotno, je bilo ugotovljeno drugače ( 29 ). Vendar pa je sodna praksa enotna glede tega, da element v poznejšem znaku, ki prikazuje prejšnjo znamko, ne more imeti avtonomnega razlikovalnega položaja, ko ta element in drugi elementi tega znaka tvorijo logično enoto, ki je samostojna, ker tako izgubi lastno pojmovno samostojnost. ( 30 )

20.

Glede posledic ugotovitve, da prejšnja znamka ohrani avtonomen razlikovalni položaj v poznejšem znaku, se v različnih sodbah samodejno sklepa na to, da med dvema nasprotujočima si znakoma obstaja vidna podobnost ( 31 ) . Vendar pa je pristop pri celoviti presoji obstoja verjetnosti zmede previdnejši. V zvezi s tem Splošno sodišče trdi, da ni mogoče sklepati na obstoj te verjetnosti samo na podlagi dejstva, da ima prejšnja znamka v poznejši znamki določen razlikovalni položaj, čeprav ne prevladujoči ( 32 ), temveč mora temeljiti na vseh upoštevnih elementih tega primera ( 33 ).

21.

Nazadnje, ugotavljam, da je v sodni praksi moč zaznati nekaj negotovosti glede stopnje pomena, ki naj se pripiše obstoju imena proizvajalca v znamki. Čeprav je bilo v sodbi Medion in v poznejših sodbah ugotovljeno, da ker je namen imena identifikacija izvora proizvoda, tega imena ni mogoče šteti za zanemarljivega ( 34 ), temveč nasprotno, da je morda tudi prevladujoči ( 35 ) element, v drugih sodbah pa je bil temu elementu – prav zaradi te funkcije – pripisan manjši pomen ( 36 ).

22.

Kratek oris sodne prakse zgoraj kaže na to, da je težko presoditi dejanski pomen sodbe Medion in dati pomen pojmu „avtonomni razlikovalni položaj“ iz točke 30 navedene sodbe. Čeprav se na podlagi terminologije, ki jo je uporabilo Sodišče v tej točki, vzbuja vtis, da je Sodišče želelo ustvariti izjemo od ustaljenih načel sodne prakse Unije glede presoje verjetnosti zmede, menim, da ta razlaga ni zadostna. Menim, da ne obstaja prepričljiva utemeljitev za razlikovanje med merili, ki se uporabijo pri presojanju podobnosti znamk, pri čemer se odstopa od pravil o zaznavanju znamk s strani javnosti, pri ločeni kategoriji sestavljenih znamk. Zlasti ne pomeni takšne utemeljitve zahteva – ki jo očitno poudarja Sodišče v točkah od 33 do 35 sodbe Medion – da se zaščiti prejšnja znamka pred morebitno zlorabo s strani tretjih oseb. Takšna zahteva, čeprav je legitimna, nima zveze s presojo verjetnosti zmede in, kot je navedel že generalni pravobranilec F. G. Jacobs v sklepnih predlogih v zadevi, v kateri je bila sprejeta navedena sodba, mora biti utemeljena z drugimi predpisi, kot so predpisi v tej zadevi. ( 37 ).

23.

Menim, da je treba poskusiti z drugačno razlago sodbe Medion. Za to je najprej treba spomniti, da je bila zadevna sodba izdana v okviru postopka predhodnega odločanja, v katerem je vsakršno ugotavljanje dejstev v izključni pristojnosti predložitvenega sodišča. Sodišče v tem kontekstu ni zavzelo stališča glede verjetnosti zmede v tem konkretnem primeru (primerjava med znamkama THOMSON LIFE in LIFE), temveč se je omejilo na odgovor na postavljeno vprašanje in na podlagi podatkov, ki jih je posredovalo nacionalno sodišče, postavilo merila, na podlagi katerih je treba presoditi verjetnost zmede. Iz te perspektive se zadevna sodba v bistvu zgolj omejuje na trditev, da ni mogoče vnaprej samodejno izključiti obstoja verjetnosti zmede med prejšnjo znamko, ki jo uporablja tretja oseba kot del sestavljene znamke, in tem znakom, v primerih, v katerih prejšnja znamka, čeprav ni prevladujoča v sestavljenem znaku, ohrani tako vlogo, da zadevna javnost „pripisuje tudi imetniku te znamke poreklo proizvodov ali storitev, ki jih pokriva sestavljeni znak“ ( 38 ).

24.

Splošneje, če se ozremo prek dejstev primera, v katerem je Sodišče odločalo, ta trditev pomeni, da ne glede na to, k čemu prispeva element v sestavljenem znaku, ki je enak ali podoben prejšnji znamki, bistveno prispeva k podobi – vendar v njej ne prevladuje – znamke, ki jo zadevna javnost ohrani v spominu, in ne glede na dejstvo, da drugi element morda prevladuje v znaku, je treba ta element upoštevati pri preučitvi podobnosti med sestavljenim znakom in prejšnjo znamko in ga je treba zato upoštevati pri presoji verjetnosti zmede. Iz te perspektive je bil po mojem mnenju namen zadevne sodbe – daleč od tega, da bi bila z njo uvedena izjema od splošnih načel, ki so v ospredju te sodbe – ublažiti togost nekaterih predhodnih sodb, zlasti sodb, izdanih v zadevah Matratzen Concord proti UUNT, ki jih je mogoče razlagati kot togo uporabo Prägetheorie ( 39 ). Takšna razlaga sodbe Medion je potrjena v sodbi UUNT proti Shaker ( 40 ), v kateri je s ciljem – ki je izrecno naveden v sklepnih predlogih generalne pravobranilke Kokott, na katere se sodba sklicuje – da se reši očitno neskladje med temi sodbami in sodbo Medion, Sodišče navedlo, da medtem ko ni izključeno, da lahko pri celotnem vtisu, ki ga ustvari sestavljena znamka, v nekaterih okoliščinah prevladuje eden ali več njenih elementov, je „presojo podobnosti […] mogoče opraviti samo na podlagi prevladujočega elementa le, če je mogoče vse preostale sestavine znamke zanemariti“ ( 41 ). Na to ugotovitev se je vedno sklicevalo v poznejši sodni praksi ( 42 ).

25.

Tu je treba pojasniti dvoje. Prvič, ugotovitev, da pri presoji podobnosti med dvema znamkama, od katerih je ena sestavljena iz več elementov, med katerimi je podobna ali enaka upodobitev edinega elementa, ki predstavlja drugo znamko, je treba upoštevati, da ta skupni element, ko ni postranski v celotnem vtisu sestavljene znamke, tudi če ni prevladujoč, ne pomeni, da se lahko odstopa od meril v zvezi s tem, kako upoštevna javnost znamko zaznava, ki jim je sodna praksa priznala lastnost pravih pravnih meril. Prvo od teh meril, ki je določeno z ustaljeno sodno prakso in na katerem temelji sodba Medion, je merilo, da povprečni potrošnik navadno zaznava znamko kot celoto in ne preverja posameznih podrobnosti ( 43 ). Iz tega pravila izhaja, da je namen analize elementov znamke in njihova sorazmerna teža znotraj te znamke na podlagi povzetka - določiti celoten vtis, ki ga ustvarja in za katerega je zelo verjetno, da si ga bo potrošnik zapomnil in bo vplival na njegove nadaljnje izbire pri nakupu. Takšno povzemanje je neizogibno tudi za znamke, ki vsebujejo več različnih elementov, od katerih vsak, če je obravnavan posamezno, prispeva k celotnemu vtisu, ne da bi ga določal. Prav tako je potrebno v okoliščinah, kot so opisane v sodbi Medion, namreč če je prejšnja znamka vsebovana v znaku tretje osebe, poleg imena njegovega podjetja ( 44 ). Splošneje, ni toliko pomemben sam položaj elementa, ki prikazuje prejšnjo znamko v poznejšem znaku, kot verjetnost, da bo javnost ta element v kontekstu tega znaka neodvisno zaznala in si ga zapomnila.

26.

Drugič, ne glede na vlogo prejšnje znamke v celotnem vtisu, ki ga ustvari poznejši znak, je treba presoditi verjetnost zmede, ne abstraktno, temveč ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov primera, med katerimi so, poleg vidne, fonetične in pojmovne podobnosti med nasprotujočimi si znaki, zlasti značilnosti zadevnih proizvodov in storitev, načini trženja, večja ali manjša pozornost javnosti in navade te javnosti v zadevnem sektorju ( 45 ). Iz tega izhaja, da iz okoliščine, da prejšnja znamka v poznejši sestavljeni znamki ohrani avtonomni razlikovalni položaj, ni mogoče samodejno sklepati, da obstaja verjetnost zmede med zadevnimi znaki. ( 46 ) Natančneje, zahteva, da se zaščiti prejšnja znamka, ne dopušča, da se opusti presoja, ali obstaja ta verjetnost, kot po mojem mnenju jasno izhaja tudi iz točk 31 in 36 sodbe Medion.

27.

Na podlagi načel, navedenih zgoraj, bom preučil očitke pritožnice iz prvega dela edinega pritožbenega razloga.

28.

Pritožnica trdi, prvič, da je Splošno sodišče ugotovilo, da ima element „doughnuts“ v znaku, za katerega se zahteva registracija, avtonomen razlikovalen položaj v smislu sodbe Medion, ne da bi preučilo vse okoliščine tega primera. V zvezi s tem navajam, prvič, da točki 96 in 97 izpodbijane sodbe, na kateri se nanašajo očitki pritožnice, predstavljata odgovor na trditev pritožnice, da element „bimbo“ prevlada v celotnem vtisu prijavljene znamke. V tem kontekstu je treba sklicevanja na sodbo Medion v teh točkah šteti za opomnik načela, potrjenega v tej sodbi, da naj ugotovitev obstoja verjetnosti zmede ne bi bila podrejena pogoju, da sestavni del sestavljenega znaka, ki predstavlja prejšnjo znamko, prevlada nad celotnim ustvarjenim vtisom sestavljenega znaka ( 47 ). Z drugimi besedami, Splošno sodišče je želelo pojasniti, da tudi če je element „bimbo“ prevladujoč, kot trdi pritožnica, to ne zadostuje za to, da postane nepomemben, ko se presoja verjetnost zmede z elementom „doughnuts“. Splošno sodišče je enako sklepalo v točki 81 izpodbijane sodbe, v kateri je navedlo, da je treba zadnjenavedeni element upoštevati pri primerjavi med zadevnimi znaki, ker ni zanemarljiv pri celotnem vtisu prijavljene znamke.

29.

V teh okoliščinah menim, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 97 izpodbijane sodbe obstoj avtonomnega razlikovalnega položaja elementa „doughnuts“ v prijavljeni znamki povezalo z njeno stopnjo razlikovanja in okoliščino, da se ne zliva z drugim elementom te znamke v pojmovno različno celoto. Prvič, to točko je treba brati z vidika ugotovitev, ki jih je Splošno sodišče podalo glede zmožnosti elementa „doughnuts“, da vzbudi pozornost javnosti in da ga ta zaznava neodvisno, kot tudi njeno sposobnost ustvariti celoten vtis, ki ga znamka ustvari (zlasti točke od 79 do 81, 85, 86 in 92). Drugič, kot bo jasneje predstavljeno v moji preučitvi drugega dela edinega pritožbenega razloga, Splošno sodišče na podlagi ugotovitve avtonomnega razlikovalnega položaja tega elementa ni samodejno sklepalo na obstoj verjetnosti zmede.

30.

Drugi očitek, da naj bi Splošno sodišče nezakonito razširilo obseg navedene sodbe, izhaja iz drugačne razlage te sodbe, kot je razlaga, ki jo predlagam v teh sklepnih predlogih, in zato po mojem mnenju temelji na pravno napačni premisi.

31.

Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj prvi del edinega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljen.

32.

Prvič, pritožnica trdi, da je Splošno sodišče svoje ugotovitve glede obstoja verjetnosti zmede utemeljilo zgolj z domnevo, da ima element „doughnuts“ domnevno avtonomen razlikovalni položaj, ne da bi upoštevalo druge bistvene dejavnike, vključno z – predvsem – okoliščino, da element „bimbo“ ni samo ime podjetja, temveč tudi ugledna znamka v Španiji, ki označuje proizvode, za katere je bila zahtevana registracija, dejstvom, da se element pojavi na začetku prijavljene znamke, majhnim razlikovalnim učinkom prejšnje znamke in dejstvom, da prejšnja znamka ni upodobljena enako v prijavljeni znamki. Po mnenju pritožnice bi moralo zlasti dejstvo, da je prvi element prijavljene znamke sam ugledna znamka, pripeljati do ugotovitve Splošnega sodišča, da ni bilo verjetnosti zmede med zadevnimi znaki, po zgledu tega, kar je potrdilo Sodišče v navedeni sodbi Becker proti Harman International Industries.

33.

Drugič, pritožnica trdi, da izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena, saj Splošno sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih se zadevna javnost ne bi zmenila za prvi element sestavljene znamke, ki označuje dobro poznan trgovski izvor zadevnih proizvodov, njihov izvor pa bi pripisala imetniku prejšnje znamke ali gospodarsko povezanim podjetjem.

34.

Tretjič, pritožnica poudarja, da je kontekst, v katerem je Sodišče izdalo sodbo Medion, drugačen od tega primera, v katerem bi bilo, za razliko od sektorja elektronskih proizvodov, nenavadno, da bi se dve konkurenčni podjetji povezali.

35.

UUNT in družba Panrico trdita, da so trditve pritožnice delno nedopustne in delno očitno neutemeljene.

36.

Čeprav se strinjam s premiso, na katero se sklicuje pritožnica, namreč da sodba Medion ne dopušča niti odstopanja od merila celotnega vtisa, ki ga ustvari sestavljena znamka, niti opustitve celovite presoje verjetnosti zmede, vseeno menim, da so očitki pritožnice v tem delu edinega pritožnega razloga neutemeljeni.

37.

Na podlagi razlage celotnega besedila izpodbijane sodbe, ne pa selektivno izbranih delov, tako kot to predlaga pritožnica, jasno izhaja, da Splošno sodišče obstoja verjetnosti zmede ni utemeljilo samo z okoliščino, da ima element „doughnuts“ v prijavljeni znamki domnevno avtonomen razlikovalni položaj, temveč se je pri celoviti presoji oprlo na več dejavnikov, v skladu s sodno prakso, ki jo je navedlo v točki 51 sodbe.

38.

V nasprotju s trditvami pritožnice je Splošno sodišče pri primerjavi zadevnih znamk upoštevalo domnevni ugled znamke BIMBO in tudi dejstvo, da je ta znamka prvi od dveh elementov, ki tvorita prijavljeno znamko. Glede prvega dejstva, ob tem da Splošno sodišče ni zavrnilo okoliščine, da element sestavljenega znaka, ki je ugledna znamka, lahko ima vlogo pri presoji sorazmerne teže, ki jo imajo različni sestavni deli tega znaka, je vseeno navedlo, da to samodejno ne pomeni, da mora biti primerjava med zadevnimi znamkami omejena na upoštevanje tega edinega elementa, če postane jasno, da drugi elementi znaka niso zanemarljivi v celotnem vtisu, ki ga znak ustvari ( 48 ). Glede drugega dejstva je Splošno sodišče v točkah 80, 83 in 84 izpodbijane sodbe navedlo, da čeprav je v prijavljeni znamki element „doughnuts“ za elementom „bimbo“, še vedno lahko pritegne pozornost španske javnosti, ker je daljši, zaporedje soglasnikov „ghn“ pa je neobičajno v španščini in ga je zato treba upoštevati pri presoji vidne podobnosti med nasprotujočimi si znaki. Sodišče v pritožbenem postopku ne more presojati teh dejstev.

39.

V nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, je Splošno sodišče prav tako upoštevalo okoliščino, da prejšnja znamka v prijavljeni znamki ni bila upodobljena enako, ob tem pa v točki 82 poudarilo, da je bila tretja črka v sorazmerno dolgi besedi edina razlika med prejšnjo znamko in elementom, ki jo upodablja. Splošno sodišče je navedlo, da ta razlika ni bistveno spremenila niti dolžine niti, s fonetičnega vidika, izgovarjave zadevne besede.

40.

V zvezi s trditvijo, da element „bimbo“ ni samo firma podjetja, temveč tudi ugledna znamka za zadevne proizvode v Španiji, menim, da pritožnica iz tega dejstva ne izpelje nobene posebne pravne posledice. Če želi tako razlikovati med to zadevo in postopkom v glavni stvari v zadevi Medion, menim, da je v sistematiki sodbe, izdane v tej zadevi, popolnoma nepomembno dejstvo, da se prejšnja znamka uporablja v sestavljenem znaku tretje stranke v kombinaciji z imenom tretje stranke ali z znamko v njegovi lasti. Na eni strani je v točki 36 te sodbe Sodišče postavilo v isti položaj dve okoliščini, na drugi strani pa je iz navedb predložitvenega sodišča jasno izhajalo, da vključitev firme podjetja v znamko ni bila običajna na trgu zadevnih proizvodov, zato je ime družbe izgubilo svojo običajno vlogo znaka, ki označuje podjetje, in prevzelo vlogo elementa, ki označuje proizvod ( 49 ).

41.

V okviru celovite presoje verjetnosti zmede je Splošno sodišče upoštevalo stopnjo vidne in fonetične podobnosti med zadevnima znakoma, ki je bila opredeljena kot običajna, enakost zadevnih proizvodov (točka 91), običajni razlikovalni učinek prejšnje znamke (točka 92) (točke od 95 do 97), naravo zadevnih proizvodov in precej nizko pozornost javnosti ob nakupu (točka 99). Nazadnje je Splošno sodišče ob sklicevanju na vse te dejavnike – zlasti običajne vidne in fonetične podobnosti med znaki in enakosti proizvodov – ugotovilo, da obstaja verjetnost zmede.

42.

V takih okoliščinah menim, da Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je samodejno sklepalo na obstoj verjetnosti zmede glede nasprotujočih si znakov iz avtonomnega razlikovalnega položaja elementa „doughnuts“ v prijavljeni znamki in da ni opravilo celovite presoje verjetnosti zmede.

43.

Prav tako je treba očitek, da izpodbijana sodba ni dovolj obrazložena, zavrniti. Razlogi, zaradi katerih je Splošno sodišče zavrnilo trditev pritožnice, da element „bimbo“ domnevno odločno prevladuje v prijavljeni znamki, so navedeni v točkah od 95 do 97 in tudi v točkah od 76 do 81 izpodbijane sodbe.

44.

Nazadnje, trditev pritožnice, da se na sodbo Medion v tem primeru ni mogoče sklicevati zaradi različnih trgovskih praks v sektorju proizvodov zabavne elektronike in sektorju slaščičarskega peciva, je po mojem mnenju neutemeljena. V nasprotju s trditvami pritožnice iz sodbe in sklepnih predlogov v tej zadevi ne izhaja, da je pogostost gospodarskih stikov med podjetji, ki delujejo na zadevnem trgu, del dejanskega okvira v glavnem postopku, kot ga je opisalo predložitveno sodišče. Kot je bilo že poudarjeno v točki 40 teh sklepnih predlogov, je to sodišče že navedlo, da je v običajni praksi v zvezi z oznakami v zadevnem gospodarskem sektorju prevladujoče proizvajalčevo ime, ki bi sicer bilo drugotnega pomena glede na celoten vtis, ki ga ustvari sestavljeni znak ( 50 ). Pritožnica ni niti dokazala niti navedla, da obstajajo takšne trgovske prakse na trgu zadevnih proizvodov, ki jih je treba vsekakor upoštevati kot pomemben dejavnik pri celoviti presoji verjetnosti zmede, če se potrdi njihov obstoj.

45.

Na podlagi zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, da tudi drugi del edinega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljen.

46.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj tožbo zavrne, pritožnici pa naloži plačilo stroškov.