1. 

Ali mora sodišče države članice zavrniti izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ki je nezdružljiva z drugo sodno odločbo iz te iste države članice? To novo vprašanje povzema bistvo dileme, pred katerim se je znašlo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija).

2.

Na podlagi člena 45(1) Uredbe št. 44/2001 ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba) sodišče, ki obravnava pravno sredstvo zoper razglasitev izvršljivosti, ki se nanaša na sodno odločbo iz druge države članice, „zavrne“ ali „prekliče“ navedeno razglasitev samo na podlagi enega od razlogov iz členov 34 in 35. V skladu s členom 45(2) tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine.

3.

Člen 34 Uredbe v delu, ki je upošteven za obravnavano zadevo, določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

[…]

4.

Z učinkom od 10. januarja 2015 bo člen 34, točki 3 in 4, Uredbe nadomeščen s členom 45(1)(c) in (d) Uredbe št. 1215/2012. ( 3 ) Med besedilom teh novih določb in zdaj veljavnih določb ni pomembnejše razlike.

5.

Družba SC Laminorul SA (v nadaljevanju: Laminorul), ki ima sedež v Romuniji, je pri Tribunalul Brăila (prvostopenjsko sodišče v Brăili, Romunija) zoper družbo Salzgitter Mannesmann Handel GmbH (v nadaljevanju: Salzgitter) vložila tožbo za plačilo dobavljenih jeklenih izdelkov.

6.

Tribunalul Brăila je s sodbo z dne 31. januarja 2008 (v nadaljevanju: prva sodba) tožbo zavrnilo, ker ni bila uperjena proti drugi stranki upoštevne pogodbe, Salzgitter Mannesmann Stahlhandel GmbH (nekdanji Salzgitter Stahlhandel GmbH). Ta sodba je postala pravnomočna.

7.

Družba Laminorul je zoper družbo Salzgitter pred istim sodiščem začela nov postopek glede istega predmeta spora. Tožba je bila vročena prejšnjemu romunskemu zastopniku družbe Salzgitter, ki pa je imel po navedbah te družbe pooblastilo za opravljanje dejanj v njenem imenu samo v prvonavedenem postopku. Zato na naroku, ki ga je razpisalo romunsko sodišče, družbe Salzgitter ni zastopal nihče, zaradi česar je bila proti njej 6. marca 2008 izdana zamudna sodba, v kateri je bila obsojena na plačilo 188.330 EUR družbi Laminorul (v nadaljevanju: druga sodba).

8.

Družba Salzgitter je zoper drugo sodbo vložila zahtevo za razveljavitev z obrazložitvijo, da v drugem postopku ni bila povabljena v skladu z zadevnimi zakonskimi določbami. Tribunalul Brăila je to zahtevo s sklepom z dne 8. maja 2008 zavrglo, ker družba Salzgitter ni plačala zahtevane sodne takse.

9.

Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) je s sklepom z dne 21. novembra 2008 drugo sodbo razglasilo za izvršljivo. Družba Salzgitter je zoper ta sklep vložila pritožbo.

10.

Družba Salzgitter je konec leta 2008 tudi v Romuniji vložila pritožbo, s katero je predlagala razglasitev druge sodbe za nično in v kateri se je znova sklicevala na to, da ni bila povabljena na narok. Tožba je bila s sodbo z dne 19. februarja 2009 zavržena kot nedopustna.

11.

Družba Salzgitter je nato vložila novo pritožbo, s katero je predlagala razveljavitev druge sodbe zaradi pravnomočnosti prve sodbe. Curtea de Apel Galaţi (pritožbeno sodišče iz Galaţija, Romunija) je to pritožbo s sodbo z dne 8. maja 2009 zavrglo kot prepozno, to sodbo pa je pozneje potrdilo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) s sodbo z dne 13. novembra 2009.

12.

Ker so bila tako pravna sredstva v Romuniji izčrpana, se je v Nemčiji začeti postopek za razglasitev izvršljivosti, ki je bil začasno prekinjen na pritožbeni stopnji, nadaljeval. Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) je s sklepom z dne 28. junija 2010 pritožbo družbe Salzgitter zavrnilo kot neutemeljeno.

13.

Družba Salzgitter je nato pri Bundesgerichtshof vložila revizijo zoper izvršljivost druge sodbe.

14.

Zaradi dvomov glede razlage člena 34, točka 4, Uredbe št. 44/2001 je Bundesgerichtshof odločilo, da bo postopek začasno prekinilo in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se člen 34, točka 4, [Uredbe] nanaša tudi na primer nezdružljivih sodnih odločb iz iste države članice (države sojenja)?“

15.

Družba Salzgitter, nemška, španska, italijanska in romunska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča. Na obravnavi, ki je potekala 14. marca 2013, sta ustna stališča podali družba Salzgitter in Evropska komisija.

16.

Predložitveno sodišče meni, da razlog za nepriznanje iz člena 34, točka 2, Uredbe v obravnavani zadevi ni upošteven, saj je družba Salzgitter imela priložnost pripraviti obrambo. Izključuje tudi razloge za nepriznanje iz člena 34, točki 1 in 3, ter iz člena 35. Tako je po mnenju predložitvenega sodišča izid postopka odvisen od razlage razloga za nepriznanje iz člena 34, točka 4, Uredbe. Navedena določba se v skladu s členom 45(1) uporablja za pritožbene postopke zoper razglasitev izvršljivosti.

17.

Po mnenju predložitvenega sodišča sta prva sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek družbe Laminorul za plačilo zavrnjen, in druga sodba, s katero se je navedeni tožbi ugodilo, nezdružljivi. Predložitveno sodišče navaja tudi, da se prva sodba lahko prizna v Nemčiji.

18.

Bundesgerichtshof zaradi navedenega Sodišču v obravnavo predlaga različni razlagi področja uporabe člena 34, točka 4, Uredbe. Po prvem razlogovanju, v prid kateremu govori zlasti besedilo določbe, člen 34, točka 4, Uredbe predpostavlja razmerje treh držav. Izjema naj bi se nanašala samo na primere, v katerih se država, v kateri se zahteva priznanje, sooča z nezdružljivima sodnima odločbama iz dveh držav članic ali iz države članice in tretje države. To razlago zagovarjajo španska, italijanska in romunska vlada ter Komisija.

19.

Po drugem razlogovanju pa je razlog za nepriznanje podan tudi v primeru nezdružljivih sodnih odločb, ki ju je izdala ista država članica (domača nezdružljivost). To stališče v prvi vrsti temelji na razumevanju sistematike in ciljev člena 34, točki 3 in 4, Uredbe. Tako naj bi člen 34, točka 3, urejal primere dvostranske nezdružljivosti sodnih odločb države članice, v kateri se zahteva priznanje, in druge države članice, člen 34, točka 4, pa naj bi se nanašal na vse druge primere nezdružljivosti tujih sodnih odločb. To razlogovanje zagovarja družba Salzgitter.

20.

Nemška vlada trdi, da Uredba ni primerna za obravnavanje tistih primerov nezdružljivosti sodnih odločb, ki se lahko rešijo na podlagi nacionalne zakonodaje. Vendar pa navaja, da bi bilo treba v izjemnih primerih – kot je zadeva, ki jo obravnava predložitveno sodišče – v katerih se taka nezdružljivost ne da rešiti na podlagi nacionalnega prava države članice izvora, uporabiti člen 34, točka 4, Uredbe, zato da se zapolni pravna praznina. Predložitveno sodišče navaja tudi to možnost, ki jo podredno podpira družba Salzgitter.

21.

Cilj Uredbe je tako kot že cilj njene predhodnice, Bruseljske konvencije, ( 4 )„urediti sodno pristojnost za reševanje civilnih in gospodarskih sporov v razmerjih med državami ter olajšati izvrševanje sodnih odločb“. ( 5 )

22.

Pravila, ki urejajo po eni strani pristojnost, po drugi pa priznanje in poznejšo izvršitev, tvorijo temelja, ki sta potrebna za dosego prostega pretoka sodnih odločb, ki je cilj Uredbe. ( 6 )

23.

Prvič, v poglavju II Uredbe so določena pravila o mednarodni pristojnosti, vključno s pravili o posebni pristojnosti in izključni pristojnosti, da se olajšajo čezmejni spori.

24.

Vendar pravila o pristojnosti samostojno ne bi mogla preprečiti motenja skladnosti ustreznega sodnega varstva v Evropski uniji z začenjanjem več postopkov pred različnimi sodišči glede istega zahtevka. To bi bilo v nasprotju z drugim ciljem Uredbe, ki je „zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe“. ( 7 )

25.

Da se preprečijo sočasni postopki pred sodišči različnih držav članic in nezdružljivost sodb, so tako pravila o pristojnosti iz poglavja II Uredbe dopolnjena z določbami oddelka 9 o litispendenci. Ta pravila pa so zasnovana tako, da že od samega začetka onemogočajo izdajo nezdružljive sodne odločbe. ( 8 )

26.

Drugič, postopka za priznanje in izvršitev omogočata, da ima sodna odločba v državi članici, v kateri se zahteva izvršitev, enak učinek, kot bi ga imela v državi članici izvora. ( 9 ) Postopek za izvršitev je podrobneje določen v oddelku 2 poglavja III Uredbe.

27.

Po načelu medsebojnega zaupanja v ustreznost sodnega varstva znotraj Evropske unije „mora biti postopek za izvršljivost sodne odločbe, izdane v eni državi članici, v drugi državi članici učinkovit in hiter“. ( 10 ) Temu ustrezno je sodna odločba, izdana v državi članici, lahko izvršljiva v drugi državi članici, „ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi“. ( 11 ) Po določbah člena 41 se „[s]odna odločba […] razglasi za izvršljivo takoj po izpolnitvi formalnosti iz člena 53“, torej ob predložitvi izvoda sodne odločbe, „ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti“, in standardnega obrazca iz Priloge V k Uredbi, ki ga je izpolnilo sodišče izvora. Člen 45(2) sodišču, pri katerem se vloži pravno sredstvo, v navedenem postopku prepoveduje preverjanje tuje sodne odločbe glede vsebine.

28.

Kljub zgoraj navedenim pravilom o litispendenci pa se nezdružljivim sodbam ni mogoče izogniti – na primer če sodišče, ki odloča, ni seznanjeno s prej začetim postopkom, ki poteka pred drugo sodno oblastjo. Zato Uredba v členu 34 določa tudi pravila, ki urejajo reševanje tovrstne kolizije po izdaji sodbe.

29.

Prvi razlog za zavrnitev priznanja in izvršljivosti se nanaša na pomisleke v zvezi z javnim redom. ( 12 ) Drugi razlog za zavrnitev, določen v členu 34, točka 2, se v bistvu nanaša na napake v postopku, ki bi lahko povzročile kršitve pravice do obrambe. Izjemi iz člena 34, točki 3 in 4, pa se nanašata na nezdružljive sodne odločbe. Medtem ko ima v skladu z določbami točke 4 člena 34 po načelu prior tempore, potior jure prednost prej izdana tuja sodna odločba, točka 3 člena 34 omogoča, da sodna odločba, izdana v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, prevlada nad sodnimi odločbami, izdanimi v drugi državi članici, ne glede na dan izdaje navedenih sodnih odločb. ( 13 )

30.

V zvezi s temi izjemami je Sodišče odločilo, prvič, da jih je zaradi zagotavljanja prostega pretoka sodnih odločb treba razlagati ozko, ker pomenijo oviro za uresničitev enega od temeljnih ciljev Uredbe. ( 14 ) Drugič, izjeme so navedene izčrpno. ( 15 ) Tretjič, točke 2, 3 in 4 člena 34 Uredbe vsebujejo določbe, ki so posebne glede na določbo točke 1 člena 34, ki je splošna. Zato se člen 34, točka 1, ne uporablja, če zadevne pomisleke o javnem redu obravnavajo druge izjeme. ( 16 )

31.

Zgoraj navedena pravila ne usklajujejo postopkovnih predpisov držav članic in na njih ne učinkujejo. ( 17 ) Natančneje, ne ustvarjajo dodatnih pravnih sredstev proti pravnomočnim nacionalnim sodnim odločbam. Njihova funkcija je samo to, da urejajo učinke nezdružljivih sodnih odločb različnih sodnih oblasti.

32.

Kot je navedlo že predložitveno sodišče, pravila, podobna tem iz Uredbe, obstajajo tudi v nacionalnih postopkovnih sistemih. Taka pravila poleg tega, da preprečujejo nastanek domače kolizije, kadar je v isti državi članici začetih več postopkov pred različnimi sodišči (torej nacionalna pravila o litispendenci), lahko tudi omogočajo različna pravna sredstva zoper nacionalne sodne odločbe. ( 18 )

33.

Iz jasnih razlogov se lahko pomanjkljivosti sodne odločbe, izdane v državi članici, odpravijo le s sredstvi, ki so na voljo v navedeni državi članici, in ne prek pravnih redov drugih držav članic. Zato je namen Uredbe zgolj pripraviti sredstva za odpravljanje motenj v delovanju pravne države, ki se ne dajo odpraviti na ravni nacionalnega postopkovnega prava. Kolizijo, ki jo povzročajo nezdružljive sodne odločbe v okviru istega pravnega reda, lahko rešujejo zasebne stranke. Ker že obstajajo domača pravna sredstva, namen Uredbe ni, da bi se sodišču druge države članice, torej države članice, v kateri je zahtevana izvršitev, podelila pristojnost, da ne upošteva sodne odločbe iz države članice izvora in jo tako dejansko zavrne. Pri dveh pravnomočnih sodnih odločbah taka pristojnost morda ni določena niti v pravnem sistemu države članice izvora.

34.

Pri obravnavanju izvršljivosti tujih sodnih odločb je treba tudi razlikovati med postopkom eksekvature, torej postopkom za razglasitev izvršljivosti tuje odločbe, in dejansko poznejšo izvršitvijo tuje sodne odločbe. Namen prvega postopka, ki ga v celoti ureja Uredba, je, da se tuja sodna odločba vključi v pravni red države članice, v kateri je vložena zahteva. Po drugi strani samo izvršitev ureja nacionalna zakonodaja navedene države članice v obsegu, v katerem tega zakonodaja EU ne usklajuje. Zato lahko stranka dejansko izvršitev izpodbijana enako, kot bi lahko po nacionalnih pravilih izpodbijala sodno odločbo, izdano v državi članici, v kateri je zahtevana izvršitev. ( 19 )

35.

Skratka, Uredba v zvezi s čezmejnimi spori glede civilnih in gospodarskih zadev uvaja celovit sistem, ki ureja mednarodno pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb. Prvič, določa pristojno sodišče. Drugič, preprečuje sodiščem, ki so prav tako pristojna, da bi obravnavala iste zadeve kakor sodišče, ki je odločalo prvo. Tretjič, omogoča, da se tuje sodne odločbe priznajo in izvršijo enako, kot če bi bile izdane v državi članici, v kateri je zahtevana izvršitev. Četrtič, zagotavlja pravna sredstva pri nezdružljivih sodnih odločbah, kadar take kolizije ni mogoče rešiti na zahtevo zasebne stranke.

36.

Na predloženo vprašanje je treba odgovoriti na podlagi teh splošnih ugotovitev.

37.

Ne da bi izrecno izpodbijali dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, španska in romunska vlada tako kot Komisija dvomita, da sta prva in druga sodba nezdružljivi.

38.

Na tem mestu poudarjam, da je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe Bundesgerichtshof navedlo, da sta po njegovem mnenju zadevni sodbi nezdružljivi in da se lahko prva sodba prizna v Nemčiji. Sodišče v postopku predhodnega odločanja ne preverja zbiranja in presojanja dejstev, ki ju je opravilo predložitveno sodišče, saj to spada v pristojnost nacionalnih sodišč. ( 20 ) Zato mora sodišče na predloženo vprašanje odgovoriti na podlagi podatkov, ki jih je posredovalo nacionalno sodišče, ne glede na izražene pomisleke. Vendar se mi zdi, da bi, če bi Sodišče pritrdilo stališčem zgoraj navedenih vlad in Komisije, obstajala nevarnost, da bi predloženo vprašanje obveljalo zgolj za hipotetično.

39.

Vendar glede na stališča, ki so bila podana na obravnavi, poudarjam, da se sodni odločbi ne moreta šteti za združljivi samo zato, ker prva sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ni izvršljiva. Razlogi za zavrnitev priznanja iz člena 34, točki 3 in 4, Uredbe, na katere napotuje člen 45(1), ne zahtevajo izvršljivosti obeh sodb, če se njune pravne posledice medsebojno izključujejo. ( 21 )

40.

Glede predmeta predloženega vprašanja Sodišče do zdaj še ni razlagalo člena 34, točka 4, niti ustrezne določbe člena 27(5) Bruseljske konvencije. Kljub temu sem prepričan, da sodišče ne sme zavrniti izvršitve sodne odločbe iz druge države članice na podlagi tega, da je navedena sodna odločba nezdružljiva s sodno odločbo, izdano v isti državi članici.

41.

Menim, da se to kaže iz pravilne razlage pojmov člena 34, točka 4, Uredbe.

42.

Skladno s splošno opredelitvijo iz člena 32 Uredbe je treba pojem „sodna odločba“ razumeti kot „odločbo, ki jo izda sodišče države članice“, ki ni zadevna država članica. Glede na navedeno opredelitev se lahko besedilo člena 34, točka 4, tako razširi, da se „[s]odna odločba[, ki jo izda sodišče države članice,] […] ne prizna […], če je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi“. Skladno z navedenim se strinjam s špansko vlado in Komisijo, da je treba to določbo razumeti tako, da se nanaša na razmerje med tremi državami. Zato drugačna razlaga, ki jo predlagata družba Salzgitter in nemška vlada, po kateri bi se izraz „druga država članica“ iz člena 34, točka 4, v povezavi s členom 34, točka 3, razumel tako, kot da se nanaša na državo članico, ki ni „država članica, v kateri se zahteva priznanje“, ni ustrezna.

43.

Še pomembneje pa je, da – kot je navedeno zgoraj – iz samega sistema, ki ga Uredba uvaja, izhaja, da se člen 34, točka 4, ne more uporabljati za „domačo kolizijo“.

44.

Uredba ne posega v postopkovno samostojnost držav članic, vključno z načelom res judicata. Ne sme se razlagati tako, da sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, lahko izvršitev tuje sodne odločbe, ki je vsekakor izpodbojna po domačih pravilih, zavrne zato, ker naj bi bila nezdružljiva s predhodno sodno odločbo iz iste države članice. Zato se člen 34, točka 4, Uredbe uporablja samo v tistem obsegu, v katerem stranke ne morejo izpodbijati sodne odločbe na podlagi nezdružljivosti z drugo sodno odločbo, ker je v zadevo vključena več kot ena sodna oblast iz različnih držav članic. Kakor je v odgovoru na moje vprašanje na obravnavi potrdil zastopnik družbe Salzgitter, je imela ta družba ustrezno priložnost za izpodbijanje druge sodbe v Romuniji. Če bi se člen 34, točka 4, razlagal tako, da bi vključeval „domačo kolizijo“, bi se družbi Salzgitter z zaobidenjem nacionalne zakonodaje ponudila še ena možnost za izpodbijanje druge sodbe. Poleg tega bi taka razlaga povzročila enak učinek, kot če bi se priznalo, da je bila družbi Salzgitter kršena pravica do priprave obrambe v skladu s členom 34, točka 2, kar pa je predložitveno sodišče pravilno zavrnilo.

45.

Poleg tega se ne strinjam z družbo Salzgitter, da bi bila Uredba, če bi se s področja uporabe člena 34, točka 4, izključile „domače kolizije“, sporna, saj bi bilo treba eni sodni odločbi dati prednost pred drugo. Pravzaprav predlagam pristop, po katerem bi moralo Bundesgerichtshof dati prednost drugi sodbi, preprosto zato, ker je v obravnavanem postopku to sodba, glede katere je bila zahtevana izvršitev. Če bi Sodišče sledilo moji razlagi, bi odločba, s katero bi Bundesgerichtshof v obravnavani zadevi zavrnilo pritožbo družbe Salzgitter, pomenila „sodno odločbo“ v smislu člena 32 Uredbe. Ta sodba bi potem v skladu s členom 34, točka 3, Uredbe, prevladala nad prvo sodbo, saj bi zajemala spor med istima strankama, ne glede na dan njene izdaje. Tako bi sam sistem, vzpostavljen z Uredbo, zahteval, da se v obravnavanem primeru da prednost drugi sodbi.

46.

Dodajam, da se zdi, da primerljiva sekundarna zakonodaja s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah podpira moje stališče, da razlog za zavrnitev iz člena 34, točka 4, Uredbe predpostavlja razmerje med tremi državami.

47.

Člen 21(1) Uredbe št. 805/2004, ( 22 ) člen 22(1) Uredbe št. 1896/2006 ( 23 ) in člen 22(1) Uredbe št. 861/2007 ( 24 ) določajo, da se lahko izvršitev zavrne v zvezi s predhodno sodno odločbo, izdano v kateri koli državi članici. Vendar za te razloge za zavrnitev velja pogoj iz določbe, ki zahteva, da nezdružljivost ni bila in ni mogla biti upoštevana kot ugovor v sodnem postopku v državi članici izvora. Zato se zdi jasno, da se razlogi za zavrnitev v skladu z navedenimi določbami ne nanašajo na primere, v katerih bi se lahko nezdružljivost urejala notranje v državi članici izvora, kakor velja tudi za zadevo, ki jo obravnava predložitveno sodišče.

48.

Poleg tega se v določbah drugih upoštevnih pravnih predpisov ( 25 ) tako kot v Uredbi omenja „druga država članica“ ali enakovreden izraz. Te določbe zato ne kažejo na drugačen pristop, kot je prikazan zgoraj.

49.

Nazadnje, ne morem se strinjati s stališčem nemške vlade in družbe Salzgitter, da bi se dal člen 34, točka 4, vseeno uporabljati po analogiji (ki jo nemško sodišče poimenuje „izjemni primeri“). Uporaba pravnega pravila po analogiji bi predpostavljala pravno praznino. ( 26 ) Zaradi razlogov, omenjenih na začetku moje presoje, se zdi, da Uredba zadevno vprašanje povsem pokriva, pri čemer reševanje primerov „domače kolizije“ prepušča pravnim redom posameznih držav članic. Zato v zvezi s tem v Uredbi ne vidim vrzeli.

50.

Iz zgoraj obrazloženih razlogov menim, da se člen 34, točka 4, Uredbe v primerih, ki vključujejo nasprotujoči sodbi iz iste države članice, ne uporablja.

51.

Glede na zgoraj navedeno predlagam, naj Sodišče Bundesgerichtshof odgovori:

Člen 34, točka 4, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ne vključuje zavrnitve ali preklica razglasitve izvršljivosti sodne odločbe iz druge države članice, ki je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo glede istega zahtevka med istima strankama, izdano v isti državi članici kot sodba, v zvezi s katero se zahteva razglasitev izvršljivosti.

(i)

člena 22(d) in 23(f) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243);

(ii)

člen 24(d) Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL 2009, L 7, str. 1);

(iii)

člen 40(d) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL L 201, str. 107);

(iv)

člen 45(1)(c) in (d) Uredbe št. 1215/2012;

(v)

člen 34(4) Konvencije z dne 30. oktobra 2007 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, sklenjene v Luganu (UL L 339, str. 3) (v konvenciji se uporablja izraz „druga država, ki jo veže ta konvencija“); in

(vi)

člen 9(g) Haaške konvencije z dne 30. junija 2005 o sporazumih o izbiri sodišča (v konvenciji je rabljen izraz „druga država“, na voljo na spletnem naslovu: http://www.hcch.net/).