1.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo tribunal de commerce de Verviers (Belgija), se nanaša predvsem na razlago posebnega pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji iz člena 5(1)(a) in (b) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ( 2 ) običajno poimenovane „Uredba Bruselj I.“

2.

Navedeni predlog izhaja iz tožbe, ki jo je vložila družba Corman‑Collins SA (v nadaljevanju: Corman Collins) s sedežem v Belgiji zoper družbo La Maison du Whisky SA (v nadaljevanju: La Maison du Whisky) s sedežem v Franciji zaradi odstopa te od pogodbe o distribuciji blaga, ki naj bi bila po zatrjevanju tožeče stranke iz postopka v glavni stvari sklenjena med strankama.

3.

Francoska družba izpodbija pristojnost belgijskih sodišč za odločanje o tem sporu in sam obstoj take pogodbe med strankama. Svoj ugovor nepristojnosti utemeljuje s členom 2 Uredbe št. 44/2001, ki določa, da se toženo stranko s stalnim prebivališčem v državi članici ( 3 ) načeloma toži pred sodišči te države članice. V zvezi s tem se predložitveno sodišče na prvem mestu sprašuje o morebitni nezdružljivosti belgijskega pravila mednarodnega zasebnega prava, ki določa, da so pristojna belgijska sodišča, če je tožeča stranka distributer s sedežem v Belgiji, ki uveljavlja odstop od pogodbe o izključni distribuciji, ki učinkuje na nacionalnem ozemlju.

4.

Na drugem mestu – in to je temeljni interes obravnavane zadeve – se Sodišču predlaga, naj razsodi o tem, ali je treba distribucijsko pogodbo, na podlagi katere ena stranka v državi članici od druge kupuje izdelke, da bi jih prodajala na ozemlju druge države članice, opredeliti kot pogodbo o „prodaji blaga“ ali o „opravljanju storitev“ v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001, glede česar obstajajo različna stališča v doktrini in sodni praksi različnih držav članic. ( 4 ) Če ne gre ne za prvo ne za drugo, bi se lahko za tovrstne pogodbe v skladu z vrstnim redom uporabe iz pododstavka (c) navedenega odstavka 1 uporabljalo pravilo o določitvi pristojnosti iz pododstavka (a) tega odstavka.

5.

Nazadnje, z zadnjim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ga je mogoče popolnoma razumeti šele ob upoštevanju obrazložitve predložitvene odločbe, se Sodišče poziva, naj, če bi se za tožbo, kot je ta iz postopka v glavni stvari, uporabljal pododstavek (a) in ne pododstavek (b) člena 5(1) Uredbe št. 44/2001, presodi, ali je „obveznost, ki je podlaga za tožbo,“ v smislu te določbe obveznost prodajalca principala ali kupca distributerja.

6.

Člen 2(1) Uredbe št. 44/2001 iz oddelka 1 z naslovom „Splošne določbe“ v poglavju II te uredbe glede pravil o pristojnosti določa, da so „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.

7.

Člen 5(1) Uredbe št. 44/2001 iz oddelka 2 poglavja II te uredbe z naslovom „Posebna pristojnost“ določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

8.

V skladu z uvodno izjavo 7 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) ( 5 ) morajo biti „vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe […] skladne z Uredbo [št. 44/2001]“.

9.

Člen 4(1) navedene uredbe določa:

„Če pogodbeni stranki nista izbrali prava v skladu s členom 3, se pravo, ki se uporablja za pogodbo, določi brez poseganja v člene 5 do 8, kakor sledi:

[…]

[…]“

10.

Zakon z dne 27. julija 1961 o enostranskem odstopu od pogodb o izključni distribuciji, sklenjenih za nedoločen čas ( 6 ) (v nadaljevanju: belgijski zakon z dne 27. julija 1961), v členu 1(2) „distribucijo“ opredeljuje kot „vsako pogodbo, na podlagi katere principal enemu ali več distributerjem podeli pravico, da v svojem imenu in za svoj račun prodajajo proizvode, ki jih proizvaja ali distribuira“.

11.

Člen 4 tega zakona določa:

„Oškodovani distributer lahko ob odstopu od pogodbe o prodaji, ki učinkuje na celotnem ozemlju Belgije ali njenem delu, v vsakem primeru zoper principala vloži tožbo v Belgiji, in sicer ali pri sodišču svojega prebivališča ali pri sodišču prebivališča oziroma sedeža principala.“

Če se spor sproži pri belgijskem sodišču, to uporabi izključno belgijsko pravo.“

12.

Družba Corman‑Collins, ki ima sedež v Belgiji, in družba La Maison du Whisky, ki ima sedež v Franciji, sta bili deset let v poslovnem razmerju, na podlagi katerega je prva od druge kupovala viski različnih znamk, katerega dobave je prevzemala v skladiščih francoske družbe in ga prodajala na ozemlju Belgije.

13.

V navedenem obdobju je družba Corman‑Collins uporabljala naziv „Maison du Whisky Belgique“ in spletno mesto „www.whisky.be“, ne da bi se družba La Maison du Whisky na to kakor koli odzvala. Poleg tega so bili podatki o družbi Corman‑Collins navedeni v reviji „Whisky Magazine,“ ki jo izdaja podružnica družbe La Maison du Whisky.

14.

Ta je decembra 2010 družbi Corman‑Collins prepovedala uporabo navedenega naziva in ukinila navedeno spletno mesto. Februarja 2011 jo je obvestila, da bo od 1. aprila 2011 oziroma od 1. septembra 2011 izključno distribucijo dveh znamk svojih proizvodov podelila drugi belgijski družbi, družbi Corman‑Collins pa je predlagala, naj od takrat naprej naroča pri tej družbi.

15.

Družba Corman-Collins je 9. marca 2011 zoper družbo La Maison du Whisky vložila tožbo pri tribunal de commerce de Verviers (gospodarsko sodišče v Verviersu) in primarno predlagala, naj to navedeni družbi na podlagi zakona z dne 27. julija 1961 naloži plačilo odškodnine zaradi nespoštovanja razumnega odpovednega roka in dodatne odškodnine.

16.

Družba La Maison du Whisky je izpodbijala ozemeljsko pristojnost zadevnega sodišča, ker naj bi bila na podlagi člena 2 Uredbe št. 44/2001 pristojna francoska sodišča. Družba Corman‑Collins je na ta ugovor odgovorila s sklicevanjem na člen 4 navedenega belgijskega zakona.

17.

Poleg tega si stranki nasprotujeta glede opredelitve svojega poslovnega razmerja, nesporno pa je, da nista nikoli sklenili pisne okvirne pogodbe, v kateri bi določili pogoje svojega poslovnega sodelovanja. Družba Corman‑Collins meni, da gre za pogodbo o izključni distribuciji v smislu istega belgijskega zakona, La Maison du Whisky pa meni, da gre samo za pogodbe o prodaji, sklenjene na podlagi tedenskih naročil v skladu z željami družbe Corman‑Collins.

18.

Tribunal de commerce de Verviers v predložitveni odločbi izrecno navaja, da sta Corman-Collins in La Maison du Whisky „sklenila ustno pogodbo,“ in da je „[n]a podlagi […] zakona z dne 27. julija 1961 […] pravno razmerje med strankama mogoče označiti kot distribucijsko pogodbo, saj je imela tožeča stranka pravico, da na ozemlju Belgije prodaja izdelke, ki jih je kupila od tožene stranke“.

19.

Nasprotno pa navedeno sodišče dvomi v to, da bi ob upoštevanju primarnosti prava Unije in določb Uredbe št. 44/2001, ki se po njegovem mnenju uporablja tako ratione loci kot ratione materiae, njegova pristojnost lahko temeljila na določbi člena 4 belgijskega zakona z dne 27. julija 1961. Ugotavlja, da bi morala biti na podlagi člena 2 Uredbe št. 44/2001 krajevno pristojna francoska sodišča, lahko pa bi se uporabil tudi člen 5(1) Uredbe št. 44/2001. V zvezi s tem se sprašuje, ali je ob upoštevanju sodne prakse Sodišča ( 7 ) distribucijsko pogodbo treba šteti za pogodbo o prodaji blaga in/ali pogodbo o opravljanju storitev v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001. Dodaja, da je, le če se distribucijska pogodba ne opredeli niti kot pogodba o prodaji blaga niti kot pogodba o opravljanju storitev, treba ugotoviti, kaj je sporna obveznost, na kateri temelji tožba iz spora o glavni stvari, ta problematika pa se posredno nanaša na določbe člena 5(1)(a) navedene uredbe.

20.

V teh okoliščinah je tribunal de commerce de Verviers z odločbo, izdano 6. januarja 2012, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21.

Pisna stališča so predložile družbi Corman‑Collins in La Maison du Whisky, Kraljevina Belgija in Švicarska konfederacija ter Evropska komisija.

22.

Obravnave 31. januarja 2013 so se udeležile družbi Corman‑Collins, La Maison du Whisky, belgijska vlada in Komisija.

23.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se lahko nacionalno pravilo o pristojnosti, kot je tisto iz člena 4 belgijskega zakona z dne 27. julija 1961, ne glede na določbe Uredbe št. 44/2001 uporablja zoper toženo stranko s stalnim prebivališčem v drugi državi članici.

24.

Ugotoviti je treba, ali bi bila lahko belgijska sodišča na podlagi navedene nacionalne določbe pristojna, če bi distributer s stalnim prebivališčem na ozemlju Belgije vložil tožbo zoper principala zaradi odstopa od njune pogodbe o distribuciji, kadar zadevna pogodba učinkuje na celotnem navedenem ozemlju ali na njegovem delu, ne glede na kraj stalnega prebivališča ali sedeža tožene stranke.

25.

V obravnavani zadevi družba Corman‑Collins trdi, da družbo La Maison du Whisky na podlagi navedene določbe lahko toži pred belgijskim sodiščem, čeprav je sedež te družbe na ozemlju Francije.

26.

Razen družbe Corman‑Collins se vse druge stranke, ki so predložile stališča, strinjajo, da se Sodišču predlaga odgovor, da je izvajanje takega pravila o pristojnosti, ki izhaja iz prava sodišča, v takih okoliščinah izključeno, ker se v takih okoliščinah ratione loci uporablja Uredba št. 44/2001.

27.

S tem stališčem se strinjam. Namen Uredbe št. 44/2001 je namreč med drugim ( 8 ) enotna opredelitev pristojnosti v sporih s tujim elementom, katerih predmet spada na področje, za katero se uporablja. ( 9 ) Iz uvodne izjave 8 te uredbe jasno izhaja, da bi se morala skupna pravila o pristojnosti, če ima tožena stranka stalno prebivališče v eni od držav članic, ki jo zavezuje navedena uredba, praviloma uporabljati in prevladati nad pravili o pristojnosti, ki veljajo v teh državah.

28.

V skladu s temi poenotenimi pravili mora tožeča stranka, če ima v okviru tožbe, ki jo namerava vložiti, tožena stranka stalno prebivališče v eni od držav članic, kot je to v obravnavanem primeru, v skladu s pravilom o splošni pristojnosti iz člena 2 Uredbe št. 44/2001 tožbo vložiti pri sodiščih te države.

29.

Iz člena 3(1) Uredbe št. 44/2001 izhaja, da so edina dopustna odstopanja od tega načela tista, opredeljena v določbah oddelkov od 2 do 7 poglavja II te uredbe, ki se nanaša na pristojnost. Natančneje, za pogodbeno razmerje, kot je to iz postopka v glavni stvari, se kot alternativa pravilu iz člena 2 te uredbe uporablja pravilo o posebni pristojnosti iz člena 5(1) navedene uredbe ( 10 ) in ne pravila o pristojnosti iz prava držav članic.

30.

Z odstavkom 2 člena 3 je podkrepljena teza, da je bil namen zakonodajalca Unije, da v položajih, za katere se uporablja Uredba št. 44/2001, ( 11 ) izključi uporabo nacionalnih pravil o pristojnosti, ker je v njem izrecno določeno, da zoper toženo stranko s stalnim prebivališčem v eni od držav članic teh pravil ni dovoljeno uporabiti.

31.

Zato je treba po mojem mnenju na prvo vprašanje odgovoriti, da kadar ima tožena stranka stalno prebivališče v državi članici, ki ni država članica sodišča, ki obravnava spor, določbe Uredbe št. 44/2001 izključujejo nacionalno pravilo o pristojnosti, kot je tisto iz člena 4 belgijskega zakona z dne 27. julija 1961.

32.

Menim, da drugo in tretje vprašanje nista bili jasno postavljeni, saj se zdi, da je predložitveno sodišče pomešalo različne podlage za pristojnost iz člena 5(1) Uredbe št. 44/2001 in ni popolnoma upoštevalo načina, na katerega so medsebojno povezane. ( 12 )

33.

Predložitveno sodišče s tema vprašanjema v bistvu sprašuje, ali je treba pri določanju sodišča, pristojnega za odločanje o tožbi na podlagi distribucijske pogodbe, uporabiti člen 5(1)(a) ali (b) Uredbe št. 44/2001.

34.

Menim, da bi bilo treba zaradi koristnosti odgovora in glede na povezanost teh dveh vprašanj ti obravnavati skupaj, predvsem pa ob upoštevanju hierarhije, ki jo vzpostavlja pododstavek (c) navedenega člena 5(1), obrniti njun vrsti red tako, da se najprej obravnava tretje vprašanje v zvezi s pododstavkom (b) te določbe in nato drugo vprašanje v zvezi s pododstavkom (a). ( 13 )

35.

Predhodno opozarjam na to, da je pri razlagi Uredbe št. 44/2001 sodna praksa Sodišča v zvezi s Konvencijo o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 27. septembra 1968 (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija) upoštevna, ( 14 ) kadar je mogoče ta instrumenta opredeliti kot enakovredna, s tem da je navedena uredba nadomestila navedeno konvencijo v razmerjih med državami članicami ( 15 ).

36.

Sodišče je že ugotovilo, na eni strani, da je besedilo člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 popolnoma enako besedilu člena 5, točka 1, prvi stavek, Bruseljske konvencije, in na drugi strani, da kontinuiteta pri razlagi teh dveh instrumentov ni samo zaželena s strani zakonodajalca Skupnosti, ( 16 ) ampak je tudi skladna z načelom pravne varnosti, iz česar sledi, da je treba tem določbam priznati enak obseg ( 17 ).

37.

Nasprotno pa so v zvezi s členom 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 informacije, ki jih je mogoče izluščiti iz sodb, s katerimi se je razlagalo Bruseljsko konvencijo, manj neposredne, ker so pravila o pristojnosti iz navedene točke (b) nova. Sodišče je namreč opozorilo na posebnost te določbe tako ob upoštevanju pripravljalnih aktov v zvezi z navedeno uredbo kot sistematike člena 5(1) ( 18 ) in iz tega izpeljalo, da je „zakonodajalec Skupnosti v okviru Uredbe št. 44/2001 za vse pogodbe, razen za pogodbe o prodaji blaga in pogodbe o opravljanju storitev, želel ohraniti načela, ki jih je določilo Sodišče v kontekstu Bruseljske konvencije“ ( 19 ) (moj poudarek).

38.

Naj dodam, da je bil po mojem mnenju namen zakonodajalca, da se navedeni pododstavek (b) razlaga široko glede na navedeni pododstavek (a), ker je cilj Uredbe št. 44/2001 poenostavitev glede na določbe Bruseljske konvencije. Iz pripravljalnih aktov v zvezi z navedeno uredbo ( 20 ) in tudi iz poročila profesorja Pocarja v zvezi s konvencijo „Lugano a,“ ( 21 ) katere določbe so bile spremenjene v enakem smislu, izhaja, da so bila posebna pravila iz pododstavka (b) določena zaradi odprave težav pri uporabi pravila iz pododstavka (a), kot izhajajo iz sodne prakse iz sodb Industrie Tessili Italiana Como in De Bloos ( 22 ). Vendar se zdi, da se je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Falco Privatstiftung in Rabitsch ( 23 ) odločilo za sorazmerno ozko stališče v zvezi s pododstavkom (b).

39.

Pri tem je treba upoštevati še eno pravilo o razlagi Uredbe št. 44/2001, in sicer da je treba pojme iz nje, tudi tiste v zvezi s pravili o pristojnosti, razlagati samostojno, pri tem pa se je treba opreti predvsem na sistematiko in cilje navedene uredbe, da se zagotovi njena enotna uporaba v vseh državah članicah. ( 24 ) To na eni strani pomeni, da se načeloma ne sme napotiti na pravo držav članic in zlasti pravo sodišča, ki obravnava spor, ( 25 ) na drugi strani pa, da se ne smejo neupravičeno enačiti navedeni pojmi in tisti v drugih pravilih prava Unije ( 26 ).

40.

Navedena smer sklepanja je v obravnavani zadevi še toliko pomembnejša, ker pojem „distribucijske pogodbe,“ ki ga v vprašanjih za predhodno odločanje uporablja predložitveno sodišče, ( 27 ) v pravu Unije ni opredeljen ( 28 ) in lahko napotuje na različne položaje v pravu držav članic, če vse poznajo to obliko pogodbe ( 29 ). Poleg tega ugotavljam, da v zadevi De Bloos, ki se je tudi nanašala na določitev pristojnega sodišča za odločanje o predlogu za plačilo odškodnine zaradi neobstoja predhodnega obvestila o odstopu od distribucijske pogodbe med belgijsko in francosko stranko, ne Sodišče ne generalni pravobranilec tega pojma nista opredelila niti glede na zadevna nacionalna prava niti splošno in abstraktno.

41.

Glede na različnost distribucijskih pogodb jih je lažje opredeliti negativno ( 30 ) kot pozitivno. Kljub temu pa je mogoče izluščiti nekatere značilne elemente tovrstnih pogodb, ( 31 ) in sicer da je cilj distribucije prodaja zadevnih proizvodov na ozemlju distribucije; da distributerja izbere principal; da je principal pooblaščen vsaj za prodajo proizvodov principala ali ima celo izključno pravico; da je pogodbeno razmerje trajno; da lahko obstaja izključna pravica principala do dobave in/ali preskrbe; da ima lahko distributer obveznost nakupa ali prodaje in da se stranke lahko odločijo za skupno uporabo tehnik pospeševanja prodaje ( 32 ).

42.

Naj dodam, da tudi če bi družba La Maison du Whisky izpodbijala opredelitev spornega razmerja kot distribucijske pogodbe s strani predložitvenega sodišča na podlagi belgijskega prava in bi bila o tem mogoča razprava na podlagi podatkov v spisu, Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso ne bi moglo samo presoditi ali opredeliti dejanskega stanja ali določb nacionalnega prava v zvezi s tem. ( 33 )

43.

Na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti ob upoštevanju vsega navedenega.

44.

Menim, da je treba pri razlagi člena 5(1) Uredbe št. 44/2001 zaradi odgovora na navedeni vprašanji, ob upoštevanju vrstnega reda, ki izhaja iz besedila te določbe, proučiti, ali čezmejna distribucijska pogodba spada ali v kategorijo prodaje blaga v smislu pododstavka (b), prva alinea, navedenega odstavka 1, ali v kategorijo opravljanja storitev v smislu pododstavka (b), druga alinea, navedenega odstavka 1, ali pa spada med druge oblike pogodb, ki jih ureja pododstavek (a) navedenega odstavka 1. Naj že takoj navedem svoje mnenje, da bi bilo treba sprejeti drugo od teh treh možnosti, in sicer iz razlogov v nadaljevanju.

45.

Uporabljivost člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 za zadevno pogodbeno razmerje zagovarja družba La Maison du Whisky. Ta družba ob opozorilu, da je treba pri razlikovanju med pogodbami o prodaji blaga in pogodbami o opravljanju storitev upoštevati obveznost, značilno za te pogodbe, ( 34 ) trdi, da je za distribucijsko pogodbo značilna obveznost principala, da distributerju dobavlja proizvode, ki so predmet distribucije, kar ustreza pravici distributerja, da te proizvode prodaja na določenem ozemlju. Na podlagi tega sklepa, da se distribucijska pogodba lahko nanaša samo na prodajo blaga, kar bi moralo po njenem mnenju voditi v dokončno izključitev opredelitve kot pogodbe o opravljanju storitev. Tako stališče je enako tistemu, ki ga je sprejelo Corte suprema di cassazione (Italija) ( 35 ) predvsem na podlagi Konvencije Združenih narodov, podpisane na Dunaju 11. aprila 1980, ( 36 ) v nasprotju s stališči drugih nacionalnih sodišč ( 37 ).

46.

Ker je Sodišče pri opredeljevanju posamezne pogodbe zaradi uporabe člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001 dejansko sprejelo merilo, po katerem se ugotavlja obveznost, ki je značilna za to pogodbo, ( 38 ) bi morala biti za to, da bi se za distribucijsko pogodbo uporabljale določbe prve alinee navedenega pododstavka (b), prodaja bistvo take pogodbe.

47.

To pa po mojem mnenju ni tako, ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov v zvezi z značilnimi elementi distribucijske pogodbe in tega, da bi se s tem zanemarila posebnost, da v takih pogodbenih razmerjih običajno obstaja okvirna distribucijska pogodba, ločena od poznejših pogodb o prodaji. ( 39 )

48.

Poudarjam, da dokaz o obstoju take okvirne pogodbe ne more temeljiti samo na obstoju trajnega razmerja, ki izhaja iz zaporednih prodaj, brez pisnih ali ustnih pogodb. Poleg tega je mogoče, da okvirna pogodba med proizvajalcem in trgovcem na debelo ali med trgovcem na debelo in trgovcem na drobno ne spada med distribucijske pogodbe. ( 40 )

49.

Zato menim, da če se ugotovi, da sta stranki dejansko sklenili distribucijsko pogodbo, potem sodišče, ki obravnava spor v zvezi s takim pogodbenim razmerjem, svoje pristojnosti ne more opreti na navezno okoliščino kraja dostave prodanega blaga na podlagi člena 5(1)(b), prva alinea, Uredbe št. 44/2001.

50.

Komisija za zadevno pogodbeno razmerje zagovarja uporabo člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001. S tem stališčem se strinjam, če gre v obravnavanem primeru res za distribucijsko pogodbo in ne samo za trajno prodajno razmerje. K tej bistveni razliki se bom še vrnil.

51.

Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Falco Privatstiftung in Rabitsch vztrajalo pri potrebi po samostojni razlagi pojma „opravljanje storitev“ v smislu te določbe in razsodilo, da „pojem storitev pomeni vsaj to, da stranka, ki jih opravlja, izvaja določeno dejavnost za plačilo“. ( 41 )

52.

Kolikor vem, je obravnavana zadeva prva priložnost, da Sodišče uporabi tako določena merila in po potrebi pojasni njihov obseg. ( 42 )

53.

Menim, da bi bilo treba zaradi skladnosti sodne prakse upoštevati elemente opredelitve Sodišča iz navedene sodbe, vendar brez pretirano omejevalnega stališča o zadevnem pojmu, ( 43 ) zlasti ob upoštevanju ciljev, ki so vodili v sprejetje te določbe. Namen pripravljavcev Uredbe št. 44/2001 je bila namreč poenostavitev pravil o pristojnosti v zvezi s pogodbenimi razmerji, ( 44 ) zato je pomembno, da se zaradi posebnih določb člena 5(1)(b), katerih namen je preprečevanje uporabe zapletenega mehanizma, po katerem je treba uporabiti splošnejše pravilo iz člena 5(1)(a) navedene uredbe, ne izgubi njihov polni učinek.

54.

Prvo merilo, ki ga je Sodišče oblikovalo, kot je navedeno zgoraj, zahteva dejanja in ne samo opustitev. ( 45 ) V zvezi s tem menim, da distribucijska pogodba ustreza tej zahtevi ( 46 ) glede na bistveno storitev, ki jo distributer opravlja za principala, to je zagotavljanje distribucije njegovih proizvodov, tako da principalu ni treba ustvariti svojega distribucijskega omrežja na ozemlju distribucije ali se zanašati na prodajo prek samostojnih subjektov. Poudarjam, da distributer v okviru privilegiranega razmerja s principalom zagotavlja dodano vrednost v primerjavi s samo prodajo, ker načeloma zagotavlja kontinuiteto preskrbe s proizvodi principala zaradi skladiščenja, zagotavlja poprodajni servis za trajno blago in/ali je lahko naklonjen pospeševanju prodaje teh proizvodov s posebnimi ponudbami. ( 47 )

55.

V zvezi z drugim merilom, ki se nanaša na „plačilo“ kot nadomestilo za tako dejavnost, menim, da se ne bi smelo razumeti ozko, kar bi lahko pomenilo denarno nadomestilo, saj bi se s takim stališčem zanemaril obstoj storitev, ki se zagotavljajo brez finančnega nadomestila in glede katerih ne more biti sporno, da jih zajema pojem „opravljanje storitev“ v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001. ( 48 )

56.

Kar zadeva konkretno distribucijske pogodbe, menim, da je ekonomsko nadomestilo distributerja v zameno za njegovo zgoraj navedeno dejavnost zlasti posledica značilne prednosti, ki mu jo daje principal, to je ozemeljske izključnosti, ali vsaj jamstva, da bo principalove proizvode na določenem ozemlju lahko prodajalo samo omejeno število distributerjev. Poleg tega principal načeloma zagotavlja distributerju ugodnejši položaj, kot je samo položaj prodajalca, s tem, ko mu zagotavlja možnosti plačila in/ali prenosa strokovnega znanja in izkušenj z izobraževanjem. Taka selektivnost in druge prednosti so ekonomska vrednost za distributerja, ki ga spodbudi k sklenitvi privilegiranega razmerja s principalom in k investiranju zaradi spodbujanja trženja njegovih proizvodov.

57.

Zato je po mojem mnenju mogoče distribucijsko pogodbo opredeliti kot pogodbo „o opravljanju storitev“ za namene uporabe pravila o pristojnosti iz člena 5(1)(b), druga alinea, navedene uredbe.

58.

Tako stališče je skladno z določbami Uredbe Rim I, ki jo je treba kar najbolj upoštevati pri razlagi Uredbe št. 44/2001, ( 49 ) vendar ne tako, da bi moralo Sodišče to početi mehansko ( 50 ). Opozarjam na to, da so v uvodni izjavi 17 Uredbe Rim I „pogodbe o distribuciji“ opredeljene kot „pogodbe o storitvah“ in da se v njej poziva k enaki razlagi tudi v Uredbi št. 44/2001. V svojem mnenju ne bi šel tako daleč, kot je šla Komisija, namreč da se je zakonodajalec Skupnosti s tem odločil za splošno izenačitev distribucijskih pogodb in pogodb o storitvah, saj je v navedeni uvodni izjavi kljub navedbi, da so pogodbe o distribuciji pogodbe o storitvah, na koncu pojasnjeno, da gre za posebne pogodbe o storitvah, za katere veljajo posebna pravila iz člena 4 Uredbe Rim I. ( 51 ) Kljub temu pa sem za to, da Sodišče izrecno upošteva stališče zakonodajalca iz Uredbe Rim I in sprejme sistem razlage, s katerim bo zagotovljena skladnost med njo in Uredbo št. 44/2001, tako kot je storilo v sodbi Koelzsch ( 52 ).

59.

Konkretno, nacionalno sodišče je tisto, ki mora presoditi, ali v sporu, ki ga obravnava, obstaja izmenjava obveznosti, ki je enakovredna opravljanju storitev, to je taka, ki presega samo trajno trgovsko razmerje, da bi lahko potrdilo, da je treba v obravnavani zadevi dejansko uporabiti člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001.

60.

Menim namreč, da je trajno dobavno razmerje med proizvajalcem ali trgovcem na debelo in trgovcem enako preprosti pogodbi o prodaji blaga, zato se zanj uporablja posebno pravilo o pristojnosti iz člena 5(1)(b), prva alinea, navedene uredbe, tudi če je to trgovsko razmerje de facto izključno ali dolgoročno. Če pa ima domnevni kupec distributer jasne posebne pogodbene obveznosti ( 53 ) in te temeljijo na ekonomskem nadomestilu prodajalca principala, ( 54 ) pa bi bilo mogoče zagovarjati stališče, da tako distribucijsko razmerje ustreza opravljanju storitev v smislu člena 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001.

61.

Opozarjam na to, da nosi breme dokazovanja pred sodiščem, ki odloča o zadevi, da ti odločilni elementi za utemeljitev pristojnosti dejansko izhajajo iz podatkov o sporu, tista stranka, ki uveljavlja obstoj distribucijske pogodbe, kar pomeni opravljanje storitev, po katerih se lahko razlikuje od preproste pogodbe o prodaji. Naj dodam, da mora ta opredelitev temeljiti na konkretni analizi pogodbenega razmerja in ne na morebitni opredelitvi tovrstnih pogodb v lex fori.

62.

Če se predloži zahtevani dokaz in se sprejme opredelitev kot opravljanje storitev, bo lahko sodišče, ki odloča o sporu v zvezi z distribucijsko pogodbo, svojo pristojnost oprlo na navezno okoliščino kraja, v katerem so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene na podlagi druge alinee navedenega pododstavka (b).

63.

V skladu z besedilom drugega vprašanja, ki ga iz zgoraj navedenih razlogov proučujem za tretjim vprašanjem, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali se člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 uporablja za pogodbo o distribuciji blaga, na podlagi katere ena stranka od druge kupuje izdelke, da bi jih prodajala na ozemlju druge države članice.

64.

Družba Corman‑Collins in belgijska vlada sta odgovorili pritrdilno in izhajali iz – sicer z njune strani precej slabo utemeljene – teze, da distribucijske pogodbe niso niti pogodbe o prodaji blaga niti pogodbe o opravljanju storitev, ali po mnenju belgijske vlade vsaj ne „samo“ ena od teh dveh kategorij pogodb, na kateri se nanaša člen 5(1)(b) navedene uredbe. To stališče izhaja iz sodne prakse nekaterih držav članic in ga zagovarja del doktrine. ( 55 )

65.

V podporo tej tezi je bilo navedenih več utemeljitev. Po eni bi lahko samo jezikovna razlaga pojmov vodila v poenotenje pravil o določitvi pristojnosti v Uniji. Po drugi se pri opredeljevanju ne bi smelo preveč poenostavljati ter s tem izključiti različne mogoče oblike distribucijske pogodbe in zanemariti posebnosti te v pravu različnih držav članic. Ti utemeljitvi pa me ne prepričata, ker je na eni strani večina trgovinskih pogodb mešanih oblik in jih je težko opredeliti tako, da bi se koncepti poenotili, na drugi strani pa izključno primerjalni pristop k razlagi pojmov iz Uredbe št. 44/2001 in s tem presoja, za katere vrste sporov se uporablja, ni mogoča, ker je Sodišče večkrat razsodilo, da je treba te pojme razlagati samostojno.

66.

Sam nasprotno menim, da bi bilo treba iz zgoraj navedenih razlogov distribucijsko pogodbo opredeliti kot pogodbo o opravljanju storitev v smislu člena 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001.

67.

Iz člena 5(1)(c) navedene uredbe pa izhaja, da je namen pravila o pristojnosti iz pododstavka (a) navedene določbe, da se uporabi samo kot alternativa in če se ne uporabi pravil o pristojnosti iz njenega pododstavka (b). V teh okoliščinah menim, da se ni treba več spraševati o uporabi prvega od teh pravil v obravnavani zadevi.

68.

Kljub temu pa bom podredno navedel nekaj elementov za razlago člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001, če bi se odgovarjalo na četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki se – čeprav to ne izhaja izrecno iz njegovega besedila – dejansko nanaša na razlago te določbe.

69.

V zvezi z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišču predlagam, naj odgovori, da je člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001 tista določba, ki se uporablja za določitev pristojnega sodišča za odločanje o tožbi na podlagi čezmejne distribucijske pogodbe, ki zajema posebne pogodbene obveznosti o tem, da distributer distribuira blago, ki ga prodaja principal, in zato se taka pogodba nanaša na opravljanje storitev v smislu navedene določbe.

70.

Četrto vprašanje za predhodno odločanje se glasi:

„Če je odgovor na drugo in tretje vprašanje nikalen, ali je sporna obveznost v primeru prenehanja distribucijske pogodbe obveznost prodajalca principala ali obveznost kupca distributerja?“

71.

To besedilo je ob upoštevanju določb, o razlagi katerih se sprašuje, vsaj nejasno. ( 56 ) Kljub tej nejasnosti pa menim, da Sodišče lahko upoštevno odgovori na četrto vprašanje, ki mu je bilo postavljeno, ob upoštevanju obrazložitve tega v predložitveni odločbi. Sodišče a quo je namreč pojasnilo, da „[l]e če se distribucijske pogodbe ne opredeli niti za pogodbo o prodaji blaga niti za pogodbo o opravljanju storitev, je treba ugotoviti, kaj je sporna obveznost, na kateri temelji ta tožba“. ( 57 ) Iz tega sklepanja sledi, da vprašanje vsebuje pisno pomoto, saj predložitveno sodišče ni mislilo na možnost, da ne bi bilo mogoče uporabiti niti pododstavka (a) niti (b) člena 5(1) Uredbe št. 44/2001, ampak dejansko niti prve niti druge alinee navedenega pododstavka (b). ( 58 )

72.

Ker ima Sodišče na voljo dovolj elementov za to, je mogoče vprašanje preoblikovati ( 59 ) v tem smislu, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je, če se – v nasprotju s tem, kar predlagam – za spor o glavni stvari ne bi uporabljal člen 5(1)(b) Uredbe št. 44/2001, „obveznost, ki je podlaga za tožbo,“ v smislu pododstavka (a) navedenega člena 5(1) obveznost prodajalca principala ali kupca distributerja.

73.

Družba Corman-Collins v zvezi s tem trdi, da kadar je obveznost principala, da distributerju dovoli izključno izvajanje njegove pravice do prodaje na določenem ozemlju, bi bilo treba odškodninsko tožbo vložiti pri sodiščih na tem območju. ( 60 )

74.

Tako kot Komisija menim, da je treba odgovor na to vprašanje najti v sodni praksi Sodišča v zvezi z razlago člena 5(1), prvi stavek, Bruseljske konvencije. Opozarjam namreč na to, da je besedilo člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 popolnoma enako besedilu omenjene določbe te konvencije, zato je bilo že razsojeno, da bi bilo treba prvi od teh določb priznati enak obseg kot drugi. ( 61 )

75.

Iz obsežne sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 5(1) Bruseljske konvencije, na katero se je treba torej še naprej sklicevati kljub ugotovljenim težavam pri njegovem izvajanju, ( 62 ) izhaja več meril za določitev pristojnega sodišča v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, ki so med drugim upoštevna tudi za obveznost, ki jo je treba upoštevati za ta namen, in za določitev kraja njene izpolnitve.

76.

Eno od teh meril iz sodne prakse je, da pojem „obveznost, ki je podlaga za tožbo“ iz člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001, ustreza obveznosti, ki izhaja iz zadevne pogodbe ( 63 ) in katere neizpolnitev zatrjuje tožeča stranka za utemeljitev svoje tožbe ( 64 ). Natančneje, Sodišče je že razsodilo, da kadar je tožeča stranka distributer, ki uveljavlja pravico do odškodnine ali želi odstopiti od pogodbe zaradi kršitve druge stranke, navedeni pojem napotuje na obveznost principala, ki ustreza pogodbeni pravici, na kateri temeljijo ti zahtevki. ( 65 ) Obseg te obveznosti mora natančno opredeliti nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari, ne Sodišče.

77.

Poleg tega se mi zdi, da je treba – čeprav predložitveno sodišče tega vprašanja ni postavilo – zaradi popolne jasnosti to sodišče opozoriti na to, da je bilo vprašanje določitve kraja izpolnitve obveznosti, ki je podlaga za tožbo, obravnavano v več sodbah Sodišča. Iz njih izhaja, da se kraj, v katerem je sporna obveznost „bila ali bi morala biti izpolnjena“ v smislu člena 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001, določi na podlagi prava, ki velja za navedeno obveznost v skladu s kolizijskimi pravili države članice, v kateri je sedež sodišča, ki odloča o sporu. ( 66 )

78.

Nazadnje, kot poudarja Komisija, je Sodišče pojasnilo, da mora nacionalno sodišče, če tožba tožeče stranke ne temelji na eni, ampak na več obveznostih, ki izhajajo iz iste pogodbe, kraj izpolnitve pa po pravu, ki se uporablja, ni enak za vse, pri določitvi svoje pristojnosti uporabiti načelo, v skladu s katerim stranska stvar sledi glavni stvari. ( 67 ) Sodišče je razsodilo, da je sodišče, ki odloča o sporu, če so obveznosti enakovredne v tem smislu, da nobena od njih ni glavna v razmerju do drugih, pristojno samo za del tožbe, ki se nanaša na obveznosti, katerih kraj izpolnitve je na nacionalnem ozemlju, ne pa tudi na tiste, ki jih je treba izpolniti v drugi državi članici. ( 68 ) Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali je tako v sporu, ki ga obravnava.

79.

Skratka, če bi Sodišče presodilo, da je člen 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001 tisto pravilo o pristojnosti, ki se uporablja v zadevi, kot je ta v glavni stvari, bi bilo po mojem mnenju treba na preoblikovano četrto vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je „obveznost, ki je podlaga za tožbo,“ v smislu navedene določbe tista pogodbena obveznost, na neizpolnitev katere se v podporo svoji tožbi sklicuje distributer.

80.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo tribunal de commerce de Verviers, odgovori: