Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 18. julija 2013 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio – Italija) – Sky Italia Srl proti Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni

(Zadeva C-234/12) (1)

(Razširjanje televizijskih programov - Direktiva 2010/13/EU - Člena 4(1) in 23(1) - Oglaševalski vložki - Nacionalna zakonodaja, ki za izdajatelje plačljivih televizijskih programov predpisuje maksimalni programski čas, ki je krajši od časa, določenega za druge izdajatelje - Enako obravnavanje - Svoboda opravljanja storitev)

2013/C 260/26

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Sky Italia Srl

Tožena stranka: Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni

Ob udeležbi: Reti Televisive Italiane (RTI) SpA, Maria Iaccarino

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe - Tribunale Amministrativo Regionale Per il Lazio – Razlaga člena 4 Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, str. 1) – Razlaga členov 49 PDEU, 56 PDEU in 63 PDEU ter člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 10 EKČP, kakor ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice – Najvišji odstotek programskega časa, namenjen za oglaševanje – Nacionalna zakonodaja, ki za plačniške izdajatelje televizijskih programov predpisuje manjši odstotek programskega časa kot je odstotek, določen za druge izdajatelje

Izrek

Člen 4(1) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah), načelo enakega obravnavanja in člen 56 PDEU je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotujejo nacionalnemu pravilu, kot je to v postopku v glavni stvari, ki predpisuje časovne omejitve televizijskega oglaševalskega prostora, ki so za izdajatelje plačljivih televizijskih programov strožje od omejitev, določenih za brezplačne, če je upoštevano načelo sorazmernosti, kar mora preučiti predložitveno sodišče.

(1)  UL C 217, 21.7.2012.