7.5.2011

Uradni list Evropske unije

C 139/20

Tožba, vložena 24. januarja 2011 – Aecops proti Komisiji

(Zadeva T-52/11)

2011/C 139/38

Jezik postopka: portugalščina

Stranki

Tožeča stranka: AECOPS – Associação de Empresas de Construção, Obras Públicas e Serviços (Lizbona, Portugalska) (zastopnika: J. da Cruz Vilaça in L. Pinto Monteiro, odvetnika)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlog tožeče stranke

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

—	na podlagi člena 263 PDEU za nično razglasi odločbo Komisije z dne 27. oktobra 2010 v zvezi z zadevo 89 0979 P3, v skladu s katero se za 426 070 PTE zmanjša znesek finančne pomoči, odobrene z odločbo Komisije C(89) 0570 z dne 22. marca 1989, in zahteva vrnitev 14 430,02 EUR;

—	Evropski komisiji naloži, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.

—	da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.

—	plačilo svojih stroškov in stroškov tožeče stranke.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga.

V okviru prvega tožbenega razloga trdi, da izpodbijana odločba ni bila sprejeta v razumnem roku zaradi naslednjih okoliščin:

—

zastaranje uvedbe postopka: tožeča stranka trdi, da je bila izpodbijana odločba sprejeta po poteku štiriletnega roka, določenega za zastaranje uvedbe postopka v členu 3 Uredbe Sveta (ES, EURATOM) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. Tudi če je bilo zastaranje uvedbe postopka morebiti pretrgano, je že bil prekoračen dvojni zastaralni rok, ne da bi bila izdana odločba, v skladu z določbo iz člena 3(1), četrti pododstavek, navedene uredbe. Ker izvajanje ustreznega pooblastila zaradi zastaranja ni več mogoče, je izpodbijana odločba nezakonita in je ni mogoče izvršiti;

—

kršitev načela pravne varnosti: tožeča stranka meni, da dejstvo, da je Komisija pustila, da med zatrjevanimi nepravilnostmi in sprejetjem končne odločbe poteče več kot 20 let, pomeni kršitev načela pravne varnosti. V skladu s tem temeljnim načelom pravnega sistema Evropske unije naj bi vsak imel pravico, da o njegovi zadevi odločijo institucije Unije v razumnem roku;

—

kršitev pravice do obrambe: tožeča stranka meni, da je bila njena pravica do obrambe kršena, saj ob upoštevanju, da je med zatrjevanimi nepravilnostmi in sprejetjem končne odločbe poteklo več kot 20 let, tožeča stranka ni mogla pravočasno predstaviti svojih stališč, to je takrat, ko je še razpolagala z dokumenti, s katerimi je lahko upravičila izdatke, za katere Komisija meni, da niso upravičeni.

Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve: tožeča stranka meni, da izpodbijana odločba ne izpolnjuje zahtev v zvezi z obrazložitvijo, določenih s členom 296 PDEU. V izpodbijani odločbi niso niti na kratko navedeni razlogi, iz katerih je bila zmanjšana finančna pomoč, ki jo je Evropski socialni sklad (ESS) odobril, niti niso bili oziroma vsaj ne na razumljiv način v dopisu inštituta za upravljanje Evropskega socialnega sklada (IGFSE), s katerim je bila izpodbijana odločba vročena tožeči stranki, navedeni razlogi za zadevno zmanjšanje finančne pomoči in razdelitev izdatkov na upravičene in neupravičene. Tožeča stranka meni, da bi moralo Splošno sodišče zaradi neobstoja obrazložitve prav tako razglasiti ničnost izpodbijane odločbe.