26.3.2011

Uradni list Evropske unije

C 95/7

Tožba, vložena 21. januarja 2011 – Madžarska proti Komisiji

(Zadeva T-37/11)

2011/C 95/12

Jezik postopka: madžarščina

Stranki

Tožeča stranka: Republika Madžarska (zastopniki: M. Z. Fehér, K. Szíjjártó in G. Koós, zastopniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi tožeče stranke

—

Ugotovi naj se delna ničnost odločbe Komisije št. 3.241.011.280, ki vsebuje zahtevek za plačilo, in sicer v delu, ki glede Republike Madžarske, s sklicevanjem na določbe Schengenskega vira, določa, da nista primerni za financiranje stroškov ukrepov katerih namen je doseči cilje iz poglavja III/A glede točk 1, 3, 4, 5 in 6, carinske cilje iz poglavja III/B in cilje iz poglavja I/C, uvedba rečne mejne kontrole pri Mohácsu in izgradnja želežniške postaje za prekladanje tovora v Eperjeskeju.

—

Podredno, naj se ugotovi delno ničnost odločbe Komisije št. 3.241.011.280, ki vsebuje zahtevek za plačilo, in sicer v delu, ki glede Republike Madžarske, s sklicevanjem na določbe Schengenskega vira, ugotavlja, da niso primerni za financiranje ali so primerni samo za delno financiranje stroškov ukrepov predvidenih v 1., 3., 4., 5. in 6. določbi, katerih namen je doseči cilje iz poglavja III/A glede točk 1, 3, 4, 5 in 6 ter carinske cilje iz poglavja III/B.

—	Komisiji naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja naslednje tožbene razloge:

1. Primarni zahtevek: kršitev legitimnega pričakovanja, splošnih načel prava in načela pravne varnosti

Tožeča stranka meni, da je lahko glede na nejasnost normativne ureditve in glede na znaten obseg pomoči, ki je bila odobrena v okviru Schengenskega Reda, pričakovala, da se bo lahko v okviru celostne izvedbe načrta zanašala na številne ocene iz indikativnega programa in na podatke, ki ji jih je v ta namen posredovala Komisija v odgovor na izrecna zaprosila, ki jih je Komisiji posredovala z namenom, da bi se slednja do njih opredelila.

Po mnenju tožeče stranke potrditev indikativnega programa v delu, ki predvideva soglasje, implicira za preverjanja, ki jih izvaja Komisija med izvedbo programa in za sodelovanje z državami članicami programa, da preverjanje ex post, ki ga lahko uvede Komisija takoj ko se na podlagi pomoči pričnejo izvajati projekti, le tej ne omogoča, da bi znatno podvomila v primernost financiranja projektov, ki jih je predhodno večkrat preučila in ni pri tem glede njih izrazila nobenih dvomov. Tožeča stranka trdi, da je Komisija glede odločb o financiranju dala taka «zagotovila», da je lahko na njihovi podlagi glede financiranja projektov iz indikativnega programa pridobila legitimno pričakovanje.

Načelo lojalnega sodelovanja obsega tudi obveznosti vzajemnega sodelovanja institucij Unije z državami članicami.

Tožeča stranka meni, da če se v tako nedoločenem in netočnem kontekstu ne da zanesti na podatke Komisije o financiranju nekega projekta, to pomeni hudo kršitev načela pravne varnosti.

2. Podredni zahtevek: napačna razlaga koncepta nadaljnje krepitve kontrole in bistvena napaka pri določitvi finančnih popravkov

Tožeča stranka meni, da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da ne more financirati oziroma da lahko le delno financira stroške za ukrepe, ki so omenjeni v podrednem zahtevku in sicer zato, ker ne ustrezajo nadaljnji krepitvi kontrole meje ali temu ustrezajo le delno. Po mnenju tožeče stranke, je Komisija prišla do te ugotovitve na podlagi napačne razlage koncepta nadaljnje krepitve kontrole.

Tožeča stranka dodaja, da Komisija v zvezi s podatki o ureditvi namenoma ni izvedla nobenega izračuna glede natančne količine nepravilnih izdatkov, ki se glede na celoten znesek izdatkov za ukrepe ne priznajo, ampak je na podlagi več izračunov določila napačen pavšalni znesek. Tožeča stranka trdi, da je Komisija določila ta znesek na podlagi domnevnega razmerja med opravljenimi deli za organe, ki so pristojni za mejno kontrolo, in preostalimi deli, pri čemer se je oprla na določbe, ki jih vsebuje člen 22, 3. odstavek, točka b), odločbe C(2004) 248 Komisije v zvezi z upravljanjem in nadzorom Schengenskega vira, pri čemer je ocenila pomembnost kršitve pravil in obseg finančnih posledic vsakršnih pomanjkljivosti sistemov upravljanja in nadzora, ki so privedle do ugotovljene nepravilnosti.