Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V zadevi T‑593/11,

Fares Al-Chihabi , stanujoč v Alepu (Sirija), ki sta ga sprva zastopala L. Ruessmann in W. Berg, odvetnika, nato L. Ruessmann in J. Beck, solicitor,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije , ki ga zastopata M. Bishop in R. Liudvinaviciute-Cordeiro, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije , ki sta jo sprva zastopala S. Boelaert in T. Scharf, nato T. Scharf in M. Konstantinidis, zastopniki,

intervenientka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2011/522/SZVP z dne 2. septembra 2011 o spremembi Sklepa 2011/273/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL L 228, str. 16), Uredbe Sveta (EU) št. 878/2011 z dne 2. septembra 2011 o spremembi Uredbe (EU) št. 442/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL L 228, str. 1), Sklepa Sveta 2011/782/SZVP z dne 1. decembra 2011 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/273/SZVP (UL L 319, str. 56), Uredbe Sveta (EU) št. 36/2012 z dne 18. januarja 2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 442/2011 (UL L 16, str. 1), Sklepa Sveta 2012/739/SZVP z dne 29. novembra 2012 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/782/SZVP (UL L 330, str. 21), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1117/2012 z dne 29. novembra 2012 o izvajanju člena 32(1) Uredbe št. 36/2012 (UL L 330, str. 9), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 363/2013 z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Uredbe št. 36/2012 (UL L 111, str. 1) in Sklepa Sveta 2013/255/SZVP z dne 31. maja 2013 o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL L 147, str. 14) kot tudi vse poznejše zakonodaje, če ohranja ali nadomešča te akte, v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko,

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi M. van der Woude, predsednik, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in I. Ulloa Rubio (poročevalec), sodnik,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. junija 2014

izreka naslednjo

Razlogi za odločitev

Sodbo

Dejansko stanje

1. Tožeča stranka, F. Al-Chihabi, je poslovnež s sirskim državljanstvom.

2. Svet Evropske unije, ki ostro obsoja nasilno zatiranje miroljubnih demonstracij v različnih krajih po celotni Siriji in sirske organe poziva, naj se vzdržijo uporabe sile, je 9. maja 2011 sprejel Sklep 2011/273/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL L 121, str. 11). Glede na resnost razmer je Svet vzpostavil embargo na orožje, prepoved izvoza opreme za notranjo represijo, omejitve glede sprejemanja v Evropsko unijo ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov določenih oseb in subjektov, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji.

3. Imena oseb, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, ter imena fizičnih in pravnih oseb ter subjektov, ki so z njimi povezani, so navedena v Prilogi k Sklepu 2011/273. Imena tožeče stranke na tem seznamu ni. Svet lahko v skladu s členom 5 tega sklepa na predlog države članice ali visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko navedeno prilogo spremeni.

4. Ker nekateri omejevalni ukrepi proti Sirski arabski republiki spadajo na področje uporabe Pogodbe DEU, je Svet sprejel Uredbo (EU) št. 442/2011 z dne 9. maja 2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL L 121, str. 1). Ta uredba je v bistvenem enaka kot Sklep 2011/273, vendar so v njej predvidene možnosti za sprostitev zamrznjenih sredstev. Seznam v Prilogi II k tej uredbi je enak seznamu iz Priloge k Sklepu 2011/273 in torej ne vsebuje imena tožeče stranke. Na podlagi člena 14(1) in (4) Uredbe št. 442/2011 Svet, kadar odloči, da se bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ uporabljali zadevni omejevalni ukrepi, ustrezno spremeni Prilogo II in v rednih časovnih presledkih, najmanj pa vsakih 12 mesecev pregleduje seznam iz te priloge.

5. Svet je s Sklepom 2011/522/SZVP z dne 2. septembra 2011 (UL L 228, str. 16) spremenil Sklep 2011/273, tako da je določil, da njegovo področje uporabe, vključno z njegovo prilogo, zajema tudi „oseb[e], ki izkoriščajo ali podpirajo režim, in oseb[e], povezan[e] z njimi, ki so navedene na seznamu v Prilogi“. Ime tožeče stranke je navedeno v prvi vrstici preglednice, ki je v Prilogi tega sklepa, kot tudi navedba „2.09.2011“ in obrazložitev:

„Predsednik trgovinske zbornice v Alepu. Finančno podpira sirski režim.“

6. Svet je z Uredbo (EU) št. 878/2011 z dne 2. septembra 2011 o spremembi Uredbe št. 442/2011 (UL L 228, str. 1) razširil področje uporabe Priloge II k Uredbi št. 442/2011 na „oseb[e] in subjekt[e], ki imajo koristi od režima ali ga podpirajo, ali oseb[e] in subjekt[e], povezan[e] z njimi“. Ime tožeče stranke je navedeno v prvi vrstici preglednice v tej prilogi, skupaj z enako obrazložitvijo in podatki, kot so navedeni v Prilogi k Sklepu 2011/522.

7. Svet je 3. septembra 2011 objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa Sveta 2011/522 in Uredbe št. 878/2011 (UL C 261, str. 4).

8. Svet je s Sklepom 2011/782/SZVP z dne 1. decembra 2011 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/273 (UL L 319, str. 56) menil, da je zaradi resnosti razmer v Siriji potrebna uvedba dodatnih omejevalnih ukrepov, kot sta zlasti omejevanje na področju financiranja podjetij in sodelovanje pri posameznih infrastrukturnih projektih. Zaradi jasnosti so bili ukrepi, uvedeni s Sklepom 2011/273, in dodatni ukrepi združeni v en sam pravni instrument. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 51 razpredelnice v Prilogi I k temu sklepu z enakimi podatki in obrazložitvijo, kot so navedeni v Prilogi k Sklepu 2011/522.

9. Svet je 2. decembra 2011 objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2011/782 in Uredbe št. 442/2011, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1244/2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL C 351, str. 14).

10. V Uredbi Sveta (EU) št. 36/2012 z dne 18. januarja 2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 442/2011 (UL L 16, str. 1) so določeni novi omejevalni ukrepi, seznam oseb in subjektov pa je spremenjen. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 51 razpredelnice v Prilogi II k tej uredbi z enakimi podatki in obrazložitvijo, kot so navedeni v Prilogi k Sklepu 2011/522.

11. Svet je 24. januarja 2012 objavil Obvestilo za osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2011/782, kot se izvaja z Izvedbenim sklepom Sveta 2012/37/SZVP, in v Uredbi Sveta (EU) št. 36/2012, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 55/2012 o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL C 19, str. 5).

12. S Sklepom Sveta 2012/739/SZVP z dne 29. novembra 2012 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/782 (UL L 330, str. 21) so bili zadevni omejevalni ukrepi združeni v enem samem pravnem instrumentu. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 49 preglednice v Prilogi I k temu sklepu, delno z enakimi podatki in obrazložitvijo, kot so navedeni v Prilogi k Sklepu 2011/522. Svet je prav tako navedel nov razlog, namreč navedbo „Podpredsednik Cham Holdinga“.

13. Z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1117/2012 z dne 29. novembra 2012 o izvajanju člena 32(1) Uredbe št. 36/2012 (UL L 330, str. 9) je spremenjena Priloga II k Uredbi št. 36/2012. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 1 preglednice v tej prilogi z enakimi podatki in obrazložitvijo, kot so navedeni v Prilogi k Sklepu 2012/739.

14. Svet je 30. novembra 2012 objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa Sveta 2012/739/SZVP in Uredbe Sveta (EU) št. 36/2012, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1117/2012 (UL C 370, str. 6).

15. Namen Izvedbenega sklepa Sveta 2013/185/SZVP z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Sklepa 2012/739 (UL L 111, str. 77) je posodobiti seznam oseb in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge I k Sklepu 2012/739. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 49 te priloge, z enakimi podatki in obrazložitvijo, kot so navedeni v Prilogi k Sklepu 2012/739.

16. Z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 363/2013 z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Uredbe št. 36/2012 (UL L 111, str. 1) je bila spremenjena Priloga II k Uredbi št. 36/2012. Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 49 preglednice v tej prilogi z enakimi podatki in obrazložitvijo, kot so navedeni v Prilogi k Sklepu 2012/739.

17. Svet je 23. aprila 2013 objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni v Sklepu 2012/739, kakor se izvaja z Izvedbenim sklepom 2013/185, in v Uredbi št. 36/2012, kakor se izvaja z Izvedbeno uredbo št. 363/2013 (UL C 115, str. 5).

18. Svet je 31. maja 2013 sprejel Sklep 2013/255/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL L 147, str. 14). Ime tožeče stranke je navedeno v vrstici 49 preglednice v Prilogi I k temu sklepu z enakimi podatki in obrazložitvijo, kot so navedeni v Prilogi k Sklepu 2012/739.

19. Svet je 1. junija 2013 objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2013/255 in Uredbe št. 36/2012 (UL C 155, str. 1).

Postopek in predlogi strank

20. Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. septembra 2011 vložila ničnostno tožbo zoper Sklep 2011/522, Uredbo št. 878/2011, Sklep Sveta 2011/684/SZVP z dne 13. oktobra 2011 o spremembah Sklepa 2011/273 (UL L 269, str. 33) in Uredbo Sveta (EU) št. 1011/2011 z dne 13. oktobra 2011 o spremembah Uredbe št. 442/2011 (UL L 269, str. 18) v delu, v katerem se nanašajo nanjo, in zoper vso kasnejšo zakonodajo, katere namen je ohraniti te akte, v delu, v katerem se nanašajo nanjo.

21. Tožeča stranka je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča istega dne vložila predlog za obravnavanje po hitrem postopku na podlagi člena 76a Poslovnika Splošnega sodišča.

22. Splošno sodišče (šesti senat) s sklepom z dne 20. januarja 2012 temu predlogu ni ugodilo.

23. S sklepom predsednika šestega senata Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2012 je bilo ugodeno predlogu Evropske komisije za intervencijo v podporo predlogom Sveta, vloženem v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. marca 2012.

24. Tožeča stranka je v repliki, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 12. aprila 2012, spremenila predloge in predlagala tudi razglasitev ničnosti Sklepa 2011/782 in Uredbe št. 36/2012 v delu, v katerem se nanašata nanjo. Svet se je z dupliko, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. maja 2012, seznanil s predlogom tožeče stranke.

25. Tožeča stranka je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 16. julija 2013, spremenila predloge in predlagala le razglasitev ničnosti Sklepa 2012/739, Izvedbene uredbe št. 1117/2012, Izvedbene uredbe št. 363/2013 in Sklepa 2013/255 v delu, v katerem se nanašajo nanjo, in vse kasnejše zakonodaje v obsegu, v katerem bi ohranila ali nadomestila te akte v delu, v katerem se nanašajo nanjo. V stališčih glede vloge o spremembi tožbenih predlogov, ki so bila vložena v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. septembra 2013, se je Svet seznanil s predlogom tožeče stranke, vendar je izpodbijal njeno trditev, da naj ne bi bila več podpredsednik Cham Holdinga.

26. Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v sedmi senat, zato je bila obravnavana zadeva dodeljena temu senatu.

27. Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča pozvalo Svet in tožečo stranko, naj odgovorita na nekatera pisna vprašanja in predložita nekatere dokumente. Stranki sta v to privolili.

28. Stranki sta podali ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 12. junija 2014. Tožeča stranka je potrdila, da umika zahtevo za razglasitev ničnosti vse kasnejše zakonodaje v obsegu, v katerem bi slednja ohranila ali nadomestila te akte, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

29. Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

– za nične razglasi Sklep 2011/522, Uredbo št. 878/2011, Sklep 2011/782, Uredbo št. 36/2012, Sklep 2012/739, Izvedbeno uredbo št. 1117/2012, Izvedbeno uredbo št. 363/2013 in Sklep 2013/255 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani akti);

– Svetu naloži plačilo stroškov.

30. Svet, ki ga podpira Komisija, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

– tožbo zavrne;

– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Pravo

31. Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe najprej navaja štiri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do dobrega upravljanja, zlasti obveznosti obrazložitve, drugi se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, tretji se nanaša na kršitev temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, pravice do spoštovanja časti in ugleda, pravice do dela, svobode gospodarske pobude in načela domneve nedolžnosti, četrti tožbeni razlog pa se nanaša na kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja in načela sorazmernosti. Tožeča stranka z vlogo za prilagoditev predlogov navaja tudi peti tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji.

32. Splošno sodišče bo najprej preučilo drugi tožbeni razlog, nato prvi in peti tožbeni razlog, nazadnje pa skupaj tretji in četrti tožbeni razlog.

Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva

33. Tožeča stranka trdi, d a je Svet kršil njeno pravico do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva, saj bi ji moral, kolikor bi bilo le mogoče, sporočiti razloge, iz katerih je bilo njeno ime uvrščeno na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, prvič ob sprejetju odločitve, da se njeno ime uvrsti na seznam, drugič in najkasneje pa takoj ko bi bilo to mogoče po sprejetju odločitve, da bi se ji omogočilo izvajanje njene pravice do pravnega sredstva v predvidenem roku.

34. Tožeča stranka prav tako navaja kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz kršitve njene pravice do obrambe, ker ni postopka, v katerem bi lahko predstavila svoje stališče, kot tudi iz zavrnitve Sveta, da ji omogoči dostop do spisa v razumnem roku po uvedbi teh ukrepov, zlasti do dokazov, uporabljenih v utemeljitev naloženih omejevalnih ukrepov.

35. Svet ob podpori Komisije izpodbija trditve tožeče stranke.

36. Najprej je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso spoštovanje pravice do obrambe, ki je določeno v členu 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vključuje pravico do izjave in pravico do dostopa do spisa, ob upoštevanju legitimnih interesov zaupnosti (glej sodbo Sodišča z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, v nadaljevanju: sodba Kadi II, točka 99 in navedena sodna praksa).

37. Poleg tega pravica do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljena s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, zahteva, da se zainteresirani osebi omogoči, da se z razlogi, na katerih temelji odločba v njeni zadevi, seznani bodisi že z odločbo bodisi z dopisom, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo, brez poseganja v pristojnost pristojnega sodišča, da od zadevnega organa zahteva, naj jih posreduje, zato da se ji omogoči obramba njenih pravic v kar najboljših okoliščinah in sprejetje odločitve ob popolnem poznavanju razlogov o tem, ali je smiselno, da se obrne na pristojno sodišče, ter zato, da se temu sodišču v celoti omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevne nacionalne odločbe (glej sodbo Kadi II, točka 100 in navedena sodna praksa).

38. Vendar člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah dopušča omejitve pri izvajanju pravic, ki jih ta zagotavlja, če zadevna omejitev spoštuje bistveno vsebino zadevne temeljne pravice in če je v skladu z načelom sorazmernosti nujna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (glej sodbo Kadi II, točka 101 in navedena sodna praksa).

39. Poleg tega je treba obstoj kršitve pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva presojati glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščin sprejetja in pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Kadi II, točka 102 in navedena sodna praksa).

Seznanitev tožeče stranke z izpodbijanimi akti

40. V zvezi s seznanitvijo tožeče stranke z izpodbijanimi akti je treba spomniti, da sodišče Unije loči na eni strani prvo uvrstitev imena osebe na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, in na drugi strani ohranitev imena te osebe ali subjekta na tem seznamu v poznejših sklepih.

41. Prvič, glede prve uvrstitve imena osebe na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, se od organov Unije ne more zahtevati, da pred prvo uvrstitvijo imena posameznika ali subjekta na tak seznam sporočijo razloge za to uvrstitev zadevni osebi oziroma subjektu (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, točka 38 in navedena sodna praksa). Tako predhodno obvestilo bi namreč lahko ogrozilo učinkovitost ukrepov zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, ki jih nalagajo ti sklepi (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 39 in navedena sodna praksa).

42. Za dosego cilja, ki mu sledita Sklep 2011/522 in Uredba št. 878/2011 v prilogah, v kateri je bilo prvotno uvrščeno ime tožeče stranke, morajo taki ukrepi sami po sebi imeti učinek presenečenja in se morajo izvesti s takojšnjim učinkom (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 40 in navedena sodna praksa).

43. Iz razlogov, ki prav tako izvirajo iz cilja tega sklepa, in učinkovitosti ukrepov, ki jih določa, organi Unije tudi niso bili zavezani, da tožečo stranko zaslišijo pred prvo vključitvijo njenega imena na seznam v teh prilogah (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 41 in navedena sodna praksa).

44. Drugič, v zvezi s predhodnim obvestilom glede sklepov o ohranitvi uvrstitve imena osebe na seznamu oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, iz točk 101 in 103 sodbe Kadi II izhaja, da mora v primeru sklepa o ohranitvi imena osebe na takem seznamu, drugače kot pri prvi uvrstitvi, načeloma pristojni organ Unije pred sprejetjem tega sklepa to osebo obvestiti o dokazih, ki jih ta organ ima za utemeljitev svojega sklepa, da se tej osebi omogoči obramba njenih pravic.

45. Vendar je treba v primeru, da Svet dopolni obrazložitev uvrstitve imena tožeče stranke na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, kot v tem primeru pri sprejetju Sklepa 2012/739 in Izvedbene uredbe št. 1117/2012, razlikovati med zadevnimi akti.

46. V tem primeru je glede Sklepa 2011/782 in Uredbe št. 36/2012, s katerima je bilo ime tožeče stranke ohranjeno na seznamu oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi iz priloge k tema aktoma, brez spremembe obrazložitve prve uvrstitve treba spomniti, da čeprav je treba osebi pred sprejetjem vsakega poznejšega sklepa o zamrznitvi sredstev posredovati nova obremenilna dejstva in jo o njih zaslišati (sodbi Sodišča z dne 21. decembra 2011, Francija/Organizacija mudžahidov iranskega ljudstva, C‑27/09 P, ZOdl., str. I‑13427, točka 137, in Splošnega sodišča z dne 7. decembra 2010, Fahas/Svet, T‑49/07, ZOdl., str. II‑5555, točka 48), to ne velja, kadar je obrazložitev poznejše odločbe o zamrznitvi premoženja v bistvu enaka obrazložitvi prejšnje odločbe. Tako lahko zadostuje zgolj izjava v zvezi s tem (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009, Sison/Svet, T‑341/07, ZOdl., str. II‑3625, točka 62, in zgoraj navedena sodba Fahas/Svet, točka 55).

47. Glede na navedeno sodno prakso se z opustitvijo posamične obvestitve glede Sklepa 2011/782 in Uredbe št. 36/2012, v katerih je Svet le ponovil obrazložitev prve uvrstitve, ne da bi kar koli dodal ali spremenil, ne kršijo pravice do obrambe.

48. Nasprotno pa je glede Sklepa 2012/739 in Izvedbene uredbe št. 1117/2012, v katerih je Svet spremenil obrazložitev prve uvrstitve imena tožeče stranke na zadevni seznam, treba spomniti, da je v okviru teh aktov treba zagotoviti seznanitev z obremenilnimi dokazi in pravico do izjave pred njunim sprejetjem (zgoraj navedena sodba Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, točka 63).

49. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Svet tožečo stranko z dopisom z dne 29. maja 2012 seznanil s tem, da namerava spremeniti obrazložitev uvrstitve njenega imena na zadevne sezname oseb. Tožeča stranka je tako imela možnost izraziti svoje stališče v zvezi s predlaganim novim razlogom. Zato tožeča stranka napačno meni, da je Svet kršil njeno pravico do izjave v zvezi s Sklepom 2012/739 in Izvedbeno uredbo št. 1117/2012.

50. Kar pa zadeva Sklep 2013/255 in Izvedbeno uredbo št. 363/2013, ker ta akta strogo ponavljata obrazložitev iz Sklepa 2012/739 in Izvedbene uredbe št. 1117/2012, neobstoj posamične obvestitve glede teh aktov ne krši pravice do obrambe.

Pravica do izjave in dostopa do dokazov

51. V skladu s sodno prakso v zvezi z ohranitvijo uvrstitve imena osebe na seznamu oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, če zadevna oseba predloži pripombe v zvezi z obrazložitvenim memorandumom, mora pristojni organ Unije skrbno in nepristransko preizkusiti utemeljenost zatrjevanih razlogov glede na pripombe in morebitne razbremenilne dokaze, priložene tem pripombam (glej sodbo Kadi II, točka 114 in navedena sodna praksa).

52. Kot je poudaril Svet, člen 21 Sklepa 2011/782, člen 32 Uredbe št. 36/2012, člen 27 Sklepa 2012/739 in člen 30 Sklepa 2013/255 določajo, naj Svet, kadar so predložene pripombe ali novi tehtni dokazi, ponovno pregleda svoj sklep in o tem ustrezno obvesti zadevno osebo ali subjekt.

53. Poleg tega je treba poudariti, da mora Svet zgolj na zahtevo zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, ZOdl., str. I‑11381, točka 92).

54. Poleg tega je treba spomniti, da objava obvestila v vednost osebam, na katere se nanašajo tovrstni omejevalni ukrepi, zadostuje, da se osebe, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, seznanijo z možnostjo izpodbijanja Sklepa Sveta (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 23. aprila 2013, Gbagbo in drugi/Svet, od C‑478/11 P do C‑482/11 P, točka 62).

55. V tem primeru je bilo 3. septembra 2011, na dan objave Sklepa 2011/522 in Uredbe št. 878/2011, v Uradnem listu Evropske unije objavljeno obvestilo, s katerim so bile zadevne osebe seznanjene z možnostjo zahtevati, da so obveščene glede dokazov, na podlagi katerih so bili sprejeti ti akti. Svet je enako pristopil glede Sklepa 2011/782 in Uredbe št. 36/2012 s tem, da je v Uradnem listu objavil enako obvestilo. Tožeča stranka torej napačno trdi, da ni imela priložnosti za obrambo.

56. Svet je v zvezi s Sklepom 2012/739, Izvedbeno uredbo št. 1117/2012, Sklepom 2013/185 in Izvedbeno uredbo št. 363/2013 tožečo stranko z dopisoma z dne 30. novembra 2012 in 13. maja 2013 obvestil o možnosti zahtevati obvestitev o dokazih, na podlagi katerih so bili sprejeti ti akti. Tožeča stranka je torej imela možnost zahtevati tako obvestitev in pripraviti svojo obrambo.

57. Poleg tega iz listin v spisu ne izhaja, da je tožeča stranka uporabila postopke, navedene v točki 54 zgoraj. Zato ni nobene podlage za trditev, da je Svet kršil njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

58. Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

59. Tožeča stranka poudarja, da je Svet sprejel omejevalne ukrepe, ki se nanašajo nanjo, ne da bi jo obvestil o razlogih na način, ki bi ji omogočal navajanje razlogov v njeno obrambo oziroma drugih pripomb, saj je uporabil tipične standardizirane opredelitve, ne da bi natančneje navedel dejstva in dokaze, zaradi katerih je bilo njeno ime uvrščeno na zadevni seznam, oziroma razloge za sprejetje izpodbijanih aktov.

60. Svet ob podpori Komisije izpodbija trditve tožeče stranke.

61. Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezana z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dejansko utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu sodišču omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 60 in navedena sodna praksa).

62. Prav tako je treba spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, pristojno sodišče pa opravi nadzor (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 61 in navedena sodna praksa).

63. Kadar zadevna oseba nima pravice do zaslišanja pred sprejetjem prvega sklepa o zamrznitvi sredstev in gospodarskih virov, je spoštovanje obveznosti obrazložitve še toliko pomembnejše, saj pomeni edino zagotovilo, ki zadevni osebi omogoča, da vsaj po sprejetju takega sklepa učinkovito uveljavlja razpoložljiva pravna sredstva za izpodbijanje zakonitosti navedenega sklepa (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 62 in navedena sodna praksa).

64. Zato morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet ukrep zamrznitve sredstev, navedeni specifični in konkretni razlogi, iz katerih je Svet pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice menil, da mora za zadevno osebo veljati tak ukrep (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 63 in navedena sodna praksa).

65. Vendar je zahtevo po obrazložitvi treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino pravnega akta, vrsto navedenih razlogov in interes, ki ga lahko imajo naslovniki glede pridobitve pojasnila (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 64 in navedena sodna praksa).

66. Tako se ne zahteva, da so v obrazložitvi navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj vprašanja, ali obrazložitev nekega akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ni treba presojati le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 65 in navedena sodna praksa).

67. Natančneje, akt, s katerim se posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume ukrep, sprejet v zvezi z njo (glej zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet, točka 66 in navedena sodna praksa).

68. V tem primeru je treba v zvezi s seznanjenostjo tožeče stranke s širšim okvirom, v katerem so bili uvedeni omejevalni ukrepi, spomniti, da so v uvodnih izjavah od 1 do 3 Sklepa 2011/273, na katerega se sklicujeta Sklep 2011/522 in Uredba št. 878/2011, jasno izraženi splošni razlogi za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper Sirijo s strani Unije, z navedbo:

„(1) Evropska unija je 29. aprila 2011 izrazila globoko zaskrbljenost zaradi razmer v Siriji ter napotitve vojaških in varnostnih sil v številna sirijska mesta.

(2) Unija je strogo obsodila nasilno zatiranje mirnih protestov, vključno z uporabo streliva, mirnih protestov na različnih koncih Sirije, ki je imelo za posledico smrt več protestnikov, ranjene osebe in samovoljna pridržanja, ter pozvala sirijske varnostne sile, da se vzdržijo zatiranja.

(3) Glede na resnost razmer bi bilo treba uvesti omejevalne ukrepe proti Siriji in osebam, odgovornim za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji.“

69. Poleg tega se v skladu s členom 4 Sklepa 2011/273, kot je bil spremenjen s Sklepom 2011/522, „[z]amrznejo […] vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v njihovi lasti, z njimi razpolagajo ali so pod nadzorom oseb, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, ter z njimi povezanih fizičnih ali pravnih oseb in subjektov s seznama v Prilogi“.

70. Poleg tega je v členu 25(1) Sklepa 2012/739 določeno, da je ukrepe mogoče sprejeti zoper osebe, odgovorne za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, osebe in subjekte, ki imajo od režima koristi ali ga podpirajo, ter z njimi povezane osebe in subjekte.

71. Iz sodne prakse je razvidno, da je bilo mogoče predpostavljati, da so pomembne osebnosti sirske družbe poznale splošen okvir, na katerega se sklicujejo izpodbijani akti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Makhlouf/Svet). Tožeča stranka v tem primeru je – kot je razvidno tudi iz listin iz spisa in lastnih izjav – pomemben poslovnež v Siriji, ki deluje predvsem v farmacevtskem, agroživilskem in finančnem sektorju. Tožeča stranka prav tako predseduje trgovinski zbornici v Alepu (Sirija). Tožeča stranka je torej morala biti seznanjena s splošnim okvirom, na katerega se sklicujejo ti akti.

72. Glede posebnega okvira uvrstitve imena tožeče stranke na seznam, priložen izpodbijanim aktom, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Svet za pravilno izpolnitev obveznosti obrazložitve akta, s katerim so naloženi omejevalni ukrepi, navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna pravna presoja teh ukrepov, in ugotovitve, ki so ga pripeljale do sprejetja teh ukrepov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Bank Melli Iran/Svet, točka 81 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da se mora načeloma obrazložitev takega ukrepa nanašati ne samo na pravne pogoje uporabe omejevalnih ukrepov, temveč tudi na specifične in konkretne razloge, iz katerih Svet pri izvajanju svoje diskrecijske pravice meni, da je treba za zadevno osebo določiti take ukrepe (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006, Organizacija mudžahidov iranskega ljudstva /Svet, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točka 146; zgoraj navedeno sodbo Fahas/Svet, točka 53, in sodbo z dne 11. decembra 2012, Sina Bank/Svet, T‑15/11, točka 68).

73. Vendar bi v skladu s sodno prakso podrobna objava očitkov zoper zadevne osebe lahko ne le trčila ob nujne razloge v splošnem interesu v zvezi z varnostjo Unije in njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi, temveč bi škodila tudi legitimnim interesom zadevnih oseb in subjektov, saj bi lahko resno škodila njihovemu ugledu, tako da je treba izjemoma priznati, da morata biti v različici sklepa o zamrznitvi sredstev, ki se objavi v Uradnem listu, navedena le izrek in splošna obrazložitev, posebno in konkretno obrazložitev tega sklepa pa je treba formalizirati in o njej kako drugače primerno obvestiti zadevne osebe (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj navedeno sodbo Organizacija mudžahidov iranskega ljudstva/Svet, točka 147, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. junija 2011, Bamba/Svet, T‑86/11, ZOdl., str. II‑2749, točka 53).

74. V tem primeru je Svet v Sklepu 2011/522, Uredbi št. 878/2011, Sklepu 2011/782 in Uredbi št. 36/2012 svojo odločitev glede vključitve imena tožeče stranke na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, utemeljil s temi razlogi:

„Predsednik trgovinske zbornice v Alepu. Finančno podpira sirski režim.“

75. Svet je v Sklepu 2012/739, Izvedbeni uredbi št. 1117/2012, Izvedbeni uredbi št. 363/2013 in Sklepu 2013/255 v zvezi z uvrstitvijo imena tožeče stranke na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, navedel naslednje razloge:

„Predsednik trgovinske zbornice v Alepu. Podpredsednik Cham Holdinga. Finančno podpira sirski režim.“

76. Ugotoviti je treba, da so razlogi iz točk 74 in 75 zgoraj dovolj jasni in natančni. Tožeča stranka je namreč glede na merilo za vključitev oseb, ki podpirajo sirski režim, in tistih, ki imajo od njega koristi (glej točko 5 zgoraj), kot tudi glede na dejstvo, da se seznami, priloženi izpodbijanim aktom, nanašajo na številne druge osebnosti iz sirskega poslovnega sveta, lahko razumela, da je zaradi izvajanja svojih pomembnih poklicnih funkcij podpirala sirski režim in je bilo zato njeno ime vključeno na te sezname. Poleg tega je tožeča stranka v okviru te tožbe izpodbijala razloge za vključitev njenega imena na te sezname.

77. Zato je obrazložitev izpodbijanih aktov zadošča la za izpolnitev obveznosti obrazložitve, ki velja na podlagi člena 296, drugi odstavek, PDEU. Torej je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

Peti tožbeni razlog: napaka pri presoji

78. Tožeča stranka poudarja, da je Svet storil napako pri presoji dejstev s tem, da je navajal njeno funkcijo podpredsednika Cham Holdinga, glede na to, da ob sprejetju Izvedbene uredbe št. 1117/2012 in Sklepa 2012/739 ter kasneje ni imela tega položaja, ker je imenovanje za podpredsednika na letni skupščini začelo učinkovati 18. septembra 2012.

79. Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

80. Najprej je treba navesti, da je bil tožbeni razlog, ki se nanaša na napako pri presoji, podan šele v prošnji za prilagoditev predlogov z dne 16. julija 2013, ne pa v tožbi. Nanaša se na omembo „podpredsednik Cham Holdinga“, in ne na razloge, na katere se je Svet oprl pri prvi uvrstitvi imena tožeče stranke na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi.

81. V zvezi s tem je bilo v točki 49 zgoraj poudarjeno, da je Svet z dopisom z dne 29. maja 2012 tožečo stranko obvestil o tem, da namera dopolniti obrazložitev uvrstitve njenega imena na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, tako da bo v obrazložitev dodal navedbo, da je podpredsednik Cham Holdinga.

82. Poleg tega iz listin v spisu izhaja, da tožeča stranka na letni skupščini Cham Holdinga 18. septembra 2012 ni podala svoje kandidature za ponovno izvolitev na mesto podpredsednika.

83. Svet je 29. novembra 2012 sprejel Sklep 2012/739 in Izvedbeno uredbo št. 1117/2012. Obrazložitev uvrstitve imena tožeče stranke na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, navedeni v prilogi k tema aktoma, je bila spremenjena tako, kot je Svet napovedal v prejšnjem dopisu.

84. Ugotoviti je treba, da na dan sprejetja izpodbijanih aktov tožeča stranka ni več opravljala funkcije podpredsednika Cham Holdinga.

85. Vendar glede na dejstvo, da je bila tožeča stranka obveščena o spremembi obrazložitve Sklepa 2012/739 in Izvedbene uredbe št. 1117/2012 na datum, ko je prišlo do spremembe v upravnih organih Cham Holdinga, Svetu ni mogoče očitati, da je to obrazložitev uporabil v prilogah teh aktov.

86. Vseeno je glede Izvedbene uredbe št. 363/2013 in Sklepa 2013/255, sprejetih 22. aprila 2013 in 31. maja 2013, treba ugotoviti, da je Svet imel možnost popraviti njuno obrazložitev, ker je od skupščine do sprejetja izpodbijanih aktov preteklo približno osem mesecev.

87. Poudariti je treba tudi, da tožeča stranka ni nikoli izpodbijala utemeljenosti obrazložitve izpodbijanih aktov glede njene funkcije predsednika trgovinske zbornice Alepa. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa zadostuje, da je utemeljen en sam razlog, da so ti akti utemeljeni (glej v tem smislu sodbo Kadi II, točka 119). Torej napaka pri presoji, ugotovljena v točki 86 zgoraj, ki se nanaša na utemeljenost razloga za nadaljnjo uvrstitev, ne bi mogla povzročiti razglasitve ničnosti teh aktov.

88. Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

Tretji in četrti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, pravice do spoštovanja časti in ugleda, pravice do dela, svobode gospodarske pobude in načela domneve nedolžnosti, kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja in načela sorazmernosti

89. Prvič, tožeča stranka navaja, da omejitve njene lastninske pravice, naložene z izpodbijanimi akti za nedoločen čas, kakor tudi neustreznost obrazložitve in neobstoj dokazov, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti te omejitve, pomenijo nesorazmerno in nevzdržno kršitev njene lastninske pravice.

90. Drugič, tožeča stranka poudarja, da izpodbijani akti nezakonito omejujejo njeno pravico do spoštovanja časti in ugleda, pravico do dela in svobodo gospodarske pobude, nazadnje pa tudi načelo domneve nedolžnosti.

91. Tretjič, tožeča stranka poudarja, da izpodbijani akti kršijo njeno pravico do spoštovanja zasebnega življenja, „ker ukrepa zamrznitve sredstev in omejitve svobode gibanja pomenita nesorazmeren poseg v pravico do spoštovanja zasebnega življenja in kršitev splošnega načela sorazmernosti“.

92. Svet ob podpori Komisije trditve tožeče stranke izpodbija.

93. Prvič, trditev v zvezi s kršitvijo pravice do spoštovanja časti in ugleda, pravice tožeče stranke do dela in svobode gospodarske pobude, kot tudi načela domneve nedolžnosti ni mogoče sprejeti.

94. Spomniti je namreč treba, da iz člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča izhaja, da je v vsaki tožbi treba navesti predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov, te navedbe pa morajo biti dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe in Splošnemu sodišču nadzor. Iz tega izhaja, da morajo biti temeljne okoliščine glede dejstev in prava, na katerih tožba temelji, skladno in razumljivo razvidne iz besedila vloge (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 9. januarja 2003, Italija/Komisija, C‑178/00, ZOdl., str. I‑303, točka 6). V tožbi mora biti torej pojasnjena vsebina tožbenega razloga, na katerem temelji tožba, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene (sodba Splošnega sodišča z dne 12. januarja 1995, Viho/Komisija, T‑102/92, ZOdl., str. II‑17, točka 68).

95. V tem primeru je treba navesti, da trditve v zvezi s kršitvijo temeljnih pravic, navedene v točki 90 zgoraj, ne pojasnjujejo dovolj jasno in natančno očitkov, ki jih namerava tožeča stranka oblikovati. Iz tega izhaja, da Svet ni mogel pravilno pripraviti svoje obrambe, Splošno sodišče pa na podlagi teh trditev ne more izvajati nadzora.

96. Poleg tega je treba dodati, da ker se zahteve iz člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča nanašajo na javni red, mora Splošno sodišče po uradni dolžnosti preverjati razlog v zvezi z nespoštovanjem teh zahtev (sodbi Splošnega sodišča z dne 10. julija 1990, Automec/Komisija, T‑64/89, ZOdl., str. II‑367, točka 74, in z dne 14. februarja 2012, Italija/Komisija, T‑267/06, točke od 35 do 38). Trditve v zvezi s temeljnimi pravicami, navedenimi v točki 90 zgoraj, je torej treba zavrniti kot nedopustne.

97. Drugič, glede trditev v zvezi s kršitvijo lastninske pravice je najprej treba opozoriti, da lastninska pravica spada med splošna načela prava Unije in je urejena s členom 17 Listine o temeljnih pravicah.

98. Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso pravo Unije pravicam iz Listine o temeljnih pravicah ne zagotavlja absolutnega varstva, temveč jih je treba presojati glede na njihovo funkcijo v družbi. Zato je za uporabo teh pravic mogoče določiti omejitve, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jim sledi Unija, in glede na želeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi omejeval samo bistvo tako zagotovljenih pravic (zgoraj navedena sodba Makhlouf/Svet, točke od 97 do 101 in 105).

99. V zvezi z uporabo teh načel v tem primeru je treba navesti, da trditve tožeče stranke ustrezajo tem, ki jih je Splošno sodišče zavrnilo v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Makhlouf/Svet. Sprejetje omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko je namreč ustrezno, saj je del cilja v splošnem interesu, ki je temeljnega pomena tako za mednarodno skupnost kot tudi za zaščito civilnega prebivalstva. Tako zamrznitev sredstev finančnega premoženja in drugih gospodarskih virov kot tudi prepoved potovanja na ozemlje Unije za osebe, ki so opredeljene kot vpletene v podporo sirskemu režimu, kot taki ne moreta biti neprimerni.

100. Dalje, zadevni omejevalni ukrepi so nujni, ker alternativni in manj zavezujoči ukrepi, kot sta sistem pridobitve predhodnega dovoljenja ali obveznost utemeljitve po uporabi nakazanih sredstev, niso enako učinkoviti za doseganje želenega cilja, to je boja proti financiranju sirskega režima, zlasti zaradi možnosti obida postavljenih omejitev.

101. Poleg tega so bili izpodbijani akti, s katerimi so uvedeni zadevni omejevalni ukrepi, sprejeti ob upoštevanju vseh jamstev, ki tožeči stranki omogočajo izvajanje njene pravice do obrambe, kot je bilo že navedeno v točkah od 36 do 58 v okviru preučitve drugega tožbenega razloga.

102. Nazadnje, izpodbijani akti določajo možnost, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje nekaterih obveznosti, da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov in da se periodično preuči uvrstitev na seznam, zato da se osebe in subjekti, ki ne ustrezajo več merilom za uvrstitev na sporni seznam, s tega seznama izbrišejo.

103. Tretjič, glede trditve v zvezi s kršitvijo pravice do spoštovanja zasebnega življenja je treba navesti, da izpodbijani akti prav tako določajo, da lahko pristojni organ države članice med drugim dovoli vstop na svoje ozemlje iz nujnih človekoljubnih razlogov (sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2014, Al Assad/Svet, T‑202/12, točka 119).

104. Posledično, glede na bistveni pomen zaščite civilnega prebivalstva v Siriji in odstopanja, ki jih določajo izpodbijani sklepi, omejitev lastninske pravice in pravice do spoštovanja zasebnega življenja tožeče stranke, povzročena z izpodbijanimi sklepi, ni nesorazmerna glede na cilj, ki mu sledi.

105. Zato je treba tretji in četrti tožbeni razlog zavrniti.

106. Tako je treba tožbo zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti predlogov za prilagoditev tožbenih predlogov, podanih v repliki in vlogi z dne 16. julija 2013.

Stroški

107. V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo njenih stroškov in stroškov Sveta skupaj s stroški, ki so nastali v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe, v skladu z njegovimi predlogi.

108. Na podlagi člena 87(4), pododstavek 1, Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.

Izrek

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)

razsodilo:

1. Tožba se zavrne.

2. Faresu Al-Chihabiju se naloži plačilo njegovih stroškov in stroškov Sveta Evropske unije.

3. Evropska komisija nosi lastne stroške.