SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 13. junija 2012

Zadeva F‑63/11

Macchia Luigi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Dolžnost skrbnega ravnanja – Člen 8 PZDU – Člen 4 odločbe generalnega direktorja OLAF z dne 30. junija 2005 o novi politiki na področju zaposlovanja in dela začasnega osebja OLAF – Najdaljše trajanje pogodb začasnih uslužbencev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero L. Macchia predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe vršilca dolžnosti generalnega direktorja Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) z dne 12. avgusta 2010, s katero je bila zaradi molka organa zavrnjena njegova prošnja za podaljšanje njegove pogodbe začasnega uslužbenca.

Odločitev:      Odločba vršilca dolžnosti generalnega direktorja Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) z dne 12. avgusta 2010, s katero je bila zavrnjena prošnja L. Macchie za podaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca, se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.

Povzetek

1.       Uradniki – Tožba, vložena zoper zavrnitev prošnje zaradi molka organa – Razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve – Upoštevanje obrazložitve iz odločbe o zavrnitvi pritožbe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 46)

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Obseg

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 8 in 47, prvi odstavek, (b))

3.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja – Obseg – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 11)

4.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Sodni nadzor – Obseg – Odločba, pred katero ni bil preučen položaj uslužbenca z vidika interesa službe – Nezakonitost

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 2(a) in 8, prvi odstavek)

5.      Uradniki – Pravno sredstvo – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja ukrepov za izvršitev – Obseg – Razglasitev ničnosti odločbe o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca – Neobstoj nadomestila ob upoštevanju možnosti retroaktivne nadomestitve akta, razglašenega za ničnega

(člen 266 PDEU)

1.     Ob upoštevanju stalnega razvoja predhodnega postopka je treba, kadar odločba uprave o zavrnitvi pritožbe vsebuje obrazložitev, ki je zavrnitev prošnje zaradi molka organa, zoper katero je bila vložena pritožba, očitno ni vsebovala, pri preučitvi zakonitosti prvotnega akta, ki posega v položaj, upoštevati obrazložitev iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, ker se za to obrazložitev šteje, da dopolnjuje navedeni akt. Kljub temu se dejansko preučuje zakonitost prvotnega akta, ki posega v položaj, in to glede na razloge, ki jih vsebuje odločba o zavrnitvi pritožbe.

(Glej točki 18 in 41.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 9. december 2009, Komisija proti Birkhoffu, T‑377/08 P, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa.

2.     Tudi če začasni uslužbenci nimajo nobene pravice do podaljšanja pogodbe za določen čas in ima uprava široko diskrecijsko pravico na tem področju, sodišče Unije, ki mora odločiti o ničnostni tožbi zoper akt, sprejet v okviru izvajanja take pravice, vseeno opravi nadzor njegove zakonitosti, ki se izraža v več pogledih, ne glede na to, ali obstaja formalna obveznost obrazložitve.

Tako je sodišče Unije pozvano, naj preveri, ali ni uprava svoje odločbe oprla na netočne ali nepopolne materialne dokaze. Pri tem mora preveriti, ali je učinkovito izvedla pristojnosti, ki jih ima za ugotovitev dejstev, ki so bila podlaga za njeno odločbo, tako da je upoštevala vse upoštevne dokaze. Sodišče Unije lahko tudi preuči, ali je uprava podrobno in konkretno preučila upoštevne elemente obravnavane zadeve, tako da je bila preučitev opravljena skrbno in nepristransko.

Sodišče Unije mora torej preveriti, ali uprava ni storila očitne napake pri presoji elementov, ki jih je uporabila za sprejetje izpodbijane odločbe. V okviru široke diskrecijske pravice uprave ugotovitev, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi te presoje, predpostavlja, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna.

(Glej točke 43, 45 in od 47 do 49.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. februar 2005, Komisija proti Tetra Laval, C‑12/03 P, točka 39; 10. julij 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala, C‑413/06 P, točka 145;

Sodišče prve stopnje: 30. november 1993, Perakis proti Parlamentu, T‑78/92, točka 16; 12. december 1996, AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, točka 59; 8. maj 2001, Caravelis proti Parlamentu, T‑182/99, točka 32; 17. oktober 2002, Cocchi in Hainz proti Komisiji, T‑330/00 in T‑114/01, točka 82; 6. februar 2003, Pyres proti Komisiji, T‑7/01, točka 64; 26. oktober 2004, Brendel proti Komisiji, T‑55/03, točka 60; 13. julij 2006, Shandong Reipu Biochemicals proti Svetu, T‑413/03, točka 63; 27. september 2006, Dresdner Bank proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/02 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, točka 67; 12. februar 2008, BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, točka 221;

Sodišče za uslužbence: 7. julij 2009, Bernard proti Europolu, F‑54/08, točka 44; 23. november 2010, Gheysens proti Svetu, F‑8/10, točka 75.

3.     Dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega upravljanja pomenita zlasti, da pristojni organ, kadar odloča o položaju uradnika ali uslužbenca, tudi v okviru izvajanja široke diskrecijske pravice, upošteva vse elemente, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev; pri tem mora upoštevati ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika ali uslužbenca. Ob upoštevanju prav obsega diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri oceni interesa službe, mora biti nadzor sodišča Unije omejen na vprašanje, ali je pristojni organ ostal v okviru razumnih meja in svoje diskrecijske pravice ni uporabil napačno.

(Glej točko 50.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. maj 1980, Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, točka 22; 29. oktober 1981, Arning proti Komisiji, 125/80, točka 19;

Sodišče prve stopnje: 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, točke od 147 do 149; 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T‑14/03, točki 99 in 100.

4.     Čeprav sodišče Unije ni pristojno, da nadzira izbiro kadrovske politike, ki jo namerava izvajati institucija za opravljanje nalog, ki so ji dodeljene, lahko upravičeno, kadar mora tako kot v obravnavanem primeru odločiti o predlogu za razglasitev ničnosti zavrnitve podaljšanja pogodbe začasnega uslužbenca, preveri, ali razlogi, ki jih je navedla uprava, niso v nasprotju z osnovnimi merili in pogoji, ki jih je v Kadrovskih predpisih določil zakonodajalec in katerih namen je zlasti zagotoviti pogodbenemu osebju možnost, da je sčasoma, kjer je to ustrezno, upravičeno do določene kontinuitete zaposlitve. Tako je treba razumeti člen 8, prvi odstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki določa, da je pogodbo začasnega uslužbenca v smislu člena 2(a) navedenih pogojev mogoče samo enkrat podaljšati za določen čas, vsako naslednje podaljšanje pa je za nedoločen čas, kar je mogoče razlagati kot preventivne ukrepe, namenjene boju proti negotovosti zaposlitve. Ta razlaga je okrepljena z dolžnostjo skrbnega ravnanja, ki zahteva, da pristojni organ, ko mora odločiti o prošnji za podaljšanje pogodbe, zlasti preuči, ali ne obstaja drugo delovno mesto začasnega uslužbenca v smislu navedenega člena 2(a), na katerem bi bilo mogoče pogodbo zadevne osebe upravičeno podaljšati v interesu službe in ob upoštevanju prednostnih zahtev zadeve.

Iz tega sledi, da organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, krši dolžnost skrbnega ravnanja in člen 8 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, če se ob zavrnitvi prošnje za podaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca, sklenjene na podlagi člena 2(a) navedenih pogojev, abstraktno sklicuje na proračunske možnosti ter odlike in sposobnosti zadevne osebe, ne da bi v okviru posamične preučitve posebnega položaja zadevne osebe in storitev, ki bi jih ta lahko opravljala za institucijo, preveril, ali interesa službe, za katerega si prizadeva, ni mogoče uskladiti z dodelitvijo novih nalog in funkcij zadevni osebi in torej z možnostjo podaljšanja njene pogodbe ali dodelitvijo nove pogodbe začasnega uslužbenca.

(Glej točke 54, 60 in 61.)

Napotitev na:

Sodišče: 8. marec 2012, Huet, C‑251/11, točka 37;

Sodišče za uslužbence: 9. december 2010, Schuerings proti ETF, F‑87/08, točki 58 in 60; 9. december 2010, Vandeuren proti ETF, F‑88/08, točki 59 in 60.

5.     Posledica razglasitve ničnosti akta s strani sodišča Unije je ta, da se ta akt odstrani iz pravnega reda z učinkom za nazaj in da, če je bil akt, ki je bil razglašen za ničen, že izvršen, izničenje njegovih učinkov pomeni, da se ponovno vzpostavi pravni položaj, v katerem je bila tožeča stranka pred sprejetjem tega akta. Poleg tega mora v skladu s členom 266 PDEU institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, ki je naslovljena nanjo.

Vendar kar zadeva razglasitev ničnosti odločbe o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca, nikakor ni mogoče izključiti, da institucija meni, da bi po celoviti in podrobni preučitvi spisa, ob upoštevanju obrazložitve ničnostne sodbe, lahko znova sprejela odločbo o nepodaljšanju pogodbe tožeče stranke kot začasnega uslužbenca.

Zato sodišče Unije instituciji ne more naložiti plačila plače zadevne osebe od datuma nezakonite odločbe.

(Glej točke 64, 66 in 67.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 26. oktober 2006, Landgren proti ETF, F‑1/05, točka 92; 26. maj 2011, Kalmár proti Europolu, F‑83/09, točka 88, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑455/11 P.