21.4.2012

Uradni list Evropske unije

C 118/9

Pritožba, ki jo je Timsas Srl vložila 8. decembra 2011 zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 20. septembra 2011 v združenih zadevah T-394/08, T-408/08, T-453/08 in T-454/08, Regione autonoma della Sardegna in drugi proti Komisiji

(Zadeva C-632/11 P)

2012/C 118/14

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Pritožnika: Timsas Srl (zastopnika: D. Dodaroin S. Pinna, odvetnika)

Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Regione autonoma della Sardegna, Selene di Alessandra Cannas Sas in drugi

Predlogi

—	Razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 20. septembra 2011 v združenih zadevah T-394/08, T-408/08, T-453/08 in T-454/08 v delu, v katerem je zavrnjen očitek pritožnice v zvezi z pomanjkljivo obrazložitvijo glede spodbujevalnega učinka spornih državnih pomoči;

—	razglasitev ničnosti Odločbe Evropske komisije z dne 2. julija 2008 (2008/854/ES) o shemi državne pomoči C 1/04 (ex NN 158/03 in CP 15/2003) – Zloraba ukrepa pomoči N 272/98, regionalni zakon št. 9 iz leta 1998 (UL L 302, str. 9), in

—	naložitev Evropski Komisiji plačila stroškov postopka na obeh stopnjah.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Izpodbijana sodba vsebuje napake zaradi deformacije tožbenih razlogov, pravne napake ter nelogično in protislovno utemeljitev. Pritožnica zlasti uveljavlja, da Splošno sodišče niti enkrat ni implicitno pojasnilo razlogov za zavrnitev pritožbe v zvezi z očitno napako Komisije pri presoji spodbujevalnih učinkov državnih pomoči. Splošno sodišče je utemeljilo, da gre „zgolj za preizkus ali so tožeče stranke dokazale, da so v tem primeru obstajale okoliščine, ki so kljub nevložitvi zahteve pred začetkom izvedbe zadevnih projektov zagotovile spodbujevalne učinke ureditve državnih pomoči“, vendar pa ni navedlo, da naj pritožnice tega ne bi predložile niti ni navedlo nobenega razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče razumeti nagib za to (sploh zgolj implicitne) prepričanje.

Bilo naj bi nezadostno in protislovno, kar se zatrjuje v točki 227 sodbe, v skladu s katero naj Komisija ne bi bila zavezana k presoji posebnih okoliščin posameznega prejemnika. Bilo naj bi nerazumljivo kako bi lahko pritožnice argumentirale, da je spodbujevalni učinek obstajal, če ne bi pojasnile okoliščin lastne izkušnje: Komisija in Splošno sodišče glede tožbe bi morala izdelati enotno načelo na podlagi objektivizacije situacije, ki jo je pojasnil vsak posameznik, ki bi se ga lahko upoštevalo kot posebnega ali specifičnega glede na konkretne podatke, vendar je lasten splošni in abstraktni predstavitvi.

Nazadnje naj bi tako Komisija v izpodbijani odločbi, kot tudi Splošno sodišče v izpodbijani sodbi pritožnici izkrivila namere s tem, da sta ji pripisala namero, da zahteva odločitev na individualni ravni, ki ima kot navezna točka splošno ureditev državnih pomoči in zaradi tega nesporazuma naj bi se Komisija in Splošno sodišče pravno napačno odpovedala temu, da bi upoštevala učinek, ki bi ga imeli elementi, ki jih je predložila pritožnica, na presojo dometa ureditve državnih pomoči na splošno.