24.9.2011 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 282/7 |
Pritožba, ki jo je Maurice Emram vložil 6. julija 2011 zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 10. maja 2011 v zadevi T-187/10, Emram proti UUNT
(Zadeva C-354/11 P)
2011/C 282/13
Jezik postopka: francoščina
Stranke
Pritožnik: Maurice Emram (zastopnik: M. Benavï, odvetnik)
Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), Guccio Gucci Spa
Predlogi
— |
Sodba Splošnega sodišča naj se razveljavi v celoti, ker je bila z njo zavrnjena tožba za razveljavitev odločbe prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 11. februarja 2010; |
— |
odločba odbora za pritožbe naj se razveljavi na podlagi člena 61 Statuta Sodišča; |
— |
UUNT naj se naloži plačilo stroškov, nastalih pred Splošnim sodiščem in pred Sodiščem, družbi Gucci pa plačilo stroškov postopka pred UUNT in pred Splošnim sodiščem. |
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnik se sklicuje na kršitev 8(1)(b) Uredbe Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (1) in na kršitev člena 17 Uredbe Sveta št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (2).
Glede tega pritožnik najprej trdi, da je Splošno sodišče ugotovilo, da obstaja verjetnost zmede, brez da bi upoštevalo vse upoštevne okoliščine v tej zadevi, med drugim neuporabo prejšnjih znamk na trgu, razlikovalni učinek prejšnjih znamk, dejansko prisotnost na trgu drugih proizvodov iste vrste, predstavljenih z različnimi znaki „G“, in pomembnost, ki ga upoštevna javnost pripisuje tovrstnim znakom pri prepoznavanju znamk. Pritožnik poleg tega trdi, da je Splošno sodišče odločilo na podlagi napačne presoje podobnosti med nasprotujočimi si znamkami, ki je med drugim temeljila na izkrivljanju dejstev, na napačni presoji glede razlikovalnega in prevladujočega učinka prejšnjih znamk in na napačni presoji glede narave zadevnih proizvodov.
V nadaljevanju pritožnik trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo sodno prakso, ker ne glede na člen 17 zgoraj navedene Uredbe št. 207/2009 ni upoštevalo predhodnih odločb nacionalnih organov.
Nazadnje trdi, da je Splošno sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja, ker je pristransko presojalo podobnost znakov, saj je zanemarilo besedni element prijavljene znamke in je znake primerjalo na podlagi preveč ohlapnih meril.
(2) UL L 78, str. 1.