Pritožba, ki jo je Deichmann SE vložila 20. junija 2011 zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 13. aprila 2011 v zadevi T-202/09, Deichmann SE proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

(Zadeva C-307/11 P)

2011/C 269/49

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Deichmann SE (zastopnik: O. Rauscher, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)

Predlogi

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba se nanaša na sodbo Splošnega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožba pritožnice za razveljavitev odločbe četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu z dne 3. aprila 2009 o zavrnitvi njene zahteve za registracijo figurativne znamke, ki upodablja trak v obliki kota s prekinjenima črtama. Varstvo znamke je bilo zahtevano za razreda 10 (ortopedski čevlji) in 25 (čevlji) Nicejskega aranžmaja.

Izpodbijana odločba naj bi kršila člen 7(1)(b) in člen 74(1) Uredbe (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o znamki Skupnosti (v nadaljevanju: Uredba o znamki Skupnosti).

Temeljila naj bi na nezadostni domnevi, da zadostuje zgolj možnost oziroma verjetnost razločevalne rabe zadevnega znaka, zato da se v celoti zavrne razlikovalni značaj znamke. Dejansko pa naj bi zadostovala že precej verjetna možnost razločevalne rabe, da se premosti varstvena ovira v obliki nezadostnega razlikovalnega učinka. To izhaja iz primerjave člena 7(1)(b) Uredbe o znamki Skupnosti in je že ustaljeno načelo na podlagi sodne prakse nemškega Bundesgerichtshof ter Bundespatentgericht.

Pri (ortopedskih) čevljih se med drugim znak pojmuje kot označba izvora, če se nahaja – tako kot je to običajno pri označevanju čevljev – na zadnjem srednjem delu podplata, na etiketi ali pa na škatli za čevlje. Ob upoštevanju teh verjetnejših možnosti uporabe domneva Splošnega sodišča, da znamka, za katero se zahteva varstvo, obstaja v upodobitvi sestavnega dela samega proizvoda, ne more biti upoštevna.

Splošno sodišče naj bi poleg tega pozabilo upoštevati očitno prakso označevanja na področju športnih čevljev in čevljev za prosti čas, ki jo je predstavila pritožnica, čeprav naj bi bila k temu zavezana na podlagi preiskovalnega načela na podlagi člena 74(1), prvi stavek, Uredbe o znamki Skupnosti.

Nazadnje Splošno sodišče ne bi smelo zavrniti razlikovalnega učinka zadevne znamke z obrazložitvijo, da bi morala pritožnica s konkretnimi in utemeljenimi navedbami dokazati, da ima prijavljena znamka razlikovalni učinek.