Pritožba, ki jo je Deutsche Bahn AG vložila 2. februarja 2011 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 12. novembra 2010 v zadevi T-404/09, Deutsche Bahn AG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

(Zadeva C-45/11 P)

2011/C 130/18

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: Deutsche Bahn AG (zastopnik: K. Schmidt-Hern, odvetnik)

Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) (zastopnik: G. Schneider, zastopnik)

Predlogi

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

S to pritožbo se izpodbija sodba Splošnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo pritožnice za razveljavitev odločbe prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu z dne 23. julija 2009 o zavrnitvi njene zahteve za registracijo figurativne znamke, ki je sestavljena iz vodoravne kombinacije sive in rdeče barve.

Pritožnica se v pritožbi sklicuje na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009, ki temelji na skupaj štirih razlogih.

Prvič, Splošno sodišče naj bi pri presoji razlikovalnega učinka izhajalo iz drugega znaka kot je prijavljena znamka. Splošno sodišče naj znaka ne bi preizkusilo kot celote, ampak naj bi se oprlo zgolj na nekakšno kombinacijo svetlosive in prometno rdeče barve. V obravnavanem primeru naj ne bi bile upoštevane posebnosti razporeditve barv, čeprav naj bi bilo konkretno zaporedje teh barv v sporni znamki del prijave znamke in naj bi opredeljevalo znak.

Drugič, Splošno sodišče naj bi pri presoji razlikovalnega učinka prezrlo, za katere konkretne storitve je bila znamka prijavljena, in nesposobnost za varstvo presojalo v zvezi s povsem drugimi proizvodi. Domneven neobstoj razlikovalnega učinka znamke naj bi bil v sodbi izpeljan iz tega, da so nekateri predmeti oziroma proizvodi ponavadi oblikovani v zadevnih barvah (deli lokomotiv in stikalnih omar ob progah, prometni znaki, zapornice in prometni znaki v železniškem prometu, ter vlaki in robovi peronov). Vendar pa naj za te proizvode zadevna znamka ne bila prijavljena. Splošno sodišče ni utemeljilo, zakaj naj bi morebitna nesposobnost za varstvo zadevne znamke za določeno blago s področja prometa ali tirnega prometa utemeljevala tudi nesposobnost za varstvo za tu prijavljeno znamko za storitve.

Tretjič, Splošno sodišče naj bi pri presoji razlikovalnega učinka znamke izhajalo iz neustrezne pravne podlage, s tem da naj bi enako presojalo razlikovalni učinek znamk za proizvode in za storitve. Prezrlo naj bi, da javnost različnih kategorij znakov ne dojema nujno enako. Medtem ko naj potrošnik ne bi bil navajen tega, da iz barve proizvodov ali njihove embalaže brez grafičnih ali besednih elementov sklepa na izvor proizvodov, ker so proizvodi in embalaža običajno barvni, pa naj bi bil pri storitvah položaj popolnoma drugačen. Ker naj bi bile storitve že po naravi brezbarvne, naj bi potrošniki dojemali barve v povezavi s storitvami popolnoma drugače, kot dojemajo barve v povezavi s proizvodi. Zato naj bi bilo treba razlikovalni učinek barv glede blaga in storitev presojati drugače.

Četrtič, Splošno sodišče naj bi pri presoji razlikovalnega učinka zadevne znamke izkrivilo dejstva in naj ne bi zadostno obrazložilo sodbe. Brez utemeljitve naj bi predpostavljalo, da se vodoravni barvni pasovi običajno uporabljajo kot dekorativni elementi vlakov. Pri tem naj bi bilo prezrto, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za presojo razlikovalnega učinka točno določene barvne znamke, in ne za črte na vagonih na splošno. Splošno sodišče naj bi prav tako prezrlo, da sporna znamka ni bila prijavljena za vagone, ampak za storitve iz razreda 39. Končno naj bi pritožnica izčrpno pojasnila, da naj se barvni elementi na področju tirnega prometa ne bi dojemali kot dekorativni elementi, ampak kot označba izvora. Do teh argumentov pritožnice naj se Splošno sodišče ne bi opredelilo.