—

za UPC Nederland BV P. Glazener in E. Besselink, odvetnika,

—

za Gemeente Hilversum J. Doeleman in G. van der Wal, odvetnika,

—

za nizozemsko vlado sprva C. Wissels, nato M. Bulterman in B. Koopman, agentke,

—

za Evropsko komisijo A. Nijenhuis, P. Van Nuffel ter L. Nicolae, agenti,

—

za Nadzorni organ EFTA X. Lewis in M. Moustakali, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 101 PDEU, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349; v nadaljevanju: okvirna direktiva), Direktive 97/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti v telekomunikacijskem sektorju (UL L 24, str. 1), Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 323), Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 337) in Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo UPC Nederland BV (v nadaljevanju: UPC) in Gemeente Hilversum (v nadaljevanju: občina Hilversum) zaradi pogodbe o prodaji podjetja za kabelsko televizijo, ki je bilo last te občine.

3

Novi regulativni okvir, ki se uporablja za elektronske komunikacijske storitve (v nadaljevanju: NRO) tvorijo okvirna direktiva in štiri spremljajoče posebne direktive, torej Direktiva 97/66, direktiva o dostopu, direktiva o odobritvi in direktiva o univerzalnih storitvah (te štiri direktive skupaj v nadaljevanju: posebne direktive).

4

Direktive o odobritvi, dostopu in univerzalnih storitvah ter okvirna direktiva so bile spremenjene z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL L 337, str. 37). Vendar se za obravnavani spor glede na čas dejanskega stanja uporabijo štiri direktive v prvotnih različicah.

5

V uvodni izjavi 5 te direktive je navedeno:

„Zbliževanje telekomunikacijskega sektorja, sektorja sredstev javnega obveščanja in sektorja informacijske tehnike in tehnologije pomeni, da je treba vsa prenosna omrežja in storitve vključiti v en regulativni okvir. Regulativni okvir sestavljajo ta direktiva in štiri posebne direktive: [d]irektiva [o odobritvi], [d]irektiva [o dostopu], [d]irektiva [o univerzalnih storitvah] in Direktiva [97/66] […]. Zakonsko ureditev za področje prenosa je treba ločiti od zakonske ureditve za področje vsebin. Ta okvir zato ne zajema vsebine storitev, ki se zagotavljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih z uporabo elektronskih komunikacijskih storitev, kot so radiodifuzijske vsebine, finančne storitve in nekatere storitve informacijske družbe, zato ne posega v ukrepe, ki so bili za take storitve sprejeti na ravni Skupnosti ali na nacionalni ravni v skladu z zakonodajo Skupnosti, da bi spodbujali kulturno in jezikovno raznolikost ter zagotovili ohranitev pluralnosti medijev. Vsebina televizijskih programov je zajeta v Direktivi Sveta 89/552/EGS z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih določb, predpisanih z zakoni ali drugimi predpisi v državah članicah za izvajanje dejavnosti televizijske radiodifuzije [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 224), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 97/36/ES z dne 30. junija 1997 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 321)]. Ločitev […] ureditve za področje prenosa od […] ureditve za področje vsebin ne posega v upoštevanje povezav med njima, zlasti zato, da se zagotovijo pluralnost medijev, kulturna raznolikost in varstvo porabnikov.“

6

Člen 2(a) in (c) te direktive določa:

„Za namene te direktive:

[…]

7

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Države članice poskrbijo, da vsako nalogo, dodeljeno nacionalnim regulativnim organom s to direktivo ali posebnimi direktivami, prevzame pristojni organ.

2.   Države članice zajamčijo neodvisnost nacionalnih regulativnih organov tako, da zagotovijo njihovo pravno ločenost in funkcijsko neodvisnost od vseh organizacij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve. […]

[…]

6.   Države članice uradno obvestijo [Evropsko] [k]omisijo o vseh nalogah, dodeljenih nacionalnim regulativnim organom po tej direktivi in posebnih direktivah, ter o njihovih nalogah [pristojnostih].“

8

Člen 8 te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi pri opravljanju regulativnih nalog, opredeljenih v tej direktivi in v posebnih direktivah, sprejmejo vse primerne ukrepe za dosego ciljev iz odstavkov 2, 3 in 4. Taki ukrepi naj bodo sorazmerni s temi cilji.

[…]

2.   Nacionalni regulativni organi podpirajo konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev in pripadajočih naprav ter storitev med drugim tako, da:

[…]

3.   Nacionalni regulativni organi prispevajo k razvoju notranjega trga med drugim tako, da:

[…]

[…]“

9

V členih od 9 do 13 okvirne direktive je dodano, da se naloge nacionalnih regulativnih organov nanašajo tudi na upravljanje radijskih frekvenc za elektronske komunikacijske storitve, številčenje, poimenovanje in naslavljanje, pravice poti, kolokacijo in souporabo naprav ter ločeno računovodstvo in finančna poročila.

10

Člen 13(1) direktive od dostopu določa:

„Nacionalni regulativni organ lahko v primerih, kadar analiza trga pokaže, da pomanjkanje učinkovite konkurence pomeni, da utegne zadevni operater zadržati cene na previsoki ravni ali uporabiti razkorak cen v škodo končnih uporabnikov, […] naloži obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in cenovnim nadzorom, vključno z obveznostmi za stroškovno naravnanost cen in obveznostmi glede sistemov stroškovnega računovodstva, da se zagotovijo določene vrste medomrežnega povezovanja in/ali dostopa. Nacionalni regulativni organi upoštevajo naložbe obratovalca in mu zagotovijo primerno stopnjo donosnosti naložbe za ustrezno vložena sredstva, pri čemer se upoštevajo s tem povezana tveganja.“

11

V uvodni izjavi 5 Direktive 2009/140 je navedeno:

„Cilj je, da bi ob razvoju konkurence na trgu postopno odpravili ex ante pravila, specifična za ta sektor, tako da bi elektronske komunikacije nazadnje urejalo le konkurenčno pravo. Zaradi močne konkurenčne dinamike na trgih elektronskih komunikacij v zadnjih letih je nujno zagotoviti, da se ex ante regulativne obveznosti naložijo le, če ni učinkovite in trajnostne konkurence.“

12

V uvodni izjavi 7 Direktive Komisije 2002/77/ES z dne 16. septembra 2002 o konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 178; v nadaljevanju: direktiva o konkurenci) je navedeno:

„Ta direktiva se nanaša na ‚elektronske komunikacijske storitve‘ in ‚elektronska komunikacijska omrežja‘ in ne na pred tem uporabljana izraza ‚telekomunikacijske storitve‘ in ‚telekomunikacijska omrežja‘. Ti novi opredelitvi sta nujno potrebni, da bi lahko upoštevali pojav zbliževanja z združitvijo vseh elektronskih komunikacijskih storitev in/ali omrežij, ki uporabljajo žični, radijski, optični ali drugačni elektromagnetni prenos signalov (npr. fiksna, [brezžična,] kabelska televizijska, satelitska omrežja), v eno opredelitev. Zato bi morala biti prenos in oddajanje radijskih in televizijskih programov priznana kot elektronska komunikacijska storitev, omrežja, ki se uporabljajo za tak prenos in oddajanje, pa bi prav tako morala biti priznana kot elektronska komunikacijska omrežja. Poleg tega je treba razjasniti, da nova opredelitev elektronskih komunikacijskih omrežij zajema tudi omrežja iz optičnih vlaken, ki tretjim strankam omogočajo prenos signalov z uporabo lastne opreme za komutacijo in usmerjanje.“

13

Člen 1(3) direktive o konkurenci določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

14

Člen 1(1)(a)(i) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, str. 1) določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

15

Kraljevina Nizozemska je NRO prenesla v nacionalno pravo s spremembo zakona o telekomunikacijah (Telecommunicatiewet, Stb. 2004, št. 189), ki je začela veljati 19. maja 2004 (Stb. 2004, št. 207).

16

Občina Hilversum je po vzoru drugih nizozemskih občin prepustila gradnjo, vzdrževanje in upravljanje kabelskega televizijskega omrežja na svojem ozemlju družbi za kabelsko televizijo, ki je bila v njeni lasti. Štelo se je, da ta družba opravlja storitve v javnem interesu, saj je naloga občin, da ob upoštevanju stroškov omrežja občanom zagotovijo kar največje število televizijskih programov z najboljšo kakovostjo sprejema in čim nižjo ceno.

17

Zaradi vpliva razvoja na ravni Unije so se številne občine odločile za prodajo svojih podjetij za kabelsko televizijo. Občine so si v prodajnih pogodbah, ki so jih sklenile v ta namen, pridržale pravico sestaviti osnovni paket kabelsko dostopnih radijskih in televizijskih programov (v nadaljevanju: osnovni kabelski paket) in na voljo v omrežje priključenim gospodinjstvom, in določiti njegovo ceno.

18

Ta občina je tako s pogodbo o prihodnjem upravljanju s kabelskim omrežjem v Hilversumu z dne 1. julija 1996 (v nadaljevanju: pogodba) pravni prednici UPC prodala družbo za kabelsko televizijo skupaj s kabelskim omrežjem, ki ga je zgradila občina şama.

19

Občina Hilversum se je s to pogodbo zavezala, da si bo prizadevala, da bo kupec pridobil dovoljenje za gradnjo, vzdrževanje in upravljanje naprav, ki se uporabljajo za kabelsko radiodifuzijo na območju te občine.

20

Družba UPC se je zavezala, da bo opravila investicije, ki bodo omogočale vzpostavitev kabelskega omrežja, ki bo zagotavljalo višjo kakovost storitev za povprečnega naročnika v navedeni občini, ter da jim bo poleg radijskih in televizijskih programov ponudila privlačen paket telekomunikacijskih storitev za zasebne in poklicne uporabnike.

21

Poleg tega je bila v pogodbi klavzula, v skladu s katero se je družba UPC zavezala zagotoviti osnovni kabelski paket, ki ustreza vsebinskim in cenovnim zahtevam, določenim s to pogodbo (v nadaljevanju: klavzula o ceni). V pogodbi je bilo v zvezi s tem določeno, da se mesečna naročnina za osnovni kabelski paket letno prilagaja indeksu cen življenjskih potrebščin v skladu s formulo iz priloge k pogodbi. Določeno je bilo tudi, da se zvišanje zunanjih stroškov sorazmerno prenese na naročnino, če prilagoditev iz te klavzule ne bi zadoščala za pokritje zvišanja.

22

Poleg tega je ta pogodba izključevala njeno delno ali popolno razdrtje ali prenehanje brez pisne privolitve vseh strank in določala, da jo je mogoče spremeniti le s pisno privolitvijo vseh strank, pri čemer naj bi se stranke po desetih letih vsekakor ponovno dogovorile o njeni vsebini.

23

Družba UPC je z dopisom z dne 28. novembra 2003 občini Hilversum sporočila, da se bo mesečna naročnina za osnovni kabelski paket za vsa gospodinjstva v Hilversumu s 1. januarjem 2004 zvišala z 10,28 EUR (z davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV)) na 13,32 EUR (z DDV), pri čemer je družba UPC v drugih občinah za osnovni kabelski paket zaračunavala 16 EUR.

24

Občina Hilversum je vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi UPC prepove napovedano zvišanje cen. Rechtbank te Amsterdam (prvostopenjsko sodišče v Amsterdamu) je temu predlogu ugodilo s sodbo z dne 23. decembra 2003. Ta sodba je bila v pritožbenem postopku potrjena s sodbo Gerechtshof te Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu) z dne 12. avgusta 2004. Kasacijska pritožba družbe UPC zoper to sodbo je bila zavrnjena s sodbo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče) z dne 8. julija 2005.

25

Poleg tega je Nederlandse Mededingingsautoriteit (nizozemski urad za varstvo konkurence, v nadaljevanju: NMa) leta 2003 po pritožbah, ki so se nanašale na zvišanje cen, ki ga je napovedala družba UPC, začel preiskavo, da bi ugotovil, ali je družba UPC z zaračunavanjem previsokih naročnin zlorabila prevladujoči položaj v smislu člena 24 nizozemskega zakona o varstvu konkurence (Wet houdende nieuwe regels omtrent de economische mededinging (Mededingingswet)) z dne 22. maja 1997.

26

NMa je z odločbo z dne 27. septembra 2005 ugotovil, da cene družbe UPC niso bile previsoke in da ta družba ni zlorabila prevladujočega položaja v smislu člena 24 zakona o varstvu konkurence.

27

Onafhankelijke Post en Telecommunicatie Autoriteit (neodvisni organ na področju poštnih in telekomunikacijskih storitev, v nadaljevanju: OPTA) je 28. septembra 2005 sprejel osnutek odločbe, ki se nanaša na trg prenosa in zagotavljanja avdiovizualnih signalov na območju, na katerem storitve opravlja družba UPC, v katerem je ugotovil, da je imela družba UPC na območju, na katerem opravlja storitve, pomembno moč na trgu zagotavljanja osnovnih kabelskih paketov, in ji naložil obveznosti v zvezi z izračunavanjem cen.

28

Komisija, ki ji je OPTA v skladu s postopkom, določenim v okvirni direktivi, predložil ta osnutek odločbe, je 3. novembra 2005 sporočila, da dvomi glede združljivosti tega osnutka z okvirno direktivo v povezavi z njenim priporočilom 2003/311/ES z dne 11. februarja 2003 o upoštevnih trgih proizvodov in storitev v sektorju elektronskih komunikacij, ki so lahko predmet predhodnega urejanja v skladu z Direktivo 2002/21 (UL L 114, str. 45). Končna različica odločbe OPTA, sprejeta 17. marca 2006, ni več vsebovala predvidenega nadzora cen.

29

Družba UPC je 15. maja 2005 pri Rechtbank te Amsterdam vložila tožbo proti občini Hilversum, v okviru katere je predlagala, naj se ugotovi, da je sporna klavzula o ceni nična, in naj se občini Hilversum naloži, naj odobri povišanje cen. V zvezi s tem je trdila, da ta klavzula ni združljiva s pravom Unije.

30

Ker je bila ta tožba zavrnjena, je družba UPC pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo, s katero mu je predlagala, naj ugotovi, da je klavzula o ceni nična, ali, podredno, da se ne uporabi, in da je občina Hilversum odgovorna za škodo, ki naj bi družbi UPC nastala, ker naročnikom na območju Hilversuma ni mogla zaračunati običajne cene, ki jo zaračunava na nacionalni ravni.

31

Na prvem mestu Gerechtshof te Amsterdam v predložitveni odločbi navaja, da se stranki iz postopka v glavni stvari ne strinjata glede tega, ali storitev družbe UPC, torej zagotavljanje osnovnega kabelskega paketa, spada na stvarno področje uporabe NRO.

32

Na drugem mestu se v primeru, da storitev UPC spada na področje uporabe NRO, sprašuje, kako ta uporaba NRO vpliva na klavzulo o ceni. V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali je občina Hilversum ohranila pravico varovati javni interes s poseganjem v določitev cen, s čimer se hkrati postavlja vprašanje, ali je namen NRO popolna uskladitev in ali je dodatno poseganje javnih organov še vedno mogoče. Če je ta pravica do poseganja izključena, bi se bilo treba torej vprašati, ali ni javni organ zavezan z dolžnostjo lojalnega sodelovanja v smislu prava Unije.

33

Na tretjem mestu se predložitveno sodišče sprašuje, ali so učinki morebitne neveljavnosti klavzule o ceni določeni s pravom Unije in, natančneje, s sankcijo ničnosti, navedeno v členu 101(2) PDEU.

34

V teh okoliščinah je Gerechtshof te Amsterdam prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Če je odgovor na drugo vprašanje, točki (a) in (b), nikalen, se postavlja to vprašanje:

35

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(c) okvirne direktive razlagati tako, da storitev zagotavljanja osnovnega kabelskega paketa, katere cena zajema strošek prenosa in plačilo izdajateljem radijskih in televizijskih programov ter nadomestila organizacijam za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v zvezi z objavo vsebine del, spada v pojem „elektronska komunikacijska storitev“ in torej na stvarno področje uporabe te direktive in posebnih direktiv, ki sestavljajo NRO, ki se uporablja za elektronske komunikacijske storitve.

36

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je „elektronska komunikacijska storitev“ v členu 2(a) in (c) okvirne direktive opredeljena kot storitev, ki se navadno opravlja za plačilo in je v celoti ali pretežno sestavljena iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih ter vključuje telekomunikacijske storitve in storitve prenosa po omrežjih, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, izključuje pa storitve, s katerimi se zagotavljajo vsebine ali izvaja redakcijski nadzor nad vsebinami, ki se pošiljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih, vključno z omrežji kabelske televizije, in z elektronskimi komunikacijskimi storitvami. V tem členu okvirne direktive je med drugim pojasnjeno, da pojem „elektronska komunikacijska storitev“ ne vključuje storitev informacijske družbe, opredeljenih v členu 1 Direktive 98/34, ki niso v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih.

37

Ta opredelitev elektronske komunikacijske storitve je bila z enakim besedilom uporabljena v členu 1(3) direktive o konkurenci.

38

Kot je razvidno iz uvodne izjave 5 okvirne direktive, zbliževanje telekomunikacijskega sektorja, sektorja sredstev javnega obveščanja in sektorja informacijske tehnike in tehnologije pomeni, da je treba vsa prenosna omrežja in storitve vključiti v en regulativni okvir, in da je treba pri določitvi tega okvira ureditev za področje prenosa ločiti od ureditve za področje vsebin. V skladu s to uvodno izjavo se NRO zato ne uporablja za vsebine storitev, ki se zagotavljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih z uporabo elektronskih komunikacijskih storitev, kot so radiodifuzijske vsebine, finančne storitve in nekatere storitve informacijske družbe, in zato ne posega v ukrepe, ki so bili za take storitve sprejeti na ravni Unije ali na nacionalni ravni v skladu z zakonodajo Unije, da bi spodbujali kulturno in jezikovno raznolikost ter zagotovili ohranitev pluralnosti medijev.

39

Prav tako je v uvodni izjavi 7 direktive o konkurenci – kjer je pojasnjeno, da se je namesto pojmoma „telekomunikacijske“ storitve in omrežja dalo prednost pojmoma „elektronske komunikacijske“ storitve in omrežja, prav zato, da bi lahko upoštevali pojav zbliževanja – navedeno, da ti opredelitvi združujeta vse elektronske komunikacijske storitve in/ali omrežja, ki uporabljajo žični, radijski, optični ali drugačni elektromagnetni prenos signalov, da bi bila zajeta fiksna, brezžična, kabelska televizijska ali satelitska omrežja. V tej uvodni izjavi je pojasnjeno, da bi morala biti prenos in oddajanje radijskih in televizijskih programov priznana kot elektronska komunikacijska storitev.

40

Poleg tega člen 1(1)(a)(i) direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah avdiovizualno medijsko storitev opredeljuje kot storitev, kakor je opredeljena v členih 56 PDEU in 57 PDEU, ki sodi pod uredniško odgovornost ponudnika medijskih storitev in katere glavni namen je zagotavljanje programov za obveščanje, zabavo ali izobraževanje splošne javnosti po elektronskih komunikacijskih mrežah v smislu člena 2(a) okvirne direktive.

41

Iz navedenega je razvidno, da kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 33 sklepnih predlogov, upoštevne direktive, natančneje okvirna direktiva, direktiva o konkurenci in direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah jasno razlikujejo med produkcijo vsebine, ki zajema uredniško odgovornost, in prenašanjem vsebine, pri katerem je izključena vsakršna uredniška odgovornost, saj za vsebino in njen prenos veljata ločeni ureditvi, ki uresničujeta vsaka svoje cilje, pri čemer se ne omenjajo ne stranke storitev ne struktura stroškov prenosa, ki se jim zaračunavajo.

42

V obravnavni zadevi je iz predložitvene odločbe ter pisnih in ustnih stališč, ki so bila predstavljena Sodišču, razvidno, da družba UPC opravlja dejavnost, ki večinoma zajema kabelski prenos radijskih in televizijskih programov strankam, ki imajo sklenjeno naročnino. Družba UPC je na obravnavi pred Sodiščem potrdila, da navedenih programov ne ustvarja sama in da nima nikakršne uredniške odgovornosti za njihovo vsebino.

43

Čeprav stranke družbe UPC sklenejo naročnino za dostop do osnovnega kabelskega paketa, ki ga ponuja ta družba, to ne pomeni, da je treba dejavnost te družbe – ki zajema objavo programov, ki jih ustvarjajo vsebinski uredniki, v obravnavani zadevi radijske in televizijske postaje, s prenosom teh programov do priključka na njeno kabelsko omrežje v domovih njenih naročnikov – izključiti iz pojma „elektronska komunikacijska storitev“ v smislu člena 2(c) okvirne direktive in torej iz področja uporabe NRO.

44

Nasprotno, iz točk od 36 do 41 te sodbe izhaja, da zagotavljanje osnovnega kabelskega paketa spada v pojem elektronska komunikacijska storitev in torej na stvarno področje uporabe NRO, če ta storitev zajema prenos signalov po kabelskem omrežju.

45

Vsaka druga razlaga bi znatno zožila obseg NRO, posegala v polni učinek njegovih določb in torej ogrožala dosego ciljev, ki jim ta okvir sledi. Ker je NRO, kot je razvidno iz uvodne izjave 5 Direktive 2009/140, namenjen vzpostavitvi pristnega notranjega trga za elektronske komunikacije, za katere bo nazadnje veljalo le še konkurenčno pravo, bi namreč izključitev dejavnosti podjetja, kot je UPC, s področja uporabe tega okvira, pod pretvezo, da se ni omejilo na prenos signalov, temu okviru odvzela vsak pomen.

46

Iz istih razlogov okoliščina, da stroški prenosa, ki se zaračunavajo naročnikom, vključujejo plačilo izdajateljem radijskih in televizijskih programov ter nadomestila organizacijam za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v zvezi z objavo vsebine del, ne more preprečiti, da bi se storitve družbe UPC opredelile kot „elektronske komunikacijske storitve“ v smislu NRO.

47

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(c) okvirne direktive razlagati tako, da storitev zagotavljanja osnovnega kabelskega paketa, katere cena zajema strošek prenosa in plačilo izdajateljem radijskih in televizijskih programov ter nadomestila organizacijam za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v zvezi z objavo vsebine del, spada v pojem „elektronska komunikacijska storitev“ in torej na stvarno področje uporabe te direktive in posebnih direktiv, ki sestavljajo NRO, ki se uporablja za elektronske komunikacijske storitve, če ta storitev zajema predvsem prenos televizijskih vsebin po kabelskem omrežju do sprejemnika pri končnem uporabniku.

48

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (a), v bistvu sprašuje, ali je treba direktive, ki sestavljajo NRO, razlagati tako, da po izteku roka za njihov prenos ne dopuščajo, da subjekt, kot je ta v postopku v glavni stvari, posega v cene zagotavljanja osnovnega kabelskega paketa, določene za končnega uporabnika.

49

Najprej je treba poudariti, da se pristop NRO razlikuje od pristopa regulativnega okvira, ki je veljal pred njim. V prejšnjem regulativnem okviru so bila pravila, ki so veljala za določen trg, določena v samem regulativnem okviru, medtem ko so v NRO za opredelitev upoštevnega trga za namene uporabe pravil in regulativnih instrumentov poseganja, ki jih določa NRO, pristojni nacionalni regulativni organi. Ti morajo zato analizirati trg in zlasti lahko podjetjem, če ugotovijo, da imajo pomembno tržno moč, naložijo nekatere obveznosti, skupaj s cenovnimi.

50

Regulativne naloge nacionalnih regulativnih organov so določene v členih od 8 do 13 okvirne direktive. Natančneje, v skladu s členom 8 te direktive morajo države članice zagotoviti, da nacionalni regulativni organi sprejmejo vse primerne ukrepe za zagotavljanje konkurence pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev, tako, da skrbijo za to, da v sektorju elektronskih komunikacij ni izkrivljanja ali omejevanja konkurence, in odpravijo preostale ovire pri zagotavljanju navedenih storitev na ravni Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 31. januarja 2008 v zadevi Centro Europa 7, C-380/05, ZOdl., str. I-349, točka 81, in z dne 13. novembra 2008 v zadevi Komisija proti Poljski, C-227/07, ZOdl., str. I-8403, točki 62 in 63).

51

Med temi ukrepi, o katerih mora biti v nekaterih primerih Komisija predhodno uradno obveščena, so med drugim na podlagi člena 13 direktive o dostopu ukrepi povezani s pokrivanjem stroškov in nadzorom cen, skupaj z obveznostmi glede stroškovne naravnanosti cen.

52

Države članice morajo v skladu s členom 3 okvirne direktive med drugim zagotoviti, da naloge nacionalnih regulativnih organov izpolnijo subjekti, ki so pristojni in neodvisni. Poleg tega morajo države članice Komisijo uradno obvestiti o imenih nacionalnih regulativnih organov in njihovih pristojnostih.

53

Vendar je iz spisa, predloženega Sodišču, nedvomno razvidno, da občina Hilversum ni nacionalni regulativni organ. V zvezi s tem zadošča poudariti, da Kraljevina Nizozemska Komisije ni uradno obvestila o kakršni koli odločbi ali namenu o dodelitvi statusa nacionalnega regulativnega organa tej občini, je pa ta država članica ta status dodelila OPTA. Poleg tega položaj občine Hilversum nikakor ni podoben položaju nacionalnega zakonodajalca, na kakršnega se je sklicevalo Sodišče v točki 30 sodbe z dne 6. oktobra 2010 v zadevi Base in drugi (C-389/08, ZOdl., str. I-9073).

54

Iz tega je mogoče sklepati, da občina Hilversum načeloma ni pristojna za neposredno poseganje v cene storitev, zajetih z NRO, ki so določene za končnega uporabnika. Med temi storitvami so, kot je razvidno iz odgovora na prvo vprašanje, storitve zagotavljanja osnovnega kabelskega paketa. Občina Hilversum lahko vsekakor predlaga nacionalnemu regulativnemu organu, v obravnavanem primeru OPTA, naj sprejme potrebne ukrepe.

55

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba direktive, ki sestavljajo NRO, razlagati tako, da po izteku roka za njihov prenos ne dovoljujejo, da subjekt, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki ni nacionalni regulativni organ, neposredno posega v cene zagotavljanja osnovnega kabelskega paketa, določene za končnega uporabnika.

56

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (b), in četrtim vprašanjem, točka (a), ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba direktive, ki sestavljajo NRO, razlagati tako, da v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, in ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja, ne dovoljujejo, da se subjekt, ki ni nacionalni regulativni organ, v razmerju do ponudnika osnovnih kabelskih paketov sklicuje na klavzulo, določeno v pogodbi, sklenjeni pred sprejetjem NRO, ki omejuje svobodo določanja cen tega ponudnika.

57

Klavzula o ceni iz postopka v glavni stvari je bila določena v pogodbi z dne 1. julija 1996, s katero je občina Hilversum pravni prednici družbe UPC prodala družbo za kabelsko televizijo, ki jo je do takrat obvladovala. Niti predložitveno sodišče niti nobena od strank, ki so Sodišču predložile stališča, niso podvomili o veljavnosti te klavzule ob sklenitvi pogodbe ali o tem, da sta občina Hilversum in pravna prednica UPC to klavzulo izpogajali in sklenili brez prisile, kar mora vsekakor preveriti nacionalno sodišče ob upoštevanju okoliščin dejanskega stanja in nacionalnega prava. Ob pridržku tega preverjanja je treba šteti, da se drugo vprašanje, točka (b), in četrto vprašanje, točka (a), nanašata na veljavno sklenjeno pogodbo.

58

Čeprav, kot navaja občina Hilversum, na podlagi direktiv, ki sestavljajo NRO, nikakor ni mogoče skleniti, da samodejno razveljavijo klavzulo o ceni, ki je bila veljavno sklenjena pred njihovim sprejetjem, ta ugotovitev ni dovolj za odgovor na postavljeni vprašanji. Ta odgovor mora predložitvenemu sodišču namreč omogočiti, da odloči ne le o predlogu družbe UPC za ugotovitev ničnosti navedene klavzule o ceni, ampak tudi o podrednemu predlogu družbe UPC, naj se zaradi NRO ugotovi, da se občina Hilversum na to klavzulo ne more več sklicevati.

59

Opozoriti je treba, da javne organe držav članic na področjih prava Unije, skupaj s področjem elektronskih komunikacijskih storitev, zavezuje načelo lojalnega sodelovanja. Na podlagi tega načela morajo sprejeti vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz pogodb ali aktov institucij Unije, in se vzdržati vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev Unije (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 18. marca 1986 v zadevi Komisija proti Belgiji, 85/85, Recueil, str. 1149, točka 22; z dne 4. marca 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-344/01, Recueil, str. I-2081, točka 79, in z dne 28. aprila 2011 v zadevi El Dridi, C-61/11 PPU, ZOdl., str. I-3015, točka 56).

60

Občina Hilversum mora torej v okviru uresničevanja interesov uporabnikov, ki prebivajo na njenem ozemlju, prispevati k učinkovitosti sistema, ki ga določa NRO, in se vzdržati vseh ukrepov, ki so v nasprotju z njim.

61

V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je v pogodbi določeno, da se stranki o njeni vsebini ponovno dogovorita po desetih letih. Občina Hilversum je na obravnavi navedla, da je po izteku navedenega roka desetih let nasprotovala spremembi klavzule o ceni v tej pogodbi, da bi za občane ohranila cene, ki veljajo na podlagi te klavzule.

62

V navedeni klavzuli je bilo določeno, da je mesečna naročnina za osnovni kabelski paket 13,65 NLG brez DDV in da lahko družba UPC to naročnino spremeni le na podlagi indeksa cen življenjskih potrebščin in zvišanja „zunanjih stroškov“. Občina Hilversum je s tem, da je vztrajala pri nadaljnji in nespremenjeni uporabi te omejitve svobode določanja cen družbe UPC, čeprav je bilo v pogodbi določeno, da se ta klavzula preuči ob upoštevanju dogodkov med letoma 1996 in 2006, prispevala h kršitvi – na svojem ozemlju – pravil NRO, ki za ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev ne določajo take omejitve, ampak poudarjajo svobodo določanja cen v kombinaciji z izrecnimi omejitvami, ki jih lahko določijo nacionalni regulativni organi na podlagi analize trga in v natančno določenih postopkih.

63

Glede na navedene ugotovitve je treba na drugo vprašanje, točka (b), in na četrto vprašanje, točka (a), odgovoriti, da je treba direktive, ki sestavljajo NRO, razlagati tako, da v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, in ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja, ne dovoljujejo, da se subjekt, ki ni nacionalni regulativni organ, v razmerju do ponudnika osnovnih kabelskih paketov sklicuje na klavzulo, ki omejuje svobodo določanja cen tega ponudnika in ki je določena v pogodbi, sklenjeni pred sprejetjem NRO, ki se uporablja za elektronske komunikacijske storitve.

64

Glede na odgovore na prvo vprašanje, drugo vprašanje, točki (a) in (b), in četrto vprašanje, točka (a), odgovor na tretje vprašanje, četrto vprašanje, točka (b), ter na peto, šesto, sedmo in osmo vprašanje ni potreben.

65

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: