—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Varonejem, avvocato dello Stato,

—

za francosko vlado G. de Bergues in J.-S. Pilczer, agenta,

—

za avstrijsko vlado A. Posch, agent,

—

za Evropsko komisijo F. Moro in M. Wilderspin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 136, str. 3), členov 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ter člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med C. Di Donno in družbo Società imballaggi metallici Salerno (SIMSA) srl (v nadaljevanju: SIMSA) glede povrnitve škode, nastale na vozilu C. Di Donne, v katerem namerava Giudice di pace di Mercato San Severino uporabiti postopek obvezne mediacije, določen v italijanskem pravu.

3

V uvodnih izjavah 8 in 10 Direktive 2008/52 je navedeno:

[…]

4

Člen 1(1) te direktive določa:

„Cilj te direktive je olajšati dostop do alternativnega reševanja sporov in spodbuditi mirno reševanje sporov s spodbujanjem uporabe mediacije in zagotavljanjem uravnoteženega odnosa med mediacijo in sodnimi postopki.“

5

Člen 3(a) navedene direktive določa:

„[…] se uporabljata naslednji opredelitvi:

[…]“

6

Člen 5(2) te direktive določa:

„Ta direktiva ne posega v nacionalno zakonodajo, po kateri je mediacija pred uvedbo sodnega postopka ali po njej obvezna oziroma povezana s spodbudami ali sankcijami, pod pogojem, da takšna zakonodaja strankam ne preprečuje uveljavljanja pravice dostopa do sodnega sistema.“

7

Člen 7(1) Direktive 2008/52 določa:

„Ker naj bi mediacija potekala na način, ki spoštuje zaupnost, države članice zagotovijo, da, razen če se stranke ne dogovorijo drugače, niti mediator niti osebe, ki sodelujejo pri vodenju postopka mediacije, v civilnih in gospodarskih sodnih postopkih ali arbitraži ne morejo biti prisiljene, da zagotovijo dokaze v zvezi s podatki, ki izhajajo iz postopka mediacije ali so z njim povezani, razen:

[…]“

8

Zakonska uredba št. 28 z dne 4. marca 2010 o izvajanju člena 60 zakona št. 69 z dne 18. junija 2009 o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (GURI št. 53 z dne 5. marca 2010, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 28/2010) je bila Komisiji sporočena kot nacionalni ukrep za prenos Direktive 2008/52.

9

V členu 5(1) te uredbe je določeno:

„Pred vložitvijo tožbe v sporih o solastnini, stvarnih pravicah, razdelitvi, dedovanju, družinskih pogodbah, najemu, neodplačni posodbi, zakupu nepremičnin, povrnitvi škode v primeru prometnih nesreč, zdravniške odgovornosti in obrekovanja prek tiska ali prek drugih sredstev oglaševanja, ter o zavarovalnih, bančnih in finančnih pogodbah je treba predhodno sprožiti postopek mediacije v skladu s to uredbo. […] Poskus postopka mediacije je procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ugovor nedopustnosti mora uveljavljati tožena stranka ali pa mora to presojati sodišče po uradni dolžnosti najpozneje do prvega naroka, sicer zastara. Če sodišče ugotovi, da se je mediacija že začela, a se še ni končala, določi naslednji narok po izteku roka iz člena 6. Enako postopa, kadar mediacija ni bila sprožena, v tem primeru strankam hkrati določi petnajstdnevni rok za vložitev predloga za začetek mediacije.“

10

V členu 6 navedene uredbe je določeno:

„1.   Postopek mediacije ne sme biti daljši od štirih mesecev.

[…]“

11

Člen 8 zakonske uredbe št. 28/2010, kot je bil spremenjen z zakonom št. 148 z dne 14. septembra 2011 (GURI št. 216 z dne 16. septembra 2011, str. 1), določa potek postopka mediacije. Ta člen določa:

„1.   Ob vložitvi predloga za začetek mediacije odgovorna oseba mediacijskega organa določi mediatorja in določi prvo srečanje strank v največ petnajstih dneh od dneva vložitve predloga. […]

[…]“

12

Člen 11 zakonske uredbe št. 28/2010 določa:

„1.   Če se doseže sporazumni dogovor, mediator sestavi zapisnik, ki mu priloži besedilo dogovora. Če do dogovora ne pride, lahko mediator pripravi predlog poravnave. Mediator vedno pripravi predlog poravnave, če stranke to soglasno zahtevajo kadarkoli med postopkom. Mediator, preden pripravi predlog, stranke seznani o morebitnih posledicah iz člena 13.

[…]

4.   Če poravnava ne uspe, mediator sestavi zapisnik, v katerem navede predlog; zapisnik podpišejo stranke in mediator, ki potrdi lastnoročne podpise strank ali njihovo nezmožnost, da se podpišejo. V istem zapisniku mediator potrdi nesodelovanje katere od strank v postopku mediacije.“

13

Člen 13 navedene uredbe , ki se nanaša na stroške postopka, določa:

„1.   Če se akt, s katerim se konča sodni postopek, v celoti ujema z vsebino predloga, sodišče zavrne povračilo stroškov, ki jih je stranka, ki je uspela v sodnem postopku in je zavrnila predlog, imela po vložitvi tega predloga, in ji naloži povračilo stroškov, ki jih je stranka, ki v sodnem postopku ni uspela, imela v istem obdobju, ter ji odredi, da v državni proračun nakaže dodatni znesek v višini dolgovanega enotnega prispevka. Uporabita se člena 92 in 96 zakonika o civilnem postopku [Codice di procedura civile]. Določbe tega odstavka se uporabljajo tudi za stroške nadomestila, ki pripada mediatorju, in nadomestila, ki pripada izvedencu iz člena 8(4).

2.   Če se akt, s katerim se konča sodni postopek, popolnoma ne ujema z vsebino predloga, sme sodišče iz resnih in izjemnih razlogov kljub temu zavrniti povračilo stroškov stranki, ki je v postopku uspela, nastalih v zvezi z nadomestilom, izplačanim mediatorju, in nadomestilom, ki pripada izvedencu iz člena 8(4).“

14

Italijanska vlada je z regulativnim ukrepom sprejela ministrsko uredbo št. 180 z dne 18. oktobra 2010, kot je bila spremenjena z ministrsko uredbo št. 145 z dne 6. julija 2011 (v nadaljevanju: ministrska uredba št. 180/2010). Za namene te zadeve člen 16 ministrske uredbe št. 180/2010 določa:

„1.   Nadomestilo zajema stroške uvedbe postopka in stroške mediacije.

2.   Za stroške uvedbe postopka, ki so del celotnega nadomestila, vsaka stranka dolguje znesek 40,00 EUR, ki se plača ob sami vložitvi predloga za začetek mediacije, stranka, ki je povabljena k mediaciji, pa ga plača v trenutku, ko vstopi v postopek.

3.   Vsaka stranka za stroške mediacije dolguje znesek, določen v preglednici A, ki je priloga te uredbe.

4.   Najvišji znesek stroškov mediacije za vsako referenčno skupino, kakor je določen v preglednici A:

[…]

14.   Od najnižjih zneskov nadomestila za vsako referenčno skupino, kakor so določene s preglednico A, ki je priloga k tej uredbi, je mogoče odstopiti.“

15

V preglednici A iz člena 16(4) ministrske uredbe št. 180/2010 je določeno:

16

C. Di Donna je proti družbi SIMSA vložil tožbo, s katero zahteva povrnitev škode, ki jo je na njegovem vozilu povzročil viličar, ki je v lasti tožene stranke. Kot je razvidno iz spisa, družba SIMSA dejanskega stanja ni izpodbijala, ampak je zaprosila za preložitev prvega naroka, da bi se lahko postopka udeležila zavarovalnica, pri kateri ima sklenjeno polico, ki krije njeno odgovornost za škodna dejanja. Ta družba je v zvezi s tem kljub temu trdila, da bi bilo treba pred udeležbo te zavarovalnice v postopku glede spora sprožiti postopek obvezne mediacije, določen z zakonsko uredbo št. 28/2010.

17

Predložitveno sodišče meni, da se ta uredba uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, ker pogodbeno razmerje med družbo SIMSA in zavarovalnico, ki je pozvana k udeležbi v postopku, spada na področje zavarovanj, za katero je postopek mediacije na podlagi člena 5(1) navedene uredbe obvezen, sicer pravno sredstvo ni dopustno. Giudice di pace di Mercato San Severino se kljub temu sprašuje, ali je treba za določitev datuma naslednjega naroka upoštevati 45-dnevni rok za udeležbo v postopku, ki je določen za obvestitev o sporu, ali pa tudi štirimesečni rok, ki je potreben za izvedbo postopka mediacije. Poleg tega se predložitveno sodišče strinja s pomisleki družbe SIMSA glede skladnosti določb zakonske uredbe št. 28/2010 s pravom Unije.

18

V teh okoliščinah je Giudice di pace di Mercato San Severino prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„Ali člena 6 in 13 [Evropske] konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah […], Direktiva 2008/52[…], splošno načelo prava Unije o učinkovitem sodnem varstvu in na splošno pravo Unije v celoti nasprotujejo temu, da se v eni državi članici Evropske unije sprejme ureditev, kot na primer zakonska uredba št. 28/2010 in ministrska uredba št. 180/2010, […] v skladu s katero:

19

Predložitveno sodišče je po vložitvi predloga za pojasnila Sodišča v zvezi z razlogi, ki utemeljujejo nujnost vložitve tega predloga za sprejetje predhodne odločbe za rešitev spora o glavni stvari, v odgovoru z dne 9. marca 2012 navedlo, da če bi Sodišče odločilo v smislu neskladnosti nacionalne ureditve s pravom Unije, potem za spor o glavni stvari ne bi smelo uporabiti postopka mediacije, kar bi vplivalo na izračun rokov za določitev naroka.

20

Corte costituzionale je 24. oktobra 2012 izdalo sodbo št. 272/2012, s katero so bili nekateri členi zakonske uredbe št. 28/2010 razglašeni za neskladne z ustavo, med drugim členi 5(1), 8(5) in 13, z izjemo dela zadnjenavedene določbe, ki napotuje na člena 92 in 96 italijanskega zakonika o civilnem postopku, kar pa za postopek v glavni stvari ni pomembno.

21

Iz te sodbe zlasti izhaja, da po ugotovitvi neustavnosti člena 5(1) zakonske uredbe št. 28/2010 predhodna uvedba postopka mediacije v Italiji več ni pogoj za dopustnost pravnega sredstva in da stranke več niso dolžne uporabiti postopka mediacije.

22

Sodno tajništvo Sodišča je z dopisom z dne 14. decembra 2012 predložitveno sodišče pozvalo, naj navede, kakšne posledice ima sodba št. 272/2012 za nacionalni sodni postopek, ki je v teku pred njim, in za predlog za sprejetje predhodne odločbe.

23

Navedeno sodišče je z dopisom z dne 17. januarja 2013 odgovorilo, da vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Vendar ni zavzelo stališča glede pomena navedene sodbe za odločbo, ki jo bo moralo sprejeti v postopku v glavni stvari, niti glede upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Sodišču.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči na podlagi člena 267 PDEU le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Torej je Sodišče, če se vprašanja nanašajo na razlago določbe prava Unije, načeloma zavezano odločiti o tem (glej zlasti sodbe z dne 15. decembra 1995, Bosman v zadevi C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 59; z dne 13. marca 2001 v zadevi PreussenElektra, C-379/98, Recueil, str. I-2099, točka 38, in z dne 9. decembra 2010 v zadevi Fluxys, C-241/09, ZOdl., str. I-12773, točka 28).

25

Vendar pa je Sodišče tudi odločilo, da mora v izjemnih okoliščinah preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče zadevo predložilo, da bi tako ocenilo svojo pristojnost. Predlog nacionalnega sodišča lahko Sodišče zavrže samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo PreussenElektra, točka 39; sodbo z dne 23. aprila 2009 v zadevo Rüffler, C-544/07, ZOdl., str. I-3389, točka 38; z dne 19. novembra 2009 v zadevi Filipiak, C-314/08, ZOdl., str. I-11049, točka 42, in z dne 26. februarja 2013 v zadevi Melloni, C-399/11, točka 29).

26

Tako je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso iz besedila in sistematike člena 267 PDEU razvidno tudi, da postopek predhodnega odločanja predpostavlja, da mora pred nacionalnimi sodišči dejansko potekati spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati predhodno odločbo Sodišča (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 20. januarja 2005 v zadevi García Blanco, C-225/02, ZOdl., str. I-523, točka 27 in navedena sodna praksa).

27

Vendar v postopku v glavni stvari nacionalna ureditev, ki se uporabi za spor o glavni stvari, po sodbi Corte costituzionale z dne 24. oktobra 2012 ni več tista, ki je bila upoštevana v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Fluxys, točka 32). Navedena sodba namreč, ker je v njej ugotovljeno neskladje nekaterih določb zakonske uredbe št. 28/2010 z ustavo, učinkuje tako, da te določbe izloči iz nacionalnega pravnega reda.

28

Čeprav je predložitveno sodišče v dopisu z dne 17. januarja 2013 sicer navedlo, da vztraja pri svojem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, pa ni pojasnilo, zakaj bi bila vprašanja za predhodno odločanje še naprej upoštevna za rešitev spora o glavni stvari.

29

Kot je poudarila generalna pravobranilka v točkah 20 in 23 sklepnih predlogov, je devet vprašanj za predhodno odločanje, naslovljenih na Sodišče, zdaj hipotetičnih.

30

Prva štiri vprašanja se namreč nanašajo na skladnost ureditve, ki sodišču na eni strani dopušča, da v poznejšem postopku izpelje dokaze v breme stranke, ki neupravičeno ni sodelovala v postopku obvezne mediacije, in ji naloži, da v državni proračun nakaže znesek, ki ustreza enotnemu prispevku za stroške (člen 8(5) zakonske uredbe št. 28/2010), na drugi strani pa, da zavrne povračilo stroškov, ki so nastali stranki, ki je uspela v sodnem postopku in je zavrnila predlog za poravnavo, ter ji naloži plačilo stroškov mediacije (člen 13 te uredbe), s pravom Unije. Ta vprašanja se tako nanašajo izključno na določbe, ki so bile razglašene za neustavne. V teh okoliščinah so postala navedena vprašanja zaradi nastalih sprememb v zvezi z uporabo spornih nacionalnih določb brezpredmetna.

31

V zvezi s petimi zadnjimi vprašanji, ki se nanašajo na potek postopka mediacije, roke za izvedbo tega postopka in njegove stroške, je treba poudariti, tako kot je bilo ugotovljeno v točki 27 te sodbe, da nacionalni pravni okvir, v katerem se odvija spor o glavni stvari, ni več tisti, ki ga je predložitveno sodišče navedlo v predložitveni odločbi. Namreč, ker je bila ugotovljena neustavnost člena 5(1) zakonske uredbe št. 28/2010, stranki nista več dolžni sodelovati pri postopku mediacije. Navedena vprašanja zato, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 29 sklepnih predlogov, niso več pomembna za odločitev, ki jo je treba sprejeti v postopku v glavni stvari.

32

Iz zgoraj navedenega izhaja, da Sodišče ob upoštevanju razvoja spora pred predložitvenim sodiščem z vidika prava, ki se uporablja, ne more več odločiti o vprašanjih, ki so mu bila postavljena (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Fluxys, točka 34).

33

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je Giudice di pace di Mercato San Severino (Italija) predložilo s predložitveno odločbo z dne 21. septembra 2011 v zadevi C-492/11, ni več treba odgovoriti.