—

za N. Dülger Ch. Momberger, odvetnik,

—

za Wetteraukreis D. Mayer, zastopnica,

—

za nemško vlado A. Wiedmann, zastopnica,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj z G. Palatiellom, avvocato dello Stato,

—

za avstrijsko vlado F. Koppensteiner, zastopnik,

—

za Evropsko komisijo V. Kreuschitz in G. Rozet, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve (v nadaljevanju: Sklep št. 1/80). Pridružitveni svet je bil ustanovljen s Sporazumom med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani in države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale 12. septembra 1963 v Ankari in ki je bil sklenjen, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom 64/732/EGS Sveta z dne 23. decembra 1963 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 10, v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med N. Dülger, tajsko državljanko, in Wetteraukreis (okrožje Wetterau) zaradi odločbe, s katero je to N. Dülger zavrnilo dovoljenje za prebivanje.

3

Cilj Pridružitvenega sporazuma je v skladu z njegovim členom 2(1) spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama, vključno s področjem delovne sile, s postopnim uresničevanjem prostega gibanja delavcev ter odpravljanjem omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, da bi se izboljšale življenjske razmere turškega prebivalstva in olajšal poznejši pristop Turčije k Skupnosti.

4

Dodatni protokol, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju, je bil sklenjen, odobren in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 41, v nadaljevanju: Dodatni protokol), v členu 1 določa pogoje, podrobnosti in časovni načrt za uresničevanje iz člena 4 Pridružitvenega sporazuma navedenega prehodnega obdobja. Člen 62 določa, da je Dodatni protokol sestavni del tega sporazuma.

5

Člen 59 tega protokola določa:

„Turčija na področjih, ki jih pokriva ta protokol, ni deležna obravnave, ki je bolj ugodna od tiste, ki jo države članice zagotavljajo druga drugi po Pogodbi o ustanovitvi Skupnosti.“

6

V tretji uvodni izjavi Sklepa št. 1/80 je določeno, da je njegov cilj izboljšanje socialnega položaja delavcev in članov njihovih družin glede na ureditev, ki je bila določena s Sklepom št. 2/76, ki ga je Pridružitveni svet sprejel 20. decembra 1976.

7

Člen 7 Sklepa št. 1/80 določa:

„Družinski člani turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela države članice, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo:

Otroci turških delavcev, ki so v državi gostiteljici pridobili poklicno izobrazbo, lahko ne glede na trajanje prebivanja v tej državi članici sprejmejo katero koli ponujeno zaposlitev v tej državi, če je bil vsaj eden od staršev v zadevni državi članici najmanj tri leta zakonito zaposlen.“

8

Člen 10(1) Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 69) (v nadaljevanju: Uredba št. 1612/68), določa:

„Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:

9

Člen 10 Uredbe št. 1612/68 je bil razveljavljen s členom 38(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46, in popravki v UL 2004, L 229, str. 35, UL 2005, L 197, str. 34, in UL 2007, L 204, str. 28).

10

Člen 5(2) Direktive 2004/38 določa:

„Družinski člani, ki niso državljani države članice, morajo imeti samo vstopni vizum v skladu z Uredbo (ES) št. 539/2001 ali, če ustreza, z nacionalno zakonodajo. Za namene te direktive so družinski člani, ki imajo veljavno dovoljenje za prebivanje, navedeno v členu 10, izvzeti iz zahteve po vizumu.

Države članice nudijo takšnim osebam vse ugodnosti za pridobitev potrebnih vizumov. Takšni vizumi se izdajajo brezplačno v čim krajšem času in po skrajšanem postopku.“

11

Člen 6 te direktive z naslovom „Pravica do prebivanja do treh mesecev“ določa:

„1.   Državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list.

2.   Določbe odstavka 1 se uporabijo tudi za družinske člane, ki imajo veljavni potni list, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali se pridružijo državljanu Unije.“

12

Člen 7(2) te direktive določa, da se pravica do prebivanja v obdobju treh mesecev razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije v državi članici gostiteljici.

13

Člen 38(3) te direktive določa:

„Sklici na razveljavljene določbe in direktive se razumejo kot sklici na to direktivo.“

14

Člen 4(5) zakona o stalnem prebivališču, zaposlovanju in delu ter integraciji tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet) z dne 30. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1950) v različici, ki se uporablja v postopku o glavni stvari (BGB1. 2008 I, str. 162, v nadaljevanju: Aufenthaltsgesetz), določa:

„Tujec, ki ima pravico do prebivanja [v skladu s Pridružitvenim sporazumom], je dolžan dokazati obstoj pravice do prebivanja z dovoljenjem za prebivanje, razen če ima dovoljenje za naselitev ali dovoljenje za stalno prebivanje v Evropski uniji. Dovoljenje za prebivanje se izda na predlog.“

15

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 30. junija 2002 vstopila v Zvezno republiko Nemčijo s turističnim vizumom. Na Danskem je 12. septembra 2002 sklenila zakonsko zvezo s turškim državljanom M. Dülgerjem.

16

M. Dülger ima od leta 1988 stalno dovoljenje za prebivanje v Zvezni republiki Nemčiji. V obdobju skupnega življenja zakoncev Dülger je bil M. Dülger zaposlen pri različnih delodajalcih v tej državi članici, in sicer od 1. oktobra 2002 do 30. junija 2004, od 1. avgusta 2004 do 8. junija 2005, od 1. marca 2006 do 15. marca 2008 in od 1. junija 2008 do 31. decembra 2009.

17

N. Dülger je 18. septembra 2002 zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje. Navedla je, da je poročena in da ima dva otroka, rojena leta 1996 in leta 1998 na Tajskem. Tožeča stranka je dobila dovoljenje za začasno prebivanje, da je lahko z zakoncem zaživela skupno življenje, ki je bilo naknadno vsakokrat podaljšano, nazadnje od 10. septembra 2008 do 26. junija 2011. Od 21. junija 2011 ima N. Dülger „začasno potrdilo o ohranitvi pravice do prebivanja“.

18

Hčeri tožeče stranke iz postopka v glavni stvari sta na ozemlje Zvezne republike Nemčije vstopili 1. julija 2006.

19

N. Dülger se je 3. junija 2009 ločila od zakonca in se s hčerama naselila v zatočišču za ženske v Friedbergu (Nemčija). Od takrat zase in za hčeri prejema socialno pomoč v skladu z zakonikom o socialnem varstvu (zvezek II) – Prejemki za iskalce zaposlitve (Zweites Buch Sozialgesetzbuch – Grundsicherung für Arbeitsuchende, v nadaljevanju: SGB II).

20

Zakonska zveza z M. Dülgerjem je bila razvezana 3. februarja 2011.

21

Urad za tujce okrožja Wetterau (v nadaljevanju: urad za tujce) je 9. septembra 2009 tožečo stranko iz postopka v glavni stvari opozoril, da je po ločitvi od zakonca pridobila samostojno pravico do prebivanja, ki velja eno leto, ne da bi pri tem morala dokazovati, da je sposobna lastnega preživljanja in preživljanja svojih otrok. Obvestil jo je, da če bo po 4. juniju 2010 še naprej odvisna od socialne pomoči, pogoji za veljavnost njene pravice in pravice njenih otrok do prebivanja ne bodo več izpolnjeni in morala bo zapustiti nemško ozemlje. Pravica do prebivanja bi tožeči stranki pripadala še naprej, le če bi bila takrat skupaj z otrokoma sposobna samostojnega preživljanja.

22

N. Dülger je 18. septembra 2009 zaprosila za dovoljenje za prebivanje na podlagi člena 4(5) Aufenthaltsgesetz z utemeljitvijo, da je kot družinska članica turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela države članice, s katerim je zakonito živela vsaj tri leta, pridobila pravice na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80.

23

Urad za tujce je z odločbo z dne 15. marca 2010 zavrnil prošnjo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari z utemeljitvijo, da ni pridobila nobene pravice na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80. Na pravice iz navedene določbe naj bi se namreč lahko sklicevali le turški družinski člani turškega delavca.

24

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je zoper to odločbo vložila tožbo in zatrjevala, da člen 7 Sklepa št. 1/80 ne vsebuje nobenega posebnega pogoja glede državljanstva družinskih članov. Predložitvenemu sodišču je predlagala, naj razveljavi odločbo urada za tujce in naj mu naloži, da ji izda dovoljenje za prebivanje na podlagi člena 4(5) Aufenthaltsgesetz.

25

Predložitveno sodišče ugotavlja, da se dovoljenje za prebivanje tožeči stranki iz postopka v glavni stvari lahko izda na podlagi navedenega člena 4(5), le če lahko prebiva na nemškem ozemlju na podlagi člena 7 Sklepa št. 1/80. To sodišče ugotavlja, da je glede na pogoje, ki jih določa ta določba, edino vprašanje, ki se zastavlja, ali se N. Dülger kot tajska državljanka lahko šteje za članico družine turškega delavca, vključenega na zakoniti trg dela države članice.

26

Verwaltungsgericht Giessen je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se lahko tajska državljanka, ki je bila poročena s turškim delavcem, vključenim na zakoniti trg dela v državi članici, in ki je z njim neprekinjeno živela več kot tri leta po tem, ko je pridobila dovoljenje, da se mu pridruži, sklicuje na pravice iz člena 7, prvi odstavek, prva alinea, Sklepa št. 1/80 […], tako da ima zaradi neposrednega učinka te določbe pravico do prebivanja?“

27

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 treba razlagati tako, da se družinski član turškega delavca, ki ni državljan Turčije, v državi članici gostiteljici lahko sklicuje na pravice iz te določbe, če so vsi drugi pogoji iz te določbe izpolnjeni.

28

Člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 določa, da se lahko družinski člani turškega delavca, ki izpolnjujejo pogoje iz te določbe, sklicujejo na lastno pravico do dostopa do trga dela v državi članici gostiteljici. V zvezi s tem je Sodišče vedno znova odločilo, da pravice, ki jih navedeni člen 7, prvi odstavek, podeljuje družinskim članom turškega delavca glede zaposlovanja v zadevni državi članici gostiteljici, nujno obsegajo obstoj povezane pravice do prebivanja zadevne osebe, saj bi bil sicer odvzet ves učinek pravici do dostopa do trga dela in do dejanske zaposlitve (glej med drugim sodbi z dne 18. julija 2007 v zadevi Derin, C-325/05, ZOdl., str. I-6495, točka 47, in z dne 22. decembra 2010 v zadevi Bozkurt, C-303/08, ZOdl., str. I-13445, točka 36).

29

Člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 določa, da se pravica iz te določbe pridobi, če so kumulativno izpolnjeni trije pogoji:

30

V postopku v glavni stvari, kot izhaja iz predložitvene odločbe in še natančneje iz samega besedila vprašanja za predhodno odločanje, je bila N. Dülger poročena s turškim delavcem, vključenim na zakoniti trg dela v Nemčiji, in je s tem delavcem neprekinjeno živela od poroke septembra 2002 do ločitve od njega junija 2009, potem ko ji je bilo izdano dovoljenje, da se mu pridruži v tej državi. Na prvi pogled so pogoji, navedeni v prejšnji točki, izpolnjeni.

31

Vendar nemška, italijanska in avstrijska vlada trdijo, da pojem „družinski člani“ v smislu člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 vključuje le družinske člane turškega delavca, ki so tudi sami turški državljani. Ker je N. Dülger tajska državljanka, se torej ne more sklicevati na pravice iz te določbe.

32

Te trditve ni mogoče sprejeti.

33

Iz ustavljene sodne prakse izhaja, da je člen 7 Sklepa št. 1/80 sestavni del prava Unije (glej sodbo z dne 20. septembra 1990 v zadevi Sevince, C-192/89, Recueil, str. I-3461, točki 8 in 9, in z dne 29. marca 2012 v združenih zadevah Kahveci in Inan, C-7/10 in C-9/10, točka 23).

34

Ta člen 7, prvi odstavek, ne vsebuje niti opredelitve pojma „družinski člani“ delavca niti izrecnega napotila na pravne ureditve držav članic pri določanju smisla in obsega tega pojma. Poleg tega navedeni člen ne vsebuje nobenega pogoja glede državljanstva družinskih članov.

35

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pojem „družinski člani“ ne vsebuje nobenega elementa, ki bi nakazoval, da bi bil pomen pojma „družinski član“ omejen na delavčevo krvno sorodstvo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2004 v zadevi Ayaz, C-275/02, ZOdl., str. I-8765, točka 46).

36

Da se v takih okoliščinah v državah članicah zagotovi enotna uporaba pojma „družinski člani“ v smislu člena 7, odstavek 1, Sklepa št. 1/80, je treba ta pojem na ravni Unije razlagati enotno in avtonomno (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Ayaz, točka 39).

37

Kot je že presodilo Sodišče, je treba pojem „družinski člani“ delavca razlagati glede na cilj, ki mu ta pojem sledi, in glede na okvir, v katerega je umeščen (zgoraj navedena sodba Ayaz, točka 40).

38

Glede tega je treba opozoriti, da ima sistem postopne pridobitve pravic iz člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 dvojni cilj.

39

Prvič, ta določba pred iztekom začetnega obdobja treh let omogoča prisotnost družinskih članov delavca migranta pri njem, da bi tako z združitvijo družine spodbujala zaposlitev in prebivanje turškega delavca, ki je že zakonito vključen v državo članico gostiteljico (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Kahveci in Inan, točka 32 in navedena sodna praksa).

40

Drugič, namen te določbe je okrepitev trajne vključenosti družine turškega delavca migranta v državo članico gostiteljico, tako da se zadevnemu družinskemu članu po treh letih zakonitega prebivanja na ozemlju te države članice omogoči, da sam vstopi na trg dela. Glavni cilj, ki se s tem uresničuje, je utrjevanje položaja tega družinskega člana, ki je v tej fazi že zakonito vključen v državo članico gostiteljico, tako da se mu omogoči, da se v zadevni državi sam vzdržuje in da si torej tam ustvari samostojen položaj glede na položaj delavca migranta (glej med drugim sodbo z dne 11. novembra 2004 v zadevi Cetinkaya, C-467/02, ZOdl., str. I-10895, točka 25, in zgoraj navedeno sodbo Kahveci in Inan, točka 33).

41

Iz tega je razvidno, da združitev družine igra ključno vlogo v ureditvi, ki jo vzpostavlja člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80.

42

Združitev družine – ki je nepogrešljiv element družinskega življenja, ki ga uživajo turški delavci, ki so vključeni na trg dela držav članic – prispeva k izboljšanju kakovosti njihovega bivanja in k vključevanju v te države in tako spodbuja socialno kohezijo zadevne družbe.

43

Nemška vlada pa zatrjuje, da smisel in cilj Pridružitvenega sporazuma in Sklepa št. 1/80 nista v tem, da bi se člen 7, prvi odstavek, tega sklepa uporabljal tudi za neturške državljane. Cilji tega sporazuma so predvsem gospodarski. Ureditev pravice do prebivanja zakonca turškega delavca torej ni aktualni problem pridružitve, ki temelji na teh ciljih.

44

Te trditve ni mogoče sprejeti.

45

Čeprav je res, da je v skladu z besedilom člena 2(1) Pridružitvenega sporazuma njegov cilj spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med Evropsko gospodarsko Skupnostjo in Turčijo, pa je kljub temu jasno, da sta pogodbenici s členom 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, ki določa, da imajo družinski člani turškega delavca možnost, da se mu pridružijo v državi članici, v kateri je zaposlen, sporazum utemeljili na razlogih, ki presegajo zgolj gospodarske.

46

Člen 7 Sklepa št. 1/80 je namreč v oddelku 1 poglavja II tega sklepa z naslovom „Socialne določbe“. To poglavje ureja vprašanja glede zaposlitve in prostega gibanja delavcev.

47

Ugodnosti, ki jih združitev družine prispeva k družinskemu življenju, kakovosti bivanja in vključitvi turškega delavca v državo članico, v kateri je zaposlen in v kateri prebiva, očitno niso odvisne od državljanstva družinskih članov, ki imajo dovoljenje, da se jim pridružijo v tej državi.

48

Poleg tega je Sodišče že odločilo, da so socialne določbe Sklepa št. 1/80, med katere spada tudi člen 7, prvi odstavek, tega sklepa, naslednji korak pri zagotavljanju prostega gibanja delavcev na podlagi členov 45 PDEU, 46 PDEU in 47 PDEU in da je treba načela, določena v teh členih, razširiti, kolikor je mogoče, na turške državljane, ki uživajo pravice, podeljene s tem sklepom (glej v tem smislu sodbi z dne 23. januarja 1997 v zadevi Tetik, C-171/95, Recueil, str. I-329, točka 20, in z dne 17. aprila 1997 v zadevi Kadiman, C-351/95, Recueil, str. I-2133, točka 30).

49

Iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da se je treba glede določitve pomena pojma „družinski član“ v smislu člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 sklicevati na razlago, ki je dana za isti pojem na področju prostega gibanja delavcev državljanov držav članic Unije, še natančneje, na pomen, ki je priznan členu 10(1) Uredbe št. 1612/68 (glej zgoraj navedeno sodbo Ayaz, točka 45).

50

Člen 10(1) te uredbe je določal, da imajo družinski člani delavca iz države članice pravico, da se mu pridružijo v državi članici, v kateri je zaposlen, ne glede na svoje državljanstvo.

51

Ta določba je bila razveljavljena, v členih 6(2) in 7(2) Direktive 2004/38 pa je določeno načelo, da imajo družinski člani državljana Unije, ki nimajo državljanstva države članice, pravico, da ga spremljajo ali se mu pridružijo v državi članici gostiteljici.

52

Morebitna omejitev pravice do združitve družine, ki bi bila nujna posledica, če bi se pravice iz člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 uporabljale le za družinske člane, ki imajo turško državljanstvo, bi ogrozila namen te določbe.

53

Taka omejitev bi tudi nasprotovala pravici do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ker je člen 7 Sklepa št. 1/80 sestavni del prava Unije, morajo države članice spoštovati obveznosti iz tega člena te listine, ki ji člen 6(1) PEU priznava enako pravno veljavnost, kot jo imata Pogodbi.

54

Kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 50 do 53 sklepnih predlogov, je ta razlaga pojma „družinskih članov“ v smislu člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 še toliko bolj utemeljena, ker se do nje pride tudi z uporabo Sklepa št. 3/80 Pridružitvenega sveta z dne 19. septembra 1980 o uporabi sistemov socialne varnosti držav članic Evropskih skupnosti za turške delavce in njihove družinske člane (UL 1983, C 110, str. 60).

55

Člen 1(a) Sklepa št. 3/80 namreč določa med drugim, da je za namene uporabe tega sklepa pojem družinskega člana enak kot v členu 1 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35).

56

Sodišče je pri razlagi osebne veljavnosti Uredbe št. 1408/71 že prej odločilo, da se člen 2(1) te uredbe nanaša na jasno ločeni kategoriji oseb, in sicer na delavce na eni strani ter na njihove družinske člane in preživele osebe na drugi strani. Prvi morajo, zato da bi zanje veljala ta uredba, biti državljani ene od držav članic, osebe brez državljanstva ali begunci, ki prebivajo na ozemlju ene od držav članic. Nasprotno pa za to, da bi se omenjena uredba uporabljala za družinske člane ali preživele osebe delavcev, ki so državljani Unije, ni nikakršnega pogoja v zvezi z njihovim državljanstvom (glej med drugim sodbi z dne 30. aprila 1996 v zadevi Cabanis-Issarte, C-308/93, Recueil, str. I-2097, točka 21, in z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Ruhr, C-189/00, Recueil, str. I-8225, točka 19).

57

Sodišče je prav tako presodilo, da se opredelitev osebne veljavnosti Sklepa št. 3/80 iz njegovega člena 2 zgleduje po enaki opredelitvi iz člena 2(1) Uredbe št. 1408/71 (sodba z dne 4. maja 1999 v zadevi Sürül, C-262/96, Recueil, str. I-2685, točka 84).

58

Razlage člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, ki jo utemeljujejo zgoraj navedeni razlogi, ni mogoče ovreči z dejstvom, da so se, kot je poudarilo predložitveno sodišče, številne sodbe Sodišča v zvezi s to določbo nanašale na turško državljanstvo družinskih članov delavca (glej sodbi z dne 16. marca 2000 v zadevi Ergat, C-329/97, Recueil, str. I-1487, točka 67, in z dne 22. junija 2000 v zadevi Eyüp, C-65/98, Recueil, str. I-4747, točka 48, ter zgoraj navedeni sodbi Derin, točka 48, in Bozkurt, točka 46).

59

V vseh teh sodbah so se namreč spori o glavni stvari nanašali na ugodnosti, ki jih določa Sklep št. 1/80 za otroke ali zakonce turškega delavca, ki imajo tudi turško državljanstvo. Ker je bilo tako, se Sodišče niti ni posebej ukvarjalo s samim državljanstvom družinskih članov.

60

Nemška, italijanska in avstrijska vlada zatrjujejo tudi, da bi široka razlaga člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80, ker bi dopuščala, da se državljani tretjih držav, katerih število je težko določiti, sklicujejo na to določbo, preveč razširila osebno veljavnost Sklepa št. 1/80.

61

Ob tem zadostuje spomniti, da člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 združitev družine izrecno pogojuje z dovoljenjem za pridružitev turškemu delavcu migrantu, ki se podeli v skladu s pravili ureditve države članice gostiteljice (zgoraj navedeni sodbi Ayaz, točki 34 in 35, in Derin, točka 63).

62

Ta pogoj, ki od uporabe člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 izključuje družinske člane turškega delavca, ki so vstopili na ozemlje države članice gostiteljice in v njej prebivajo v nasprotju z ureditvijo te države (zgoraj navedena sodba Cetinkaya, točka 23), se utemeljuje s tem, da v okviru pridružitve EGS-Turčija združitev družine ne pomeni pravice za družinske člane turškega delavca migranta, ampak je, nasprotno, odvisna od odločitve nacionalnih organov, sprejete samo na podlagi nacionalnega prava zadevne države članice ob upoštevanju temeljnih pravic (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Derin, točka 64).

63

Iz istega razloga prav tako ni mogoče trditi, da dejstvo, da se člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 uporablja za družinske člane turškega delavca, ki nimajo turškega državljanstva, pomeni ugodnejše obravnavanje teh oseb kot družinskih članov državljana Unije, ki nimajo državljanstva države članice, kar je kršitev člena 59 Dodatnega protokola.

64

V nasprotju z ureditvijo, ki se uporablja za družinske člane turškega delavca, imajo namreč v skladu s členom 5(2) Direktive 2004/38 družinski člani državljana Unije, ki so državljani tretje države, pravico do vstopa na ozemlje držav članic samo z vstopnim vizumom ali veljavnim dovoljenjem za prebivanje.

65

Zato je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da se družinski član turškega delavca, ki je državljan tretje države, ki ni Turčija, v državi članici gostiteljici lahko sklicuje na pravice iz te določbe, če so vsi drugi pogoji iz te določbe izpolnjeni.

66

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ustanovljen s Sporazumom med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani in države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale 12. septembra 1963 v Ankari in ki je bil sklenjen, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom 64/732/EGS Sveta z dne 23. decembra 1963, je treba razlagati tako, da se družinski član turškega delavca, ki je državljan tretje države, ki ni Turčija, v državi članici gostiteljici lahko sklicuje na pravice iz te določbe, če so vsi drugi pogoji iz te določbe izpolnjeni.