Zadeva C‑388/11

Le Crédit Lyonnais

proti

Ministre du Budget, des Comptes publics et de la Réforme de l’État

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d’État (Francija))

„Davek na dodano vrednost — Šesta direktiva 77/388/EGS — Člena 17 in 19 — Odbitek vstopnega davka — Hkratna uporaba blaga in storitev za obdavčljive in za oproščene transakcije — Odbitni delež — Izračun deleža — Podružnice s sedeži v drugih državah članicah ali tretjih državah — Neupoštevanje njihovega prometa“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 12. septembra 2013

1. Usklajevanje davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Odbitni delež – Davčni zavezanec s stalno poslovno enoto v drugi državi članici – Določitev odbitnega deleža ob upoštevanju prometa, ki ga ustvari ta stalna poslovna enota – Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 77/388, členi 5(7)(a), 6(3) in 17(5), tretji pododstavek, in 19(1))

2. Usklajevanje davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Odbitni delež – Davčni zavezanec s stalno poslovno enoto v tretji državi – Določitev odbitnega deleža ob upoštevanju prometa, ki ga ustvari ta stalna poslovna enota – Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 77/388, člena 17(3)(a) in (c) ter 19(1))

3. Usklajevanje davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Nacionalna ureditev, ki določa, da se za izračun odbitnega deleža za področje dejavnosti družbe davčne zavezanke upošteva promet, ki ga ustvari stalna poslovna enota s sedežem v drugi državi članici ali tretji državi – Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 77/388, člen 17(5), tretji pododstavek)

1.  Člena 17(2) in (5) ter 19(1) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da družba, ki ima sedež v državi članici, za določitev odbitnega deleža davka na dodano vrednost, ki se zanjo uporablja, ne sme upoštevati prometa, ki ga ustvarijo njene podružnice s sedežem v drugih državah članicah.

   To, da se davčnemu zavezancu dovoli pri izračunu deleža odbitka, ki se uporablja za njegov sedež v neki državi članici, upoštevati promet, ki ga ustvarijo njegove stalne poslovne enote s sedežem v drugih državah članicah, namreč ne more zagotoviti, da se v vseh primerih popolnoma spoštuje načelo nevtralnosti davka na dodano vrednost, v primerjavi s sistemom, po katerem mora davčni zavezanec v vsaki državi članici, v kateri je mogoče šteti, da ima stalno poslovno enoto v smislu Šeste direktive, določiti različen odbitni delež.

   Dalje, posledica takega načina določitve odbitnega deleža, ki se uporablja za sedež davčnega zavezanca, bi lahko bilo to, da se za vse pridobitve, ki jih je ta davčni zavezanec opravil v državi članici, v kateri ima sedež, poveča del davka na dodano vrednost, ki ga ta sedež sme odbiti, čeprav nekatere pridobitve nikakor niso povezane z dejavnostmi stalnih poslovnih enot, ki imajo sedež zunaj te države. Tako bi bila vrednost uporabljivega odbitnega deleža izkrivljena.

   Iz tega razloga lahko tak način določitve odbitnega deleža ogrozi polni učinek členov 5(7)(a) in 6(3) Šeste direktive, ki določeno diskrecijsko pravico podeljujeta državam članicam, s tem da blaži učinke njihove izbire glede davčne politike.

   (Glej točke od 37 do 40 in točko 1 izreka.)

2.  Člena 17(3)(a) in (c) ter 19(1) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da družba, ki ima sedež v državi članici, za določitev odbitnega deleža davka na dodano vrednost, ki se zanjo uporablja, ne sme upoštevati prometa, ki ga ustvarijo njene podružnice s sedežem v tretjih državah.

   Ureditev odbitkov namreč temelji na načelu teritorialnosti veljavnih nacionalnih predpisov in zato se, kadar ima davčni zavezanec stalno enoto v državi, v kateri nima sedeža, za namene uporabe določb Šeste direktive šteje, da gospodarske dejavnosti, ki jih opravlja v njej, opravlja stalna poslovna enota.

   Vendar niti v preambuli Šeste direktive niti v njenih določbah ni mogoče zaslediti ničesar, na podlagi česar bi lahko sklepali, da bi dejstvo, da ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto zunaj Unije, lahko vplivalo na ureditev odbitkov, ki za tega davčnega zavezanca velja v državi članici, v kateri ima sedež.

   (Glej točke 42, 43, 49 in točko 2 izreka.)

3.  Tretji pododstavek člena 17(5) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da državi članici ne dopušča sprejeti pravilo za izračun odbitnega deleža za področje dejavnosti družbe davčne zavezanke, s katerim ji dovoljuje, da upošteva promet, ki ga ustvari podružnica, ki ima sedež v drugi državi članici ali tretji državi v drugi državi članici ali tretji državi.

   Napotila iz tretjega pododstavka člena 17(5) Šeste direktive na „področja dejavnosti“ namreč ni mogoče razlagati tako, da zadeva geografska območja. Kot je namreč razvidno iz člena 4(1) in (2) Šeste direktive, se izraz „dejavnost“ v okviru Šeste direktive nanaša na različne vrste gospodarskih dejavnosti, kot so dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve.

   (Glej točke 53, 55, 56, in točko 3 izreka.)

Zadeva C‑388/11

Le Crédit Lyonnais

proti

Ministre du Budget, des Comptes publics et de la Réforme de l’État

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d’État (Francija))

„Davek na dodano vrednost — Šesta direktiva 77/388/EGS — Člena 17 in 19 — Odbitek vstopnega davka — Hkratna uporaba blaga in storitev za obdavčljive in za oproščene transakcije — Odbitni delež — Izračun deleža — Podružnice s sedeži v drugih državah članicah ali tretjih državah — Neupoštevanje njihovega prometa“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 12. septembra 2013

1. Usklajevanje davčnih zakonodaj — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Odbitek vstopnega davka — Odbitni delež — Davčni zavezanec s stalno poslovno enoto v drugi državi članici — Določitev odbitnega deleža ob upoštevanju prometa, ki ga ustvari ta stalna poslovna enota — Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 77/388, členi 5(7)(a), 6(3) in 17(5), tretji pododstavek, in 19(1))

2. Usklajevanje davčnih zakonodaj — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Odbitek vstopnega davka — Odbitni delež — Davčni zavezanec s stalno poslovno enoto v tretji državi — Določitev odbitnega deleža ob upoštevanju prometa, ki ga ustvari ta stalna poslovna enota — Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 77/388, člena 17(3)(a) in (c) ter 19(1))

3. Usklajevanje davčnih zakonodaj — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Odbitek vstopnega davka — Nacionalna ureditev, ki določa, da se za izračun odbitnega deleža za področje dejavnosti družbe davčne zavezanke upošteva promet, ki ga ustvari stalna poslovna enota s sedežem v drugi državi članici ali tretji državi — Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 77/388, člen 17(5), tretji pododstavek)

1.  Člena 17(2) in (5) ter 19(1) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da družba, ki ima sedež v državi članici, za določitev odbitnega deleža davka na dodano vrednost, ki se zanjo uporablja, ne sme upoštevati prometa, ki ga ustvarijo njene podružnice s sedežem v drugih državah članicah.

   To, da se davčnemu zavezancu dovoli pri izračunu deleža odbitka, ki se uporablja za njegov sedež v neki državi članici, upoštevati promet, ki ga ustvarijo njegove stalne poslovne enote s sedežem v drugih državah članicah, namreč ne more zagotoviti, da se v vseh primerih popolnoma spoštuje načelo nevtralnosti davka na dodano vrednost, v primerjavi s sistemom, po katerem mora davčni zavezanec v vsaki državi članici, v kateri je mogoče šteti, da ima stalno poslovno enoto v smislu Šeste direktive, določiti različen odbitni delež.

   Dalje, posledica takega načina določitve odbitnega deleža, ki se uporablja za sedež davčnega zavezanca, bi lahko bilo to, da se za vse pridobitve, ki jih je ta davčni zavezanec opravil v državi članici, v kateri ima sedež, poveča del davka na dodano vrednost, ki ga ta sedež sme odbiti, čeprav nekatere pridobitve nikakor niso povezane z dejavnostmi stalnih poslovnih enot, ki imajo sedež zunaj te države. Tako bi bila vrednost uporabljivega odbitnega deleža izkrivljena.

   Iz tega razloga lahko tak način določitve odbitnega deleža ogrozi polni učinek členov 5(7)(a) in 6(3) Šeste direktive, ki določeno diskrecijsko pravico podeljujeta državam članicam, s tem da blaži učinke njihove izbire glede davčne politike.

   (Glej točke od 37 do 40 in točko 1 izreka.)

2.  Člena 17(3)(a) in (c) ter 19(1) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da družba, ki ima sedež v državi članici, za določitev odbitnega deleža davka na dodano vrednost, ki se zanjo uporablja, ne sme upoštevati prometa, ki ga ustvarijo njene podružnice s sedežem v tretjih državah.

   Ureditev odbitkov namreč temelji na načelu teritorialnosti veljavnih nacionalnih predpisov in zato se, kadar ima davčni zavezanec stalno enoto v državi, v kateri nima sedeža, za namene uporabe določb Šeste direktive šteje, da gospodarske dejavnosti, ki jih opravlja v njej, opravlja stalna poslovna enota.

   Vendar niti v preambuli Šeste direktive niti v njenih določbah ni mogoče zaslediti ničesar, na podlagi česar bi lahko sklepali, da bi dejstvo, da ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto zunaj Unije, lahko vplivalo na ureditev odbitkov, ki za tega davčnega zavezanca velja v državi članici, v kateri ima sedež.

   (Glej točke 42, 43, 49 in točko 2 izreka.)

3.  Tretji pododstavek člena 17(5) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da državi članici ne dopušča sprejeti pravilo za izračun odbitnega deleža za področje dejavnosti družbe davčne zavezanke, s katerim ji dovoljuje, da upošteva promet, ki ga ustvari podružnica, ki ima sedež v drugi državi članici ali tretji državi v drugi državi članici ali tretji državi.

   Napotila iz tretjega pododstavka člena 17(5) Šeste direktive na „področja dejavnosti“ namreč ni mogoče razlagati tako, da zadeva geografska območja. Kot je namreč razvidno iz člena 4(1) in (2) Šeste direktive, se izraz „dejavnost“ v okviru Šeste direktive nanaša na različne vrste gospodarskih dejavnosti, kot so dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve.

   (Glej točke 53, 55, 56, in točko 3 izreka.)