1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:

2

V uvodni izjavi 22 Direktive 2006/24 je navedeno:

„Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva sprejeta načela, zlasti načela Listine [Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)]. Še posebej ta direktiva, skupaj z [Direktivo 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 514)], skuša zagotoviti polno spoštovanje temeljnih pravic državljanov glede spoštovanja zasebnega življenja in komunikacij ter varstvo njihovih osebnih podatkov, kakor je določeno v členih 7 in 8 Listine.“

3

Člen 1 Direktive 2006/24 določa:

„1.   Namen te direktive je uskladiti določbe držav članic glede obveznosti ponudnikov javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij glede hrambe določenih podatkov, ki jih pridobivajo ali obdelujejo, da se zagotovi dostopnost podatkov za namen preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic.

2.   Ta direktiva se uporablja za podatke o prometu in lokaciji pravnih subjektov in fizičnih oseb, kakor tudi za povezane podatke, potrebne za določitev naročnika ali registriranega uporabnika. Ne uporablja se za vsebino elektronskih komunikacij, vključno z informacijami, pregledanimi z uporabo elektronskega komunikacijskega omrežja.“

4

Člen 15 te direktive določa:

„1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 15. septembra 2007. O tem takoj obvestijo Komisijo. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.   Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

3.   Vsaka država članica lahko do 15. marca 2009 odloži uporabo te direktive za hrambo komunikacijskih podatkov, ki se nanašajo na dostop do interneta, internetno telefonijo in internetno elektronsko pošto. Vsaka država članica, ki namerava uporabiti ta odstavek, v ta namen ob sprejetju te direktive uradno obvesti Svet in Komisijo prek izjave. Izjava se objavi v Uradnem listu Evropske unije.“

5

V zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Švedski je Sodišče razsodilo, da Kraljevina Švedska s tem, da v predpisanem roku ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2006/24, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

6

Komisija je Kraljevino Švedsko z dopisom z dne 28. junija 2010 pozvala, naj ji v dveh mesecih od prejema tega uradnega opomina sporoči, katere ukrepe je sprejela, da bi izpolnila svoje obveznosti iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski.

7

Švedski organi so z dopisi z dne 27. avgusta in 23. novembra 2010 ter 21. januarja 2011 odgovorili na navedeni uradni opomin in Komisijo obvestili o napredovanju postopka prenosa Direktive 2006/24 v nacionalno pravo ter ji med drugim sporočili, da je bil s tem namenom 8. decembra 2010 švedskemu parlamentu predložen predlog zakona, ki naj bi ga ta obravnaval v drugi polovici marca 2011.

8

Kraljevina Švedska je z dopisom z dne 25. marca 2011 Komisijo obvestila, da je parlament 16. marca 2011 odločil, da bo sprejetje navedenega predloga zakona odložil za eno leto. To odločitev je v skladu s posebnim ustavnim postopkom sprejela šestina članov parlamenta. Po navedbah te države članice naj bi po izteku tega enoletnega roka parlamentarna komisija, pristojna za predlog, predložila parlamentu predlog za prenos Direktive 2006/24 v nacionalno pravo.

9

V teh okoliščinah se je Komisija, ki je menila, da Kraljevina Švedska ni sprejela ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski, odločila vložiti to tožbo.

10

Kraljevina Švedska je po eni strani Komisijo z dopisom z dne 22. marca 2012 obvestila, da je švedski parlament 21. marca 2012 sprejel vladni predlog glede prenosa Direktive 2006/24 v notranje pravo, ki naj bi začel veljati 1. maja 2012, in ji po drugi strani z dopisom z dne 3. aprila 2012 sporočila ukrepe za prenos navedene direktive v nacionalno zakonodajo. Zato je Komisija 7. junija 2012 izjavila, da deloma odstopa od tožbe, kar zadeva denarno kazen 40947,20 EUR na dan. Ohranila pa je tožbena predloga glede plačila pavšalnega zneska in njegove višine.

11

Komisija je v zvezi s stroški menila, da ker je njen odstop od tožbenega predloga, naj se Kraljevini Švedski naloži denarna kazen, posledica ravnanja te države članice po koncu pisnega postopka, mora navedena država članica nositi stroške v zvezi s tem vidikom zadeve.

12

Kraljevina Švedska v odgovoru na tožbo po eni strani izpodbija zahtevo Komisije za plačilo pavšalnega zneska in po drugi strani njegovo višino. Ta država članica poleg tega nasprotuje tožbenemu predlogu Komisije glede stroškov in predlaga Sodišču, naj odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

13

V zvezi z zatrjevano neizpolnitvijo obveznosti Komisija poudarja, da mora na podlagi člena 260(1) PDEU, kadar Sodišče ugotovi, da katera od držav članic ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodbe DEU, ta država sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča. V zvezi z rokom, v katerem se mora taka sodba izvršiti, Komisija pojasnjuje, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se zaradi interesa takojšnje in enotne uporabe prava Evropske unije zahteva, da se ta izvršitev začne takoj in se čim prej konča.

14

Kraljevina Švedska priznava, da spornih ukrepov za uskladitev z zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Švedski ni sprejela v roku, določenem v uradnem opominu z dne 28. junija 2010.

15

Člen 260(2) PDEU določa, da lahko Komisija, če meni, da zadevna država članica ni sprejela potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča, pred Sodiščem vloži tožbo, potem ko je tej državi omogočila, da predloži svoje pripombe, in je določila višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki naj jo plača zadevna država in ki je po mnenju Komisija primerna glede na okoliščine zadeve.

16

V zvezi s tem je datum, po katerem se presoja neizpolnitev obveznosti na podlagi člena 260(1) PDEU, dan izteka roka, ki je določen v uradnem opominu, izdanem na podlagi navedene določbe (sodbi z dne 11. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Španiji, C-610/10, točka 67, in z dne 19. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Irski, C-374/11, točka 19).

17

Kraljevina Švedska je med postopkom navedla, da je uskladitev svojega nacionalnega prava z zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Švedski opravila predvsem z vladnim predlogom za prenos Direktive 2006/24, ki je začel veljati 1. maja 2012.

18

Tako ni sporno, da ob izteku roka dveh mesecev po tem, ko je Kraljevina Švedska prejela uradni opomin, naveden v točki 6 te sodbe, to je 28. avgusta 2010, ta država članica nikakor ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev izvršitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski.

19

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Kraljevina Švedska s tem, da ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 260 PDEU.

20

Komisija se v zvezi z izračunom pavšalnega zneska opira na sodbo z dne 12. julija 2005 v zadevi Komisija proti Franciji (C-304/02, ZOdl., str. I-6263) in na svoje sporočilo z dne 13. decembra 2005 z naslovom „Izvajanje člena 228 Pogodbe ES“ (SEC(2005) 1658), kakor je bilo posodobljeno s sporočilom z dne 20. julija 2010, naslovljenim „Izvajanje člena 260 Pogodbe o delovanju Evropske unije – posodobitev podatkov, ki se uporabljajo za izračun pavšalnih zneskov in denarnih kazni, ki jih bo Komisija predlagala Sodišču v okviru postopkov za ugotavljanje kršitev“ (SEC(2010) 923/3, v nadaljevanju: obvestilo iz leta 2010). Po mnenju Komisije mora določitev finančnih sankcij temeljiti na teži kršitve, njenem trajanju in potrebi po zagotovitvi odvračilnega učinka kazni, da se preprečijo ponovne kršitve.

21

Najprej, Komisija glede teže kršitve navaja, da upošteva pomembnost določb Unije, ki so bile kršene, posledice te kršitve za splošne in posamične interese ter ravnanje tožene države.

22

Kar, prvič, zadeva pomembnost navedenih določb, Komisija meni, da neizvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski pomeni posebej hudo neizpolnitev obveznosti, saj ni bila prenesena direktiva, ki vsebuje določbe, zelo pomembne za ponudnike elektronskih telekomunikacijskih storitev. Te določbe naj bi poleg tega zagotavljale po eni strani uravnotežen pravni okvir, ki zagotavlja tako delovanje notranjega trga kot tudi to, da bi represivni organi lahko uporabljali upoštevne podatke za boj proti hujšim oblikam kriminalitete, in po drugi strani varstvo temeljnih pravic državljanov.

23

Drugič, Komisija meni, da so posledice kršitve za splošne in posamične interese še posebej hude, saj naj bi to, da Kraljevina Švedska ni prenesla Direktive 2006/24, povzročilo finančno škodo podjetjem s sedeži v vsej Uniji in drugim državam članicam. Ta opustitev prenosa naj bi zasebnim švedskim telekomunikacijskim operaterjem dala konkurenčno prednost, saj naj jim ne bi bilo treba niti hraniti podatkov, ki jih njihovi konkurenti v drugih državah članicah morajo hraniti, niti investirati v delovno silo ali v material, ki sta potrebna za predložitev podatkov organom.

24

Tretjič, Komisija glede dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri presojanju teže kršitve prava Unije, meni, da je očitana neizpolnitev obveznosti jasno dokazana s tem, da Kraljevina Švedska v predpisanem roku, torej najkasneje 15. septembra 2007, ni niti sprejela niti priglasila nacionalnih ukrepov za prenos. Vseeno pa naj bi bilo treba upoštevati dejstvo, da ta država članica še nikoli prej ni opustila izvršitve sodbe, ki jo je izdalo Sodišče na podlagi člena 258 PDEU.

25

Komisija glede na zgoraj navedene ugotovitve in okoliščine predlaga, da se uporabi količnik teže kršitve 10 na lestvici od 1 do 20.

26

Dalje, v zvezi z merilom trajanja kršitve glede izvršitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski, razglašene 4. februarja 2010, Komisija navaja, da je med navedeno sodbo in 6. aprilom 2011, dnem sklepa Komisije o začetku postopka za ugotavljanje kršitev proti Kraljevini Švedski, preteklo 426 dni.

27

Nazadnje, kar zadeva potrebo po odvračilni sankciji, ki bi odvračala od ponovitve kršitve, je Komisija na podlagi sporočila iz leta 2010 faktor „n“, ki temelji na plačilni sposobnosti Kraljevine Švedske in na številu glasov, ki jih ima ta v Svetu Evropske unije, določila na 4,57.

28

Komisija torej v tožbi pojasnjuje, da je zahtevan pavšalni znesek, to je 9.597 EUR za vsak dan kršitve, v skladu z merili, določenimi v sporočilu iz leta 2010, rezultat množenja osnovnega pavšalnega zneska (210 EUR na dan) s količnikom teže kršitve, ki znaša 10, in s faktorjem „n“, ki znaša 4,57. Tako dobljeni skupni znesek naj bi bil 4088322 EUR za 426 dni kršitve.

29

Kraljevina Švedska v odgovoru na tožbo predvsem trdi, da Komisija zadevno neizpolnitev obveznosti presoja prestrogo z vidika teže kršitve in z vidika potrebe po odvračilnem učinku. Zlasti naj Komisija ne bi dokazala obstoja okoliščin, ki bi upravičevale uporabo tako visokega količnika teže kršitve, kot je 10, za zadevno kršitev.

30

V zvezi s tem ta država članica po eni strani trdi, da Direktiva 2006/24 za delovanje notranjega trga ni tako pomembna, kot navaja Komisija. Ta direktiva naj bi pomenila samo obrobno uskladitev nacionalnih zakonodaj na tem področju. Obveznost operaterjev, da hranijo podatke, naj bi se namreč razlikovala od ene države članice do druge in naj bi jim puščala možnost, da zakonsko uredijo področje dostopa organov do podatkov glede komunikacijskega prometa ali področje delitve stroškov hrambe, ki nastanejo operaterjem. Poleg tega naj bi po navedbah Kraljevine Švedske v pravu Unije že obstajala pravila, ki pod nekaterimi pogoji omogočajo hrambo podatkov glede komunikacijskega prometa z namenom boja proti kriminaliteti, med drugim Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah.

31

Po drugi strani naj Komisija ne bi dokazala, da je to, da Kraljevina Švedska ni prenesla te direktive, imelo posledice za zatrjevane splošne in posamične interese. Poleg tega naj bi predpisi, ki trenutno veljajo v okviru švedskega prava, omogočali izognitev tem posledicam s tem, da zagotavljajo razpoložljivost podatkov za namen preiskovanja, odkrivanja in preganjanja hudih kaznivih dejanj.

32

Ta država članica navaja tudi, da Komisija pri presoji ni upoštevala tega, da se zgoraj navedena sodba Komisija proti Švedski nanaša samo na delno opustitev izvedbe Direktive 2006/24. Kraljevina Švedska glede tega trdi, da je uporabila možnost, ki ji jo daje člen 15(3) te direktive, da odloži uporabo te direktive do 15. marca 2009, kar zadeva dostop do interneta, elektronsko pošto in internetno telefonijo. Zato se je po njenem mnenju zgoraj navedena sodba Komisija proti Švedski nanašala samo na opustitev prenosa v nacionalno zakonodajo določb direktive, za katere odlog roka, določenega na 15. september 2007, ni bil mogoč.

33

Kraljevina Švedska poleg tega navaja, da ni še nikoli opustila izvršitve sodbe Sodišča, izdane na podlagi člena 258 PDEU. Poudarja tudi, da daje velik pomen svoji obveznosti lojalnega sodelovanja. V utemeljitev zamude pri izvrševanju zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski navaja, da se je morala soočiti s široko politično razpravo o prenosu Direktive 2006/24 v svoje notranje pravo in da je izvršitev ukrepov, potrebnih za naveden prenos, vodila do težav na ravni zakonodajnega postopka in do težkih odločitev glede uravnotežanja varstva zasebnosti in nujnosti učinkovitega boja proti kriminaliteti.

34

Komisija v repliki najprej trdi, da čeprav cilj Direktive 2006/24 ni popolna uskladitev, ni mogoče skleniti, da ta direktiva ne bi imela posledic za notranji trg ali za zasebne in javne interese. Razlike pri izvajanju navedene direktive v državah članicah naj nikakor ne bi zmanjšale pomembnosti obveznosti hrambe komunikacijskih podatkov, določene v tej direktivi.

35

Dalje, kar zadeva obstoječe predpise Unije, na katere se sklicuje Kraljevina Švedska, zlasti Direktivo o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, Komisija navaja, da ta ne določa obveznosti hrambe nekaterih podatkov glede prometa v določenem obdobju, ki bi veljala za celotno Unijo.

36

Komisija poleg tega v zvezi z obstoječimi nacionalnimi določbami, na katere se sklicuje tožena država članica, zatrjuje, da tudi če bi Kraljevina Švedska morala razpolagati z nekaterimi podatki zaradi boja proti kriminaliteti, to ne bi bila posledica izvršitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski, temveč bi bila razpoložljivost teh podatkov v celoti odvisna od poslovnih odločitev različnih telekomunikacijskih operaterjev.

37

Kar pa zadeva argumentacijo te države članice, da se neizvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski nanaša zgolj na del Direktive 2006/24, Komisija navaja, da čeprav lahko države članice na podlagi člena 15(3) te direktive odložijo uporabo obveznosti hrambe do 15. marca 2009, to ne pomeni, da navedenim državam ni treba sprejeti niti najmanjšega ukrepa glede obveznosti hrambe podatkov, določene v tem členu, pred 15. marcem 2009. Zato naj bi ta argument temeljil na napačni razlagi zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski.

38

Nazadnje, glede argumenta tožene države članice v zvezi z notranjimi težavami, povezanimi z zakonodajnim postopkom, Komisija opozarja na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero naj teh notranjih težav ne bi bilo mogoče upoštevati pri presoji storjene kršitve.

39

V zvezi z notranjimi težavami ta država članica trdi, da se nanje ni sklicevala, da bi upravičila opustitev prenosa Direktive 2006/24, temveč da bi dokazala, da je bil prenos v tem primeru povezan s tako neobičajnimi težavami, da jih ni mogoče pripisati običajnemu pristopu in ravnanju Kraljevine Švedske pri izvajanju direktiv in izvrševanju sodb Sodišča. Ta država članica tudi vztraja, da se zgoraj navedeni zakonodajni postopek uporablja samo v izjemnih primerih.

40

Najprej je treba opozoriti, da mora naložitev plačila pavšalnega zneska v vsakem posameznem primeru temeljiti na upoštevanju vseh bistvenih elementov, ki zadevajo značilnosti ugotovljene neizpolnitve obveznosti in ravnanje države članice, na katero se nanaša postopek, ki se je začel na podlagi člena 260 PDEU. Ta določba v zvezi s tem podeljuje Sodišču široko diskrecijsko pravico, da odloči, ali je tako sankcijo treba naložiti (zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Španiji, točka 141, in Komisija proti Irski, točka 47).

41

Predlogi Komisije zato Sodišča ne zavezujejo in so zgolj koristen napotek. Prav tako smernice, ki jih vsebujejo obvestila Komisije, za Sodišče niso zavezujoče, temveč prispevajo k zagotovitvi preglednosti, predvidljivosti in pravne varnosti v zvezi z ravnanjem Komisije (glej sodbo z dne 7. julija 2009 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-369/07, ZOdl., str. I-5703, točka 112).

42

Na prvem mestu, v zvezi s samim načelom naložitve plačila pavšalnega zneska na podlagi člena 260 PDEU je treba navesti, da to načelo v bistvu temelji na presoji posledic neizpolnitve obveznosti zadevne države članice za zasebne in javne interese, zlasti če se je neizpolnitev obveznosti nadaljevala dlje časa po sodbi, s katero je bila prvotno ugotovljena (glej sodbo z dne 9. decembra 2008 v zadevi Komisija proti Franciji, C-121/07, ZOdl., str. I-9159, točka 58).

43

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da glede na cilj Direktive 2006/24, ki je, kot je razvidno iz njenega člena 1(1), zagotoviti dostopnost podatkov za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon hudih kaznivih dejanj, neizvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski, v kateri je bila prej ugotovljena neizpolnitev obveznosti glede te direktive, lahko poseže v zadevne zasebne in javne interese. Poleg tega, ker je neizpolnitev obveznosti, očitana Kraljevini Švedski, trajala več kot dve leti od razglasitve te sodbe, je treba ugotoviti, da je kršitev trajala precejšnje obdobje po tem dnevu.

44

Zato Sodišče meni, da je treba v obravnavani zadevi Kraljevini Švedski naložiti plačilo pavšalnega zneska.

45

Na drugem mestu, glede višine pavšalnega zneska je treba navesti, da je Sodišče pristojno ta znesek določiti tako, da je po eni strani prilagojen okoliščinam in po drugi strani sorazmeren z ugotovljeno neizpolnitvijo obveznosti in plačilno sposobnostjo zadevne države članice (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Grčiji, točka 146, in Komisija proti Španiji, točka 143).

46

Med dejavniki, ki jih je treba upoštevati glede tega, so elementi, kot sta teža kršitve in obdobje trajanja očitane neizpolnitve obveznosti po sodbi, s katero je bila ugotovljena (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Španiji, točka 144).

47

Najprej je v zvezi s težo kršitve glede na pomembnost kršenih določb Unije treba navesti, da se Direktiva 2006/24 nanaša na dejavnosti ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev na notranjem trgu in da je zakonodajalec Unije poskušal doseči cilj varstva dobrega delovanja tega trga z določitvijo usklajenih pravil glede hrambe podatkov v zvezi z elektronskimi komunikacijami (glej v tem smislu sodbo z dne 10. februarja 2009 v zadevi Irska proti Parlamentu in Svetu, C-301/06, ZOdl., str. I-593, točka 72).

48

Namen Direktive 2006/24 je z v njej določeno uskladitvijo nacionalnih zakonodaj, kot je razvidno iz njenega člena 1(1), zagotoviti dostopnost podatkov za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic. Poleg tega je iz uvodne izjave 22 te direktive razvidno, da je njen namen med drugim zagotoviti polno spoštovanje temeljnih pravic državljanov glede spoštovanja zasebnega življenja in komunikacij ter varstvo njihovih osebnih podatkov, kakor je določeno v členih 7 in 8 Listine.

49

V tem okviru je treba ugotoviti, da neizpolnitev obveznosti prenosa take direktive lahko ovira dobro delovanje notranjega trga. Taka neizpolnitev obveznosti je zato vsaj nekoliko resna, in to ne glede na raven uskladitve, določene v Direktivi 2006/24.

50

Glede posledic neizvršitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski za zasebne in javne interese je treba v zvezi z argumentom Komisije, navedenim v točki 23 te sodbe, poudariti, da je iz točk 6.1 in 6.2 poročila Komisije z dne 18. aprila 2011 z naslovom „Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Ocenjevalno poročilo o Direktivi o hrambi podatkov (Direktiva 2006/24/ES)“ (COM(2011) 225 final) razvidno, da navedena direktiva ni v celoti dosegla cilja vzpostavitve enotnih pogojev delovanja za ponudnike v Evropski uniji. Zato bi Komisija morala dokazati očitani poseg v pogoje konkurence na notranjem trgu telekomunikacijskih storitev, česar pa ni storila.

51

Poleg tega ni mogoče priznati argumenta Kraljevine Švedske, da v pravu Unije že obstajajo predpisi, ki pod nekaterimi pogoji omogočajo hrambo podatkov glede komunikacijskega prometa za boj proti kriminaliteti, in da naj bi predpisi, ki trenutno veljajo v okviru švedskega prava, omogočali izognitev posledicam za splošne in posamične interese, na katere se sklicuje Komisija. Ni namreč sporno, da navedeni predpisi ne izpolnjujejo zahtev, ki izhajajo iz Direktive 2006/24, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo ugotovljeno, da ta država članica ni izpolnila svoje obveznosti prenosa Direktive 2006/24 v notranje pravo.

52

Argument Kraljevine Švedske, da se zgoraj navedena sodba Komisija proti Švedski nanaša zgolj na delno neizvedbo Direktive 2006/24, ni utemeljen.

53

Sodišče je namreč v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Švedski ugotovilo in razsodilo, da Kraljevina Švedska s tem, da v predpisanem roku ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2006/24, ni izpolnila svojih obveznosti iz te direktive. Člen 15(3) Direktive 2006/24 je državam članicam dovoljeval, da do 15. marca 2009 odložijo uporabo obveznosti hrambe komunikacijskih podatkov, ne pa prenos navedene direktive, ki mora biti opravljen do 15. septembra 2007.

54

Kar zadeva ravnanje Kraljevine Švedske v zvezi z obveznostmi iz Direktive 2006/24, utemeljitev te države članice, da je zamuda pri izvršitvi navedene sodbe posledica izrednih notranjih težav, povezanih s posebnostmi zakonodajnega postopka, široko politično razpravo o prenosu Direktive 2006/24 in težavami v zvezi s težkimi odločitvami glede uravnotežanja varstva zasebnosti in nujnosti po učinkovitem boju proti kriminaliteti, ni mogoče sprejeti. Kot je Sodišče že večkrat poudarilo, se država članica ne more sklicevati na določbe, prakso ali stanje notranjega pravnega reda, da bi upravičila neizpolnjevanje obveznosti, ki jih nalaga pravo Unije (glej zlasti sodbo z dne 31. marca 2011 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-407/09, ZOdl., str. I-2467, točka 36). Enako velja za odločbo, kot je sklep švedskega parlamenta, naveden v točki 8 te sodbe, da se sprejetje predloga zakona za prenos te direktive odloži za eno leto.

55

Vseeno je treba kot olajševalno okoliščino upoštevati dejstvo, da Kraljevina Švedska doslej še ni nikoli opustila izvršitve sodbe Sodišča, izdane na podlagi člena 258 PDEU.

56

Na drugem mestu, glede trajanja neizpolnitve obveznosti, ki je predmet te tožbe, je treba spomniti, da čeprav člen 260 PDEU roka, v katerem je treba izvršiti sodbo, ne določa natančno, ni sporno, da je njeno izvršitev treba začeti takoj in jo končati čim prej (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Grčiji z dne 31. marca 2011, točka 34).

57

V obravnavani zadevi je treba navesti, da je kršitev trajala skoraj 27 mesecev od dneva razglasitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski, to je od 4. februarja 2010, do dneva, ko je Kraljevina Švedska svojo zakonodajo v celoti uskladila z navedeno sodbo, to je do 1. maja 2012.

58

Torej je treba ugotoviti, da je kršitev, očitana Kraljevini Švedski, trajala precej časa od razglasitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Švedski.

59

Glede na zgoraj navedene dejavnike in zlasti glede na ugotovitve iz točk od 47 do 58 te sodbe Sodišče meni, da je treba s pravično presojo okoliščin v obravnavani zadevi pavšalni znesek, ki ga bo morala plačati Kraljevina Švedska, določiti na 3 milijone EUR.

60

Zato je treba Kraljevini Švedski naložiti, naj Komisiji na račun „Lastna sredstva Evropske unije“ plača pavšalni znesek 3 milijone EUR.

61

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Kraljevini Švedski naloži plačilo stroškov, in ker ta s tožbenimi predlogi ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: