—

za A. Gülbahce M. Prottung, odvetnik,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, zastopnika,

—

za Evropsko komisijo V. Kreuschitz in G. Rozet, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določb Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je izdal Pridružitveni svet, ustanovljen s Pridružitvenim sporazumom med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 10; v nadaljevanju: Sklep št. 1/80 ali Pridružitveni sporazum).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. Gülbahce in Freie und Hansestadt Hamburg, ker mu je slednje odvzelo dovoljenje za prebivanje.

3

V skladu s členom 2(1) Pridružitvenega sporazuma je njegov cilj spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama ob polnem upoštevanju nujnosti zagotavljanja pospešenega razvoja gospodarstva Turčije in dviga ravni zaposlenosti in življenjskih razmer turškega prebivalstva.

4

Člen 12 Pridružitvenega sporazuma določa, da se „[p]ogodbenici […] dogovorita, da bosta upoštevali člene [39 ES], [40 ES] in [41 ES], zato da bi postopoma uresničili prosto gibanje delavcev med njima“, v skladu s členom 13 tega sporazuma pa se „dogovorita, da bosta upoštevali člene od [43 ES] do [46 ES] in člen [48 ES], zato da bi odpravili omejitve svobode ustanavljanja med njima.“

5

Člen 22(1) Pridružitvenega sporazuma določa:

„Zaradi uresničevanja ciljev [Pridružitvenega] sporazuma in v primerih, predvidenih v njem, je Pridružitveni svet pooblaščen za sprejemanje sklepov. Vsaka od obeh strank je obvezana sprejeti ukrepe, s katerimi izvaja sprejete sklepe. […]“

6

Člen 6 Sklepa št. 1/80 določa:

„1.   Razen v primerih, določenih s členom 7, ki ureja prost dostop do zaposlitve članov njegove družine, ima turški delavec, ki je vključen v zakoniti trg dela v državi članici:

2.   Letni dopusti in odsotnosti zaradi materinstva, nesreč pri delu ali kratkotrajnih bolezni se vštevajo v čas zakonite zaposlitve. Obdobja neprostovoljne brezposelnosti, ki jih v skladu s predpisi potrdijo pristojni organi, in odsotnosti zaradi dolgotrajnih bolezni, ki niso vštete v obdobja zakonite zaposlitve, ne vplivajo na pravice, pridobljene na podlagi prejšnje zaposlitve.

3.   Podrobna pravila za izvajanje odstavkov 1 in 2 se določijo z nacionalnimi predpisi.“

7

Člen 7 Sklepa št. 1/80 določa:

„Družinski člani turškega delavca, ki je vključen v zakoniti trg dela države članice, ki so pridobili dovoljenje, da se mu pridružijo:

Otroci turških delavcev, ki so v državi gostiteljici pridobili poklicno izobrazbo, ne glede na čas njihovega bivanja v tej državi članici, pod pogojem, da je bil vsaj eden od njihovih staršev najmanj tri leta zakonito zaposlen v zadevni državi članici, lahko v tej državi članici sprejmejo katerokoli ponujeno zaposlitev.“

8

Člen 10(1) tega sklepa določa:

„1.   Države članice Skupnosti odobrijo turškim delavcem, vključenim v njihov zakoniti trg dela, določeno ureditev brez vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva v primerjavi z delavci Skupnosti, glede plače in drugih delovnih pogojev.

2.   Ob upoštevanju členov 6 in 7 so v odstavku 1 navedeni turški delavci in njihovi družinski člani na enak način kot delavci Skupnosti deležni podpore uradov za delo pri iskanju zaposlitve.“

9

Člen 13 Sklepa št. 1/80 določa:

„Države članice Skupnosti in Turčija ne smejo uvesti novih omejitev v zvezi s pogoji dostopa do zaposlitve za delavce in njihove družinske člane, katerih prebivanje in zaposlitev na njihovem ozemlju sta zakonita.“

10

Člen 5 zakona o vstopu in bivanju tujcev na zveznem ozemlju – zakon o tujcih (Gesetz über die Einreise und den Aufenthalt von Ausländern im Bundesgebiet) z dne 9. julija 1990 (BGBl. 1990 I, str. 1354, v nadaljevanju: AuslG), naslovljen „Oblike dovoljenja za prebivanje“, v odstavku 1 določa:

„Dovoljenje za prebivanje se izda v obliki:

11

Člen 19 AuslG, naslovljen „Samostojna pravica do prebivanja zakonca“, določa:

„(1)   Ob prenehanju življenjske skupnosti se dovoljenje za prebivanje zakonca podaljša kot samostojna pravica do prebivanja, ne glede na razlog za prebivanje iz člena 17(1), če je

[...]

(2)   V primerih, določenih v odstavku 1, je treba dovoljenje za prebivanje podaljšati za eno leto; to podaljšanje – brez poseganja v določbe odstavka 1, tretji stavek – ni v nasprotju z uveljavljanjem socialnih pomoči. Po tem je dovoljenje za prebivanje mogoče podaljšati za omejeno obdobje, če niso izpolnjeni pogoji za neomejeno podaljšanje.

[...]“

12

Člen 23 AuslG, naslovljen „Tuji družinski člani nemških državljanov“, v odstavku 1 določa:

„Dovoljenje za prebivanje je v skladu s členom 17(1) treba izdati tujemu

[...]

če zadevni nemški državljan običajno prebiva na zveznem ozemlju;

[...]“

13

Člen 1 uredbe o delovnem dovoljenju za delavce, ki niso nemški državljani (Verordnung über die Arbeitserlaubnis für nichtdeutsche Arbeitnehmer), v različici, objavljeni 12. septembra 1980 (BGBl. 1980 I, str. 1754, v nadaljevanju: AEVO), določa:

„Dovoljenje na podlagi člena 19(1) zakona o spodbujanju zaposlovanja (delovno dovoljenje) je mogoče izdati glede na položaj in gibanja na trgu dela

14

Člen 2 AEVO, naslovljen „Posebno dovoljenje za delo“, v odstavku 1 določa:

„Delovno dovoljenje je neodvisno od položaja in razvoja trga dela in ga je treba izdati brez omejitev, določenih v členu 1(1), točka 1, če je delavec

[...]

[...]“

15

Člen 4(2) AEVO določa:

„Delovno dovoljenje iz člena 2(1), (2), točki 1 in 2, je omejeno na pet let. Brez omejitve veljavnosti ga je treba izdati delavcem, ki so zadnjih osem let pred začetkom veljave delovnega dovoljenja neprekinjeno in zakonito prebivali na območju veljave te uredbe.“

16

Člen 284 tretje knjige socialnega zakonika (Sozialgesetzbuch, Drittes Buch), v različici, ki je veljala od 1. januarja 1998 do 31. decembra 2003 (BGBl. 1997 I, str. 594, v nadaljevanju: SGB III), določa:

„1.   Tujci se lahko zaposlijo samo na podlagi dovoljenja, ki ga izda zavod za zaposlovanje in so lahko zaposleni pri delodajalcih samo, če imajo takšno dovoljenje.

[...]

5.   Dovoljenje se sme izdati le, če ima tujec dovoljenje za bivanje v skladu s členom 5 [AuslG], če določbe, ki se uporabijo, ne določajo drugače in če opravljanja zaposlitve ne izključuje določba tujega prava.“

17

Člen 286 SGB III, naslovljen „Delovno dovoljenje za nedoločen čas“, določa:

„(1)   Delovno dovoljenje za nedoločen čas se izda, če tujec

Za posamezne skupine oseb se lahko na podlagi določb uredbe dopusti izjeme od prvega stavka št. 1.

[...]

3.   Dovoljenje za delo za nedoločen čas se izda brez časovne omejitve in brez omejitev glede podjetij, zadevnih poklicev ali regij, če določbe uredbe ne določajo nasprotno.“

18

Člen 2 uredbe o delovnih dovoljenjih za tuje delavce (Verordnung über die Arbeitsgenehmigung für ausländische Arbeitnehmer), z dne 17. septembra 1998 (BGBl. 1998 I, str. 2899, v nadaljevanju: ArGV), naslovljen „Delovno dovoljenje za nedoločen čas“ v odstavku 1 določa:

„Delovno dovoljenje za nedoločen čas se ne glede na določbe iz člena 286(1), prvi stavek, točka 1, SGB III, izda tudi tedaj, ko tujec

[...]“

19

Člen 5 ArGV, naslovljen „Razmerje do statusa glede pravice do prebivanja“, določa:

„Ne glede na člen 284(5) SGB III, je dovoljenje za prebivanje mogoče izdati tudi tujcem,

20

V skladu s členom 8(1), točka 1, ArGV veljavnost delovnega dovoljenja preneha, če tujec ne izpolnjuje nobenega od pogojev, navedenih v členu 5.

21

Zakon o stalnem prebivališču, delu in integraciji tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet), z dne 30. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1950), kakor je bil spremenjen (BGBl. 2008 I, str. 162, v nadaljevanju: AufenthG), je začel veljati 1. januarja 2005. Člen 5 tega zakona, naslovljen „Zahteva po dovoljenju za prebivanje“, v odstavkih 2 in 5 določa:

„2.   Na podlagi dovoljenja za prebivanje se je mogoče zaposliti, če ta zakon tako določa ali če dovoljenje za prebivanje izrecno omogoča tako zaposlitev. V vsakem dovoljenju za prebivanje mora biti navedeno, ali se je dovoljeno zaposliti. Tujec, ki nima dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve, se lahko zaposli le, če s tem soglaša zvezni zavod za zaposlovanje ali če je s predpisom določeno, da je taka zaposlitev zakonita tudi brez dovoljenja tega zavoda. Navedeni zavod mora omejitve glede izdaje dovoljenja navesti v dovoljenju za prebivanje.

[...]

5.   Tujec, ki ima v skladu s Sporazumom o pridružitvi pravico do prebivanja, nima pa dovoljenja za naselitev ali dovoljenja za stalno prebivanje v EU, mora obstoj te pravice dokazati, tako da predloži dovoljenje za prebivanje. Dovoljenje za prebivanje se izda na prošnjo.“

22

Člen 105 AufenthG, naslovljen „Ohranitev veljave delovnega dovoljenja“, v odstavku 2 določa:

„Delovno dovoljenje, izdano pred začetkom veljavnosti tega zakona, je treba šteti za odobritev opravljanja poklicne dejavnosti brez omejitev, ki jo je dal zvezni zavod za zaposlovanje.“

23

A. Gülbahce je turški državljan, ki se je junija 1997 poročil z nemško državljanko. V Nemčijo je vstopil 8. junija 1998 na podlagi vizuma, izdanega zaradi ponovne združitve družine. Nemški organi so mu julija 1998 za eno leto izdali dovoljenje za prebivanje, ki ga je podaljšal junija leta 1999, avgusta 2001 in januarja 2004. Istočasno mu je pristojni zavod za zaposlovanje 29. septembra 1998 izdal časovno neomejeno delovno dovoljenje.

24

Pristojni nemški organi so se julija 2005 seznanili s tem, da je žena A. Gülbahceja novembra 1999 pisno izjavila, da od 1. oktobra 1999 dalje od njega živi ločeno. Freie und Hansestadt Hamburg je z odločbo z dne 6. februarja 2006, potrjeno z odločbo z dne 29. avgusta 2006, z učinkom za nazaj odpravilo dovoljenji za prebivanje, izdani A. Gülbahceju avgusta 2001 in januarja 2004. Po mnenju Freie und Hansestadt Hamburg sta bili podaljšanji dovoljenja za prebivanje nepravilni zato, ker med A. Gülbahcejem in njegovo soprogo ni obstajala življenjska skupnost dve leti. Poleg tega podaljšanje, odobreno na podlagi člena 6 Sklepa št. 1/80 ne bi bilo mogoče, ker pri istem delodajalcu ni bil zaposlen vsaj eno leto.

25

A. Gülbahce je pri Verwaltungsgericht Hamburg vložil tožbo, ki je bila zavrnjena s sodbo z dne 3. julija 2007. Pritožbeno sodišče je s sodbo z dne 29. maja 2008 to sodbo spremenilo.

26

Po mnenju predložitvenega sodišča A. Gülbahce sicer ni dokazal obstoja življenjske skupnosti s soprogo, ki bi trajala dve leti in se tudi ne more sklicevati na člen 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80, vendar bi moralo biti njegovo dovoljenje za prebivanje podaljšano zaradi kombiniranega učinka neomejenega dovoljenja za delo, ki mu je bilo izdano v septembru 1998 in člena 10(1) tega sklepa, ki se ga razlaga v luči sodne prakse Sodišča o prepovedih diskriminacije, ki izhaja iz sporazumov, ki jih je Evropska unija sklenila z Republiko Tunizijo in Kraljevino Marokom.

27

Predložitveno sodišče je v tej zvezi ugotovilo, da je bil A. Gülbahce vključen v zakonit trg dela tako avgusta 2001 kot tudi januarja 2004 in mu zato ne bi bilo mogoče odvzeti pravice do učinkovitega izvrševanja poklicne dejavnosti zaradi varstva zakonitega interesa države, ki v tem primeru niso obstajali.

28

Na podlagi revizije, ki jo je Freie und Hansestadt Hamburg vložilo zoper sodbo, ki jo je izdalo Hamburgisches Oberverwaltungsgericht dne 29. maja 2008, je Bundesverwaltungsgericht slednjo razveljavilo s sodbo z dne 8. decembra 2009 in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

29

Po mnenju predložitvenega sodišča je Bundesverwaltungsgericht ocenilo, da člen 10(1) Sklepa 1/80 ne podeljuje niti pravice do podelitve dovoljenja za prebivanje za nazaj niti trajne pravice do prebivanja, ki je neodvisna od konkretne zaposlitve. V tej zvezi delovno dovoljenje, ki je bilo izdano pred začetkom veljave AufenthG, od 1. januarja 2005 naprej velja le še kot notranje soglasje. Takšna zakonska ureditev tudi ne krši določbe „standstill“ iz člena 13 Sklepa št. 1/80, ker je bila izdaja časovno neomejenega delovnega dovoljenja za zakonce nemških državljanov uvedena šele z ArGV septembra 1998, medtem ko je bilo na podlagi zakonske ureditve, ki je veljala leta 1980, na podlagi člena 13 tožeči stranki mogoče izdati posebno delovno dovoljenje šele po osemletnem neprekinjenem zakonitem prebivanju.

30

Ker je Hamburgisches Oberverwaltungsgericht menilo, da je razlaga prava Unije potrebna za rešitev spora, o katerem odloča, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen:

31

Najprej je treba opozoriti, da čeprav je predložitveno sodišče svoja vprašanja formalno omejilo samo na razlago členov 10(1) in 13 Sklepa 1/80, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču sporoči vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se je nanje sklicevalo v predstavitvi svojih vprašanj ali ne (glej sodbi z dne 8. novembra 2007 v zadevi ING. AUER, C-251/06, ZOdl., str. I-9689, točka 38, in z dne 5. maja 2011 v zadevi McCarthy, C-434/09, ZOdl., str. I-3375, točka 24).

32

Ne glede na prejšnje ugotovitve je treba opozoriti, da lahko Sodišče v skladu z ustaljeno prakso v okviru postopka na podlagi člena 267 PDEU iz besedila vprašanj nacionalnega sodišča, ob upoštevanju podatkov, ki mu jih je to predložilo, razbere elemente v zvezi z razlago prava Skupnosti, da bi temu sodišču omogočilo razrešitev pravnega vprašanja, o katerem odloča (sodba z dne 28. aprila 2009 v zadevi Apostolides, C-420/07, ZOdl., str. I-3571, točka 63 in navedena sodna praksa).

33

Predložitveno sodišče v tem primeru v svoji odločbi navaja, da je razveljavitev podaljšanj dovoljenj za prebivanje, izdanih A. Gülbahceju avgusta 2001 in januarja 2004, z učinkom za nazaj, temeljila na tem, da ni več obstajala življenjska skupnost z njegovo zakonsko ženo, kar je pogoj, na katerega se sklicuje AuslG v povezavi z AEVO, SGB III in ArGV glede dovoljenja za prebivanje.

34

Predložitveno sodišče nadalje navaja, da je bil A. Gülbahce 6. februarja 2006, v času razveljavitve z učinkom za nazaj, že več kot eno leto zaposlen pri istem delodajalcu, tako da so bili načeloma izpolnjeni pogoji, v skladu s katerimi je bil vključen v zakonit trg dela v smislu člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80.

35

Zato je treba vprašanja za predhodno odločanje preoblikovati v eno samo vprašanje tako, da se pojasni ali je treba člen 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da pristojnim nacionalnim organom prepoveduje, da turškemu delavcu odvzamejo dovoljenje za prebivanje z učinkom za nazaj od takrat, ko razlog za izdajo dovoljenja za prebivanje, določen v nacionalnem pravu, ne obstaja več, če se je odvzem zgodil po izteku enoletnega obdobja zakonite zaposlitve, ki je določeno v navedenem členu 6(1), prva alinea.

36

V tej zvezi je treba spomniti, da se pravice, ki so turškim delavcem priznane z določbami člena 6(1) Sklepa št. 1/80, postopoma razširjajo glede na trajanje zakonite zaposlitve in uresničujejo cilj postopne utrditve položaja zadevnih oseb v državi članici gostiteljici (glej zlasti sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi Sedef, C-230/03, ZOdl., str. I-157, točka 34).

37

Kot je razvidno iz člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80, ima turški delavec po enem letu zakonite zaposlitve pravico, da je še naprej zaposlen pri istem delodajalcu.

38

V skladu s sodno prakso Sodišča polni učinek te pravice nujno vključuje obstoj povezane pravice do prebivanja zadevne osebe (glej zlasti sodbo z dne 7. julija 2005 v zadevi Dogan, C-383/03, ZOdl., str. I-6237, točka 14).

39

Zakonitost zaposlitve turškega državljana v državi članici gostiteljici v smislu člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 predpostavlja stabilen in varen položaj na trgu dela navedene države članice in na podlagi tega vključuje nesporno pravico do prebivanja (sodbi z dne 16. decembra 1992 v zadevi Kus, C-237/91, Recueil, str. I-6781, točka 22, in z dne 18. decembra 2008 v zadevi Altun, C-337/07, ZOdl., str. I-10323, točka 53).

40

Kot je predstavljeno v točki 34 te sodbe, je v tem primeru nesporno, da je bila predpostavka v zvezi s pogojem enoletnega obdobja zakonite zaposlitve, ki je določena v navedenem členu 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80, izpolnjena, ko sta bili 6. februarja 2006 razveljavljeni podaljšanji dovoljenja za prebivanje A. Gülbahceju.

41

Po mnenju nacionalnih organov ta razveljavitev temelji na ugotovitvi, da po eni strani ta pogoj ni bil izpolnjen avgusta 2001 in januarja 2004, ko je bilo A. Gülbahceju podaljšano dovoljenje za prebivanje, ter po drugi strani slednji na te datume ni več izpolnjeval pogoja, na katerega je bilo vezano njegovo dovoljenje za prebivanje, namreč obstoj življenjske skupnosti z nemško državljanko.

42

Po mnenju nacionalnih organov, če turški delavec v obdobju prvega leta zaposlitve preneha izpolnjevati pogoje, pod katerimi mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje, njegova pravica do prebivanja izgubi naravo nesporne pravice, zato naj od tega trenutka dalje obdobij zaposlitve tega delavca ne bi bilo mogoče upoštevati za pridobitev pravic iz člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80, ker ne izpolnjuje pogoja enoletne zakonite zaposlitve v smislu sodne prakse Sodišča.

43

Vendar je Sodišče izrecno zavrnilo ta argument prav v zvezi z nacionalnimi določbami, ki so dovoljenje za prebivanje turškega državljana pogojevale s skupnim življenjem z državljanom zadevne države članice.

44

V sodbi z dne 29. septembra 2011 v zadevi Unal (C-187/10, ZOdl., str. I-9045), ki je bila razglašena po vložitvi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, je Sodišče že imelo priložnost ugotoviti, da od takrat, ko se turški državljan lahko veljavno sklicuje na pravice na podlagi določbe Sklepa št. 1/80, te pravice niso več odvisne od nadaljnjega obstoja okoliščin, zaradi katerih so nastale, saj takšnega pogoja ta sklep ne vsebuje (zgoraj navedena sodba Unal, točka 50).

45

V tej zvezi je treba opozoriti na to, da na podlagi tega člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 zadošča, da je bil turški delavec zakonito zaposlen več kot eno leto, da bi imel pravico do podaljšanja delovnega dovoljenja pri istem delodajalcu, ker na podlagi te določbe priznanje te pravice ni odvisno od nobenega drugega pogoja, zlasti pa ne od pogojev, pod katerimi je bila pridobljena pravica do vstopa in prebivanja (zgoraj navedena sodba Unal, točka 38 in navedena sodna praksa).

46

Sodišče je na podlagi te ugotovitve razsodilo, da turški delavec, ki je bil več kot eno leto zaposlen na podlagi veljavnega delovnega dovoljenja, izpolnjuje pogoje iz tega člena 6(1), prva alinea, čeprav mu je bilo dovoljenje za prebivanje najprej izdano za druge namene, in ne za opravljanje zaposlitve (zgoraj navedena sodba Unal, točka 39 in navedena sodna praksa).

47

V sedanjem stanju prava Unije Sklep št. 1/80 nikakor ne vpliva na pristojnost držav članic, da turškemu državljanu zavrnejo vstop na njihovo ozemlje in da tam pridobi prvo zaposlitev. Ta sklep tem državam tudi načeloma ne prepoveduje, da določijo pogoje njegove zaposlitve do izteka enega leta, ki je določen v členu 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 (glej zgoraj navedeno sodbo Unal, točka 41 in navedena sodna praksa).

48

Vendar člena 6(1) Sklepa št. 1/80 ni mogoče razlagati tako, da lahko država članica enostransko spremeni vsebino sistema postopnega vključevanja turških državljanov na trg dela države članice gostiteljice, tako da delavcu, ki je lahko vstopil na njeno ozemlje in ki je v njej neprekinjeno in pri istem delodajalcu zakonito opravljal dejansko in resnično gospodarsko dejavnost več kot eno leto, prepreči uživanje pravic, ki so mu postopno – glede na trajanje zaposlitve – priznane s tremi alineami te določbe (glej zgoraj navedeno sodbo Unal, točka 42 in navedena sodna praksa).

49

Taka razlaga bi Sklepu št. 1/80 odvzela pomen in bi ta ostal brez polnega učinka, ker je besedilo člena 6(1) tega sklepa splošno in nepogojno, saj v njem ni določena možnost držav članic, da lahko omejijo pravice, ki so s to določbo priznane neposredno turškim delavcem (zgoraj navedena sodba Unal, točki 43 in 44 in navedena sodna praksa).

50

Zaposlitev turškega državljana na podlagi dovoljenja za prebivanje, izdanega kot posledica goljufivega ravnanja, ki je privedlo do obsodbe, ali na podlagi začasnega dovoljenja za prebivanje, ki velja le, dokler ni dokončno odločeno o njegovi pravici do prebivanja, ne more ustvariti pravic v korist tega državljana na podlagi člena 6(1) Sklepa št. 1/80 (zgoraj navedena sodba Unal, točka 47).

51

Vendar iz postopka v glavni stvari, drugače kot iz primera, ki se nanaša na navidezno zakonsko zvezo, v kateri je bila izdana sodba z dne 5. junija 1997 v zadevi Kol (C-285/95, Recueil, str. I-3069), ne izhaja, da naj bi A. Gülbahce opravljal svojo zaposlitev na podlagi dovoljenja za bivanje, ki je bilo izdano kot posledica goljufivega ravnanja oziroma na podlagi dovoljenja, izdanega do sprejetja dokončne odločitve glede njegovega dovoljenja za prebivanje.

52

Poleg tega je imel v skladu s členom 2(1), točka 2, AEVO ter členom 2(1) in (5) ArGV pravico do prebivanja, ki mu je od 29. septembra 1998, ko mu je pristojni zavod za zaposlovanje izdal delovno dovoljenje za nedoločen čas, omogočala prosto opravljanje plačane zaposlitve. Predložitveno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da ni bilo ugotovljeno, da naj bi svojo pravico do vstopa in prebivanja v Nemčiji pridobil na podlagi prevare.

53

Nesporno je, da je A. Gülbahce upošteval zakone in druge predpise države članice gostiteljice glede vstopa na njeno ozemlje in zaposlovanja.

54

V teh okoliščinah bi bilo v nasprotju s členom 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80, če se ne bi priznalo, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari bila v Nemčiji zakonito zaposlena več kot eno leto.

55

Zato je treba obdobja zaposlitve, ki jih je tožeča stranka v postopku v glavni stvari izpolnila po pridobitvi dovoljenja za prebivanje in delovnega dovoljenja, in pred razveljavitvijo podaljšanj tega dovoljenja za prebivanje z učinkom za nazaj, šteti za izpolnitev pogoja enoletne zakonite zaposlitve v smislu člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80.

56

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da pristojnim nacionalnim organom prepoveduje, da se dovoljenje za prebivanje turškemu delavcu odvzame z učinkom za nazaj od trenutka, od katerega razlog za izdajo dovoljenja za prebivanje, določen v nacionalnem pravu, ne obstaja več, če ta ni ravnal goljufivo in če je do odvzema prišlo po izteku enoletnega obdobja zakonite zaposlitve, ki je določeno v navedenem členu 6(1), prva alinea.

57

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je izdal Pridružitveni svet, ustanovljen s Pridružitvenim sporazumom med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS), je treba razlagati tako, da pristojnim nacionalnim organom prepoveduje, da se dovoljenje za prebivanje turškemu delavcu odvzame z učinkom za nazaj od trenutka, od katerega razlog za izdajo dovoljenja za prebivanje, določen v nacionalnem pravu, ne obstaja več, če ta ni ravnal goljufivo in če je do odvzema prišlo po izteku enoletnega obdobja zakonite zaposlitve, ki je določeno v navedenem členu 6(1), prva alinea.